Saga o slabi banki

Lars Nyberg in Torbjörn Månsson, zdaj že bivši predsednik upravnega odbora slabe banke (DUTB) in njen glavni izvršni direktor, sta svoj največji posel speljala marca letos. Prodala sta cel sveženj terjatev do družb Autocommerce (ACH), Polzele, Elana in Adrie Airways. Sama sta bila nad tem navdušena. Ker je sveženj kupila največja ameriška banka Bank of America Merrill Lynch, je Månsson v zadnjem polletnem poročilu DUTB ponovil znane argumente, s katerimi je pred leti del slovenske politike zagovarjal ustanovitev Slabe banke. Zapisal je, da je ta posel »pozitivno odmeval« v »strokovni (tudi mednarodni) javnosti«, saj naj bi se z vstopom »tako kredibilnega in finančno močnega mednarodnega investitorja pomembno povečalo zaupanje potencialnih investitorjev v Slovenijo kot državo, ki je odprta za vstop tujega kapitala«. Månsson in Nyberg sta hotela reči: Zaslužila sva si svoje plače, plus nagrado in potne stroške. Slovenijo odpirava svetu!

A že čez mesec dni se je opisani manever pokazal v povsem drugačni luči. DUTB, katere glavna naloga naj bi bilo prestrukturiranje podjetij, je bila v tej igri le eden od posrednikov. Opravila je najlažjo možno nalogo. Sveženj terjatev je prodala drugemu posredniku (Bank of America Merrill Lynch), ki jih je že čez nekaj tednov prodal tretjemu posredniku, ruskemu skladu tveganega kapitala VR Capital. S tem poslom je DUTB Slovenijo verjetno oškodovala za okrog 25 milijonov evrov (brez obresti). Omenjeni sveženj je bil namreč vreden 130 milijonov evrov, DUTB pa ga je prodala za 106 milijonov evrov. Največji del omenjenih 130 milijonov pa pomenijo terjatve do ACH, ki niso problematične. ACH je namreč decembra 2014 z bankami sklenila sporazum o finančnem prestrukturiranju, ki ga uresničujejo »predčasno in bolje, kot nas zavezuje sporazum«, kot pravijo tudi sami. Podobno velja za Elan, ki posluje nadpovprečno dobro in brez težav vrača 14-milijonski kredit, ravno tako preprodan v istem paketu po približno 20 odstotkov nižji ceni.

Ta teden je sicer vlada Månssona in Nyberga razrešila zaradi neupoštevanja nove vladne plačne politike, po kateri bi moral Månsson na mesec prejeti okrog 20 tisoč evrov, ne pa več kot 40, kot jih je med avgustom 2014 in februarjem letos. A je to seveda zgolj »banalni problem«, kot priznava tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Ta na nepravilnosti v DUTB opozarja že dve leti: »Najlažje je govoriti o plačah.« In nadaljuje: »Razumem vlado, da je zanjo nesprejemljivo, da DUTB ne sledi niti tej njeni novi, še vedno benevolentni plačni politiki. A mislim, da bi med razloge za razrešitev morali dati tudi tisto, kar piše v naših poročilih. Kot so nesprejemljive svetovalne pogodbe, zaradi katerih smo naznanili sume kaznivih dejanj. Pa še nekatera nova dejstva, povezana z upravljanjem terjatev, o katerih zdaj na računskem sodišču pišemo poročilo,« pravi. S čimer država seveda ne izgublja nekaj tisoč evrov na mesec, ampak milijone.

Glavni problem DUTB niso plače, ampak način njihovega dela. Takšnih primerov, kot je zgoraj opisana preprodaja svežnja terjatev, ki ga zdaj preučuje tudi računsko sodišče, je še več. Najbolj aktualna sta primera družbe Sava in T2. Po naših informacijah je DUTB obe podjetji poskušala spraviti v stečaj po tem, ko so našli potencialne kupce, sklade iz Velike Britanije in ZDA. In to v trenutku, ko obe družbi – tako kot ACH – poslujeta veliko bolje od obljub, ki sta jih dali bankam v preteklosti ob reprogramih posojil. V Savi seveda ne skrivajo začudenja nad potezami slabe banke. V odgovoru na naše vprašanje pravijo, da daje »naglica, s katero so v DUTB odstopili od preventivnega prestrukturiranja Save in poskusili nasilno prevzeti lastništvo turističnih družb, slutiti, da so želeli na vsak način prodati terjatve (znanemu kupcu?) po čim nižji ceni, kar je povsem v nasprotju z njihovim poslanstvom. Sledil je njihov medijski in pravni napad na Savo, s katerim so javnost zavajali o vsebini predloga preventivnega prestrukturiranja«.

Da je slabi banki malo mar za prestrukturiranje gospodarstva, da je to v prvi vrsti likvidacijska institucija, ki dela za »kobilice«, kot se še imenujejo skladi tveganega kapitala, so med prvimi spoznali v podjetju TIB transport. Na njihov primer so lani opozorili v Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS): DUTB je to podjetje z 226 zaposlenimi poslala v stečaj, četudi so stečaju nasprotovali državna finančna uprava (FURS), državni Eko sklad in Petrol. Lahko se spomnimo še podobnega primera s podjetji Darka Zupanca, ki je imel nekoč v lasti več družb in nepremičnin v celjski skupini PST. »Moja ocena delovanja DUTB je več kot negativna,« pripoveduje. Po njegovem DUTB nima razumevanja za obstoječe stanje in ugotovitve pravih vzrokov nastale situacije ter s tem ne prispeva k okrevanju gospodarstva ali k finančnemu in poslovnemu prestrukturiranju podjetij. »Odločili so se za množico stečajev, kar v nobenem pogledu ni koristno za gospodarstvo. Uničevanje poslov ni zahtevno opravilo, poiskati notranje potencialno vrednost posameznega podjetja in ga aktivirati z novim poslovnim modelom, prilagojenim kriznim razmeram, pa je zahtevna naloga, izvedljiva samo v simbiozi novega s starim,« pravi Zupanc.

Nyberg in Månsson sta svoj največji posel speljala marca letos. Prodala sta cel sveženj terjatev in Slovenijo verjetno oškodovala za okrog 25 milijonov evrov. Brez obresti.

Ko je ta teden vlada razrešila Nyberga, je ta poslal finančnemu ministru Dušanu Mramorju pismo, v katerem dokazuje, da ni storil nič nezakonitega in da je bilo ministrstvo za finance o vsem redno obveščano. Zanimivo pri tem pismu je sicer nekaj drugega. Nyberg ga je v vednost poslal tudi »trojki«, torej Mednarodnemu denarnemu skladu, evropski komisiji in Evropski centralni banki. Tudi sicer je vtis, da je bila DUTB Sloveniji vsiljena od zunaj in da je del »trojkine« mreže. Nyberg je recimo pred začetkom dela v Sloveniji predsedoval skupini Evropske centralne banke za krizni menedžment ter podobni skupini, ki jo je ustanovila Evropska komisija. Bivši neizvršni direktor Arne Berggren je bil nekoč IMF-ov član »trojke« v Španiji, Carl-Johan Lindgren je bil prav tako nekoč zaposleni v IMF. Še celo Dejan Krušec, nekdanji državni sekretar pri bivšem finančnem ministru Janezu Šušteršiču, ki je v Sloveniji ustanavljal slabo banko, je danes zaposlen v ECB, kjer dela kot član »trojke« za Portugalsko.

A način ustanovitve DUTB dokazuje, da »trojka« nastopa v tej zgodbi predvsem kot paravan za domače interese in interese mednarodnih finančnih elit.O ustanovitvi slabe banke je razmišljala že vlada Boruta Pahorja leta 2009. »Naša ideja iz leta 2009 je bila, da bi t. i. slabe banke naredili znotraj bank, po vzoru Unicredita ali Hypa, ker pač banke same najbolje poznajo posamezne primere,« se spominja Križanič. Še leta 2012 sta na to opozorila ekonomista dr. Ivan Ribnikar in dr. Jože Mencinger. In sicer da bo DUTB »državna agencija«, v kateri strokovnjaki ne bodo imeli dovolj izkušenj ali znanja, da bi podjetja reševali. Ribnikar je opozarjal, da slaba banka ne bo poznala razmer v posameznem podjetju, da ne bo znala sama ovrednotiti slabih kreditov in da ne bo uspešnejša pri njihovi izterjavi. »Banka zaradi poznavanja komitenta in potencialnega financiranja neprimerno lažje prestrukturira terjatve kot državna agencija,« je tedaj pisal Mencinger. Zahteval je, da banke združijo slabe kredite od posameznih bank in kapitalske deleže, da spremenijo kredite v lastništvo in imenujejo svoje nadzorne svete in uprave. A vendar do tega ni prišlo.

V času druge vlade Janeza Janše je bila ustanovljena DUTB, kot so jo zahtevali »mladoekonomisti«, pravi Križanič – predvsem Janez Šušteršič: »Mi smo idejo zavrnili, ker bi to pomenilo prevelik pritisk na javne finance in prevelike odpise, njihov argument pa je bil, da naj bi to izboljšalo kreditno aktivnost.« Takšna DUTB je bila že od vsega začetka zamišljena kot institucija za hitro razprodajo. Ustanovljena je bila v obliki družbe zasebnega prava v javni lasti, za katero mnoge omejitve ne veljajo. Ne samo plačne – DUTB lahko brez omejitev posluje tudi s podjetji iz davčnih oaz. Država in državna podjetja ne smejo sklepati poslov s podjetji, katerih lastništvo ni znano, DUTB pa takšnih omejitev nima. Če informacije o lastništvu niso »lahko dostopne«, recimo prek sodnih registrov, mora DUTB od potencialnega kupca zahtevati zgolj »pisno izjavo o nepovezanosti s predhodnimi lastniki«, kot so nam pojasnili v slabi banki. To seveda pomeni, da imajo špekulativni skladi, razbremenjeni plačevanja davkov, avtomatsko prednost. Poleg njih pa tudi bivši lastniki, ki lahko zdaj skozi davčne oaze z velikimi popusti pridejo spet do svojega premoženja.

Torbjörn Månsson je bil že od vsega začetka del tega načrta. Projekt ustanovitve slabe banke je na ministrstvu za finance Janeza Šušteršiča vodil njegov državni sekretar Dejan Krušec, skupaj s t. i. strateškim svetom za bančne zadeve. Eden pomembnejših članov sveta je bil Stojan Nikolič, ki je tedaj vodil Triglav Naložbe. Poleg njega je v skupini sodeloval še Tomaž Lovše, tedaj Diners Slovenija, Gregor Kastelic iz londonske investicijske banke ING in še dva Slovenca, zaposlena v KBC in Deutsche Bank, Luka Repanšek ter Nataša Williams. Pri ustanavljanju slabe banke je Šušteršičev tim najel londonsko svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners (ERC), ki je leta 2012 za delo v Sloveniji dobilo kar 2,5 milijona evrov za pregled poslovanja slovenskih bank, za pomoč pri ustanavljanju slabe banke in celo za pogajanja s sindikati, ki so zahtevali referendum o slabi banki. A snovalci slabe banke so od vsega začetka sedeli na dveh stolih. Po eni strani so dobili vpogled v drobovje slovenskih bank; lahko so celo določali cene njihovih slabih terjatev. Po drugi strani pa so se začeli pripravljati na njihov nakup.

ERC je tedaj s pomočjo svojega podjetja iz davčne oaze St. Kitts & Nevis, skupaj s Triglavom Naložbe oziroma Nikoličem, želela v Luksemburgu ustanoviti sklad za nakup slovenskih slabih terjatev. Torej ravno teh, ki naj bi bile domnevno ničvredne. Zaradi medijskega razkritja projekt ni uspel, po padcu druge Janševe vlade se je ERC iz Slovenije umaknila. Nato pa je pri ustanavljanju DUTB začelo sodelovati dansko svetovalno podjetje Quartz & Co, ki je doslej od slabe banke prejelo že več kot 3,7 milijona evrov za kadrovsko svetovanje, za načrt prenosa slabih terjatev, za organizacijo sestankov in podobno. A v resnici se je zgodba nadaljevala z istimi akterji. Z omenjenima podjetjema, ERC in Quartz, je namreč povezanih več oseb. Eden izmed skupine svetovalcev Quartz & Co, ki dela v Sloveniji, je recimo Šved Per Anders Fast. Fast je bil še nedavno, leta 2010, glavni izvršni direktor ERC. Vodil je torej ravno tisto podjetje, ki je potem določalo cene terjatev in ustanovilo slabo banko. Na čelo katere je potem prišel tedanji solastnik podjetja Quartz & Co Torbjörn Månsson.

Po vseh opozorilih protikorupcijske komisije, računskega sodišča in medijev je bila odstavitev Nyberga in Månssona več kot logična. Toda ta poteza pomeni tudi metanje peska v oči. Glavno vprašanje niso visoke plače, temveč ali bo slaba banka še naprej pod sumljivimi pogoji razprodajala premoženje. Oziroma kot opozarja predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel: »Še vedno ne vemo, kako in po kakšni metodologiji so nekatere očitno podcenjene terjatve prišle na slabo banko. Tukaj pa vlada z nami ne želi sodelovati, opažamo pasivnost. Računsko sodišče ima v odsotnosti jasnih kriterijev velike težave pri nadaljnjem nadzoru, vladi pa očitno takšna situacija ustreza,« pravi. Za zdaj je namreč videti, kot da je posebna medresorska skupine vlade terjatve na DUTB prenesla od primera do primera, brez kriterijev. Tako se je lahko tudi zgodilo, da so na DUTB prenesli za 66 milijonov kreditov skupine v lasti Darija Južne, ki je po zadnji Managerjevi lestvici 24. najpremožnejši Slovenec. Ti krediti so bili označeni za tvegane, čeprav so prvovrstno zavarovani in čeprav jih Južna redno odplačuje. Če špekuliramo: Jih bo zdaj lahko Južna prek kakšne davčne oaze kupil po 40-odstotnem diskontu? In ali je to tudi »dogovor«?

Slabi banki je bilo doslej malo mar za prestrukturiranje gospodarstva. Danes je to v prvi vrsti likvidacijska institucija, ki dela za »kobilice«, kot se še imenujejo skladi tveganega kapitala.

Vrnimo se k odstavljenim direktorjem. Zakaj je Nyberg ta teden o svoji odstavitvi obvestil institucije »trojke«? Iz DUTB so nam odgovorili, češ da so te institucije priznale prispevek slabe banke k oživljanju slovenskega gospodarstva. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Julija letos so imela podjetja pri slovenskih bankah za deset milijard in 690 milijonov evrov kreditov, mesec dni prej, junija letos, deset milijard in 893 milijonov evrov. Samo v mesecu dni je torej obseg kreditov upadel za 203 milijone. Isto se je zgodilo mesec prej. In še mesec prej. Pred nekaj leti so te statistike še pomenile, da se slovensko gospodarstvo pospešeno razdolžuje, zadnji dve leti gospodarske rasti pa ti podatki vse bolj kažejo na kolaps bančnega sistema. Ob vrhuncu zadolženosti, leta 2008, so slovenska podjetja bankam dolgovala 20 milijard evrov. Sedaj le še 10. Obseg kreditiranja podjetij je že zdavnaj padel na predkrizno raven, ta pa kljub štirimilijardni sanaciji bančnega sistema še naprej pada z isto, nezadržno hitrostjo.

Zakaj? Razlogov je seveda lahko več. Nekaj pa je gotovo: DUTB gotovo ni del rešitve. DUTB danes ne opravlja svoje funkcije. Razen nekaterih posamičnih primerov DUTB ne pomaga podjetjem pri reševanju preteklih težav. DUTB dejansko podjetij niti ne pozna. Zato so se lotili najlažje naloge, to je prerazporeditve premoženja, likvidacij. Kar pa je bil očitno tudi namen že od vsega začetka. Presenetila jih je le razmeroma dobra gospodarska rast, zaradi katere so njihove poteze danes še bolj absurdne.

Imajo komplekse ali kompleksno delo?

Koliko zaslužijo vodje slabih bank na Irskem, v Španiji in v Sloveniji

»Ne opravljamo povprečnega dela … nismo tukaj, da bi nas imeli radi, vrhunski svetovalci so dragi,« se je glavni izvršni direktor Slabe banke (DUTB) Torbjörn Månsson pohvalil lani, ko je protikorupcijska komisija med prvimi opozorila, da je DUTB v začetnem obdobju za svetovalce potrošila 12 milijonov evrov.

Vrhunski svetovalci so seveda dragi. Poglejmo, koliko stanejo. Na Irskem slabo banko, imenovano NAMA, vodi glavni izvršni direktor, Irec Brendan McDonagh. Na mesec prejme fiksno okrog 30 tisoč evrov. V Španiji, katere bančni sistem je sicer 60-krat večji od Slovenije, slabo banko, imenovano SAREB, vodi izvršni direktor, Španec Jaime Echegoyen. Njegova mesečna plača znaša 26 tisoč evrov.

Tudi na Irskem in v Španiji je zaradi zaslužkov vodilnih v njihovih slabih bankah izbruhnila »afera«. A prejemki vodilnih v slovenski slabi banki so še višji. Kot izhaja iz ta teden objavljene »obrazložitve« prejemka člana upravnega odbora, ki so ga iz slabe banke poslali na finančno ministrstvo, je v Sloveniji Månsson med avgustom 2014 in februarjem letos zaslužil v povprečju 53 tisoč evrov skupaj s potnimi stroški. Skoraj enkrat več kot njegov kolega Španec.

Marca letos so Månssonu sicer zaradi zahtev vlade plačo znižali. Na koliko? Månsson je prejemal 17 tisoč evrov plače, v kateri je že bil vključen dodatek za »kompleksnost dela«. Poleg tega je Månsson dobival še 4800 evrov potnih stroškov. In še dodatno 5300 evrov (ali 31,42 odstotka plače) dodatno za socialne prispevke na Švedskem. Skupaj torej 27 tisoč evrov, precej več torej, kot znašajo najvišji prejemki drugih direktorjev družb v državni lasti.

Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel pravi, da tudi ti prejemki niso v skladu z politiko prejemkov v državi. »Če že obstajajo kakšni posebni razlogi, je treba določiti objektivne kriterije.« Dodatek za »kompleksnost« dela ga ne prepriča: »V tej državi marsikdo opravlja kompleksne naloge, a razen tega, da dobi kompleks, drugega dodatka nima,« dodaja.