Novi oligarhi

Minuli teden je v slovenskem prevodu izšla knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju. Piketty je v njej seveda pisal o naraščanju neenakosti v svetu, o tem, da je ta vse bolj nevzdržna, da postaja podedovano bogastvo vse pomembnejše, da postajajo uspehi posameznikov, torej lastno delo, vse manj vredno in vse bolj nesmiselno. Da tisto, kar učijo v šolah – uči se in uspelo ti bo – drži vse manj. To je sicer že dlje časa očitno, a Piketty je šel še korak naprej. V svoji študiji je pokazal, da novi »rentniki« ali nova elita danes niso več klasični kapitalisti, ki bogastvo dedujejo, ampak finančniki ter bančniki, predvsem izvršni direktorji, ki si znotraj svoje »družine« pomagajo tako kot nekoč klasični kapitalisti.

Pred Pikettyjem so ekonomisti to vrsto ljudi navadno šteli k tistim, ki živijo od dela. Trdili so, da so njihovi zaslužki očitno upravičeni, tako kot so upravičeni veliki zaslužki zvezdnikov, nogometašev, novodobnih internetnih podjetnikov ali pisateljev superuspešnic. Toda francoski ekonomist je prepričljivo pokazal, da je nov superbogati sloj sestavljen predvsem iz finančnikov, katerih delo naj ne bi bilo več povezano s produktivnostjo. Njihovi prejemki naj bi bili posledica enostavnega in očitnega dejstva: Da si ta zaprta skupina »pozicijskih privilegirancev« znotraj »patrimonialnega kapitalizma«, kot jih imenuje, lahko pač sama določa plače ali nagrade. Nekoč so jih ovirale zgolj družbene norme ali etika. Danes, v razmahu cinizma, pa še to več ne.

Ne plača, izziv!

Kaj je boljši primer povedanega kot cinična izjava odstavljenega predsednika upravnega odbora slabe banke (DUTB) Larsa Nyberga ta teden v parlamentu, da izvršni direktor slabe banke Torbjörn Månsson v Slovenijo ni prišel zaradi plače, ampak zaradi izzivov: »Vsakomur pa bi moralo biti popolnoma jasno, da je gospod Månsson v Slovenijo prišel, ker mu je vzpostavitev družbe, v katero je trdno verjel, pomenilo izziv, in ne zaradi denarja. Če bi bil zaposlen kje drugje v Evropi, bi imel več kot dvakrat višjo plačo. Zaposlitev novega sposobnega, zares sposobnega vodstva bo bistveno dražja,« je dejal. Violeta Tomič (ZL) se je potem vprašala, kako naj nekemu davkoplačevalcu razloži, da so si vodilni v slabi banki, kljub sklepom vlade, izplačevali po 40 tisoč evrov na mesec »zaradi ljubezni do Slovenije«. Kljub absurdnosti trditve je teza očitno delovala: Nyberg in Månsson sta se ta teden iz rabljev spremenila v neodvisna strokovnjaka, ki sta žrtvi slovenskih lobijev in interesov.

Ali Pikettyjeve teze veljajo tudi za Slovenijo? V Sloveniji se je javnost pred leti uprla »tajkunizaciji«, torej nastanku sloja slovenskih kapitalistov, ki so želeli priti do prej družbenega premoženja s pomočjo menedžerskih odkupov. Kaj pa zdaj, ko konkretne obraze kapitalistov vse pogosteje zamenjujejo abstraktni skladi kapitala z njihovimi anonimnimi »upravljalci«, Blackstone, One Equity Partners, VR Capital, Apollo … Ali kot je že pred časom opazil Matjaž Gantar, sicer ustanovitelj skupine KD: V Sloveniji smo tajkunske prevzeme zakonsko prepovedali, a ta novi finančni kapital drugače sploh ne zna delati kot pa kupovati podjetja, jih izčrpavati in prodajati naprej. Le da zdaj očitno ni več problema: »Če bi to, kar počno ti skladi, naredil kak Slovenec, bi ga gotovo zaprli,« nam je dejal.

Čeprav je slovenski finančni sektor majhen v primerjavi z državami, ki jih je preučeval Piketty – to so bile predvsem Francija, Velika Britanija, ZDA in Nemčija –, njegove teze veljajo tudi za našo državo. To kaže že bežen pogled na zaposlovalno statistiko. Med letoma 2007 in 2015 se je število zaposlenih tukaj skokovito zmanjšalo. Od 488 tisoč v zasebnem sektorju jih danes v državi dela le še 424 tisoč. Danes imamo, kljub gospodarski rasti, ki traja že dve leti, 15 odstotkov manj delovno aktivnega prebivalstva kot leta 2007. Na drugi strani pa število »menedžerjev«, torej tistih, ki jih statistika vodi v kategoriji zaposlenih, za katere kolektivne pogodbe ne veljajo in katerih povprečna plača znaša zdaj več kot 3000 evrov bruto, raste. Zdaj jih je v Sloveniji že približno 22.500 ali 8 odstotkov več kot v »najboljšem« letu 2007.

Nyberg in Månsson sta se ta teden iz rabljev spremenila v neodvisna strokovnjaka, ki sta žrtvi slovenskih lobijev in sta v Slovenijo prišla iz ljubezni do dežele, ne pa zaradi plače.

Interesna skupina Alta - Capital Partners …

V Sloveniji imajo sicer največje absolutne dobičke vsem dobro znana podjetja, kot so Telekom, Dars, Krka, ali Holding Slovenskih elektrarn (HSE). A to niso podjetja z največjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Rekorderka v tej kategoriji je, v skladu s Pikettyjem, finančna industrija. Borznoposredniška družba Ilirika, v lasti Igorja Štembergerja, je imela recimo lani zgolj 15 zaposlenih, a več kot 700 tisoč evrov dobička. Enajst zaposlenih v skupini Alta, v borznoposredniški družbi, ki svetuje pri privatizacijah oziroma pri preprodajah slovenskih podjetij, je lani končala z milijonom evrov dobička. Rekorder v Sloveniji je Podjetje Publikum Trezor, sicer lastniško povezano s skupino Alta, v lasti Zvoneta Taljata in Deana Čendaka. Povprečni prihodki na zaposlenega so v tem podjetju lani znašali kar 6,2 milijona evrov.

Ta fenomenalni rezultat je povezan tudi s privatizacijo ljubljanskega Aerodroma, katerega največji posamični, zasebni lastnik je bil prav Publikum Trezor. A Taljat in Čendak nista bila edina, ki sta pri tem veliko zaslužila. Do privatizacije Aerodroma in do uvrstitve Telekoma na privatizacijski seznam vlade je po besedah bivše premierke Alenke Bratušek prišlo, ker je država v teh podjetjih izgubila glasovalne pravice. Glasovalne pravice je državi leta 2012 odvzela kar država »sama« oziroma Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP), ko jo je še vodil Damijan Žugelj. Zanimivo je, da je Žugelj od letos izvršni direktor sklada Alpen Invest. Še enega od skladov, ki so profitirali pri privatizaciji letališča in so pred tem na skupščinah Aerodroma, v odsotnosti države, privatizacijo izsilili. Alpen Invest je sicer v lasti ameriškega sklada Elements Capital Partners.

Kje je danes v Sloveniji »old boys network«? Poglejmo primer NLB. Je že res, da je ta banka za 300 tisoč evrov na leto (za skupaj tri leta) najela podjetje bivšega kriminalista Draga Kosa, ki bo v kreditnih mapah banke iskalo sume kaznivih dejanj. NLB Kosu za delo petih zaposlenih plačuje v povprečju 5600 evrov na teden, zaradi česar zdaj o tem razpravljajo parlamentarci. Toda rekorder med svetovalnimi pogodbami NLB ni Kos. Rekorder je pogodba za svetovanje, sklenjena z družbo Houlihan Lokey, za svetovanje pri prodaji švicarske izpostave NLB Interfinanz, katere storitev lahko znese skupaj 2,5 milijona evrov ali do 48 tisoč evrov na teden. Zainteresirani kupci lahko po novem pri Houlihan Lokeyju dobijo »dodatne informacije o sodelovanju v postopku prodaje«, sporočajo iz NLB. Podobno je z drugimi svetovalnimi pogodbami. Avgusta je NLB revizijski hiši PWC ali družbi, specializirani za vrednotenje nepremičnin Jones Lang LaSalle, d. o. o., plačevala približno 11 tisoč evrov na teden. In potem so tukaj še redne stranke, ki jih NLB najema vsakih nekaj mesecev: The Boston Consulting Group, A. T. Kearney, Ernst & Young …

Stare sile proti DUTB?

Nyberg je minuli teden po svoji razrešitvi napisal pismo predsedniku vlade Miro Cerarju in ga poslal v vednost še institucijam trojke. V njem je kot razlog za svojo zamenjavo navedel še korupcijo: »V primeru Sava je, glede na to, kar sem videl in prebral, čutiti smrad po korupciji na vsakem koraku,« je zapisal. Janez Janša je nato dodal, da lahko v Sloveniji »nekaznovano krade in bogati samo« Forum 21, Ljudmila Novak, vodja NSi, pa, »da lobiji v Sloveniji očitno delujejo«. A vprašajmo se, ob vsem tem napadu tujih skladov in njihovih svetovalcev na Slovenijo: So lobiji, ki domnevno vodijo Slovenijo, res še v Sloveniji, ali pa tem izjavam verjamemo zgolj še iz nekakšne inercije? Ekonomist Jože Mencinger odgovarja, da če v Sloveniji zdaj obstajajo kakšne klike, »so to svetovalci v razni altah, ki imajo zdaj interese«. Razen če je k tem lobijem mogoče šteti na primer njegovo prijateljstvo s prvim predsednikom parlamenta Francetom Bučarjem, s katerim se redno »sestajata« in »politizirata«?

Se motimo? Aleš Aberšek, član uprave Save, je mlad fant, ki poskuša biti odkrit. Zase pravi, da ima v lasti 18 delnic družbe, ki so vredne morda 10 evrov. »Z reševanjem Save ne rešujemo nobenih tajkunskih zgodb,« pravi. Na Nybergovo vprašanje, kam je šel denar od bank, odgovarja, da je »Sava po prodaji gumarske industrije skozi prevzeme in investicije v turizem vložila 129 milijonov evrov. Od leta 2011 nismo izplačevali nobenih dividend. Je pa družba precej denarja izgubila z vstopom v bančništvo. Največ, okrog 160 milijonov evrov, pri razlastitvi delničarjev Abanke,« pripoveduje. Sava se je opekla seveda tudi pri 40-milijonski naložbi v družbo Merkur Bineta Kordeža, ob njegovem poskusu menedžerskega prevzema družbe Merkur, zaradi česar je moral družbo zapustiti Janez Bohorič.

Sava je danes družba, katere največji »ekonomski lastnik« je slaba banka. Država je (prek SDH in Kapitalske družbe) tretjinski lastnik Save, par odstotkov pa ima Gorenjska banka. Aberšek pravi, da so banke upnice in DUTB nedavno naročile raziskavo, ki je ugotovila, da bi bil stečaj Save najslabša rešitev – največ sredstev bi država pridobila, če bi družba odprodala vse razen turizma, ki bi ga upravljala iz skupnega podjetja. A bistveno je, da bi lahko v postopku prestrukturiranja DUTB s Savo naredila skoraj karkoli. Lahko bi dosegla zamenjavo vodstva, lahko bi dosegla razlastitev vseh ostalih deležnikov – toliko o moči »lobijev« zunaj DUTB. A namesto tega je DUTB na hitro in na pravno sporen način zaplenila najboljši del družbe, za 90 milijonov evrov hotelov. S tem bi morda slaba banka rešila del svojih terjatev, a na drugi strani bi potopila preostale upnike, ki bi ostali z okrog 190-milijonskimi terjatvami do tako oskubljenega podjetja, tudi največja lastnika, ki pa sta v lasti države: Slovenski državni holding in Kapitalsko družbo.

Kakšni so torej resnični interesi v ozadju teh dogodkov? DUTB povsem očitno ni hotela reševati hotelov, ampak so hoteli zaplenjeno premoženje takoj prodati naprej. To kaže že dejstvo, da je slaba banka na dan, ko je zasegla delnice Save Turizma, te takoj prenesla na podjetje DUP1, katere ustanovitelj je bila odvetniška družba Fatur. V uradnem sporočilu za javnost je sicer slaba banka trdila, da želi izboljšati upravljanje hotelov. Pisali so o dve- do petletnem postopku. A obstaja še en indic, ki razkriva resnični namen posla: Sava je približno štiri milijone evrov dolžna avstrijski banki BKS, ki pa je terjatev želela prodati naprej. In sicer največji ameriški banki Bank of America Merrill Lynch. Ker je šlo za manjši kredit, s katerim se ta banka navadno ne ukvarja, je mogoče sklepati, da je DUTB začela pri tej banki za »znanega kupca« – kot so to storili s podjetjem ACH ali Elanom – zbirati Savine terjatve.

Interesna skupina Deloitte-slaba banka

Jasno sicer je, kot pravi Gantar, »da bodo ti tujci delali s skladi. Saj se poznajo z njimi že od prej. Dali smo jim na razpolago premoženje, ki ga morajo prodajati. Oni pokličejo ljudi, ki bi jih to znalo zanimati. In delajo,« razlaga. To je verjetno res. A tudi ta Gantarjeva izjava razkriva, kateri interesni krogi danes prevladujejo v tej igri. Ista zgodba je T-2. Tega želijo v slabi banki videti v stečaju, saj naj bi tako država dobila povrnjenih več sredstev, kot je prejšnji mesec povedal vodja področja upravljanja s posojili v DUTB Miha Štepec. Po obstoječem načrtu finančnega prestrukturiranja, ki so ga pripravili bivši lastniki Zvon Ena, bi država, torej DUTB, od njenih 150 milijonov evrov terjatev dobila do leta 2021 poplačanih 53 milijonov. A zdajšnji največji lastnik T-2 Juri Krč, s katerim smo se srečali, trdi, da bi v primeru stečaja DUTB dobil manj: »V tem primeru bi T-2 prodali po likvidacijski vrednosti. Sam ocenjujem, da bi država potem dobila zgolj tretjino tega, kar ima zdaj dejansko zagotovljeno,« pravi. Mu lahko verjamemo?

Kje so danes lobiji? Enajst zaposlenih v borznoposredniški družbi Alta, ki svetuje pri privatizacijah, je lani pridelalo milijon evrov dobička.

V primeru T-2 ima država precejšnjo smolo. Največji, 120-milijonski kredit, ki ga je leta 2007 NLB namenila tedanjemu cerkvenemu holdingu Zvon Ena za gradnjo telekomunikacijske infrastrukture, je namreč nezavarovan. Čeprav je tedaj NLB kredit pri notarju zavarovala z notarskimi zapisi, »hipoteke« oziroma zastavne pravice na vgrajene optične povezave banka ni vpisala v register. Ker banke navadno ne »pozabijo« vpisati hipotek, je iz tega mogoče sklepati, da so hoteli s tem T-2 in njenemu lastniku, slovenski katoliški cerkvi, narediti uslugo – kreditno pogodbo sta podpisala tedanji član uprave Alojz Jamnik in nekdanji direktor centra NLB za velika podjetja Tomaž Jezerc. Posledice so bile kasneje za banko katastrofalne. Ko je NLB hotela zarubiti omrežje v kraju Radeče, je okrajno sodišče v Celju odločilo, da to ni mogoče. Tako je NLB, ki bi morala biti ločitveni upnik s pravico do plenjenja, postala navadni upnik, ki naj bi v skladu z načrtom prestrukturiranja T2 do leta 2021 dobili vrnjenih zgolj 44 odstotkov terjatev, kot vsi preostali navadni upniki, med drugimi tudi Gratel, ki je za T-2 zgradil optično omrežje.

Sam stečaj T-2 tega dejstva ne bi spremenil. Tudi v tem primeru DUTB pri poplačilu okrog 150-milijonskega paketa terjatev ne bi bila v nič boljšem položaju. Zato pa največji lastnik T-2 Jurij Krč trdi, da potiskanje T-2 v stečaj služi povsem drugim interesom. »Poteze, ki jih je vlekla slaba banka, so nerazumne,« razlaga. »Na sestankih na slabi banki, kjer so bili prisotni Finec Janne Harjunpää, član uprave Janez Škrubej in Miha Štepec, so od nas zahtevali 120 milijonov evrov takoj. Med drugim so nam maja 2014 očitali slabo poslovanje, ker smo zaposlili več kot 120 mladih ljudi – ne bodimo sentimentalni, je v enem trenutku rekel Štepec, ko sem govoril o teh zaposlitvah,« pripoveduje Krč. Resnični namen slabe banke zato po njegovem naj ne bi bilo večje poplačilo terjatev državi, ampak poceni razprodaja T-2 že znanemu interesentu. Ta interesent pa naj bi bil že od vsega začetka Simobil oziroma njegov lastnik Telekoma Austria.

Minuli teden je v parlamentu, na zasedanju komisije za nadzor proračuna, Alenka Bratušek člana uprave slabe banke Janeza Škrubeja trikrat vprašala, ali drži, da je še pred zaposlitvijo v DUTB posredoval pri poskusu prevzema T-2. Škrubej je to zanikal. A Krč ga postavlja na laž. Škrubej naj bi se leta 2011, ko je še bil zaposlen v revizijski hiši Deloitte, z njim celo večkrat sestal: »Večkrat se je srečal z menoj, ker je želel kupiti terjatve in T-2 za znanega kupca. Skupaj s Škrubejem je bil poslovnež iz Hrvaške, ki se je predstavil kot lobist za Telekom Austria. Oba sta mi razlagala, da pripravljata teren in da želita urediti srečanje z Ronnyjem Pecikom,« pripoveduje Krč, Pecik je bil tedaj predsednik ali pa podpredsednik nadzornega sveta Telekoma Austria. »O zneskih ni bilo govora, so pa ponujali manj kot tretjino vsega, kar smo v T-2 vložili,« pravi Krč, ki je zato njihovo ponudbo zavrnil. Po njegovem mnenju se ta zgodba zdaj ponavlja. Ker T-2 vse bolje posluje, si ga želijo v DUTB čim prej spraviti v stečaj, da bi ga lahko prodali.

F21 proti Bank of America

Naši novi gospodarji, resnični lastniki in upravljavci mnogih podjetij postajajo danes investicijski bančniki iz tujine in njihovi slovenski svetovalci. Slaba banka, odvetniške pisarne, izvršni direktorji, revizijske hiše tvorijo mrežo tega novega sistema. Piketty jih imenuje novi oligarhi ali »pozicijski privilegiranci«. Edini odgovor, ki ga ima, je več države. Ne samo višji davki za najbogatejše, ampak višji davki zaradi zahtev po skupnem zdravstvu, boljšem šolstvu ali pokojninskem zavarovanju. A v primerjavi s kakšno Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo in ZDA ima Slovenija zdaj tudi pri soočanju s tem novim slojem posebno težavo. Po eni strani je Slovenija majhna: »Slaba banka se je seveda izkazala za plenilsko institucijo, a država te banke ne bo upala zapreti. In sicer zaradi tega, ker je tako rekla EU,« pravi denimo Mencinger. Po drugi strani pa ima Slovenija še specifične značilnosti. T. i. pozicijski privilegiranci lahko tukaj seveda vedno znova strašijo s Forumom 21 ter drugimi vrstami in podvrstami stricev.