O moškem pisanju

Se v Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti res pojavljata seksizem in mizoginija? Dejstvo je, da gre za bolj kot ne moško okolje in takšni očitki na to znanstveno ustanovo ne letijo prvič. Tokrat je bila tarča javnega pisma, ki direktorju dr. Otu Lutharju in avtorjem Literarnega atlasa Ljubljane (knjige, v kateri so življenjepisi slabe stoterice književnikov, ki so bivali in ustvarjali v Ljubljani) očita, da omenjeno delo »iz zgodovinskega spomina briše ženske in njihovo ustvarjalnost«.

V javnem pismu, ki ga je podpisalo več kot 20 nevladnih organizacij in skoraj 80 podpisnic in podpisnikov iz akademskega sveta in javnega življenja, te trditve podpirajo s številkami: »Od skupaj 94 obravnavanih osebnosti Literarni atlas Ljubljane vključuje le pet avtoric, kar kaže na znanstveno neutemeljen izbor in nespoštljiv odnos do literarnih ustvarjalk.« In dodajajo, da že monografija Starejše pesnice in pisateljice: izbrani spisi za mladino, ki je izšla leta 1926, dokazuje, da so znanstvena literatura in raziskave že pred skoraj sto leti omenjale literarno ustvarjalnost žensk in jo tudi bolj cenile kot sodobni Literarni atlas Ljubljane. Poleg tega avtorju dela dr. Marjanu Dolganu očitajo nasploh odklonilen odnos do žensk in SAZU predlagajo, da »izdajo novo, dopolnjeno izdajo, ki bo upoštevala in celovito prikazala dosežke vseh spolov. Tako bo vsaj deloma popravljena nastala družbena škoda.«

Na SAZU so se odzvali z odgovorom, ki ga je napisal predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marko Juvan. Odgovor je obsežen, njegovo bistvo pa je, da očitki ne držijo. Dejstvo, da se je med najbolj priznanimi ljubljanskimi literarnimi ustvarjalci znašlo le pet žensk, pa naj bi bilo posledica, tako Juvan, neobstoja biografskih raziskav o slovenskih književnicah. In posledica dejstva, da so dejansko ženske na literarnem področju v preteklosti igrale minorno vlogo …

Za odziv na medsebojno obtoževanje, ki naj bi se sicer šele dobro začelo, smo zaprosili eno od podpisnic pisma, profesorico za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Marto Verginella, ki pojasnjuje, da »če v nastali polemiki pustimo ob strani militantni feministični diskurz in razumljivo obrambo širšega znanstveno-raziskovalnega projekta, ostaja dejstvo, da Marjan Dolgan, avtor besedila Literarnega atlasa Ljubljane, med več kot 50 uvodnih citatov, ki povzemajo slovenski odnos do slovenske prestolnice, ni vključil niti ene same povedi izpod ženskega peresa!« Tudi zatrjevanje, da ni zadostnih biografskih virov, ki bi omogočili širši izbor avtoric, je po njenem nekonsistentno. Poleg bogatega ženskega biografskega gradiva v rokopisnem oddelku Nuka, objavljenih in neobjavljenih memoarov, korespondenc, biografskih študij in zgodovinopisnih publikacij, ki dokumentirajo delo in življenje slovenskih književnic ter izobraženk, rojenih v Ljubljani ali pa priseljenih, »imamo vedno znova opraviti s poskusi zakrivanja in zamolčevanja zgodovine žensk. Ženske v zgodovini, tudi v slovenski, so vidne, njihovo življenje, ustvarjanje, delovanje je dokumentirano. Kljub temu pa še vedno obstaja težnja, da se nadnje spusti zastor. Publikacija, o kateri razpravljamo, je le zadnji primer moško pisane slovenske genealogije.«