Stala sta sredi polja, mlada oba

Nekaj je bilo v tem, kako je ravnal z njo. Morda to, kako ji je ogrnil odejo okrog ramen, ko sta mimo koruznega polja na hrvaško-slovenski meji hodila proti kampu v Rigoncah. Sama sta bila, z le malo prtljage. »Ali bova tukaj lahko poklicala taksi?« »Od kod pa sta prišla?« »Iz Hrvaške.« »Okej, ampak prej.« »Iz Srbije.« Smeh … Do tam sta šla z letalom, ne direktno. Najprej iz Deir ez-Zora v Damask, nato v Izmir, nato v Istanbul, nato do Grčije … vse do Srbije z letalom, potem se je zalomilo. Ampak ker na poti še nista dolgo, sta še vedno dobrovoljna popotnika iz velemesta in zato ne vesta, da je za koruznim poljem nekakšen kamp, ograjen samo s plastičnimi trakovi, ki ga čuvajo policisti in vojaki. In oklepniki, ki jih vsake toliko časa prižgejo kdo ve zaradi česa. V kampu razen ljudi in njihovih predmetov ni ničesar. Še stranišča so na drugi strani oklepnikov. Policisti svetujejo, naj grejo ljudje v nuji kam »zadaj«. Kamp je na polju, preden se s hrvaške meje pride v vas. Iz njega greš lahko samo v spremstvu policistov. Tega onadva še ne vesta. Sprašujeta, ali ju bodo tudi tu popisali kot v Srbiji in potem spustili naprej. Vzela bi taksi in šla na letališče, če je mogoče. Ona ima 25 let, 6 mesecev je noseča, on 28, nočeta še povedati, kako jima je ime. Samo smejita se ob šestih zjutraj sredi tistega polja. Seveda sva dobre volje, rečeta nekoliko presenečeno, saj sva vendar skupaj.

Za njima prihaja še skupina z otroki. Za nami ni več nikogar, pravi hrvaški prostovoljec, ki jim pomaga nositi prtljago, naslednja skupina pride ob desetih.

Brežice, begunsko taborišče

Po imenu to ni begunski center ali taborišče, uradno se imenuje sprejemni center. Ampak vsak, ki je bil kdaj med begunci, ve, da gre za taborišče. Se pa sprejemni center lepše sliši.

V torek zjutraj je od daleč videti, kot da za ograjo ni veliko ljudi. En policist pravi 1500, drugi 500. Eden malo naprej se pogovarja s kolegom, da bodo »danes« vse spraznili. Do pravih številk je nemogoče priti. Še na spletni strani policije, kjer objavljajo podatke, lepo piše, da so »podatki izključno informativne narave in ne izhajajo iz uradnih evidenc«. »Kako ne veste, koliko jih je?« vprašam policista. »Vprašajte mojega šefa,« skomigne. Policistov in vojske je zelo veliko. Ali ste že dolgo tukaj? Ne, ravno so nas pripeljali iz Koroške. Pa iz Idrije. Pravijo, da se zamenjajo na 12 ur. V Rigoncah je bila v nedeljo zjutraj posadka iz Prekmurja.

Kmalu po 8. uri začnejo begunci hoditi iz taborišča v avtobuse. Prešteti jih morajo 350, toliko naj bi jih odpeljali na vlak v Dobovo, na katerem je nekaj kupejev že napolnjenih. Policisti v Dobovi ne povejo – ali pa ne vejo –, kam je vlak namenjen. Policisti kličejo ljudi na avtobuse in jih preštevajo: moški, ženska, otrok. Otrok pomeni majhen otrok. Moški, ženska, to so odrasli posamezniki, najstniki in predpubertetniki. Ni nepomembno, ker se glede številk, koliko je odraslih in otrok, javno mnenje lažje nagne k odobravanju represije, kadar gre za moške, ki da so prišli brez družin. Nekateri odrasli moški so sami, nekateri so sami z otroki, nekateri z družinami. Nekateri so »samo« prijatelji, pa se tudi ne želijo raziti. Situacija na drugi strani ograje taborišča je na videz normalna, kolikor je v takih razmerah pač lahko. Takoj, ko se obeta premik, vzdušje postane nekako bolj optimistično, vejo, da grejo naprej od tu. Ti, ki so v torek zjutraj odhajali na avtobus, še niso bili registrirani, zato je eden od lokalnih policistov nejeverno zmajeval z glavo glede tega, da bi lahko odšli na vlak v Dobovo. Kasneje se je izkazalo, da je imel prav. Vozili so jih na mejno postajo Obrežje, kjer so ponovno izstopili, da bi jih registrirali.

Zakaj pravim begunsko taborišče? Na kraju, kjer so zbrani begunci, je prazno polje, ograjeno z žičnato ograjo, so šotori, ki so ogrevani zgolj s toploto ljudi, je stavba, v kateri policisti npr. popisujejo prišleke, kjer so prostori s toplo vodo, mlekom za dojenčke, stranišči za osebje. Zunaj pa vsega tega ni. V nedeljo je bilo (pravijo da več tisoč) ljudi zaprtih v ogradah, razdeljenih v dva dela. V enem delu so bili tisti, ki so prišli »včeraj«, v drugem delu tisti, ki so prišli »danes«, med njima pa koridor, v katerem so patruljirali policisti, vojaki, Rdeči križ in prostovoljci. Ampak v glavnem so tam stali policisti. Gibanja ostalim (npr. prostovoljcem) niso ovirali. Ampak koridor je bil sicer prazen. V koridorju, širokem par metrov, beguncev ni bilo. Begunci so bili za žičnato ograjo na golih mrzlih tleh. Prosili so, da jih spustijo na prosto, ker niso vedeli, na kaj čakajo. Nobenih informacij niso imeli, kaj se dogaja. Bilo pa je mrzlo, okoli 5 stopinj. Med njimi je bila tam zadaj ob ograji Aiša. Poleg nje sta bila dva majhna otroka. Aiša se je zlomila. Zlomila. Ne zlomijo se vsi begunci, kot niso vsi ljudje v travmatičnih situacijah. Ampak ona je bila. Sedela je na tleh in poleg nje sta bila dva majhna otroka. »Noseča sem in rada bi šla na stranišče,« je rekla. Ampak ni šla, samo sedela je tam in čisto tiho jokala. Noben človek v običajnih razmerah ne bi šel na tista stranišča, ki jih je bilo tako ali tako premalo, pred njimi se je vila dolga vrsta in bila so grozno umazana. Prosim policista, naj ji pomaga, da naj ji prinese mleko za dojenčka. Policist je v zadregi, pojdite po Rdeči križ, reče. Kmalu zatem neki mlad vojak pobledi: nosečnica se je onesvestila. Grem po koridorju, da bi se pogovarjala z njimi, ampak to je težko, od vsepovsod ljudje kličejo, ali jim lahko pomagam. Nekateri imajo adaptirano mleko za dojenčke, nimajo pa vode, da bi ga zamešali. Adaptirano mleko notri v zidani stavbi je, ampak do njega nimajo dostopa. V nedeljo so bile v tem taborišču zadeve zares nemogoče, vendar ne zato, ker se jih ne bi dalo organizirati. Eden od policistov, ki je stal zunaj ograde, je rekel: ne vem, zakaj so nas poslali sem, da zdaj trije štejemo, koliko ljudi gre na en avtobus. Pri registraciji beguncev pa je bilo ravno nasprotno: do nedelje sta registracijo opravljala hkrati samo dva policista, v nedeljo so dodali še dva. »Koliko časa potrebujete, da koga popišete?« vprašam. »Pet minut.« To je pri štirih policistih recimo 50 ljudi na uro – zunaj pa naj bi bilo več tisoč ljudi. Policisti, ki stojijo zunaj, ne odgovarjajo radi na vprašanja, nimajo pa nič proti, če poslušaš, ko se pogovarjajo med sabo. Pogovarjajo se, v čigavem interesu je, da stvari potekajo tako, kot potekajo. Verjamem, da se tudi sami počutijo ponižane, ko vlada v njihovem imenu govori, da so popolnoma izčrpani. In da bodo zdaj namesto izčrpanih policistov najeli nekakšne profesionalne službe za varovanje. Naj raje policiste plačajo dvojno, pa bodo vsi zadovoljni.

Rigonce

Iz kampa v Rigoncah je do druge strani vasi, do tiste znamenite cerkvice na razpotju, ki se pojavlja na vseh fotografijah, z malim dojenčkom hodila Raiša. 32 let ima in v naročju tujega dojenčka. Le malo govori angleško, ampak pove, da dojenček ni njen. Z gesto pokaže, da z dojenčkovo mamo ni vse v redu, da se ji je zmešalo, morda ni pri pravi pameti, ne vem, ona zdaj skrbi za njenega otroka. Malo večjega otroka, takega, ki že malo hodi sam in ki ga je prej nosil njen mož, previje sredi ceste. V nedeljo so begunci do avtobusa še hodili skozi vas. Ker so se v ponedeljek nekateri vaščani počutili slabo ob pogledu na tuje trpljenje, policisti begunce zdaj spremljajo prek polj. Kadar čakajo, otroci čas takoj izkoristijo za igro. Čakajo pa veliko. Policist na hrbtu nemirnega konja pravi: konj bi lahko hodil ves dan, stanje na mestu pa ga vznemirja.

Begunci, ki v velikih skupinah hodijo iz kampa v Rigoncah, imajo vsak svojo zgodbo in pravzaprav se vsi niti ne razumejo med sabo. Verjetno jih je iz Sirije celo manj kot polovica. Nekateri govorijo arabsko, drugi farsi, tretji afganistansko različico farsija. Ahmad je Afganistanec iz Irana: »Moji starši so se preselili v Iran, ko sem bil še majhen. Za sina bi rad boljšo prihodnost, v Iranu nisva zaželena. Žena in mlajši otrok sta ostala v Iranu, kasneje, ko bom našel delo, bosta prišla za mano. Ne, nisem študiral, sem samo gradbeni delavec, angleško pa sem se naučil na tečaju. Karim se hitro uči in rad bi ga dal čim prej v šolo.«

Amira je učiteljica, njen mož pa strojni inženir. Sama govori odlično angleščino, on le malo. Tri otroke imata, vsi so z njima. Dženi (kaj pa tvoje arabsko ime, vprašam) je stara deset let: »To je moje arabsko ime,« smešno se ji zdi, da jo kaj takega sprašujem. Tudi ona se z mano pogovarja v angleščini. Zna tudi turško, pravi mama. Tri leta smo živeli v Istanbulu.

V naslednjih skupinah so delavci, študenti, gospodinje, inženirji. Sprašujem se, ali je mladi par, ki je prišel zgodaj zjutraj, medtem že imel srečo in je na katerem od tistih deset do dvanajst avtobusov, ki so se sredi dneva iz smeri Rigonc odpeljali skozi Krško nekam proti Štajerski. Ne, nista imela sreče, vidim ju, kako stojita sredi polja. Pozdravimo se kot stari znanci. Ona je utrujena po dolgem stanju, on sprašuje, kako bi lahko odšel iz skupine. Medtem ju pridejo vprašat, ali bi kaj povedala za televizijo. Nobenih slik in nobenih imen, pravi on. Kasneje ju poprosim, naj si vsaj za članek izmislita ime, recimo po njenem očetu in njegovi mami. To bi šlo, reče. Ona je zdaj Amal ('upanje'), on Akram. »Ampak nekam mladi ste za specializanta,« mu rečem. »Kako, mi ne verjamete? Šest let sem študiral medicino, zdaj sem četrto leto specializant, rad bi postal kardiovaskularni kirurg. Ona pa patologinja. Za koga pišete? Mi boste poslali revijo?« »Seveda, dajte mi številko mobitela.« Na moj telefon v viber vtipka svojo številko in tam se pokaže njegova slika in njegovo ime. »Ah, saj je vseeno,« se zasmeji, »vem, da tega ne boste zlorabili.« »Seveda ne, saj ste mi že zjutraj sredi polja povedali, da imate denar,« se smejimo. Amal in Akram se vsak dan s svojci pogovarjata po telefonu in pravita, da so oni bolj zaskrbljeni zanju kot onadva zanje. »Imava denar, seveda, ampak nisva iz premožnih družin. Tako, nekaj srednjega,« pravita. In ko se ravno začnemo pogovarjati, ali je mogoče Evropejcem razložiti vojno v Siriji, gre skupina naprej.

»Bi ostala tukaj?« sem ju še na hitro vprašala, »Slovenija ima ljubezen v imenu.« »Midva ljubezen imava, samo še do Kiela morava priti.« Od love do ki(e)l, z ljubeznijo. Ma Al Salama, Amal in Akram.