Operimo si roke

Upor iz naslanjača

“Vam bom pokazal, na koga se morate obrniti” je rekel Martin. “Vsi vojaki so prijazni, ampak eden še posebej, nanj počakajte.” Tudi Martin zgleda tak prijazen velikan, visok je skoraj dva metra, pred kako uro je v odsevnem jopiču z emblemom Rdečega križa Slovenije stal sredi prazne ceste, ki je nekdaj vodila proti mejnemu prehodu Šentilj. Medtem se je njegova hči Yaz sklanjala nad žensko, ki je podpirala glavo omedlelega dečka. Martin se ni kaj dosti vznemirjal, nič mu ne bo, je rekel, pregledal sem ga, res, nič hujšega ne bo z njim, je pa dehidriran. Ko Yaz vstane, jo povprašam: Tole ni bila arabščina, kajne? Ne, to je farsi, pravi, in se ponovno posveti dečkovi materi. Ampak, čakajte, vidva nista od Rdečega križa? saj med sabo govorita nemško. Ah ne, mi smo iz Frankfurta. Prišli smo malo pomagat. Jaz sem ortoped (aha, zato je pregledal na tleh ležečega dečka) pripeljal sem hčerko in ženo, ker govorita farsi. V tistem drugem, ne-nadrealističnem svetu, je ena prevajalka in druga odvetnica.

Torej, kje je tisti vojak, ki ga je priporočil Martin? V rokah držim listek z dvema imenoma. Na nikogaršnji zemlji v Šentilju, tam kjer ni več sprejemnega centra in kjer pred ograjo čakajo tv ekipe, da se bo “nekaj” zgodilo, če nič drugega, poročila in direktni vklop, je za ograjo razpadajoča stavba. Pred njo na betonskih tleh mlada ženska s tremi majhnimi otroki Mohamadom, Omarjem in Habibo. “Prosim, pomagajte, moj nečak se je izgubil. 13 let ima in videli so ga, da je že čez mejo. Prosim, pripeljite ga nazaj.” Pokaže dokument z imeni vseh otrok in eden, najstarejši, se res piše drugače. Sestrin je. Na listek napiše svoje in nečakovo ime “Ali Hamadi”, s katerim zdaj čakam na vojaka. Slike nima. Ali ni edini otrok, ki se je tega dne izgubil. Tisti prijazni vojak pride in gre z mano do ženske s tremi otroki (“Saj veste, da tu skozi ne smete, kajne”). Listek bo predal Avstrijki, ki vsake toliko pride na slovensko stran. Ve, kateri, ne katerikoli, ampak prav njej, ki je danes že poiskala enega otroka.

Na nikogaršnji zemlji so samo ljudje brez domovin in vojaki. Zdaj, popoldan, ni nikjer nobenega policista. Kako da ste samo vojaki, me zanima? Tudi nas zanima, rečejo še sami. Zvečer pridejo tudi policisti, ampak jih je v primerjavi z vojaki malo. Vsi so na zunanji strani ograde, begunci pa za njo. Tudi Alijeva teta, ki z malimi otroki ne upa kreniti proti prehodu z Avstrijo, ker s svojim telesom ne more zaščititi treh majhnih otrok. Ampak ona vsaj ve, kje je.

Mogoče si je pred televizijo težko predstavljati, a veliko ljudi za ograjo na Šentilju sploh ne ve, da so na meji med Slovenijo in Avstrijo. In tudi ne vejo, na kaj čakajo. Alijeva teta ve, ker dobro govori angleško.Večini tudi angleščina ne pomaga, ker nimajo koga vprašati in tudi ne vejo, kaj naj bi spraševali. Če si zaprt na nikogaršnji zemlji, pa tega ne veš, te lahko popade gnev. Ali obup. Mogoče jeza. Mladi Iračani, ki so zvečer zakurili ogenj “prijatelji smo in vseeno nam je za nafto v Iraku, naši vladi pa je vseeno, ali nas pobijejo, ker nam ne nudi nobene zaščite” so bili ponižani. “Iz dobrih hiš smo", je rekel eden med njimi. Iz dobrih hiš? Kaj naj bi to pomenilo? “I am from a good house.” V tej izjavi je vsa preteklost in sedanjost mladega Iračana. Je poskus, da bi ohranil svoje dostojanstvo. Večina voznikov, ki jih na cesti zaradi prehitre vožnje ustavi policist, skuša pred njim ubraniti svoj obraz. Zanimiv fenomen je to, ohranitev dostojanstva. Vedno, ko smo ljudje soočeni s situacijo, ki je ne moremo obvladovati, se čutimo pozvani k ohranitvi svojega dostojanstva. Mladi Iračan ni pozival k izjemnemu tretmaju, ni skušal dopovedati, da je boljši od ostalih. Ni zahteval ali prosil, da ga obravnavajo drugače od ostalih. Ni rekel, poglejte, normalen sem, ni me treba zapreti kot žival, nobenemu ne bom nič naredil. To je zanj samoumevno in tudi za nas bi moralo biti. Z roko se je potrepljal po prsih in rekel je, da je iz dobre hiše.Vsa njegova nemoč je bila v tem, da ni vedel, zakaj je zaprt za žico, zakaj ni svoboden človek (saj ni on tisti, ki bi kaj grdega naredil, le bežal je je pred zlom), in to ga je bolelo. Imel je denar, zaslužen v deželi po njegovem preklete nafte, pa kljub temu ni mogel na drugo stran žice po pico, po kokakolo ali vodo. Če je želel pico iz bližnje picerije, bi moral nagovoriti koga na drugi strani ograje, a samo tako dolgo, dokler policisti niso imeli tega dovolj (“potem se pa tepejo za hrano, dovolj je!”).

V deželi, kjer imamo na stotine IT inženirjev, programerjev, trgovcev, kjer policija na svoji spletni strani objavi e-letak z nagovorom Welcome! You have arrived in Slovenia, begunci na nikogaršnji zemlji ne vedo, kje so. Ni interneta. Ni ljudi, kot Yaz in njena mama, ki bi govorili farsi. Ni enega samega elektronskega zaslona, kjer bi se izmenjevale informacije v arabščini, angleščini, farsiju in bi begunci lahko prebrali, kje so in na kaj čakajo. Prepotovali so na tisoče kilometrov, potem pa so jih s slovensko hrvaške meje pripeljali na slovensko avstrijsko mejo - kako bi lahko vedeli, ker so, če jim tega nihče ne pove? V čem se napis na tabli slovenskega kraja loči od napisa na Hrvaškem ali v Avstriji? Za nas so to velike razlike, tipografija črk je čisto drugačna - za nas, ki pišemo v latinici.

Zaprti so, in kar lahko živega vidijo na drugi strani ograje so oboroženi vojaki. Zvečer tudi policisti. Na drugi strani meje so avstrijski policisti, čakajte, ali pa so morebiti vojaki? Jaz vem, da je to meja, ker uniformirani moški na drugi strani žičnate ograje nosijo drugačne uniforme. Vem, da niso slovenske, ampak kako naj to vejo begunci? Tudi 99% Slovencev ne more vedeti, ali so napisi v arabski pisavi napisani v arabščini ali v farsiju - jezika sta popolnoma drugačna, uporabljata samo isto pisavo. Tudi slovenščino bi za silo lahko pisali v njej, in ko bi se kot otroci v šoli učili pisati, bi uporabljali znake za samoglasnike, kasneje ne več. No, ampak teh zaslonov ni, natisnjenih policijskih letakov z dobrodošlico v angleščini in arabščini tudi ne. (V farsi dobrodošlica ni prevedena, ampak glede na to, da letakov na nikogaršnji zemlji ni moč prebrati, je to brezpredmetno.)

To čakanje, ko ne veš, kje si in na kaj čakaš, je najhujše. Pa tudi mraz je hud, pa lakota in žeja. Šentilj - to sta v smislu beguncev dva svetova. Eno je tisti del, kamor najprej pripeljejo begunce, kjer lahko tudi prespijo, se najejo, preoblečejo, stuširajo, potem pa od tam odhitijo naprej, proti nikogaršnji zemlji, od koder ne morejo več nazaj v šotore. Ne morejo do hrane in pijače. Prostovoljne ogranizacije in civilna zaščita so samo v tem, organiziranem delu, spodaj, na nikogaršnji zemlji pa so na zunanji strani žice le vojaki, posamezni prostovoljci in tv ekipe. Malce ironično, ravno dan po tistem rasisitčnemu izpadu prekmurskega škofa, je bila med Karitasovimi prostovoljci nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo, diplomirana teologinja dr. Alenka Šverc z mariborskega zavoda A.M. Slomška. Oh, normalno, tudi drugi učitelji z naše gimnazije so, je rekla. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko učiteljev z nekatoliških šol je v času jesenskih počitnic pazilo, kako se obnašajo, ker so jih gledali otroci.

Medtem je v Sloveniji ogromno ljudi proti. Proti ukrepom vlade. Proti nečloveškemu ravnanju z begunci. Podpisujejo pozive vladi, grozijo s tožbo proti vladi pred sodiščem za človekove pravice. Pišejo vladi, da so pripravljeni pomagati. Kadarkoli, samo poklicati jih je treba. (Kdo pa naj jih pokliče? Kdo naj organizira delo zanje?) Prav, potrebno je biti proti nečloveškim ukrepom vlade. Ni pa to dovolj! Proti ukrepom vlade je ogromno izobraženih ljudi, ki so na nadpovprečno visokih položajih, znajo napisati super poziv in zastavijo svoje dobro ime. Ampak pred begunskim taboriščem jih pa ni. Kogar ni tam, lahko nasede poročilom, da je policistov premalo in da so izčrpani do kraja. Kot da bi bili v službi samo eni in isti policisti, ki od začetka humanitarne krize niso šli domov. Kot da bi bili policisti samo žrtve, ki so po nesrečnem naključju pristali v poklicu, ki ga niti malo ne marajo in ne znajo opravljati. Kogar ni pred taborišči, lahko verjame, da vojaki potrebujejo policijska pooblastila - ker policistov ni. Nobenega ni, ki bi pred žico na nikogaršnji zemlji protestiral proti temu zares nečloveškemu ravnanju slovenskih oblasti. Tudi pred brežiškim taboriščem ni bilo protestnikov. Ni (nas) bilo. Izkušnje, ne samo lastne, so nas naučile, da oblast razume zgolj in samo govorico fizičnih protestov. Vlada JJ ne bi nikoli padla, če bi bili ljudje pred Tv proti. Tudi arabska pomlad se ne bi zgodila. Če bi napisali protestno pismo, ostro, najostreje, protestirali in bili pripravljeni priskočiti na pomoč, potem pa bi odšli na pivo ali okraševat božično drevo.