Akademski absurdi

Novogoriška Fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ) ima v lasti podjetje s sedežem v Londonu. Imenuje se Vega Press in Matej Makarovič, ki je dekan in eden od lastnikov fakultete, trdi, da želijo Vego razviti v ugledno mednarodno znanstveno založbo.

Podatki kažejo, da njegova napoved ni iskrena. Vego Press je na slovenski kulturni praznik leta 2011 ustanovil Borut Rončević, predavatelj na FUDŠ in takrat tudi eden od njenih lastnikov. Leto in dan pozneje je Vego prodal svoji fakulteti in direktorski položaj prepustil Dolores Modic, ki je tako kot on sociologinja in tudi dela za FUDŠ.

Ne Borut Rončević ne Dolores Modic ne želita govoriti o Vegi, z elektronskega naslova sedanje direktorice Tamare Besednjak Valič, ki je na FUDŠ strokovna sodelavka, pa prihaja odgovor, da je odsotna do junija prihodnje leto.

FUDŠ je bila ustanovljena v času prve vlade Janeza Janše; takrat je tudi dobila državno koncesijo. Nikoli se ni otresla očitkov, da gre bolj za politični projekt kot za bogatitev visokošolskega prostora. Makarovič je sodeloval pri brezplačnih časopisih, s katerima je želel Janša vplivati na volitve, ki so bile jeseni 2008. V vladi, ki je nastala po volitvah 2011, pa je Rončević postal državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje in je večkrat v nasprotju s pravili dajal denar zasebnim fakultetam, ki so v lasti Janševih simpatizerjev.

Glede na dostopne podatke založba Vega Press ni povezana s sedanjo politiko, a je popolnoma usklajena s siceršnjim delovanjem tistih, ki jo obvladujejo. Sedež ima v dvonadstropni stavbi na severu Londona, na istem naslovu, na katerem je včasih živel Boštjan Andrej Makarovič, ki ne želi povedati, ali in kako je v sorodu z dekanom FUDŠ. Zaupal pa nam je, da založba Vega verjetno ni v stanovanju, ki ga je nekoč najemal. »Kolegica je po mojem odhodu prodajala stanovanje kot stanovanje, ne pa kot poslovni prostor. So pa v isti stavbi poleg stanovanj tudi poslovni prostori,« je dejal.

Tam so res poslovni prostori, a fotografije, ki jih je Google posnel maja letos, kažejo, da je v njih stavnica Ladbrokes. Angleški poslovni register Vego Press označuje za »dormant company« ali »nedejavno podjetje«. Vseh njegovih deset delnic je skupaj vrednih deset funtov ali 13,4 evra.

Zasebna novogoriška fakulteta je v Londonu ustanovila podjetje, vredno vsega deset funtov, ki je izdalo že deset znanstvenih monografij.

Kljub temu je Vega izdala že vsaj deset knjig, saj so dostopne v slovenskih knjižnicah. Nekatere si lahko izposodite na FUDŠ. Druge na Fakulteti za informacijske študije (FIŠ) v Novem mestu, ki jo vodi Rončevićeva življenjska partnerka Nadja Damij, ali na novomeški Fakulteti za organizacijske študije (FOŠ). Če bo kdaj uresničena želja Janševih akademskih privržencev, da v Novem mestu nastane univerza, bosta FIŠ in FOŠ njeni članici.

Nekatere izdaje Vege Press so na voljo na Fakulteti za medije v Ljubljani, ki jo vodi še en Janšev privrženec Matevž Tomšič. Štiri knjige pa imajo zgolj v Javni knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Vsak naslov imajo le v enem izvodu, v nobenem od teh del pa ne piše, v kolikšni nakladi so bila natisnjena. V knjižničnem sistemu Cobissu je zgolj za eno od knjig, ki jih je izdala londonska Vega, navedeno, kdo jo je natisnil, vendar se direktor tiskarne Arma iz Lendave Arpad Žoldoš ne spomni knjige Tee Golob Transnational European identifications: theoretical and empirical approches (Transnacionalne evropske identifikacije: teoretični in empirični pristopi). Žoldoš je lahko povedal le, da doslej ni še nobenega računa poslal v London.

Čeprav Matej Makarovič ne želi pojasniti, kako bodo razvili mednarodno ugledno založbo, ima več fakultet koristi že od »nedejavne« Vege. To se je pokazalo na nedavnem razpisu, prek katerega je javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) določila, katerim brezposlenim mladim doktorjem znanosti bo subvencionirala zaposlitev. Odločila se je tako, da je prijavljene mlade doktorje razvrstila glede na število točk, ki jih slovenski znanstveniki zbirajo z objavami in jih izračunava informacijski sistem raziskovalne dejavnosti (tako imenovane točke sicris). Med prvimi petimi znanstveniki, ki so se prijavili na ta razpis, so bili štirje, ki so znanstvene točke zbirali z deli, izdanimi pri založbi Vega.

Prva je bila Tea Golob, ki je doktorirala leta 2013 na FUDŠ, zdaj pa tam predava. Doslej je sama izdala tri znanstvene monografije in dve v soavtorstvu. Vse imajo več kot 180 strani. Poleg tiste, ki jo je natisnil Aram, je Vega izdala še eno njeno monografijo z očitno zelo podobno temo. Londonska založba Vega je izdala dve njeni monografiji, poleg že omenjene še Feeling European: transnational participation and identification (Počutiti se evropsko: transnacionalna participacija in identifikacija), ki jo je Tea Golob napisala skupaj z Matejem Makarovičem. Dve njeni monografiji je izdala tudi ljubljanska založba Vega: Povsod sem doma, a kje je najlepše?: identifikacije, občutki pripadnosti in konstrukt doma skozi narative slovenskih in irskih transnacionalnih migrantov ter Vloga izobraževanja pri premagovanju stresa na primeru gradbeništva, ki jo je napisala skupaj z Uršo Lamut in Tamaro Besednjak Valič.

O ljubljanski Vegi je dostopnih veliko več podatkov kot o londonski. Ljubljanska je bila ustanovljena kot založniška hiša FUDŠ, kakršne poznajo skoraj vse slovenske fakultete, tudi tiste, ki so članice javnih univerz. Ljubljanska Vega se trudi biti navadna znanstvena založba, čeprav je na primer izdala tudi knjigo borke proti obveznemu cepljenju Mateje Černič Ideološki konstrukti o cepljenju.

Njen direktor je Andrej Kovačič. Med drugim je strokovnjak za »oglaševanje, proučevanje medijev, tehnik motivacije, govorice telesa in politične komunikacije«, piše na spletni strani FUDŠ, kjer je delal doslej.

Zdaj ga bodo zaposlili na Fakulteti za medije, saj je bil na razpisu za zaposlovanje mladih znanstvenikov uvrščen takoj za Teo Golob. K temu je veliko pripomoglo to, da je od leta 2014 spisal že tri znanstvene monografije, od katerih je dve izdala londonska, eno pa ljubljanska Vega.

Četrta na razpisu je bila Lea Prijon, ki jo bodo zaposlili na FUDŠ, petouvrščeno Dolores Modic pa na FIŠ. Zaposlitev na Fakulteti za medije je poleg Kovačiča dobila še Katarina Rojko, ki se je na razpisu uvrstila na deveto mesto.

Tea Golob poudarja, da je do prvega mesta na lestvici prišla z »resnim znanstveno-raziskovalnim delom«. Tudi Andrej Kovačič, Lea Prijon, Dolores Modic in Katarina Rojko so napisali veliko del in o njihovi kakovosti ni mogoče površno soditi.

Vsi so večino točk sicris dobili z objavami pri obeh Vegah, Tea Golob na primer 740 od skupno 1160. Posebej koristna je londonska, saj znanstvene monografije, objavljene v Sloveniji, znanstveniku prinesejo 80 točk sicris, tiste, ki so bile izdane pri tuji založbi, pa 120. Tako so na razpisu veliko laže uspešni in s tem delodajalcem znižajo stroške. Za vsakega med njimi bo namreč država plačala 25.650 evrov, to pa je dve tretjini plače za leto in pol.

Zato je tako pomembno, da ima FUDŠ založbo s sedežem v Londonu. Slovenski sistem točkovanja znanstvenih objav je tak, da so monografije, ki jih je izdala »mirujoča« Vega, avtorjem prinesle enako število točk kot na primer svetovno znanemu filozofu Slavoju Žižku delo Le plus sublime des hysteriques (Najbolj sublimno histeričnega), izdano pri Založbi francoskih univerzitetnikov, ki v Parizu deluje že od leta 1921.

Astrolog je najboljši psiholog

Taki absurdi so značilni za sistem, v katerem so znanstveniki tako ali drugače nagrajeni za objave. Podobno je v skoraj vseh državah in povsod se znanstveniki pritožujejo, da jih to oddaljuje od kakovostne znanosti in jih sili, da iščejo bližnjice do objav oziroma točk. Ta pojav se imenuje »publish or perish«, objavi ali izgini.

»Bolj ko je sistem absurden, bolj absurdni so pojavi znotraj njega,« dodaja strokovnjak za bibliometrijo z ljubljanske Filozofske fakultete Primož Južnič. Po tem sodeč je slovenski sistem zelo absurden.

Posebej uspešen pri objavljanju znanstvenih del je Matjaž Regovec, ki je letos doktoriral iz psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Dobra dva meseca pozneje je bil uspešen tudi na razpisu za subvencioniranje znanstvenih monografij, saj mu je ARRS dodelila denar za vseh devet knjig, ki jih je prijavil. Bil je edini, ki je prijavil več kot tri dela.

Dobil naj bi 9600 evrov, od tega 3200 evrov za šest del o astroloških znamenjih: Devica, analitična čutilka; Škorpijon, globinski čustvovalec; Rak, intimni čustvovalec; Strelec, kontemplativni intuitivec; Lev, samocentrični intuitivec; Tehtnica, komparativni (estetski) mislec.

Matjaž Regovec, ki je doktoriral letos poleti, je v svoji založbi izdal toliko knjig o astroloških znamenjih, da je z objavami prehitel vse druge slovenske psihologe.

Po vprašanjih, ki so jih postavljali predvsem znanstveniki, ki objavljajo na spletni strani Kvarkadabra, je Regovec teh šest del umaknil in zanje ne bo prejel denarja. Vendar se ob tem primeru vseeno lahko vprašamo, kako je mogoče, da se je zgodil.

Regovec je že leta 1994 ustanovil Inštitut za psihološko astrologijo in psihoanalizo (IPAL). Še vedno je edini lastnik inštituta, ta pa ima v lasti založbo Hermes IPAL. Na razpisu ARRS je bil uspešen, ker je z objavami v zadnjih petih letih zbral 1506 točk sicris, kar je največ med slovenskimi psihologi. Vse razen 165 točk je zbral z deli, ki jih je izdala založba Hermes IPAL. Izdal si je 16 znanstvenih monografij, od teh 12 o astroloških znamenjih. Za vsako je dobil 80 točk.

Da je delo priznano kot znanstvena monografija, mora imeti najmanj 50 strani besedila, seznam literature, ki se navaja v besedilu, ter stvarno in imensko kazalo. Poleg tega morata delo recenzirati dva doktorja znanosti.

Kako je Regovcu uspelo pridobiti recenzije za knjige o astroloških znamenjih, ni znano, saj o tem nočejo govoriti ne on ne recenzenta. Marsikdo meni, da to niti ni ključno vprašanje, ker prijaznih recenzentov menda ni težko dobiti. »Recenzije knjig so vedno kolegialne,« pravi Južnič in dodaja, da »če recenzija ni ugodna, si pač priskrbiš drugo. To je seveda narobe, saj bi morale biti recenzije temelj preverjanja kakovosti.«

Regovec je v zadnjih petih letih izdal 31 knjig. Za vsako astrološko znamenje je izdal po dve knjigi z istim naslovom. Enkrat kot znanstveno monografijo, drugič kot »žepno izdajo«, brez stvarnega in imenskega kazala ter seznama virov. Žepne izdaje so slovenske knjižnice vpisale kot strokovne monografije, za katere je Regovec dobil po 50 točk sicris.

Avtor trdi, da se znanstvene izdaje od žepnih razlikujejo po tem, da ene imajo »znanstveni aparat«, druge pa ne, a hkrati zagotavlja, da je tudi vsebina različna. Strokovna komisija ARRS, ki je nadzorovala razdeljevanje denarja za znanstvene monografije, se s tem ni ukvarjala. Komisija pač, čeprav se imenuje strokovna, predvsem administrativno preverja izpolnjevanje razpisnih pogojev.

Direktor ARRS Jozsef Györkös je po elektronski pošti sporočil, da je neodvisni revizorski hiši že naročil notranjo revizijo tega razpisa. Poleg tega so »na podlagi medijsko izpostavljenih primerov zaznali področja v obstoječi ureditvi, ki jih moramo z vsemi, ki so v tem procesu udeleženi, resno proučiti«. Natančno bodo pregledali pravilnike, postopek, po katerem knjižnice vpisujejo objave, in varovalke v sistemu.

Sumljivi izjemni dosežki

Teden pred tem je Györkös v svoji pisarni želel razložiti ta sistem in začel je pri temeljih. »Eno od osnovnih načel znanstvene dejavnosti je objavljanje, saj se tako znanstveniki izpostavljajo širši javnosti in dobivajo potrditev,« je dejal. V to lahko nekateri vlagajo »pretiran trud«, in če objavljajo preveč, morda premalo skrbi posvečajo poučevanju in pravi kakovostni znanosti, je razložil pojave, ki jih označuje kot »deviacije«.

»Deviacije«, ki so se razkrile pri razpisih za zaposlovanje mladih znanstvenikov in za subvencioniranje znanstvenih monografij, so po mnenju marsikoga prav posledica slovenskega sistema točkovanja objav. Znanstveniki so prisiljeni, če želijo pridobiti sredstva na razpisih ARRS, objavljati čim več, ne glede na kakovost.

»Ne zanikam, da so elementi kvantitativnega pristopa še prisotni, vendar ARRS že nekaj časa prehaja h kvalitativnemu,« trdi Györkös, ki je vodenje agencije prevzel konec lanskega leta.

Treba je dodati, da sta bila prav letošnja razpisa prvič izpeljana na tako sporen način, a sicer se Györkös ne moti zelo. ARRS večine raziskovalnega denarja znanstvenikom ne razdeli zgolj glede na število objav, kot je bilo na razpisih, kjer so slavili Regovec in znanstveniki, ki izdajajo pri Vegi. Večkrat je pomembno tudi, koliko je kdo navajan oziroma koliko citatov mu ARRS pripiše ter koliko denarja kdo sam pridobi zunaj ARRS, na primer od podjetij.

Iz tega se rojevajo drugačne deviacije, na primer navzkrižno navajanje med prijatelji ali to, da nekatera podjetja financirajo politično primerne znanstvenike. V tem je verjetno treba iskati razlog, da je, če seštejemo objave, navedke in zunanje financiranje, najuspešnejši slovenski družboslovec v zadnjih petih letih tisti, ki je bil vmes eno leto politik. Torej Borut Rončević.

Rončević je, ko je bil politik, napravil veliko spornih in tudi nezakonitih potez, da bi sam in njegovi prijatelji dobili več javnega denarja, kar sicer kaže, da mu ta ne pripada samodejno kot posledica tega, kar tako ali drugače dela kot znanstvenik. ARRS pri razdeljevanju večinoma zahteva, da raziskovalci nekaj točk zberejo tudi z »izjemnimi dosežki«, končno besedo pa imajo tuji recenzenti.

Sistem točkovanja v Sloveniji je takšen, da je najuspešnejši slovenski družboslovec zadnjih petih let tisti, ki je bil vmes eno leto politik. Torej Borut Rončević.

Veliko izjemnih znanstvenih dosežkov je imela na primer Karmen Erjavec, ki je še vedno ocenjena kot najuspešnejša slovenska strokovnjakinja za politične vede. Izkazala se je predvsem tako, da je družbene pojave preučevala s poglobljenimi intervjuji z osebami, katerih identiteto je morala zavarovati.

Številne njene raziskave, katerih izsledke so objavile ugledne slovenske in še uglednejše tuje revije, se zdijo zelo težko izvedljive. Raziskava o medijskih navadah otrok naj bi temeljila na do uro trajajočih pogovorih z 48 otroki, starimi od šest do 12 let, in to v odsotnosti staršev. V neki drugi raziskavi naj bi bila 22 12-letnikov pripravila celo do tega, da so ji zaupali, kako spletna pornografija vpliva na njihov odnos do drugega spola.

Uspelo ji je najti tudi 32 Slovencev, ki so razložili, zakaj se želijo preseliti v Avstralijo. Na Kosovu je prek dolgih intervjujev spoznala občutke 42 pripadnikov tamkajšnjih skritih manjšin: Romov, Aškalov, Egipčanov, Bošnjakov, Goranov, Hrvatov in Turkov. Še najtežje pa si je predstavljati, kako je v Bosni in Hercegovini prepričala 19 mladoletnih deklic, ki so bile spočete s posilstvom med vojno, da so odkrito govorile o tem, kako doživljajo duševno in telesno nasilje.

Takih primerov je še veliko in 15 jih je preučila posebna komisija, ki jo je imenovala ljubljanska Fakulteta za družbene vede (FDV), kjer je Karmen Erjavec delala. Komisija je zaznala »zelo resne nekonsistentnosti in metodološke pomanjkljivosti«, vendar je sklenila, da bi do jasnih ugotovitev prišla šele, če bi videla, ali Karmen Erjavec ima dokumentacijo o raziskavah ali je nima. Le zaradi vztrajnosti nekaterih senatorjev FDV se zadeva ni končala tu, ampak se bo s tem ukvarjala tudi etična komisija ljubljanske univerze.

Preden se je preiskava začela, je Karmen Erjavec javno priznala »napake« in napovedala, da bo sodelovala pri ugotavljanju »realnega stanja mojega dela«. Pravzaprav bi se to moralo ugotavljati že veliko prej, saj so bili v zadnjih desetih letih nadrejeni večkrat javno in osebno opozorjeni na spornost njenega dela.

»Nič ne vem o tem, da bi kdo opozarjal,« je v kratkem telefonskem pogovoru prejšnji teden povedal ugledni profesor komunikologije Slavko Splichal, ki že 16 let vodi raziskovalno skupino, katere članica je bila Karmen Erjavec. Leta 2004 je bil med prejemniki pisma, v katerem je bilo navedno, da Karmen Erjavec prepisuje od neke kolegice. »Žal se to lahko zgodi, besedila so šla skozi recenzijo,« je o očitkih zoper njeno delo povedal Splichal. »To so tako nenavadne in nepričakovane reči, da nihče ne pomisli nanje.«

Res ni lahko razumeti, zakaj bi to počela, saj ji objave zaradi dvomov kolegov niso prinesle ugleda, velikih neposrednih finančnih koristi pa tudi ni imela. Zagotovo pa je nekaj pridobila njena raziskovalna skupina, kajti njeni raziskovalni uspehi so povečali obseg sredstev, s katerimi je razpolagala.

Karmen Erjavec na vprašanja novinarjev noče odgovarjati. Po javno dostopnih podatkih ni več zaposlena na FDV, ampak na Fakulteti za poslovne in upravne vede v Novem mestu. Dekan in solastnik Marjan Blažič je pojasnil, da so jo zaposlili, ker je odlična znanstvenica in »tudi v imenu človečnosti, da se posamezniku oziroma posameznici, ki je zašel/-a v določene težave, omogoči, da se rehabilitira in z delom ponovno dokaže,« je napisal v elektronskem sporočilu.

Javni podatki kažejo, da jo je Blažič zaposlil petodstotno, kar ji prinese nekaj deset evrov na mesec. Kljub temu je postala vodja njihove raziskovalne skupine. Ta se bo s točkami, ki izhajajo iz preteklih objav Karmen Erjavec, veliko laže potegovala za javni denar.

Objavi ali izgini

Če se bo izkazalo, da drži, kar se očita Karmen Erjavec, bo slovenski akademski prostor bolj in ne manj primerljiv s tistim v razvitejših državah. Takšne afere so namreč najpogostejši odraz pojava »objavi ali izgini«. Zadnja leta so tudi najuglednejše znanstvene revije priznale, da so objavljale ponarejene raziskave.

»Absurdi so posledica obsedenosti s točkami, ki je povsem skladna s tem, kako deluje sodobni kapitalizem,« razlaga filozofinja dr. Renata Salecl. »Posameznik mora biti nenehno produktiven, ustvarjati mora neposredno uporabljive rezultate. To pri ljudeh povzroča pragmatično razmišljanje, pa tudi tesnobo. Danes se mladi znanstveniki ne vprašajo, ali imajo sploh kaj povedati, ampak zgolj, kje bodo kaj objavili.«

Medtem ko na ljubljanski univerzi preverjajo, ali je Karmen Erjavec ponarejala raziskave, so jo »iz človečnosti« petodstotno zaposlili na Fakulteti za poslovne in upravne vede v Novem mestu.

Tako rekoč vsak znanstvenik lahko na svojem področju navede koga, ki danes velja za izjemno pomembnega, čeprav v celotni karieri ni objavil niti toliko, da bi izpolnil današnje pogoje za mesto profesorja. Vprašanje seveda je, kako meriti znanstveno odličnost, če ne moremo čakati več desetletij. Kaj pa če si je treba priznati, da tako merjenje preprosto ni mogoče?

Sedanji sistemi točkovanja koreninijo v strahu, da le ne bi dajali preveč denarja znanstvenikom, ki se ne trudijo dovolj, da bi poskrbeli za koristna in uporabna odkritja. Danes ti sistemi ne otežujejo zgolj razvijanja dolgoročno pomembnih spoznanj. Ovirajo tudi doseganje lastnega cilja, ko znanstvenike silijo k iskanju bližnjic do točk.

Morda bi morali znanstvenikom pač plačati preprosto zato, ker jim zaupamo, da se bodo sami od sebe trudili doseči odličnost. Tako bi bilo nesmiselno ponarejati raziskave in ustanavljati slamnate londonske založbe.