Mesto v Italiji upa, da bodo begunci pri njih ostali

Medtem ko se nekatere evropske države, vključno s Slovenijo, beguncev otepajo z vojsko, policijo, ograjami in bodečo žico, se v nekaterih evropskih mestih novih prišlekov veselijo. In upajo, da bodo morda pri njih ostali. To velja tudi za italijansko mesto Satriano, ki beguncem zagotavlja stanovanja in pokriva stroške v upanju, da se bodo morda ustalili v njihovem mestu.

Satriano se sicer nahaja na tistem mestu, kjer je "prst" italijanskega "škornja". Veliko hiš ima napise, da so "naprodaj", glavni trg je prazen že sredi dneva, sirene pa zavijajo trikrat dnevno, ob osmih zjutraj, ob poldnevu in ob štirih popoldne, v spomin na bombardiranja iz druge svetovne vojne, ki se jih najstarejši prebivalci mesta tudi spominjajo. Na svojem vrhuncu je imelo mestece leta 1950 okoli 3800 prebivalcev. Danes jih tu živi samo še okoli 1000, v glavnem starejših. Če se bo število prebivalstva še zmanjšalo, bodo morali zapreti tudi šole, zdravstvene domove in lokalno pošto.

In prav zato so tedaj, ko so begunci lani prispeli k njim, lokalni veljaki v tem videli – priložnost. Naloge, povezane z nastanitvijo ter zaposlitvijo beguncev so v Italiji tudi drugače poverjene lokalnim oblastem. In tako so številni župani v Kalabriji prihod beguncev poskusili izkoristiti za revitalizacijo svojih mest. Lokalne oblasti jim pomagajo pri statusnih vprašanjih, prehrani in bivanju. Če bi pripeljali še družine, bi to lahko pomagalo pri razvoju mesta. "Prihod beguncev bi lahko bila priložnost za povečanje števila prebivalcev mesta. To bi lahko sprožilo nov razvoj," je prepričan župan mesta Michele Drosi.

Trenutno v mestu živi le okoli 20 beguncev, vendar mnogi vidijo politiko vključevanja tujcev kot tisti pristop, ki bi lahko prinesel več sprememb tudi v državah, skozi katere begunci odhajajo proti Nemčiji, tako da bi vsaj nekateri prostovoljno ostali tudi v mestih na svoji poti. In če jih dnevno meje prehaja kakšnih 8000, bi že majhen odstotek beguncev, ki bi se zadržali v mestih kot so Satriano, lahko pomenilo velik skok naprej. "Če bom našel delo, bom ostal tukaj. Raje imam življenje v majhnem mestu, pa tudi skupno življenje ljudi različnega porekla, skupaj s fanti iz drugih afriških držav mi je všeč," je dejal Adnan iz Pakistana, ki pomaga v frizerskem salonu.

Domačini dobro razumejo položaj beguncev iz Pakistana, Malija in Burkine Faso, saj so tudi sami, ali pa člani njihovih družin, v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto odhajali v tujino, večinoma v ZDA, Švico, Nemčijo in Argentino. Carmine Battaglia, predsednik lokalnega združenja seniorjev pravi tako: "Le kdo bo boljše od nas, ki smo mladi zapustili mesto zaradi revščine, razumel bolečino teh ljudi, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem?"

Satriano je tudi del nacionalne mreže, imenovane SPRAR, povezave 376 občin v "Sistemu za zaščito beguncev in iskalcev azila" (SPRAR). To mrežo je ustanovilo italijansko ministrstvo za notranje zadeve, financira pa jo italijanska vlada ob pomoči EU. Vodi jo zveza mest. Model v Satrianu je dober primer "integrirane dobrodošlice". Satriano dobiva 35 evrov na dan za vsakega begunca, denar pa deli Ministrstvo za notranje zadeve. Projekt vodi lokalna kooperativa Globe Media, osebje pa sestavljajo skoraj izključno nekdanji tuji migranti, ki so si že pridobili italijansko državljanstvo, skupaj z njihovim predsednikom, Khalidom Elsheikhom, ki je prišel iz Sudana v zgodnjih devetdesetih letih. Tako nekdanji migranti pomagajo novim pri vsem, od iskanja nastanitve do administrativnih postopkov, hkrati pa jih učijo italijanskega jezika. Za njih iščejo tudi delo, saj postopek dodeljevanja azilnega statusa lahko traja do šest mesecev. Med tem časom jih lokalna skupnost zaposli tako, da jih angažira za čiščenje in vzdrževanje stavb, katerih lastnik je občina. Begunci in migranti pomagajo tudi frizerjem, v tovarni pohištva ali pa pri delu v kmetijstvu. In nekateri bodo tako morda ostali in s tem dali svoj prispevek k oživitvi Satriana in drugih podobno opustelih italijanskih mest. To, da se na begunce ne gleda kot na breme, pač pa kot na soljudi, je vsekakor veliko bolje, ne samo za begunce, pač pa tudi za tiste, ki jih sprejemajo.