O tabujih

V prvi polovici letošnjega leta je imela Evropa polne roke dela z radikalnimi emancipacijskimi gibanji (Sirizo in Podemosom), v drugi polovici pa se je pozornost preusmerila na »človekoljubno« tematiko beguncev. Razredni boj je bil dobesedno zadušen, nadomestile pa so ga liberalnokulturne teme strpnosti in solidarnosti. Po pariških morilskih terorističnih napadih 13. novembra je celo to temo (ki je vseeno povezana s pomembnejšimi socioekonomskimi vprašanji) zasenčila binarna opozicija vseh demokratičnih sil, ujetih v neusmiljeni vojni s silami terorizma.

Ni si težko predstavljati, kaj bo sledilo: paranoično iskanje agentov Isisa med begunci. (Mediji so takoj navdušeno poročali, da sta dva od napadalcev v Evropo prišla prek Grčije kot begunca.) Največje žrtve pariških terorističnih napadov bodo sami begunci, resnični zmagovalci za puhlicami v slogu Je suis Paris pa preprosto privrženci totalne vojne na obeh straneh. Pariške uboje bi v resnici morali obsoditi ne le z razkazovanjem protiteroristične solidarnosti, temveč z vztrajanjem pri preprostem vprašanju Cui bono? (Za čigavo korist?).

Ne bi smeli pokazati »globljega razumevanja« za teroriste Isisa (v smislu, da so »njihova bedna dejanja vseeno odziv na surovo evropsko posredovanje«); označiti bi jih morali za to, kar tudi so: islamofašistična ustreznica evropskih protipriseljenskih rasistov – ti dve kategoriji sta dve plati iste medalje. Obudimo razredni boj – in to lahko dosežemo le tako, da vztrajamo pri globalni solidarnosti z izkoriščanimi.

Primež, v katerem se je znašel svetovni kapitalizem, je vse očitnejši. Kako se izviti iz njega? Fredric Jameson je nedavno kot metodo emancipacije predlagal globalno militarizacijo. Demokratično motivirana ljudska gibanja so na prvi pogled obsojena na propad, zato bi bilo začarani krog globalnega kapitalizma morda najlaže prekiniti z »militarizacijo«, kar pomeni zajeziti moč samoregulirajočega gospodarstva. Nemara je sedanja begunska kriza v Evropi priložnost za preizkus te možnosti. Jasno je vsaj to, da za ustavitev kaosa potrebujemo obsežno usklajevanje in organizacijo, ki med drugim vključujeta tudi sprejemne centre blizu kriznih žarišč (Turčija, Libanon, libijska obala), prevoz ljudi, ki jim je odobren vstop v Evropo, prehodne begunske centre in prerazporejanje beguncev v kraje, kjer bi se lahko ustalili. Vojska je edina sila, ki tako obsežno delo lahko opravi organizirano. Trditev, da takšna vloga vojske diši po izrednih razmerah, ni utemeljena. Izredne razmere so, ko več deset tisoč ljudi neorganizirano prečka gosto poseljena območja – in v nekaterih delih Evrope zdaj dejansko vladajo izredne razmere. Zato je noro razmišljati, da bi lahko pustili, naj takšni dogodki potekajo spontano. Če nič drugega, begunci potrebujejo osnovne potrebščine in zdravstveno oskrbo.

Prevzem nadzora nad begunsko krizo bo pomenil razveljavljanje levičarskih tabujev.

Pravica do »svobode gibanja«, na primer, bi morala biti omejena, če ne zaradi drugega, zato ker ne velja za begunce, katerih svoboda gibanja je že odvisna od razreda, ki mu pripadajo. Merila za sprejem in naselitev morajo zato biti jasna in natančna – koga in koliko ljudi sprejeti, kam jih poslati in tako naprej. Glede tega je umetnost poiskati srednjo pot med željami beguncev (upoštevati njihovo željo, da bi se naselili v državah, kjer že imajo sorodnike, in tako naprej) in zmožnostmi posameznih držav.

Drugi tabu, ki se ga bo treba lotiti, je povezan z običaji in pravili. Dejstvo je, da večina beguncev prihaja iz kulture, ki ni združljiva z zahodnoevropskimi predstavami o človekovih pravicah. Strpnost kot ena od rešitev (vzajemno spoštovanje občutljivih točk) očitno ne deluje: fundamentalističnim muslimanom je nemogoče prenesti naše bogokletne podobe in neusmiljeni humor, ki se nam zdi prvina naše svobode. Podobno se tudi zahodnim liberalcem zdi nemogoče prenesti številne navade, uveljavljene v muslimanski kulturi.

Največje žrtve pariških terorističnih napadov bodo sami begunci, resnični zmagovalci za puhlicami v slogu Je suis Paris pa preprosto privrženci totalne vojne na obeh straneh.

Skratka, razmere zavrejo, ko pripadniki neke verske skupnosti sam način življenja druge skupnosti označijo za bogokleten in žaljiv, naj bo ta neposredni napad na njihovo vero ali ne. To velja za primere, ko muslimanski skrajneži na Nizozemskem in v Nemčiji napadajo homoseksualce, in to velja za primere, ko tradicionalni francoski državljani na žensko, pokrito z burko, gledajo kot na napad na francosko identiteto, in ravno zaradi tega se jim zdi nemogoče ostati tiho, ko v svoji bližini naletijo na pokrito žensko.

Takšna nagnjenja bi bilo mogoče zajeziti z dvojim. Najprej bi morali sestaviti seznam najosnovnejših vodil, ki bi jih morali spoštovati vsi in bi vključevala versko svobodo, varovanje svobode posameznika pred pritiskom skupine, pravice žensk in podobno, ne da bi ta vodila obveljala za »evropocentrična«. Drugič, znotraj teh omejitev bi morali brezpogojno vztrajati pri strpnosti do različnih življenjskih slogov. Če vodila in komunikacija ne bi delovali, bi na vrsto prišla moč zakonov v vseh svojih oblikah.

Naslednji tabu, ki ga je treba premagati, je enačenje vsake omembe evropske emancipacijske dediščine s kulturnim imperializmom in rasizmom. Kljub (delni) odgovornosti Evrope za razmere, iz katerih bežijo begunci, je prišel čas, da opustimo levičarsko žebranje kritik o evropocentrizmu.

Iz svetovnih razmer po 11. septembru izhaja nauk, da je sanj Francisa Fukuyame o globalni liberalni demokraciji konec in da je na ravni svetovnega gospodarstva po vsem svetu prevladal korporacijski kapitalizem. Pravzaprav se države tretjega sveta, ki so sprejele ta svetovni red, zdaj razvijajo s svetlobno hitrostjo. Masko kulturne pestrosti ohranja dejanski univerzalizem globalnega kapitala; celo še uspešneje, če se politična nadgradnja globalnega kapitalizma opira na tako imenovane azijske vrednote.

Globalni kapitalizem nima težav s prilagajanjem številnim lokalnim veroizpovedim, kulturam in običajem. Ironičnost evropocentrizma torej tiči v tem, da ljudje v imenu antikolonializma grajajo Zahod prav v zgodovinskem trenutku, ko globalni kapitalizem ne potrebuje več zahodnih kulturnih vrednot, da bi gladko deloval. Povedano drugače, ljudje zavračajo zahodne kulturne vrednote prav v obdobju, ko številne od teh vrednot, če jih kritično vnovič pretolmačimo (egalitarizem, temeljne pravice, medijska svoboda, država blaginje in tako naprej), lahko uporabimo kot orožje proti kapitalistični globalizaciji. Smo že pozabili, da je celotna predstava o komunistični emancipaciji, kot jo je zasnoval Marx, popolnoma evropocentrična?

Prav tako bi bilo treba opustiti tabu, da je vsaka kritika islamskega prava primer »islamofobije«. Dovolj je tega patološkega strahu številnih zahodnih liberalnih levičarjev, ki jih skrbi, da jih bodo obdolžili islamofobije. Salman Rushdie, na primer, je bil javno obtožen nepotrebnega izzivanja muslimanov in naj bi bil zato (vsaj deloma) odgovoren za fatvo, s katero so ga obsodili na smrt. Posledice takšnega mnenja so bile enake kot v drugih podobnih primerih: čim več zahodnih liberalnih levičarjev se prepušča občutku krivde, tem glasneje jih muslimanski fundamentalisti obtožujejo, da so dvoličneži, ki skušajo prikriti sovraštvo do islama.

Takšen vzorec je odlična ponazoritev paradoksa superega: čim bolj slediš psevdomoralni moči, ki ti jo narekuje sadistični in primitivni superego, tem bolj si kriv moralnega mazohizma in poistovetenja z agresorjem. Kot da bi bil pritisk islamskega fundamentalizma tem močnejši, čim strpnejši si do njega.

Lahko smo prepričani, da isto velja za pritok beguncev: čim več zahodne Evrope jim bo odprte, tem pogosteje se ji bo zbujal občutek krivde, ker jih ni sprejela še več. Nikoli ne bo dovolj. In čim več strpnosti bo do teh, ki so tukaj, tem bolj se bo krepil občutek krivde, ker nismo še strpnejši.

Dejstvo je, da večina beguncev prihaja iz kulture, ki ni združljiva z zahodnoevropskimi predstavami o človekovih pravicah.

Politična ekonomija beguncev: globalni kapitalizem in vojaško posredovanje

Pri dolgoročni strategiji bi se morali osredotočiti na tisto, česar ne moremo poimenovati drugače kot »politična ekonomija beguncev«, to pomeni, da se bo treba osredotočiti na odločilne vzroke, na katerih temeljita dinamika globalnega kapitalizma in vojaško posredovanje. Sedanje razsulo bi morali razumeti kot pravi obraz novega svetovnega reda. Pomislite na pomanjkanje hrane, ki zdaj pesti svet »v razvoju«. Sam Bill Clinton je na zasedanju OZN leta 2008, s katerim so zaznamovali svetovni dan hrane, jasno povedal, da za pomanjkanje hrane v številnih državah tretjega sveta ne moremo kriviti standardnih osumljencev, kot so korupcija, neučinkovitost in državno posredovanje, temveč je ta kriza neposredna posledica globalizacije kmetijstva. Bistvo Clintonovega govora je bilo, da današnja svetovna kriza v preskrbi s hrano dokazuje, kako »smo ga vsi polomili, tudi jaz, ko sem bil še predsednik,« ker smo na pridelke gledali kot na blago, namesto kot na temeljno pravico revežev po vsem svetu.

Clinton je krivdo povsem nedvoumno pripisal ameriški in evropski dolgoročni politiki, ki so jo uresničevali Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in druge mednarodne ekonomske ustanove, ne pa posameznim državam oziroma njihovim vladam. Takšna politika je afriške in azijske države prisilila, da so opustile državna nadomestila za gnojila, boljše seme in druge kmetijske potrebščine. Tako so najrodovitnejšo zemljo obdelovali za izvoz, to pa je hitro ogrozilo samooskrbo teh držav. Vključevanje lokalnega kmetijstva v svetovno gospodarstvo je bilo posledica takšnih »strukturnih prilagoditev«, ki so imele uničujoče posledice: kmete so vrgli z njihove zemlje in jih izrinili v gete kot poceni delovno silo, te države pa so bile vse bolj odvisne od uvožene hrane. Tako ostajajo v pokolonialni odvisnosti in so vse bolj ranljive za spremembe na trgu. Lani so na primer cene žita v državah, kot sta Haiti in Etiopija, ki sta izvoznici pridelkov za biogorivo, podivjale, zato je prebivalstvo stradalo.

Takšnih težav bi se primerno lotili z novimi oblikami obsežnih skupinskih akcij: niti navadno posredovanje države niti tako hvaljena samoorganizacija v tem primeru ne bosta dovolj. Če te težave ne bomo rešili, bo treba resno upoštevati možnost, da se približujemo obdobju nove oblike apartheida, v katerem bodo odmaknjeni, z viri bogati deli sveta ločeni od območij, kjer bodo ljudje stradali in bodo nenehno divjale vojne. Kaj naj naredijo ljudje na Haitiju in drugih območjih, kjer primanjkuje hrane? Mar nimajo vse pravice do nasilnega upora? Ali da postanejo begunci? Kljub vsem kritikam ekonomskega neokolonializma se še vedno ne zavedamo povsem uničevalnega vpliva globalnega trga na številna lokalna gospodarstva.

V zvezi z očitnimi (in ne tako očitnimi) vojaškimi posredovanji je bilo že večkrat povedano, da so njihova posledica propadle države. Ni beguncev brez Isisa in ni Isisa brez ameriške zasedbe Iraka, na primer. Moamer Gadafi je v mračni napovedi pred smrtjo dejal: »Poslušajte, ljudje iz Nata. Bombardirate zid, ki je stal na poti afriškim migrantom v Evropo in na poti teroristom Al Kaide. Ta zid je bil Libija, vi pa ga podirate. Bedaki ste in cvrli se boste v peklu zaradi tisočev migrantov iz Afrike.« Ni zgolj povedal, kar je očitno?

Tudi v ruski zgodbi, ki je pravzaprav razširitev Gadafijeve, se skriva nekaj resnice, čeprav sicer očitno diši po pasti putinesci. Boris Dolgov iz moskovske organizacije Strategic Culture Foundation je za TASS povedal:

»Vsakomur je jasno, da je begunska kriza posledica ameriško-evropske politike … Uničenje Iraka, uničenje Libije in poskusi, da bi v Siriji strmoglavili Asada ob pomoči islamskih skrajnežev – to je bistvo politike EU in ZDA, posledica te politike pa je več sto tisoč beguncev.«

Podobno je Irina Zvjagelska s katedre za orientalske študije pri Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose za TASS povedala:

»Državljanska vojna v Siriji in napetost v Iraku in Libiji sta povzročili val migrantov, vendar to nista edina vzroka. Strinjam se s tistimi, ki sedanje dogajanje razumejo kot morebitno vnovično množično preseljevanje narodov, po katerem bodo šibke države imele neučinkovito gospodarstvo. Ljudje zapustijo dom in se odpravijo na pot zaradi sistemskih težav. Liberalna evropska zakonodaja številnim od njih omogoča, da ostanejo v Evropi, in celo to, da tam živijo od socialne podpore, ne da bi si poiskali delo.«

Kljub (delni) odgovornosti Evrope za razmere, iz katerih bežijo begunci, je prišel čas, da opustimo levičarsko žebranje kritik o evropocentrizmu.

Jevgenij Griškovec, ruski pisec, dramatik in gledališki režiser, se na blogu strinja:

»Ti ljudje so izčrpani, jezni in ponižani. Ne poznajo evropskih vrednot, načina življenja in tradicij, multikulturnosti in strpnosti. Nikoli ne bodo privolili v spoštovanje evropskih zakonov … Nikoli ne bodo občutili hvaležnosti do ljudi, v katerih domovino so se tako težko prebili, saj so se prav zaradi teh držav njihove lastne domovine spremenile v bojno polje … Angela Merkel zagotavlja, da sta sodobna nemška družba in Evropa pripravljeni na težave … To je laž in traparija!«

Kakorkoli že, čeprav je v teh zapisih tudi nekaj splošne resnice, ne smemo iz te splošnosti preiti na empirično dejstvo o beguncih, ki derejo v Evropo, in preprosto prevzeti vse odgovornosti. Ta je deljena. Prvič, Turčija igra dobro načrtovano politično igro (uradno se bojuje proti Isisu, v resnici pa bombardira Kurde, ki se dejansko borijo proti Isisu). Nato je tu razslojevanje v samem arabskem svetu (ultrabogati Savdska Arabija, Kuvajt, Katar in Emirati skoraj ne sprejemajo beguncev). Kaj pa Irak s svojimi neizmernimi zalogami nafte? Kako iz vse te zmede sploh izvira reka beguncev?

Vemo le, da zapletena ekonomija prevažanja beguncev pridela milijonski dobiček. Kdo to financira in usmerja? Kje so evropske obveščevalne službe? Ali raziskujejo ta temačni pekel? Dejstvo, da so begunci nesporno v obupnem položaju, nikakor ne izključuje tega, da je njihova selitev v Evropo del dobro načrtovanega projekta.

Vem, da Norveška obstaja

Naj nagovorim svoje tako imenovane levičarske kritike, ki se jim moje načenjanje vseh omenjenih tabujev v člankih, objavljenih v publikacijah London Review of Books in In These Times, zdi sporno. Nick Riemer je v Jacobinu obsodil »reakcionarni nesmisel«, ki naj bi ga bil »širil«:

»Žižku bi moralo biti jasno, da Zahod ne more vojaško posredovati tako, da bi se izognil ‘neokolonialnim pastem nedavne preteklosti’. Če govorimo o beguncih, pa niso popotniki na tuji zemlji, s katerimi naj bi se sprijaznili, in so zato ‘predmet gostoljubnosti’. Ne glede na svoje navade bi morali uživati enake pravice kot člani raznolikih skupnosti, ki sestavljajo Evropo – ta pluralizem Žižek pri presenetljivem omenjanju enkratnega ‘zahodnoevropskega načina življenja’ popolnoma prezre.«

Ugotovitev, na kateri temelji to mnenje, je veliko močnejša od qui est ici est d’ici (tisti, ki so tu, so od tod) Alaina Badiouja – je bolj nekaj takega kot qui veut venir ici est d’ici (tisti, ki hočejo priti sem, so od tod). A tudi če se strinjamo s tem, je ravno Riemer tisti, ki je v celoti prezrl bistvo moje pripombe: seveda »naj uživajo enake pravice kot člani raznolikih skupnosti, ki sestavljajo Evropo«, a katere naj bi bile te »enake pravice« za begunce?

Evropa se zdaj bojuje za enake pravice homoseksualcev in žensk (za pravico do splava, za poroke istospolnih partnerjev in tako naprej), bi torej te pravice morale veljati tudi za homoseksualce in ženske med begunci, čeprav morda niso združljive z »njihovimi navadami« (in pogosto očitno niso)? Tega vidika nikakor ne gre omalovaževati: protikolonialistična kritika Zahoda, od Boko Harama do Roberta Mugabeja in Vladimirja Putina, vse bolj spominja na zavračanje zahodne »seksualne« zmede in se vse bolj zdi kot zahteva po vračanju k tradicionalni hierarhiji spolov.

Seveda se dobro zavedam, kako je neposredni izvoz zahodnega feminizma in človekovih pravic mogoče uporabiti kot orodje ideološkega in gospodarskega neokolonializma (vsi se spomnimo, da je nekaj ameriških feministk podpiralo ameriško posredovanje v Iraku kot možnost za osvoboditev tamkajšnjih žensk, a se je zgodilo ravno nasprotno). Vendar odločno zavračam posledični sklep, da bi zahodna levica morala privoliti v »strateški kompromis« in tiho sprejeti »navade« poniževanja žensk in homoseksualcev v imenu »širšega« protiimperialističnega boja.

Treba bi bilo opustiti tabu, da je vsaka kritika islamskega prava primer »islamofobije«. Dovolj je tega patološkega strahu številnih zahodnih liberalnih levičarjev.

Riemer me nato skupaj z Jürgenom Habermasom in Petrom Singerjem obtožuje, da podpiram »elitistično vizijo politike – razsvetljeni politični razred proti rasističnemu in neumnemu prebivalstvu«. Ko sem to prebral, nisem mogel verjeti svojim očem! Kot da ne bi bil napisal strani in strani kritike prav te evropske liberalne politične elite! Pri »rasističnem in neumnem prebivalstvu« pa naletimo na še en levičarski tabu: da, velik del delavskega razreda v Evropi je, žal, rasističen in protipriseljensko razpoložen, to je dejstvo, ob katerem ne bi smeli zamahniti z roko, češ da je posledica manipulacije s sicer »naprednim« delavskim razredom.

Riemer na koncu kritizira še: »Žižkova fantazija, da begunci pomenijo grožnjo ‘zahodnemu načinu življenja’, ki bi jo lahko odpravili z boljšim vojaškim in ekonomskim ‘posredovanjem’ v tujini, je najjasnejša ponazoritev, kako kategorije, znotraj katerih je opravljena analiza, včasih ponudijo možnost za reakcijo.« Dobro se zavedam nevarnosti vojaškega posredovanja in tudi meni se zdi upravičeno posredovanje tako rekoč nemogoče. A ko govorim o nujnosti korenitih gospodarskih sprememb, seveda nimam v mislih nekakšnega »gospodarskega posredovanja« vzporedno z vojaškim, temveč temeljito in korenito preobrazbo globalnega kapitalizma, ki bi se morala začeti prav na razvitem Zahodu. Vsak pristen levičar ve, da je to edina prava rešitev – brez nje bo razviti Zahod še naprej uničeval države tretjega sveta in ob zvoku fanfar milostno poskrbel za tamkajšnje reveže.

Podobno je izjemno zanimiva tudi kritika Sama Krissa, ki me prav tako obtožuje, da nisem pravi lacanovec:

»Mogoče bi bilo celo trditi, da so priseljenci bolj evropski od same Evrope. Žižek se norčuje iz utopistične želje po Norveški, ki ne obstaja, in vztraja, da bi priseljenci morali ostati, kamor jih pošljejo. Priseljenci, ki so iz Calaisa skušali priti do Velike Britanije, so proti svojemu položaju protestirali z napisi, na katerih so zahtevali ‘svobodo gibanja za vse’. V nasprotju z rasno in spolno enakostjo je svobodno gibanje narodov prek meja domovine domnevno univerzalna evropska vrednota, ki se dejansko tudi uresničuje – vendar seveda samo za Evropejce. Ti protestniki so postavili na laž vse trditve Evrope, da podpira univerzalne vrednote. Žižek evropski ‘način življenja’ lahko izrazi le z ohlapnimi in nadčutnimi splošnostmi, tukaj pa poteka v živo. Če gre pri izzivu priseljenstva za evropski univerzalizem proti nazadnjaškemu in zatiralskemu partikularizmu, potem je partikularizem nekaj, kar počne le Evropa … ‘Neobstoj Norveške’ ni teoretična analiza, temveč blaga beseda iskrenega nasveta v uho evropskega birokratskega razreda, tistega, ki ga Lacan ne zanima preveč. Kljub Žižkovemu vztrajanju pri ‘korenitih gospodarskih spremembah’, ta pisemska struktura zagotavlja, da takšna sprememba za zdaj nikakor ne pride v poštev. Od tod vztrajanje, da Norveška ne obstaja in nikoli ne bo. Kapitalisti je ne nameravajo ustvariti in Žižek ne namerava nagovoriti tistih, ki bi jo lahko. Na to bi se marksistični odgovor moral glasiti, da če Norveška ne obstaja, jo bomo pač morali zgraditi sami.«

‘Priseljenci so bolj evropski od same Evrope’ je stara levičarska teza, ki jo tudi sam pogosto omenjam, vendar je treba pojasniti, kaj pomeni. V razmišljanju mojega kritika pomeni, da priseljenci načelo »svobode gibanja za vse« uresničujejo resneje kot Evropa. In spet moramo biti natančni. »Svoboda gibanja« obstaja v smislu potovanja brez omejitev, radikalnejša »svoboda gibanja« pa v smislu naselitve, v katerikoli državi želim. A aksiom, ki žene begunce v Calaisu, ni le potovanje brez ovir, temveč prej nekaj kot: »Vsi imamo pravico, da se naselimo kjerkoli na svetu, in država, kamor se naselimo, mora poskrbeti za nas.« EU to pravico zagotavlja (recimo, bolj ali manj) članicam in zahteve po globalizaciji te pravice bi lahko enačili z zahtevo po razširitvi EU po vsem svetu.

Uresničevanje takšne svobode predpostavlja nič manj kot radikalno socioekonomsko revolucijo. Zakaj? Pojavljajo se nove oblike apartheida. V našem globalnem svetu blago potuje svobodno, ljudje pa ne. Razprave o poroznih zidovih in nevarnosti, da bi nas preplavili tujci, so vrojen kazalec, kaj je narobe s kapitalistično globalizacijo. Kot da bi begunci želeli svobodno, globalno kroženje blaga razširiti še na ljudi, vendar je to zdaj nemogoče zaradi omejitev, ki jih postavlja globalni kapitalizem.

Z marksističnega vidika je »svoboda gibanja« povezana s potrebo kapitala po »svobodni« delovni sili – milijoni so iztrgani iz življenja svoje skupnosti, da garajo v nemogočih razmerah. Univerzum kapitala se na svobodo gibanja posameznika navezuje na vrojeno protisloven način: kapitalizem potrebuje »svobodne« posameznike kot poceni delovno silo, hkrati pa mora nadzorovati njihovo gibanje, saj si ne more privoščiti, da bi vsi ljudje uživali enako svobodo in pravice.

Čim več zahodnih liberalnih levičarjev se prepušča občutku krivde, tem glasneje jih muslimanski fundamentalisti obtožujejo, da so dvoličneži, ki skušajo prikriti sovraštvo do islama.

So zahteve po radikalni svobodi gibanja, ravno zato, ker ta v zdaj veljavnem redu ne obstaja, dobro izhodišče za boj? Moj kritik priznava, da so zahteve beguncev nemogoče, vendar jih podpira prav zaradi tega, ker so nemogoče – pri čemer mene obtožuje nelacanovskega, prostaškega pragmatizma. »Norveška«, o kateri govorim, je fantazija. Begunci, ki želijo na Norveško, so zgleden primer ideološke fantazme – porajanja fantazije, ki zamegljuje vrojeni antagonizem. Številni begunci bi radi nemogoče: pravzaprav pričakujejo največje ugodnosti zahodne države blaginje in da bodo hkrati lahko ohranili svoj posebni način življenja, čeprav so nekatere ključne značilnosti njihovega načina življenja nezdružljive z ideološkimi temelji zahodne države blaginje.

Nemčija rada poudarja nujnost kulturne in družbene integracije beguncev. Toda – pa smo spet pri tabuju, ki bi moral pasti – koliko beguncev se res želi integrirati? Kaj če ovira za integracijo ni preprosto le zahodni rasizem? To je tisto, kar je narobe s trditvijo, da »če Norveška ne obstaja, jo bomo pač morali zgraditi sami« – to že, vendar to ne bo disneyjevska »Norveška«, o kakršni sanjajo begunci.

Obredno nasilje in fundamentalizem

Podobno Sebastian Schuller v napadu name vpraša: bo Žižek zdaj prestopil v Pegido, gibanje domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji zahodnega sveta?

Schuller mi v prispevku na blogu celo pripiše izjavo, ki seveda nikoli ni prišla iz mojih ust: »Ne poznam več razredov, le Evropejce.« Morali bi preseči klišeje o beguncih kot proletarcih, ki »nimajo česa izgubiti, razen svojih verig,« in ki naj bi zavzemali buržoazno Evropo: v Evropi imamo tako kot na Bližnjem vzhodu družbene sloje. Ključno vprašanje je, kakšno je vzajemno delovanje različne dinamike teh razredov.

Tako pridemo do očitka, da molčim o temačni plati evropskega sveta, hkrati pa pozivam h kritiki temačne plati islamskega prava. »Kaj pa križi po šolah? Kaj pa cerkveni davek? Kaj pa različne krščanske sekte z absurdnimi moralnimi predstavami? Kaj pa kristjani, ki oznanjajo, da se bodo homoseksualci cvrli v peklu?«

To je čuden očitek – vzporednica med krščanskim in muslimanskim fundamentalizmom je tema, ki je v naših medijih (in v mojih knjigah) pretirano analizirana.

Vseeno se spomnimo, kaj se je dogajalo v angleškem Rotherhamu: v času od leta 1997 do 2013 je bilo tam surovemu spolnemu zlorabljanju izpostavljenih najmanj 1400 otrok. Komaj 11-letne otroke je posiljevalo več storilcev, nasilno so jih odpeljali, prodali v druga mesta, pretepali in ustrahovali, polili so jih z bencinom in jim grozili, da jih bodo zažgali, grozili so jim s pištolami, morali so gledati izjemno nasilna posilstva, pri čemer so jih ustrahovali, da bodo oni naslednji, če bodo komu povedali, kot je zapisano v uradnem poročilu. V treh prejšnjih preiskavah niso odkrili ničesar. Ena od skupin preiskovalcev je pripomnila, da nekateri zaposleni niso hoteli, da bi bili videti kot rasisti, če bi vztrajali pri preiskavi. Zakaj? Storilci so bili skoraj izključno pripadniki pakistanskih tolp, njihove žrtve pa so bile svetlopolte deklice – storilci so jim govorili svetlopolta smet. Odziv je bil predvidljiv. Številni na levi so se večinoma prek posploševanja zatekli k vsem mogočih strategijam za zamegljevanje dejstev. V dveh člankih v časniku Guardian so izkazali najhujšo obliko politične korektnosti in storilce ohlapno opisali kot »Azijce«. Vložene so bile tožbe. V tem primeru ni šlo za etnično pripadnost in vero, temveč predvsem za prevlado moškega nad žensko. Kako si mi s svojo cerkveno pedofilijo in Jimmyjem Savillom sploh drznemo biti moralno vzvišeni nad trpinčeno manjšino? Si lahko predstavljamo učinkovitejši način, da pripravimo teren za Ukip in druge protipriseljenske populiste, ki izrabljajo zaskrbljenost navadnih ljudi?

Pri tem se izmika zavedanje, da je takšen protirasizem pravzaprav oblika prikritega rasizma, saj se na Pakistance blagohotno gleda kot na moralno podrejena bitja, od katerih ne moremo zahtevati siceršnjih človeških standardov.

Iz tega primeža bi se lahko rešili tako, da bi začeli s samo vzporednico med dogajanjem v Rotherhamu in pedofilijo v katoliški cerkvi. V obeh primerih gre za organizirano – celo obredno – skupinsko dejavnost. V zvezi z Rotherhamom je morda celo še primernejša druga vzporednica. Eden od uničevalnih učinkov ne-sodobnosti različnih ravni družbenega življenja je krepitev sistematičnega nasilja nad ženskami. Nasilje, ki je omejeno na neki družbeni kontekst, ni naključno, temveč sistematično – ima vzorec in jasno sporočilo. Upravičeno smo bili zgroženi nad skupinskimi posilstvi v Indiji, a kot poudarja Arundhati Roy, je bil razlog za enoten moralni odziv to, da so bili posiljevalci revni in iz nižjega sloja. Kakorkoli že, svetovna epidemija nasilja nad ženskami zbuja veliko pomislekov in morda bi zato morali razširiti svoje dojemanje in razmisliti tudi o drugih podobnih pojavih.

Čim več zahodne Evrope jim bo odprte, tem pogosteje se ji bo zbujal občutek krivde, ker jih ni sprejela še več.

Serijsko pobijanje žensk v mehiškem Ciudadu Juarezu na meji z ZDA ni le patologija posameznikov, temveč obredno početje, del podkulture lokalnih tolp, cilj napada pa so mlade samske ženske, ki delajo v novih tovarnah. Ti umori so očiten primer mačističnega odziva na nov razred neodvisnih zaposlenih žensk: družbeni premiki zaradi hitre industrializacije in modernizacije zbujajo surov odziv moških, ki takšen razvoj dojemajo kot grožnjo. Ključna značilnost vseh teh primerov je, da nasilna kazniva dejanja niso spontan izbruh surove energije, ki trga verige civiliziranih običajev, temveč nekaj, kar je priučeno, naprteno od zunaj, obredno in del skupinske simbolne biti neke skupnosti. »Nedolžnemu« očesu javnosti ne prikrivajo krute surovosti dejanj, temveč prav njihovo »kulturno«, obredno naravo simboličnega običaja.

Po enaki izkrivljeni družbeno-obredni logiki predstavniki katoliške cerkve vztrajajo, da so medcelinski primeri pedofilije kljub vsej tragičnosti notranja težava cerkve, za nameček pa zelo neradi sodelujejo v policijskih preiskavah. Cerkveni predstavniki imajo v nekem pogledu prav. Pedofilija katoliških duhovnikov ni nekaj, kar zadeva le osebe, ki so po naključju (beri: zasebno) izbrale duhovniški poklic. Je pojav, ki zadeva katoliško cerkev kot ustanovo, in je globoko vtisnjen v samo njeno delovanje socio-simbolne institucije. Ne gre za »zasebno« nezavednost posameznikov, temveč za »nezavednost« same institucije. To ni nekaj, kar se zgodi, ker se mora ustanova prilagoditi patološkim dejstvom nagonskega življenja, če hoče preživeti, temveč nekaj, kar sama ustanova potrebuje, da se lahko razmnožuje. Zlahka si predstavljamo heteroseksualnega (nepedofilskega) duhovnika, ki po letih službovanja postane pedofil, ker ga sama logika institucije zapelje v to. Takšna institucionalna nezavednost navaja k zatajeni temni plati, ki ravno zato, ker je zatajena, podpira javno institucijo. (V ameriški vojski so ta temna plat obscena spolno obarvana obredna izživljanja, s katerimi se ohranja solidarnost v skupini.) Povedano drugače, ne gre preprosto za to, da si cerkev iz konformističnih razlogov prizadeva utišati neprijetne pedofilske škandale; ko se brani, hkrati brani svojo notranjo obsceno skrivnost. Poistovetenje s to skrivno platjo je ključno za samo identiteto krščanskega duhovnika: če duhovnik resno (in ne le z besedami) obsodi te škandale, se izključi iz cerkvene skupnosti. Ni več »eden izmed nas«. Podobno se je Američan z juga države v dvajsetih letih izključil iz skupnosti, če je KKK naznanil policiji, saj je tako izdal temeljno solidarnost v tej skupnosti.

Na dogajanje v Rotherhamu bi morali pogledati prav s tega zornega kota, saj gre za »politično nezavednost« pakistanske muslimanske mladine. To nasilje ni kaotično, temveč obredno nasilje z natančnimi ideološkimi obrisi. Skupina fantov, ki samo sebe doživlja kot marginalno in podrejeno, se je maščevala dekletom iz nižjega sloja prevladujoče skupine. Povsem upravičeno se vprašamo, ali v njihovi veri in kulturi obstajajo značilnosti, ki odpirajo pot surovosti do žensk, ne da bi ožigosali islam kot tak (ki sam po sebi ni nič bolj sovražen do žensk kot krščanstvo). V številnih islamskih državah in skupnostih je mogoče zaznati sočasno nasilje do žensk, njihovo podrejenost in izključenost iz javnega življenja.

V številnih fundamentalističnih skupinah in gibanjih je na samem vrhu prednostnih nalog stroga uveljavitev hierarhičnega razlikovanja po spolu. A enaka merila bi morali imeti za obe strani (krščanske in islamske fundamentaliste), ne da bi se bali priznati, da je naša liberalno-posvetna kritika fundamentalizma prav tako omadeževana z dvoličnostjo.

Kritika verskega fundamentalizma v Evropi in ZDA je stara tema z nešteto različicami. Sama prodornost samozadostnega načina, na katerega se liberalna inteligenca norčuje iz fundamentalistov, prikriva dejansko težavo, to pa je prikrita razredna razsežnost. Druga ustreznica tega »norčevanja« je patetična solidarnost z begunci in nič manj narejeno in patetično samoponiževanje našega samoopominjanja. Dejanska naloga je postaviti mostove med »našim« in »njihovim« delav-

skim razredom. Brez takšne enotnosti (ki vključuje kritiko in samokritiko na obeh straneh) dejanski razredni boj nazaduje v spopad civilizacij. Zato bi bilo treba opraviti še z enim tabujem. Skrbi in tegobe tako imenovanih navadnih ljudi zaradi beguncev se pogosto omalovažujejo, da so le odraz rasističnih predsodkov, če ne kar neofašizma. Res lahko dovolimo, da sta zanje edina razpoložljiva možnost Pegida in njej podobni?

Zanimivo je, da iz istega vzgiba izhaja tudi »radikalna« levičarska kritika Bernieja Sandersa: kritike motijo prav njegovi tesni stiki z malimi kmeti in drugimi delovnimi ljudmi v Vermontu, ki na volitvah navadno podprejo republikanske konservativce. Sanders je pripravljen prisluhniti njihovim pomislekom ter skrbem in jih ne zavrne, češ da so rasistične svetlopolte smeti.

Od kod izvira nevarnost?

Če prisluhnemo pomislekom navadnih ljudi, to seveda nikakor ne pomeni, da sprejemamo tudi temeljno premiso njihovih stališč – predstavo, da nevarnost, ki ogroža njihov način življenja, prihaja od zunaj, od tujcev, od »drugih«. Treba bi jih bilo razsvetliti, kako prepoznati lastno odgovornost za svojo prihodnost. Takšno stališče lahko pojasnim s primerom z drugega konca sveta.

Novi film Udija Alonija Junction 48 govori o težavnem položaju mladih »izraelskih Palestincev« (Palestincev, potomcev družin, ki so po letu 1949 ostale v Izraelu), katerih vsakdanje življenje pomeni neprestan boj na dveh frontah – proti zatiranju izraelske države in fundamentalističnim pritiskom znotraj lastne skupnosti. Glavno vlogo igra Tamer Nafar, znani izraelsko-palestinski reper, ki se v svoji glasbi norčuje iz tradicije »ubojev iz časti«, ko palestinska dekleta umorijo sorodniki. Nafarju se je med nedavnim obiskom v ZDA zgodilo nekaj čudnega. Na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu mu je po pesmi, v kateri nasprotuje ubojem iz časti, nekaj protisionističnih študentov očitalo, da širi sionistično mnenje o Palestincih kot primitivnih barbarih. Dodali so, da je za uboje iz časti, kolikor jih sploh je, kriv Izrael, ker zaradi njegove okupacije Palestinci živijo v primitivnih, nespodbudnih razmerah. Takole dostojanstveno jim je odgovoril: »Ko me kritizirate, v angleščini kritizirate mojo lastno skupnost, da bi naredili vtis na svoje radikalne predavatelje. Pojem v arabščini, da bi zavaroval ženske v svoji soseski.« Pomemben vidik Nafarjevega stališča je, da palestinskih deklet ne varuje le pred družinskim nasiljem, temveč jim omogoča, da se postavijo zase – da tvegajo. Na koncu Alonijevega filma, ko se dekle odloči, da bo kljub nasprotovanju družine nastopilo na koncertu, v hišo, kjer živi, prideta njena brata, odločena opraviti uboj iz časti.

Kljub vsem kritikam ekonomskega neokolonializma se še vedno ne zavedamo povsem uničevalnega vpliva globalnega trga na številna lokalna gospodarstva.

V filmu Spika Leeja o Malcolmu X je čudovit prizor: ko Malcolm X konča govor na fakulteti, pristopi svetlopolta študentka in ga vpraša, kaj lahko stori za podporo boju temnopoltih. Odgovori ji: »Nič.« Bistvo tega odgovora ni, da belci preprosto ne bi smeli ničesar storiti. Ne, najprej bi se morali sprijazniti, da je osvoboditev temnopoltih nekaj, za kar bi morali poskrbeti temnopolti sami, da to ne sme biti nekaj, česar so deležni kot darila dobrih belih liberalcev. Le na podlagi takšnega uvida lahko potem pomagajo temnopoltim. V tem se skriva tudi Nafarjeva poanta: Palestinci ne potrebujejo pokroviteljske moči zahodnih liberalcev, še manj pa molk o »ubojih iz časti« v okviru »spoštovanja« zahodnih levičarjev do palestinskega načina življenja. Vsiljevanje zahodnih vrednot kot splošnih človekovih pravic in spoštovanje različnih kultur ne glede na grozote, ki so sestavni del nekaterih kultur, sta dve plati iste ideološke mistifikacije.

Domovinsko ksenofobijo pred tujo nevarnostjo bi dejansko spodkopali, če bi zavrnili njeno predpostavko, da ima vsaka etnična skupina svojo lastno »Nativijo«. Sarah Palin se je 7. septembra 2015 v Foxovih poročilih pogovarjala z voditeljem oddaje Fox and Friends Stevom Dooceyjem:

»Priseljence imam rada. A tako kot Donald Trump menim, da jih je pri nas čisto preveč. Američani mehiškega rodu, Američani azijskega rodu, prvotni prebivalci Amerike … vsi spreminjajo kulturni ustroj ZDA, da ni več takšen, kot je bil v času ustanovnih očetov. Mislim, da bi morali stopiti k nekaterim teh skupin in jih vljudno povprašati: Kaj pa če bi šli domov? Kaj pa če bi nam vrnili našo domovino?«

»Sarah, saj veš, da te imam rad,« jo je prekinil Doocey, »in mislim, da je to odlična zamisel, kar se tiče Mehičanov. A kam naj bi šli prvotni prebivalci Amerike? Saj nimajo države, kamor bi se lahko vrnili ali kako?«

Sarah je odgovorila: »No, mislim, da bi lahko šli nazaj v Nativijo ali tja, od koder so pač prišli. Liberalni mediji se do Indijancev obnašajo, kot da so bogovi. Kot da imajo nekakšno samodejno pravico, da so v tej državi. Jaz pa pravim, da če se ne morejo naučiti razjahati in začeti govoriti ameriško, bi morali tudi njih poslati domov.«

Žal smo takoj izvedeli, da je ta zgodba – ki je prelepa, da bi bila resnična – potegavščina, ki jo je briljantno izpeljal satirični časopis Daily Currant. A kot pravijo, tudi če ni res, je pa dobro zamišljeno. Kljub nesmiselnosti je potegavščina osvetlila skrivne fantazije, ki podkrepljujejo protipriseljensko vizijo: v današnjem kaotičnem globalnem svetu obstaja »Nativija«, kamor v resnici sodijo ljudje, ki nas motijo. To predstavo so v razlikovalni Južni Afriki uresničili v obliki bantustanov – območij, ki so jih namenili za temnopolte državljane. Južnoafriški belci so bantustane zasnovali tako, da so bili neodvisni, s čimer naj bi zagotovili, da bi temnopolti Južni Afričani izgubili državljanske pravice v preostalih delih Južne Afrike pod nadzorom belcev. Čeprav so bantustane definirali kot »prvotni dom« temnopoltih državljanov Južne Afrike, so različne temnopolte skupine po teh rezervatih razporejali na brutalno samovoljen način.

Bantustani so zavzemali 13 odstotkov ozemlja države, predeli so bili skrbno izbrani, da ne bi vključevali pomembnih naravnih virov – z viri bogat preostanek države bi nato bil v rokah izključno belega prebivalstva. Z zakonom o državljanstvu temnopoltih prebivalcev iz leta 1970 so temnopolti Južni Afričani uradno postali državljani svoje »domovine«, tudi če so živeli v »beli Južni Afriki«, njihovo južnoafriško državljanstvo pa je bilo preklicano. S stališča apartheida je bila takšna rešitev idealna: belci so imeli v lasti večino države, temnopolti pa so bili razglašeni za tujce v lastni domovini in so jih obravnavali kot ljudi na začasnem delu, ki bi jih lahko kadarkoli deportirali nazaj v njihovo »domovino«. Ne moremo prezreti, kako umeten je bil ta proces. Skupinam temnopoltih prebivalcev so na vsem lepem rekli, da je nezanimiv in nerodoviten kos zemlje njihov »pravi dom«. Ne bi bilo danes, celo če bi na Zahodnem bregu nastala palestinska država, enako kot z bantustani, in bi bila njena formalna »neodvisnost« namenjena le temu, da bi se izraelska vlada otresla vsakršne odgovornosti za blaginjo ljudi v tej državi?

Enaka merila bi morali imeti za obe strani (krščanske in islamske fundamentaliste), ne da bi se bali priznati, da je naša kritika fundamentalizma prav tako omadeževana z dvoličnostjo.

A ob tem uvidu je treba dodati tudi, da je multikulturni ali protikolonialistični zagovor različnega »načina življenja« enako zlagan. Takšni zagovori le zakrivajo antagonizem znotraj vsakega posameznega načina življenja, ker upravičujejo brutalnost, seksizem in rasizem kot izraze nekega načina življenja, ki jih ne smemo primerjati s tujimi, to je zahodnimi vrednotami. Govor predsednika Zimbabveja Roberta Mugabeja na zasedanju generalne skupščine OZN je značilen protikolonialistični zagovor, s katerim naj bi upravičili surovo homofobijo:

»Spoštovanje in podpiranje človekovih pravic je obveza vseh držav in je zapisano tudi v ustanovni listini OZN. Listina nikjer ne daje nikomur pravice, da sodi drugim pri uresničevanju te vsesplošne obveze. V tem smislu zavračamo politizacijo tega pomembnega vprašanja in uporabo dvojnih meril, da bi žrtvovali tiste, ki si drznejo razmišljati in ravnati ne glede na samooklicane prefekte našega časa. Enako zavračamo poskuse odrejanja ‘novih pravic’, ki so v nasprotju z našimi vrednotami, merili, tradicijo in prepričanji. Nismo homoseksualci! Medsebojno sodelovanje in spoštovanje bosta pripomogli k uveljavljanju človekovih pravic po vsem svetu. Soočenja, sramotenje in dvojna merila ne bodo.«

Kaj bi lahko pomenil glasni Mugabejev vzklik »Nismo homoseksualci!« glede na to, da je tudi v Zimbabveju zagotovo veliko homoseksualcev? Pomeni seveda, da so homoseksualci omejeni na zatirano manjšino, katere dejanja so pogosto neposredno kriminalizirana. Vseeno lahko razumemo temeljno logiko: homoseksualno gibanje velja za kulturni vpliv globalizacije in še en način, kako globalizacija spodkopava tradicionalne družbene in kulturne norme, da se boj proti homoseksualcem zdi kot vidik protikolonialnega boja. Ne velja enako tudi za na primer Boko Haram? Za nekatere muslimane je osvoboditev žensk očitno najočitnejši vidik uničujočega kulturnega vpliva kapitalistične modernizacije. Zato se Boko Haram, ki bi ga grobo opisno lahko prevedli kot »zahodno izobraževanje [sploh žensk] je prepovedano«, lahko ima za metodo boja proti uničujočemu vplivu modernizacije z uvajanjem hierarhične ureditve razmerij med spoloma.

Uganka je torej, zakaj so muslimanski skrajneži, ki so bili nedvomno izpostavljeni izkoriščanju, nadvladi in drugim uničevalnim ter poniževalnim vidikom kolonializma, za tarčo vzeli to, kar je (vsaj za nas) najboljše v zahodni dediščini – enakopravnost in osebno svobodo? Očiten odgovor bi lahko bil, da je njihova tarča skrbno izbrana: liberalni Zahod je tako neznosen zato, ker ni le izkoriščevalski in nasilno dominanten, temveč je kot sol na rano to surovo resničnost zakrinkal ravno v njeno nasprotje – svobodo, enakost in demokratičnost.

Mugabejevo regresivno zagovarjanje nekega načina življenja ima zrcalno podobo v početju Viktorja Orbana, desničarskega madžarskega premiera. Ta je 3. septembra letos zaprtje meja s Srbijo upravičeval kot dejanje obrambe krščanske Evrope pred zavojevanjem muslimanov. To je prav tisti Orban, ki je že julija 2012 rekel, da je treba v srednji Evropi vzpostaviti novo gospodarsko ureditev: »In upajmo, da nam bo bog pomagal in nam ne bo treba izumiti nove politične ureditve namesto demokracije, ki bi jo bili prisiljeni vpeljati zaradi gospodarskega preživetja … Pri sodelovanju gre za silo, ne za namen. Morda obstajajo države, kjer stvari ne delujejo tako, na primer skandinavske države, a taki napol azijski raztrganci, kot smo mi, se lahko združijo le z uporabo sile.«

Ironičnost teh vrstic ni ušla nekaterim starim madžarskim odpadnikom: ko je leta 1956 v Budimpešto vkorakala sovjetska vojska, da bi zadušila protikomunistični upor, so oblegani madžarski voditelji Zahodu večkrat sporočili: »Tu branimo Evropo.« (Pred azijatskimi komunisti, seveda.) Zdaj, po zlomu komunizma, krščansko konservativna vlada za glavnega sovražnika postavlja zahodno večkulturno porabniško liberalno demokracijo, za katero se danes zavzema zahodna Evropa, in poziva k bolj organskemu zadružniškemu redu, s katerim bi nadomestili »burno« liberalno demokracijo zadnjih dveh desetletij. Orban je že izrazil razumevanje za primere »kapitalizma z azijskimi vrednotami«, kot je Putinova Rusija. Če se bo torej evropski pritisk nanj nadaljeval, si zlahka predstavljamo, da bo Vzhodu poslal sporočilo: »Tu branimo Azijo!« (Če dodamo kanček ironije, mar niso današnji Madžari z zahodnoevropskega rasističnega vidika potomci srednjeveških Hunov – Atila je še dandanašnji priljubljeno ime na Madžarskem.)

Ali obstaja protislovje med tema dvema Orbanoma: Orbanom, ki je Putinov prijatelj in je ogorčen nad liberalnodemokratičnim Zahodom, in Orbanom, zagovornikom krščanske Evrope? Ne. Dva Orbanova obraza sta dokaz (če je potreben), da glavna nevarnost za Evropo niso muslimanski priseljenci, temveč njeni protipriseljenski populistični branitelji.

Kaj če bi Evropa priznala protislovje, da njena demokratična odprtost temelji na izključevanju? Povedano drugače, ne obstaja »svoboda za sovražnike svobode«, kot je že davno rekel Robespierre. To je načeloma seveda res, vendar je treba biti pri tej izjavi zelo natančen. Norveški množični morilec Anders Breivik je z nekega vidika pravilno izbral tarčo: ni napadel tujcev, temveč tiste v svoji skupnosti, ki so bili preveč strpni do vsiljivih tujcev. Težava ni v tujcih – temveč v naši lastni (evropski) identiteti.

Čeprav se sedanja kriza EU zdi kot kriza gospodarstva in financ, je v temeljni razsežnosti ideološko-politična kriza. Neuspeh referendumov o evropski ustavi pred nekaj leti je bil jasno znamenje, da se unija volivcem zdi »tehnokratska« gospodarska povezava brez vizije, ki bi lahko zganila ljudi. Do nedavnega vala protestov od Grčije do Španije je bila edina ideologija, ki je aktivirala ljudi, obramba Evrope pred priseljenci.

Zakaj so muslimanski skrajneži, ki so bili nedvomno izpostavljeni poniževalnim vidikom kolonializma, za tarčo vzeli to, kar je vsaj za nas najboljše v zahodni dediščini –enakopravnost in osebno svobodo?

V podzemlju razočarane radikalne levice kroži zamisel, ki je mehkejši posnetek nagnjenja k terorizmu po gibanju 1968: nora zamisel, da bi le radikalna katastrofa (najbolje ekološka) lahko zbudila množice in tako vnovič zagnala radikalno emancipacijo. Zadnja različica te zamisli je povezana z begunci: le pritok res številnih beguncev (skupaj z njihovim razočaranjem, ker Evropa, logično, ne bo več zmogla izpolnjevati njihovih pričakovanj) lahko obudi evropsko radikalno levico.

Takšno razmišljanje se mi zdi obsceno: čeprav bi takšen razplet zagotovo neverjetno okrepil protipriseljensko brutalnost, je dejansko nori vidik te zamisli načrt, da bi zapolnili vrzel manjkajočih radikalnih proletarcev z uvozom teh od drugod, tako da bi revolucijo zagotovili z uvoženo revolucionarno gonilno silo.

To seveda nikakor ne pomeni, da bi se morali zadovoljiti z liberalnim reformizmom. Številni levičarski liberalci (kot je Habermas), ki objokujejo sedanji zaton EU, očitno idealizirajo njeno preteklost: »demokratična« EU, katere izgubo objokujejo, ni nikoli obstajala. Sedanja politika EU, na primer vsiljevanje varčevalnih ukrepov Grčiji, je le obupan poskus, da bi Evropo pripravili na novi globalni kapitalizem. Običajna levoliberalna kritika EU – v bistvu je OK, če odmislimo »demokratični primanjkljaj« – izraža enako naivnost kot kritiki nekdanjih komunističnih držav, ki so jih pravzaprav podpirali, če odmislimo pritožbe zaradi pomanjkanja demokracije. V obeh primerih »demokratični primanjkljaj« ostaja in je bil nujen del globalnega ustroja.

A v tem primeru sem še bolj skeptičen pesimist. Ko sem pred kratkim odgovarjal na vprašanja bralcev največjega nemškega dnevnika Süddeutsche Zeitung o begunski krizi, je daleč največjo pozornost zbudilo vprašanje ravno o demokraciji, vendar z desničarsko populistično primesjo: ko je Angela Merkel izrekla svoje slavno javno povabilo stotisočem beguncev, naj pridejo v Nemčijo, kaj je bila njena demokratična legitimacija? Na podlagi česa si je vzela pravico, da je brez demokratičnega posvetovanja tako korenito spremenila nemško življenje? Moj namen tukaj seveda ni podpora protipriseljenskim populistom, temveč nedvoumno poudarjanje meja demokratične legitimacije. Enako velja za tiste, ki zagovarjajo radikalno odprtje meja: se zavedajo, da njihova zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? (Njihov odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države.) Podobna težava se pojavi pri pozivih k večji preglednosti odločitev na ravni EU: bojim se, da bi z javnimi pogajanji v EU predstavniki teh držav zagovarjali še strožje ukrepe proti Grčiji, saj v številnih državah javnost ni bila naklonjena odpisu grškega dolga.

Tukaj naletimo na staro težavo: kaj se zgodi z demokracijo, če je večina nagnjena k podpiranju rasističnih in seksističnih zakonov? Ne bojim se izreči sklepa: emancipacijska politika ne bi smela biti a priori omejena s formalno demokratičnimi postopki legitimacije. Ne, ljudje zelo pogosto NE vedo, kaj hočejo, ali pa nočejo tega, kar vedo, ali pa preprosto hočejo napačne stvari. Tukaj ni preproste bližnjice.

Prav gotovo živimo v zanimivih časih.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani Inthesetimes.com. 

Ⓒ 2015 Slavoj Žižek