Država izganja umetnika

Damir Avdić ima za seboj bogato kariero. Tukaj ima ženo in dva otroka, a na upravni enoti so mnenja, da mora Slovenijo zapustiti.

Damir Avdić je eden izmed najprodornejših umetnikov. V Mladini smo pred dvema mesecema, pri recenziji njegovega zadnjega albuma Manjina, o njem zapisali, da gre za »enega največjih pesnikov« v glasbi z območja nekdanje Jugoslavije. Avdić je v zadnjem desetletju izdal štiri samostojne albume, napisal je tri romane, pesniško zbirko, monodramo in glasbo za najrazličnejše predstave. Poleg tega leta 1964 v Tuzli rojen Avdić že več kot šest let živi in ustvarja v Sloveniji. Sem ga je pripeljala ljubezen. Leta 2009 je spoznal slovensko igralko in pedagoginjo Barbaro Krajnc, se z njo poročil in se preselil v Ljubljano, kjer ima zdaj z njo dva otroka.

A vse to ne pomeni nič z vidika državne uprave. Minuli teden je dobil priporočeno pismo ljubljanske upravne enote, odločbo, pod katero se je podpisala Nina Bačnik, vodja oddelka za tujce, v kateri mu ta zavrača podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Z vidika slovenske zakonodaje Avdić v Sloveniji ne sme bivati. Na upravni enoti pojasnjujejo, da odločba še ni pravnomočna, ko bo, bo Avdić izgubil dovoljenje za delo, status samostojnega kulturnega delavca, v Slovenijo pa bo po novem lahko prišel le kot turist iz Bosne, kjer bo lahko svojo družino videl le nekaj mesecev na leto. Razlog za to je absurden. Čeprav ima njegova žena redno zaposlitev, čeprav ima Avdić sam prihodke, ki znašajo okrog 900 evrov na mesec, čeprav redno plačujejo vrtec, najemnino za stanovanje, vodo, hrano, z vidika države ne on ne njegova žena nimata dovolj sredstev za preživljanje.

Po logiki ljubljanske upravne enote bi moral umetnik Avdić, da bi lahko vzdrževal družino, zaslužiti neto več, kot zasluži predsednik vlade Miro Cerar.

Avdićev zastopnik, odvetnik Dino Bauk, pravi, da se vse to lahko sliši kot slaba šala – vendar ni. Tujec, ki želi v Sloveniji pridobiti ali podaljšati status začasnega prebivališča, mora poleg preostalih pogojev dokazati še, da ima dovolj sredstev. Zakon pravi, da bi moral Avdić sam mesečno imeti prihodke vsaj »v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji«, torej okrog 270 evrov, celotna štiričlanska družina pa okrog 960 evrov. V resnici on in njegova žena te prihodke tudi imata, kar sta poskušala z bančnimi izpiski dokazati vse zadnje leto, odkar se je začelo dopisovanje z uradniki z upravne enote. A problem naj bi bil v njegovem statusu samostojnega kulturnega delavca. Prednost tega statusa je, da je 70 odstotkov vseh tako pridobljenih dohodkov neobdavčenih. Po mnenju uradnikov pa se ta del ne more šteti v sredstva za preživljanje.

Tako je prišlo do absurdne situacije, da ima sicer on v povprečju okrog 900 evrov prihodkov na mesec, za kar plačuje mesečno nekaj več kot 50 evrov dohodnine in lahko v »realnosti« za hrano, stanovanje in podobno porabi 850 evrov – a »na papirju«, kot pojasnjuje Bauk, so uradniki 70 odstotkov teh dohodkov enostavno odmislili in sklenili, da Avdić izkazuje »le« 210 evrov ali 60 evrov premalo. Po isti logiki uradniki tudi pri njegovi ženi niso upoštevali več kot 4000 evrov, ki jih je zaslužila z delom v različnih kulturnih institucijah. »Zdaj me je kar groza,« razlaga Avdić, ki doslej tem formalnostim, ob svojem delu, ni posvečal veliko pozornosti.

Ker enoletno dopisovanje z uradniki ni obrodilo sadov, je Avdić na koncu poskušal celo s sklicevanjem na 53. člen slovenske ustave, ki govori o tem, da v Sloveniji država »varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«. A so ostali v oddelku za tujce ravnodušni: Ne glede na otroka, Maka in Tineta, je njihov oče tujec, zato mora Slovenijo zapustiti. In da bi bila ironija še večja, je bil na dan, ko je v njegov nabiralnik prišla omenjena odločba, Avdić povabljen na RTV Slovenija na intervju o uspešni integraciji tujcev v Sloveniji s pomočjo ustvarjanja na področju kulture, od organizatorjev prihodnje Prešernove proslave pa je pravkar dobil povabilo, da sodeluje pri ustvarjanju osrednje državne kulturne proslave februarja prihodnje leto.

Kafkovski labirint, v katerem se je znašel Avdić, po malem spominja na izbris. Tudi takrat so prenormirani uradniki zgolj sledili najlažji poti skozi protislovno napisana pravila. Šele čez desetletje jih je postalo sram, da so neustavno rezali osebne izkaznice in od prosilcev za začasno ali stalno prebivanje zahtevali dokumente, ki jih ti npr. iz Sarajeva, ki je bilo tedaj v vojni, niso mogli dostaviti. Da bi Avdić lahko vzdrževal svojo družino, bi po logiki ljubljanske upravne enote kot kulturni delavec moral zaslužiti okrog 50 tisoč evrov, kar je neto več, kot zasluži predsednik vlade Miro Cerar. Ampak potem bi Avdića začela država loviti na drugem koncu: izgubil bi recimo pravico do pomoči pri plačevanju socialnih prispevkov in podobno …