Dragi zdravniki!

Sindikat zdravnikov Fides je tako poseben, da ga njegov predsednik Konrad Kuštrin niti ne želi imenovati sindikat. »Če bi se našlo kakšno drugo ime, bi ga uporabljali, saj smo reformni sindikat,« je povedal zbranim na srečanju, ki sta ga v ponedeljek organizirali prijateljski organizaciji Društvo za zdravje naroda in Zdravniška zbornica. »Hočemo resne spremembe. Hočemo, da so dobri dobro nagrajeni, slabi slabo in da najslabši odidejo.«

Tako zelo si želijo sprememb, da je Kuštrin prejšnji četrtek skupaj s predstavniki drugih zdravniških organizacij zahteval odstop Milojke Celarc Kolar, ki je ministrica malo več kot eno leto, a še ni pripravila reforme zdravstvenega sistema. »Dovolj je rezanja trakov in zidalnih posegov v bolnišnice,« je dejal predsednik Zdravniške zbornice Andrej Možina, »čas je za soočanje z resnimi težavami v njih.«

Kljub temu je ministrica naslednji dan prerezala trak ob odprtju nove urgence na Jesenicah, ki pomeni prvo večjo investicijo v zdravstvo na Gorenjskem po 37 letih. »Prav ponosna sem, da smo vseh deset urgentnih cetrov po Sloveniji zgradili v roku,« nam je po elektronski pošti zaupala v nedeljo. »Zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki jih srečujem, so presrečni, da bodo lahko v znosnejših razmerah. ’Rezanje trakov’ moti le vodstva zdravniških organizacij, ker se vidi, da smo uspešni.«

Konec prejšnjega in v začetku tega tedna je skupaj s sodelavci nastopila na dveh konferencah za novinarje ter objavila pojasnila na spletni strani, a vseeno se ne more primerjati s svojimi nasprotniki. »Ministrica izgubila nadzor nad zdravstvenim sistemom,« je na dan, ko je ministrica odpirala jeseniško urgenco, ugotavljal poslanec opozicijske stranke nova Slovenija Jernej Vrtovec. Pripravljeno je imel tudi rešitev sistema z uvajanjem tržne konkurence med zavarovalnice in zdravnike.

Zdravniške organizacije so odstop ministrice zahtevale brez jasnih in konkretnih očitkov. Konflikt je posledica razlik v pogledih na to, kakšen zdravstveni sistem naj imamo.

Ko je v ponedeljek na srečanju v ljubljanski marmorni palači zdravniške zbornice k odstopu ministrice pozvalo še Društvo za zdravje naroda, ki naj bi predstavljalo bolnike, je kazalo, da premier Miro Cerar nima izbire. Če je ne zamenja, bo sledil referendum, je povedal predsednik deset mesecev starega društva Jožef Ivan Ocvirk.

Cerar si bo vzel še nekaj časa za premislek in pri tem mu bo v korist, če ve, da je Društvo za zdravje naroda oziroma bolnike v ponedeljek zastopala tudi članica njegovega upravnega odbora, Metka Zorc, sicer lastnica izolske klinike Medicor. Z njo se v upravnem odboru druži tudi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič. Tisti, ki je ob osamosvojitvi v Slovenijo pripeljal Američana Jefferyja Sachsa, da bi izpeljal neoliberalno šok terapijo.

Zagovorniki konkurence

Kaj bi na referendumu vprašali volivce, Ocvirk še ne, a verjetno bi nas pozvali, da se opredelimo do predlogov dveh zakonov, za katera ministrica trdi, da sta del njene zdravstvene reforme. To je verjetno treba posebej poudariti. Reforma bo in to vedo tako predstavniki zdravniških organizacij kot v bolnike preoblečeni zasebni zdravniki in liberalni ekonomisti. Ni pa jim všeč.

Doslej so lahko prebrali osnutek zakona o zdravstvenih delavcih, ki bi zmanjšal vpliv zdravniške zbornice na oblikovanje zdravniškega kadra, ter predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja področje koncesij. Prvega je Možina označil za »grob poseg v zdraviško avtonomijo«, drugega za »kriminalizacijo zasebnikov«. Vsi predstavniki zdravniških organizacij zahtevajo, da umaknejo oba predloga, in tudi ministrico, ter pozivajo, da se skupaj z njimi pripravi celovita reforma zdravstva.

»Končati želimo kaotično ureditev koncesij, ki so bile pogosto prilagojene potrebam posameznikov,« vztraja ministrica. Po aktualni ureditvi so nekdanji ministri za zdravje (ali občine ob soglasju ministrstva) koncesije podeljevali na prošnjo zdravnika, za neomejen čas in brez jasno določenih pogojev. Zaradi tega je lahko minister Andrej Bručan v času prve vlade Janeza Janše pred slabimi desetimi leti v eni noči podelil petdeset koncesij. Dobilo jih je na primer tudi šest psihiatrov v Ljubljani, čeprav je bilo tam že 16 psihiatrov koncesionarjev, na nekaterih območjih pa nobenega.

Zdaj Milojka Kolar Celarc želi, da bi se koncesije podeljevale za petnajst let, prek javnih razpisov in le v primeru, da storitve, za katero se razpisuje koncesija, ne bi zmogla opravljati javna bolnišnica ali zdravstveni dom. Poleg tega se ne bi smele prodajati, kot se dogaja zdaj, ko naj bi cene za koncesije, ki so jih zdravniki dobili zastonj, dosegale več sto tisoč evrov.

Zdravniške organizacije imajo zoper ta predlog konkreten očitek in ta je upravičen. Za opravljanje nekaterih zdravstvenih storitev so namreč potrebne drage aparature, katerih vrednost se ne povrne v petnajstih letih. »Zasebni zdravniki smo pri investicijah javnemu zdravstvu prihranili vsaj 300 milijonov evrov,« pravi kirurg Marko Bitenc.

V ponedeljek je Mojca Grabar s pravne službe ministrstva nakazala, da bodo to pripombo upoštevali. Več njenih kolegov je poudarilo tudi, da ministrstvo sicer namerava izvesti tudi revizijo obstoječih koncesij, vendar se nobenemu koncesionarju, ki dela po pravilih, ni treba bati, da bi jo kadarkoli izgubil.

Nestrinjanje pa je globlje. Zdravniške organizacije moti, da koncesija ne bi bila podeljena, če bi lahko storitev dovolj dobro opravljala bližnja bolnišnica ali zdravstveni dom. »Zmanjšanje konkurenčnosti med izvajalci bo dolgoročno privedlo tudi do znižanja kakovosti v javni zdravstveni mreži,« ocenjuje Možina.

Koncesije so res edini način za zagotavljanje konkurence. Medtem ko si zdravniki želijo opravljati tako storitve na koncesijo kot samoplačniško, je zasebnikov brez koncesije zelo malo. »V naši družbi ni toliko bogatih ljudi, da bi na veliko hodili k zasebnim zdravnikom,« pojasnjuje nekdanji minister za zdravstvo in zdravnik Dušan Keber.

Keber ne verjame, da koncesije nujno prinašajo večjo kakovost. »Razvojno gledano so zdravstveni domovi naprednejši od koncesionarstva,« pojasnjuje. »Pred stoletji so vsi zdravniki delovali kot posamezniki, torej nekako kot današnji koncesionarji. Potem pa so se v nekaterih državah razvile zadruge, imenovane zdravstevni domovi. Tako si lahko skupine zdravnikov delijo delo in lahko imajo dražjo opremo.«

Koncesionarjem ne nasprotuje, vendar meni, da je treba dati prednost obstoju bolnišnic in zdravstvenih domov. »Če bi rad delal v odročni vasici, kjer občina ali država ne uspe zbrati denarja za infrastrukturo, naj zdravnik dobi koncesijo. Problem je, da bi bili, če malo pretiravam, vsi radi svobodni koncesionarji sredi Ljubljane.«

Točno določena reforma

Razprava v zadnjih dneh ni šla v to smer, za kar so zaslužni tudi predstavniki zdravnikov, saj v ospredje ves čas postavljajo potrebo po celoviti reformi zdravstva. »Želimo, pričakujemo in zahtevamo celovito zdravstveno reformo, ki bo postavila sodoben zdravstveni sistem,« je na primer poudarila Helena Mole, predsednica strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov.

V Sloveniji smo imeli doslej le eno reformo zdravstva. Zgodila se je pred več kot 23 leti in je pomenila prilagoditev po koncu socializma. Kljub temu da velikih sprememb od takrat ni bilo, je po nekaterih kazalcih, kot je umrljivost novorojenčkov, naše zdravstvo odlično. Zdravniška zbornica ob pozivih k odstopu ministrice to zavrača, a tudi Andrej Možina priznava, da je naš zdravsteni sistem »soliden«, pri čemer dodaja, da je »cena za to velika, ves pritisk, ki izhaja iz pomanjkanja denarja, je na plečih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, ki smo naslovnik vse jeze bolnikov«.

Nihče ne dvomi, da naš zdravstveni sistem potrebuje več denarja. Že pred krizo in varčevanjem smo zanj namenjali manjši delež bruto družbenega proizvoda kot večina razvitih držav. Z zdravniškimi organizacijami se lahko strinjamo tudi, da bi morali precejšen del dodatnega denarja dobiti zdravniki, dodamo lahko le, da bi morali še prej priti na vrsto medicinske sestre in tehniki.

Vprašanje je, kako denar zbrati. Analiza, ki jo je naročilo ministrstvo za zdravje, ponuja več možnosti. Od zvišanja prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje do financiranja iz proračuna, morda tudi z uvedbo novega davka za zdravje.

Pomagalo bi tudi, če bi ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga zdaj zasebnim zavarovalnicam plačuje 95 odstotkov prebivalcev Slovenije. To zavarovanje je dejansko nujno, a v nasprotju z osnovnim zavarovanjem, ki ga javnemu zavodu za zdravstveno varstvo (ZZZS) plačujemo glede na višino plače, dopolnilno zavarovanje vsi plačujemo enako, okoli 27 evrov na mesec.

Danes zasebne zavarovalnice s tem zberejo okoli 400 milijonov evrov na leto. Če bi dopolnilno zavarovanje ukinili ter progresivno povečali prispevke za obvezno zavarovanje, bi javna zavarovalnica lahko brez povečanja izdatkov za večino prebivalcev zbrala več denarja, kot ga vse zavarovalnice skupno zberejo zdaj. Več denarja bi bilo verjetno na voljo tudi zato, ker ga ZZZS za svoje delovanje porabi manj kot zasebne zavarovalnice.

Za ukinitev dopolnilnega zavarovanja se zavzema tudi ministrica. Aprila je napovedala, da bo spremembe pripravila do konca leta, zdaj pa trdi, da bo to storila januarja.

Predstavniki zdravniških organizacij to vedo. Akcije prejšnji četrtek niso začeli zato, ker si tako zelo želijo reforme, da ne morejo počakati niti en mesec. Zdravniki nočejo reforme, ampak točno določeno reformo, ki je povsem drugačna od namer ministrice. »Reforma zdravstva je že pripravljena, pripravile so jo zdravniške organizacije,« je v ponedeljek bistvo povedala predstavnica bolnikov, ki ima v lasti zasebno kliniko.

Zdravniške organizacije so svoj predlog reforme predstavile februarja lani, a tega v zadnjih dneh na žalost niste mogli prebrati v medijih, čeprav so v zadnjih dneh vsi izdatno poročali o spopadu med ministrico ter zdravniki in »bolniki«.

Ko je ministrica prejšnji teden obtožila zdravnike, da »podpirajo le tiste predloge, ki vodijo v privatizacijo«, so se vsi mediji zadovoljili z Možinovim odgovorom, da »zdravniške organizacije niso nikjer pisale ali govorile o privatizaciji«. »Ne govorimo o privatizaciji, ampak se ne bojimo zasebnega zdravstva,« je stališče poskusil izraziti Konrad Kuštrin. Zdravniške organizacije se upirajo zgolj besedi privatizacija, ne pa pojmu, ki ga beseda označuje.

Aktivne zavarovalnice

Njihov predlog zdravstvene reforme iz februarja lani je zelo nedodelan in nejasen, a ga vseeno lahko označimo za nesprejemljivega. To besedo je strokovnjak za zdravstvene sisteme Martin Toth uporabil petkrat, ko je aprila lani o predlogu zdravniških organizacij napisal šest strani za zvezo društev upokojencev.

»Zdravniške organizacije kot rešitev vprašanja pomanjkanja denarja ponujajo povečanje zasebnih virov (doplačila, plačila, zasebna zavarovanja). Njihovi predlogi namesto ’pacienta’ postavljajo v ospredje izvajalce in njihov materialni položaj,« je zapisal. Če bi se uresničile želje zdravniških organizacij, da se delež BDP-ja, ki ga namenjamo za zdravstvo, poveča z manj kot devet na enajst odstotkov, in se hkrati ne bi povečala javna sredstva, bi se morala zasebna sredstva, ki jih prispevajo bolniki, povečati skoraj za trikrat. »To bi bilo za mnoge zavarovance nesprejemljivo in zlasti socialno šibkejši tega ne bi zmogli. Zaradi tega v ZDUS takšen predlog odločno zavračamo.«

Kako natančno bi zdravniške organizacije pripravile prebivalce Slovenije, da bi za zdravje namenili več, ni znano. Veliko bolj jasen in dodelan je iz podobnih stališč izhajajoč predlog rednega profesorja Maksa Tajnikarja in še nekaterih z ljubljanske ekonomske fakultete. Zanj so dobili 51 tisoč evrov, ki so jih poleg zdravniške zbornice plačali še najglasnejši zagovorniki privatizacije zdravstva: zasebne zavarovalnice, ameriška gospodarska zbornica in ameriška farmacevtska podjetja.

Po tem sistemu bi nam prispevki iz bruto plač prinesli manj storitev, a bi si preostale zagotovili s plačili zasebnim zavarovalnicam. Tem Tajnikar ne bi zgolj povečal obsega sredstev, ki jih posredujejo od prebivalcev do izvajalcev zdravstvenih storitev. Spremenil bi tudi njihovo vlogo, saj bi postale bolj »aktivne«. Ljudem bi »glede na njhove preference« ponujale različne pakete, pri čemer študija ne omenja, da so »preference« ljudi odvisne od njihovega finančnega položaja.

Veliko spremembo bi ta sistem pomenil tudi za zdravnike. Zdaj so izvajalci zdravstvenih storitev plačani po cenah, ki jih določa javni zavod za zdravstveno zavarovanje, ne glede na to, ali denar pride prek te javne zavarovalnice ali prek zasebnih zavarovalnic. Javna zavarovalnica je zato moteča tako za zasebne zavarovalnice kot za zdravniške organizacije.

Po Tajnikarjevem predlogu bi se cene za storitve, ki bi jih plačevali prek zasebnih zavarovalnic, določale neodvisno od javnih institucij. V medsebojnih dogovorih bi jih oblikovali izvajalci zdravstvenih storitev in zasebne zavarovalnice. Glede na te cene bi potem zavarovalnice v medsebojni konkurenci oblikovale cene zavarovanj, ki bi jih prodajale prebivalcem. Trg bi deloval in vsi bi bili zadovoljni.

V tem sistemu gre za konkurenco zavarovalnic, vendar ne za običajno konkurenco, saj so zavarovalnice kupci, opozarja Valentina Prevolnik Rupel z inštituta za ekonomska raziskovanja. »V tem sistemu med seboj kupci tekmujejo, ponudniki pa izbirajo,« pojasnjuje. Drugače rečeno: zdravniki svoje storitve prodajo tisti zavarovalnici, ki ponudi več. »V nekaterih državah je to vodilo v to, da so zdravniki spogajali zelo visoka plačila.«

Ne moremo pričakovati, da bi se pri nas zgodilo kako drugače, saj je zdravnikov premalo. Verjetno bi imele težave zavarovalnice, saj ni veliko prebivalcev Slovenije, ki bi si lahko privoščili, da bi iz žepa plačevali drage zavarovalne pakete.

Tako kot v vsaki družbi so tudi v naši zdravniki zelo pomembni, zato imajo tudi veliko moč. Verjetno bi jo njihove organizacije lahko izkoristile in izsilile sistem, v katerem bi nam zasebne zavarovalnice preprosto izstavile račun, ki bi ga pač plačali glede na svoje »preference«.

Ker vemo, kako pomembni so zdravniki, vemo, da si zaslužijo boljše plače in boljše delovne razmere. Prosimo pa jih, naj dovolijo družbi, da denar za njihovo delo zberemo na pravičen in solidaren način.