Dr. Renata Salecl

»Politiki potrebujejo izredna stanja, potrebujejo tesnobne posameznike, da se pokažejo kot rešitelji.«

Filozofinja Renata Salecl, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani, je razpeta med Slovenijo, Ameriko in Veliko Britanijo. Je gostujoča profesorica na London School of Economics, predava pa tudi na Benjamin N. Cardozo School of Law v New Yorku. V svojih analizah moderne družbe je poskušala iti do kraja, pisala o tiraniji izbire, o (per)verzijah ljubezni in sovraštva, o novem discipliniranju, o tesnobi, ki se ob tem poraja. Rdeča nit njenega opusa so nekako tudi ZDA kot avantgarda v razvoju modernega kapitalizma. Je to tudi svet, v smeri katerega gre Slovenija?

Preučevali ste pojave, kot je tesnoba, vera v neskončne možnosti izbire, kot je disciplina, permisivna vzgoja. Je skupni imenovalec tega vašega dela Amerika?

Amerika danes gotovo prevladuje na področju kulture. Tudi oblika kapitalizma, ki vlada svetu, je izvorno prišla od tam. To je recimo vera v self made man, češ da se lahko nenehno na novo oblikuješ, da imaš na voljo neskončne izbire, to je vera v neskončno rast in ta nori optimizem. Tudi oblika potrošništva, kot ga poznamo danes, je vzniknila v ZDA. A na drugi strani lahko recimo danes v ameriški javnosti občutimo tudi izjemno tesnobo, ki je že na meji paranoje. Nekako se zdi, da hodi ta neskončni optimizem z roko v roki s paranoičnim strahom.

Kakšen strah je to?

Konkretno lahko omenim inflacijo strelskih pobojev, do katerih v ZDA prihaja že v povprečju enkrat na dan, ali pa na predsedniško kampanjo Donalda Trumpa, ki temelji izključno na ideji strahu. Ta javna paranoja gre v ZDA zelo daleč. Ko sem v ZDA po 11. septembru pisala knjigo o tesnobi, so mediji vsak teden objavljali članke o tem, kje vse še bodo teroristi napadli. Te grožnje so bile navadno povezane z otroki in družinami. Brali smo, da bo zastrupljena hrana v šolah, da bodo teroristi zastrupili prezračevalne sisteme in podobno. Vsake tri tedne nova grožnja. Takrat sem v enem od ameriških časopisov zasledila informacijo o neki psihološki raziskavi, ki je pokazala, da je ljudi menda strah do tri tedne. Prvi teden so zelo panični, drugi teden malo manj, potem pa že počasi pozabijo. In kot naročeno se je potem v medijih običajno pojavila nova teorija o tem, kje bi teroristi še lahko napadli.

In če to primerjate z Slovenijo?

V ZDA sem recimo televizijo nehala gledati, ker sem ugotovila, da nenehno šokiranje in širjenje panike nista dobri zame in mojo družino. Tedaj smo v Sloveniji še imeli tista klasična, pomirjujoča, socialistična poročila, v katerih je Tomaž Terček monotono bral s papirja. Danes pa seveda lahko vidimo, kako se zadihani novinarji z dramatičnim glasom javljajo izpred slovenskega parlamenta. Da ne govorim o naših nakupovalnih središčih – kar groza me je naših oblikovalcev javnega prostora. Čudno se mi zdi, da se že pred 20 leti niso odpeljali v ZDA pogledat, kako so te trgovine uničile mesta in kako so se potem trudili oživiti mestna središča. Z zaprtimi očmi ponavljamo že znane napake.

Na oblast prihajajo ljudje, ki sami tesnobe ne občutijo, ki so brez osnovnih dvomov, krivde – v psihiatriji bi jim rekli psihopati.

Zakaj prihaja do tega, do dramatizacije, do strašenja?

Po eni strani to ustreza politični eliti. Politiki potrebujejo izredna stanja, potrebujejo tesnobne posameznike, da se pokažejo kot rešitelji. Tesnobni ljudje namreč iščejo avtoriteto, ki daje vtis, da obvlada situacijo. Na žalost pa v takšnih razmerjih prihajajo na oblast ljudje, ki sami tesnobe ne občutijo, ki so brez osnovnih dvomov ali ki živijo brez občutkov krivde. Iz psihoanalize vemo, da gre pri takšnih ljudeh pogosto za ljudi s psihotično strukturo – v psihiatriji bi jim rekli psihopati –, ki so lahko vodje ravno zato, ker nimajo občutkov dvoma. Če imaš občutek dvoma, če te je kdaj sram, če imaš občutek krivde, potem dvomiš tudi o tem, da si najboljši voditelj. Ljudje, ki tega nimajo, pa imajo v teh razmerah zelo velike možnosti, da se povzpnejo na vrhove gospodarskih in političnih struktur.

Ampak zakaj ta tesnoba, ki jo potem politiki, kot pravite, izkoriščajo, sploh narašča?

Pri tesnobi gre za dvoje. Po eni strani subjekt potrebuje določeno dozo tesnobe. Že od Kierkegaarda vemo, da je subjektivnost kot taka povezana z obstojem tesnobe. Kierkegaard je lepo povedal, da je tesnoba povezana z možnostjo možnosti. Prav to, da subjekti so svobodni, da imajo veliko možnosti, jih/nas spravlja v tesnobo. V psihoanalizi je potem denimo Freud tesnobo povezal z zavedanjem o koncu življenja in iz psihoanalize vemo tudi, da lahko nekdo tesnobo prenaša dobro, da lahko tesnoba posameznika spodbuja h kreativnosti, pri drugem pa lahko vodi k nevrotični situaciji. In tukaj pomenijo mediji, javnost, kultura, ta lacanovski veliki Drugi okrog nas, neki družbeni kontekst, ki posameznikovo tesnobo ali krepi ali jo omili. Ravno to, da se na kulturni ravni povečuje tesnoba, danes povzroča, da mnogi ljudje čutijo nenehno paniko, s čimer lahko politika tudi manipulira. Zato pravim, da je tesnobnim ljudem lahko vladati.

Je torej glavni vzrok prepričanje, da je vse mogoče, je to vera v neskončno svobodo, ki s seboj prinaša tudi neskončno razočaranje?

Ideologija, ki ljudi prepričuje, da je vse, kar se jim dogaja v življenju, stvar svobodne izbire, sproža velike občutke krivde in razočaranja. Glorificiranje sreče, ki je danes tako zelo prisotno, pa sproža občutek, da smo nesrečni zato, ker smo naredili napačni izbor, ali pa zato, ker je z nami nekaj hudo narobe. Na tovrstne zagate posameznikov je treba pogledati v širšem kontekstu. Danes se je precej spremenilo pri kulturni organizaciji družbe, temu torej, kar imenujemo za velikega Drugega, v kar smo rojeni. Do velikih sprememb je recimo prišlo na ravni ponotranjanja družbenih pravil, torej v naravi avtoritet, še posebej v naravi klasičnih avtoritet pri starših, verskih voditeljih, političnih voditeljih, ki so tudi izgubili svojo moč – kar ni nujno slabo. Starši danes včasih niti več ne želijo biti klasične avtoritete, ampak nekakšni prijatelji svojim otrokom, zato jim je mnogokrat težko vzdržati upore otrok. Pred leti sem recimo brala neko raziskavo v Veliki Britaniji, sodeč po kateri je veliko staršev srednjega razreda strah, da jih njihov otrok več ne bo imel rad. Če si avtoriteta, moraš seveda vzdržati, da te otrok sovraži, ko rečeš ne. Skratka, ta sprememba je do določene mere vplivala na to, za kakšnimi nevrotičnimi simptomi ljudje trpijo, pa tudi na to, da je več psihoz.

Kakšna pa je potem ta družbena organizacija, ki sproža te izbruhe?

Nedavno so raziskovalci na univerzi v Stanfordu preiskali, kakšne oblike delirijev obstajajo v Ameriki, v Indiji in v nekaterih afriških državah. Še posebej velika je bila razlika med ZDA in Indijo. Ljudje s t. i. psihotično strukturo so recimo v ZDA zelo pogosto slišali glasove, ki so jim govorili: zgrabi orožje, ubij … skratka, to so bili zelo agresivni napotki. V Indiji pa so psihotiki slišali relativno blage glasove, recimo, pojdi meditirat na Himalajo in nekaj podobnega. Nekoga, ki ga v Indiji označujejo za mistika, na zahodu kot norca zaprejo v psihiatrično bolnico. Vprašanje torej je, kako pri nas oziroma v ZDA na posameznika vpliva ta militarizacija družbe. Predpostavljamo lahko, da nasilje, ki je del neke ideologije, zelo vpliva na to, kakšne vrste paranojo razvije psihotik. Ne smemo pa pozabit tudi tega, da ideologija pomembno vpliva na to, kakšne simptome oblikujejo drugi ljudje. Ideologija izbire vpliva na to, kakšni nevrotični simptomi se pojavijo v določeni družbi. Danes se posameznik nenehno čuti, da ni dovolj dober, je nenehno samokritičen, tudi do točke samopoškodovanja. Skratka, družba poznega kapitalizma nas ne sili zgolj v nenehno konzumacijo, ampak tudi v to, da konzumiramo sami sebe.

Če se ustavimo pri pojavu množičnih pobojev v ZDA: Navadno eksperti sklenejo, da so ti posledica lahke dosegljivosti orožja. Bi bilo dovolj, če bi dostop omejili?

Prvi korak bi to vsekakor moral biti, čeprav bo to v ZDA, z velikim orožarskim lobijem in ideologijo, da se mora posameznik imeti možnost tudi sam braniti, najbrž še dolgo trajalo. Fenomen teh pokolov je širši. Pri teh pokolih vidimo strelce, ki so radikalno marginalizirani. Na prvi pogled so integrirani v družbo, a se kmalu izkaže, kako odsekani so od drugih, recimo od družine, prijateljev. Izkaže se, da so mnogi živeli le še na internetu; mnogo jih tam tudi objavi svoje namere. Nekateri v tem občutku osamljenosti razvijejo tudi skrajne oblike paranoje, imajo nekakšne vizije tega, za kar se borijo, morda iščejo pet minut slave, kot je bil letošnji pokol pred televizijskimi kamerami. Sama sem bila pozorna na primer streljanja v San Bernardinu, kjer je pokol izvršil na videz normalni par, ženska in moški s solidnim položajem v družbi. Očitno je, da teh napadov ne smemo prehitro povezovati samo z neko fanatično versko identifikacijo.

Čeprav je danes pogosto prav to glavna razlaga. Vsi iščejo verske fundamentaliste.

Da, vera lahko igra neko vlogo, a še pomembnejše so bile v teh konkretnih primerih identifikacije z določenim gibanjem ali še pomembnejše – znotraj družine, kot se je izkazalo z napadom v Bostonu in tudi zdaj v Parizu, kjer sta ubijala brata. V časih, v katerih živijo ljudje radikalno atomizirani, kjer je individualizacija prišla do tega, da je vse več ljudi osamljenih, da živijo v površnih stikih z drugimi, opažamo, da je identifikacija z neko ožjo skupino veliko pomembnejša od identifikacije z določeno ideologijo ali vero.

Hkrati pa se zdi, da postaja javna debata vse bolj radikalna. Danes v Sloveniji velika večina ljudi že sprejema žico, bolj kot človekove pravice prihaja v ospredje varnost, v ZDA pa je zdaj eden najpomembnejših predsedniških kandidatov Trump, proti kateremu je bil Bush prava milina.

Trumpov uspeh malce spominja na naše prejšnje predsedniške volitve. Na njih si nihče ni mislil, da bo Borut Pahor, s tem ko je šival nogavice, čistil smeti in asfaltiral, za seboj potegnil takšno množico ljudi s to res poceni kampanjo. A mnogi ljudje so se identificirali s tem, da je nekdo vsaj za par minut prišel k njim, da je obiskal tovarno in zavihal rokave. Ljudje so se norčevali iz Pahorjeve kampanje, toda bila je učinkovita. Pri Trumpu je še huje. Od začetka njegove kampanje se večina ljudi norčuje iz njega in samo čaka, katero še večjo neumnost bo povedal – pri čemer mu popularnost vse bolj raste. Ogromno ljudi vidi v Trumpu človeka, ki končno reče bobu bob, ki se ne dela več politično korektnega, ki bo menda naredil red v Washingtonu. Nekega strašnega političnega programa nima, obljublja zid na meji, obljublja, da bo udaril po mizi na Wall Streetu in podobno. A to še ni vse, Trump je tudi milijarder, ki je svoje premoženje podedoval.

Družba poznega kapitalizma nas ne sili zgolj v nenehno konzumacijo, ampak tudi v to, da konzumiramo sami sebe.

Kako lahko neki milijarder sproži identifikacijo ljudi, celo ljudi na obrobju družbe, brezposelnih, revežev?

Vse do Trumpa so se ameriški predsedniški kandidati kazali kot navadni ljudje. Češ da je treba zavihati rokave in pokazati, da si lahko umažeš roke. Pri Trumpu je ravno obratno: še svoje lastne aktovke ne želi nositi in je na to ponosen. Nekoč je dejal, da je zanj največja groza pri prejšnjih predsednikih to, da je Jimmy Carter, ko je šel na letalo, moral s seboj nesti svoj lastni kovček. Trump se hvali s svojim letalom, helikopterjem, s svojimi zlato obarvanimi hišami, kaže se kot izjemno bogat človek, ki je upravičeno ločen od drugih – in tukaj mu uspeva.

Zakaj?

Trump je znal usmeriti jezo ljudi v identifikacijo z njim. Njegovi glavni podporniki so beli moški nižjega srednjega razreda, ki so v zadnjih letih izgubili precej svoje ekonomske moči. V tem času je namreč v ZDA prišlo do precejšnjega porasta moči žensk, špansko govorečih prebivalcev in določenih skupin imigrantov. Ta sloj ljudi – belopolti moški – je nekako jezen na te skupine, češ da mu odžirajo delovna mesta, možnost uspeha in podobno, Trump pa je zdaj tisti, ki mu daje glas. Poleg tega so njegova stališča proti muslimanom, mehiškim priseljencem danes v ZDA tudi večinsko sprejeta – ameriški parlament je nedavno zato tudi glasoval proti sprejemu manjšega števila sirskih pribežnikov. Skratka, kar Trump govori proti muslimanom, je tisto, kar ameriška politična elita na drugačen način tudi podpira.

In to zaradi notranjepolitičnih razlogov?

Absolutno. Ko je izbruhnila prva zalivska vojna, sem bila po naključju v ZDA in se dobro spomnim tiste kampanje. Pojavila se je zgodba o hčerki kuvajtskega veleposlanika v ZDA, ki naj bi videla, kako v Kuvajtu Sadamovi vojaki ubijajo dojenčke v porodnišnici. Ta zgodba, ki se je kasneje izkazala za neresnično, je bila ključna, mediji so jo ponavljali in je vplivala na to, da je kongres nato izglasoval intervencijo. Trenutek, ko v ZDA lansirajo neko takšno zgodbo, je ključen, da politiki dobijo javno podporo. Podobno se je zgodilo z drugo zalivsko vojno, z zgodbo o Sadamovem orožju za množično uničevanje. Ko imajo ZDA notranjo krizo, nujno potrebujejo sovražnika. Poleg tega je seveda tudi njihova vojaška industrija odvisna od konfliktov.

Koliko se ta svet in te značilnosti po vašem mnenju preslikavajo k nam, v Slovenijo? Včasih celo rečemo, da so vzhodnoevropske države še bolj ameriške od Amerike same. Celo nekatere socialne ideje, ki so v ZDA legitimne, so v Vzhodni Evropi dojete kot ostanki komunizma.

Slovenija sicer letos ni reagirala tako grozljivo kot Madžarska, Slovaška ali Češka – govorila sem s kolegi iz Madžarske in Češke, ki razlagajo, da je javna razprava proti beguncem tam res izjemno agresivna in da ima danes Orban takšno javno podporo, kot je ni imel še nikoli prej. Sovraštvo je torej v izjemnem porastu in sama sem glede naše prihodnosti izjemno pesimistična. Nikoli prej nisem bila bolj. Še nikoli doslej nismo bili tako blizu novih velikih vojn, ki se lahko zgodijo na območju Evrope, pričakujemo lahko tudi razpad EU. Poglejte samo, kaj se je na zadnjih volitvah zgodilo v Franciji z izjemnim porastom moči desne Nacionalne fronte. Vidimo drastično poslabšanje odnosov med državami, ameriška vojaška moč pa je pri tem skrajno nepredvidljiva. Da ne govorim o ekoloških spremembah, morda celo o novih boleznih, do katerih lahko v prihodnosti pride.

V vaših študijah poudarjate tudi nekatere družbene spremembe, recimo porast osamljenosti. Enkrat ste omenili, da so v Veliki Britaniji izračunali, da ima osamljenost celo značilnosti pandemije, z vsemi posledicami za zdravje. Tesnoba, osamljenost, pritisk izbire, rast krivde – lahko gre vse to v neskončnost?

Ne dvomim, da lahko gredo travme zelo daleč.

Rešitev ponuja farmacevtska industrija?

Farmacevtska industrija bo gotovo v prihodnjih letih še veliko služila. Potreba po antidepresivih ali antitesnobnih zdravilih se še naprej naglo povečuje, zmanjšujejo pa se drugi načini pomoči. To lahko opažamo na različnih področjih. Tudi v vojskah se recimo povečuje potreba po pripravkih, zaradi katerih bi bili vojaki odpornejši proti travmam, ki jih čakajo. V razvitem svetu je vse več otrok, ki jemljejo zdravila proti motnji zbranosti. Zelo malo pa vemo o tem, kakšne so dolgoročne posledice tega, da psihične težave pretežno rešujemo z zdravili.

Slovenski akademiki svarijo pred vse večjo veljavo, ki da naj bi jo dobivalo tehnično razmišljanje. Ali niste vi podobno pred časom opozorili na veliko popularnost nevroznanosti na področjih, recimo v pravu, kjer je na prvi pogled ne bi pričakovali?

Preučevala sem obrat, do katerega je prišlo pri razmišljanju o subjektu. Na nekaterih področjih, tudi v družboslovnih znanostih, kot sta pravo ali ekonomija, povsem očitno prihaja do obrata nazaj k biologiji. Pri tem spet prednjačijo ZDA, malce manj Evropa. Gre za razmišljanja recimo o tem, ali je kdo rojen zločinec ali je postal zločinec zaradi genetske predeterminiranosti, sprememb v možganih in podobno. Nekateri danes celo pozivajo k vrnitvi k Cesareju Lombrosu, ki je poskušal z merjenjem lobanj predvidevati, kdo bo zločinec. Ena njegovih tez je recimo bila, da je verjetnost, da postaneš zločinec, večja, če imaš zraščene obrvi ali nižje čelo. To razmišljanje – pogledati nekomu v glavo in predvidevati, kaj vse bo počel – je seveda iluzija. Toda danes gre na mnogih področjih razvoj prav v tej smeri. Sama sem presenečena, kakšen vpliv dobiva nevroznanost. Sedaj imamo celo že nevroekonomijo, nevromarketing, nevroarhitekturo. Če nimaš predpone nevro-, skorajda ne dobiš denarja za raziskave. Ta isti trend je viden pri obratu v genetiko, kjer odpiramo vrata novim, nevarnim področjem, kot je nadzor nad ljudmi zaradi genetskih sprememb ali značilnosti.

Pravite, da gre družba v neki fatalni smeri. V smeri, kjer bo preživetje mnogim omogočeno le še s farmacevtskimi pripravki. A kritiki bi verjetno rekli, da na splošno danes živimo bolje kot kadarkoli v zgodovini, da smo bogatejši ipd.

Pričakovana življenjska doba se je v povprečju res podaljšala, a opozorim lahko na eno zadnjih ameriških raziskav, v kateri sta ekonomista iz Princetona, Angus Deaton in Anne Case, ugotovila, da pričakovana življenjska doba pri določenih razredih prebivalstva pada. V ZDA recimo pri belih, neizobraženih moških. Eden izmed vzrokov za skokovit padec pričakovane življenjske dobi v tej kategoriji, so ugotovili raziskovalci, so razne oblike samopoškodovanja – samomori, alkohol, droge in podobno. Gre torej za populacijo, ki se je zaradi ekonomske situacije znašla na margini. Res je, da obstaja v splošnem pozitivni trend, a to je povprečje, problem pa je razslojitev. Razvoj je danes omogočen zgolj nekaterim razredom, število ljudi, ki živi pod pragom revščine, tudi otrok, pa je na žalost vse višje.

Trumpov uspeh malce spominja na naše prejšnje predsedniške volitve. Na njih si nihče ni mislil, da bo Borut Pahor, s tem ko je čistil smeti in asfaltiral, za seboj potegnil takšno množico ljudi.

Vaša slavna knjiga Izbira je izšla leta 2010 – v času, ki ga je močno zaznamovala gospodarska kriza. Ali ni gospodarska kriza omejila vere v to, da je vse mogoče, in s tem tudi pritiska nenehne izbire?

Na zahodu je morda res danes malce več skepse v to prevladujočo ideologijo, sodeč po kateri lahko vsak postane to, kar hoče, ne glede na razred, iz katerega izhaja. Ne pa drugod. Ena zadnjih žrtev te iluzije so ravno begunci, ki se še vedno identificirajo z neko idejo možnosti, tudi to, da lahko vzameš usodo v svoje roke, da si lahko srečo sam ustvariš, da lahko izbiraš. Pri današnji obravnavi beguncev na to pozabljamo. Begunci ravno tako sledijo ideologiji kapitalizma kot ljudje na zahodu – gledajo iste filme, reklame, bombardirani so s podobnimi slogani. In naša, slovenska reakcija na begunce, ta postavitev žice, je po moje ena največjih napak te vlade. Tudi to, da poskuša biti Slovenija še zadnji branik šengena. S tem se ne bomo nikomur prikupili. V isto kategorijo spada kravja kupčija, ki jo je EU zdaj naredila s Turčijo, ki ji je EU plačala 3 milijarde evrov za zadrževanje ljudi. Eden od ministrov Erdoganove vlade je nedavno celo dejal, da če nam Evropa ne bo ukinila vizumov, bomo spustili begunce – uporabil je prav to besedo, ki jo v angleščini uporabljajo za pse, ki jih spustiš iz vrvice – unleash.

Pravite, da ste glede prihodnosti pesimistka, da iz vaših izkušenj razmere niso bile še nikoli tako hude, kot so danes. Kako naprej?

Pred leti sem bila na Danskem. Tam sem si ogledala neko zelo zanimivo mednarodno razstavo o videoumetnosti, kjer pa ni bilo skoraj nobenega obiskovalca. V restavraciji sem se nato zaklepetala z dvema moškima. Omenila sem jima, češ, kako lepa razstava, pa nikogar. Oba sta znorela, češ, kako lahko danes Danska daje denar za takšne neumnosti, hvala bogu, da nikogar ni bilo, ljudje nimajo dela, mi pa plačujemo za te norosti, ki jim pravimo sodobna umetnost. Ko sem zgodbo povedala kolegu, danskemu sociologu, mi je odgovoril, da se je še celo tako bogata država, kot je Danska, znašla v precepu. Tudi tam ljudje čutijo, da nekaj izgubljajo, pa ne vedo, kam to gre. Kaj se dogaja? Danske korporacije so se radikalno internacionalizirale, ne investirajo več toliko v lokalno skupnost, ampak poslujejo recimo prek davčnih oaz, ne plačujejo davkov in podobno. Javnost tega seveda ne vidi, ne zaznava, ne razume, vse, kar ostane, je jeza. In občutek, da nam je nekdo nekaj vzel. Eni se jezijo na begunce, drugi pa se zgražajo nad sodobno umetnostjo. Glede prihodnosti sama vidim velike spremembe v sami naravi dela. Ne smemo si zatiskati oči pred robotizacijo dela, zaradi katere bo še več delovnih mest postalo nepotrebnih. Pa pri tem ne govorim le o robotizaciji v tovarnah, danes gre že za to, da lahko robot napiše novinarski članek iz agencijskih novic. Robot je lahko že tudi boljši diagnostik kot živi zdravnik. In ne samo to. S tako imenovanim delom v oblaku, ki presega nacionalne meje in meje korporacij, postaja organizacija delavskega upora skorajda nemogoča. Danes podjetja recimo najemajo specializirano delovno silo po vsem svetu, ti ljudje pa se seveda sindikalno ne morejo organizirati.

Saj je že Marx dejal, da bo v prihodnosti manj dela in več prostega časa …

A Marx se je tukaj uštel. Na žalost prihaja do razcepa na ljudi, ki delajo neskončno, in ljudi, ki nimajo nikakršnega dela. Tudi ta proces bo šel naprej. Na zahodu lahko pričakujemo nove oblike marginalizacije, še manj delovnih mest ali prekarnih oblik zaposlitve. In seveda bomo zato še bolj intenzivno iskali tudi zunanje krivce.