Proti kompromisu

Kdo si lahko privošči podporo zakonskemu predlogu, s katerim bo diskriminacija ostala zapisana v zakonodaji?

»Mislim, da je tudi večina ljudi, ki je glasovala proti, pripravljena na korake naprej, o tem konkretnem vprašanju pa ta hip jasno sporoča, da je posvojitev izven možnosti sprejemljivega kompromisa.«
(Borut Pahor, Dnevnik, 24. decembra 2015)

Kot je v navadi, se je po referendumski zavrnitvi novele zakona o zakonski zvezi (ZZZDR) v javnosti nemudoma oblikovalo sporočilo: v nasprotju s politiko, ki je želela izsiliti nemogoče, je volja ljudstva volja po plemenitem kompromisu. Ljudstvo nikakor ne nasprotuje pravicam skupnosti LGBT – želi le, da se pri tem odrečemo nerealnim, nemogočim zahtevam. In seveda, kdor skupnosti LGBT resnično želi dobro, mora od tega trenutka želeti tisto, kar naj bi bilo sporočilo ljudstvo.

Bi se s tem sporočilom morali strinjati? Bi skupnost LGBT in leva alternativa morali začasno omiliti zahteve po popolni pravni izenačitvi homoseksualnih in heteroseksualnih zvez? Bi morali podpreti kompromisno rešitev, za katero je jasno, da bo sicer podelila nekatere dodatne pravice, nedvomno pa bo izključila posvojitve in namesto zakonske zveze uvedla le dopolnjeno različico registrirane partnerske skupnosti? Bi se morali strinjati, da so načelne ideje v praksi v tem prostoru pač neuresničljive in da so bile potemtakem že v izhodišču zgrešene? Si Združena levica, ki je novelo oblikovala, lahko privošči, da na papirju misli enako kot Aleš Primc, Borut Pahor in vse desne, sredinske in uradno levosredinske parlamentarne stranke, pa naj bo to še tako začasno? Si lahko privošči podporo predlogu, s katerim bo diskriminacija ostala zapisana v zakonodaji?

Moj odgovor je: nikakor. Pa to že pomeni, da nam vsem ostanejo le prazna zavrnitev, pritoževanje in iskanje drugačnih, alternativnih razlag izida?

Gotovo je v tem položaju razmislek o dejanskih razlogih za zavrnitev novele nujen. Razmisliti velja o stanju in oblikah družbene in individualne homofobije; o vodenju kampanje na eni in drugi strani; o morebitnem vplivu splošnih družbenih in političnih razmer; o učinku medijskega spremljanja kampanje; o posrednem vplivu odločitve ustavnega sodišča, da referendum dopusti, na presojo volivcev, ki je na papirju od tega seveda neodvisna.

A naj si to še tako želimo, samoumevnosti ni mogoče premagati z analizo dejanskih razlogov, temveč le na njenem lastnem terenu. In dejansko, če se upremo skušnjavi, da bi se ji postavili po robu z alternativnimi razlagami, in se osredotočimo na način, kako se je sporočilo o nujnosti kompromisne rešitve sploh vzpostavilo, ugotovimo tole: sklep o nujnosti kompromisa je oprt na prikrito, nedokazano in nedokazljivo trditev – na pretvorbo neke razlage referendumskega izida v domnevno sporočilo ljudstva. Ta samoumevnost se je oblikovala nemudoma in se razodela že dan po referendumu:

»Nepovezani poslanec Jani Möderndorfer je vložil predlog zakona o partnerski zvezi, ki ga je sicer pripravila že prejšnja vlada in se ne dotika področij, zaradi katerih je na referendumu padla novela zakona o zakonski zvezi. Predlog se tako ne dotika posvojitev in tudi ne zdravljenja z biomedicinsko pomočjo. Zvezo pa opredeljuje kot partnersko in ne kot zakonsko zvezo, je povedal.« (STA, 21. decembra 2015)

A kaj se je 20. decembra dejansko zgodilo? Zgodil se je referendum in na njem so volivci zavrnili novelo ZZZDR, sprejeto 4. marca v državnem zboru. To je vse.

So volivci s tem res sporočili, da zavračajo pravico homoseksualnih partnerjev do posvojitve? So sporočili, da zavračajo, da bi se homoseksualni pari v vseh pravicah izenačili s heteroseksualnimi? So, skratka, sporočili vse tisto, kar so v kampanji kot nesprejemljive spremembe oznanjali nasprotniki zakona?

Prav nič od tega. Morda so zavrnili simbolno izenačitev heteroseksualnih in homoseksualnih zvez – a celo tega v strogem smislu ni mogoče trditi. Zavrnili so le konkretno dikcijo, v kateri je sintagmo »mož in žena« nadomestila sintagma »dve osebi«, in prav nič ni rečeno, ali nekateri ne bi bili morda zadovoljni že s tem, da bi namesto »dve osebi« v zakonu pisalo »mož in žena, žena in žena ter mož in mož«. Če pri tem upoštevamo, da je v kampanji poudarjanje redukcije moža in žene na dve osebi nastopalo kot eden ključnih propagandnih prijemov, tudi te možnosti ni mogoče izključiti – toliko manj pa lahko kot zavezujoče izključimo vse druge razlage.

Zakaj je to pomembno? Zakaj je pomembno ostati v čistih dejstvenih koordinatah?

Preprosto zato, ker se tako pred nami odpre načelno vprašanje, ki sicer ostaja utajeno: vprašanje dopustnosti zavezujoče razlage referendumskega izida. Tako kot na eni strani tisti, ki so na referendumu glasovali za, s tem še niso nujno sporočali, da želijo svet enakopravnosti in ljubezni, temveč so le podprli zakonsko dikcijo, na drugi strani tudi tisti, ki so glasovali proti, s svojim glasom niso nujno podprli celotnega mnoštva ugovorov proti zakonu, ki so se pojavili v kampanji.

Če bi se, denimo, predreferendumska kampanja nasprotnikov v celoti poenotila glede seznama razlogov za zavrnitev, bi v političnem smislu še lahko trdili, da je izid prinesel tudi jasno politično sporočilo – pa čeprav na referendumu vsak volivec odloča sam. Nasprotno pa v konkretnem primeru, ko se je kampanja nasprotnikov opirala ne le na očitke, ki bi jih načelno še lahko utemeljila v dikciji novele zakona, ampak tudi na dokazane manipulacije (na grožnje s prevlado »teorije/ideologije spola« in za kristjane nesprejemljive »ateistične ideologije«, pa tudi na nemožnost starih staršev, da posvojijo vnuke), o jasnem političnem sporočilu nikakor ne moremo govoriti.

Privolitev v kompromis ni zgrešena ne le v načelnem, temveč tudi v političnem smislu. Edina rešitev je jasna in argumentirana zavrnitev.

Od tod sledi jasen nauk, pri katerem morajo vztrajati tudi skupnost LGBT in vsi, ki želijo pravice te skupnosti še naprej podpirati onkraj vsiljenih okvirov koalicije Aleša Primca in večine parlamentarnih strank (od SDS in NSi do SMC, SD in DeSUS). Prav nobenega razloga ni za strinjanje z zavezujočnostjo politične razlage izida referendumskega glasovanja in prav nobenega razloga ni za samodejni izvzem pravice do posvojitve. Edino, česar zaradi izida referenduma v tem trenutku ni mogoče predlagati, je rešitev z redefinicijo zakonske zveze. Zgolj to. In le z vztrajanjem pri zavračanju na videz samoumevne (politične) razlage referendumskega izida se bosta skupnost LGBT in leva alternativa lahko utemeljeno ubranili izsiljene izbire.

Zato bi morali, rečeno konkretno, vztrajati, da bi bil v položaju, ko imamo na eni strani ustavo in odločbo ustavnega sodišča iz leta 2009, na drugi pa referendumski izid, edini še sprejemljivi začasni kompromis nekoč že oblikovana verzija družinskega zakonika, ki vključuje posvojitve.

Edini predlog torej, ki ga je pogojno mogoče podpreti, je predlog, za katerega je povsem jasno, da ne bo dobil podpore. Le s takšnim preskusom, ponudbo levega kompromisa, bi se leva alternativa na čelu z Združeno levico izključila iz pozicije, kjer bi se morala podrediti realnosti, ki jo diktira desnica. Seveda je jasno, da bo v parlamentu sprejet desni kompromis, in seveda je jasno, da bo leva alternativa, če ga ne podpre, stigmatizirana kot nekooperativna, kot politični igralec, ki zavrača ljudsko soglasje. Pa je to res razlog, da pri tem popusti?

Zamislimo si položaj, v katerem bi tudi poslanci Združene levice podprli kompromisni predlog, s čimer bi rešitev potencialno podprlo vseh 90 poslancev. Zgodilo bi se natanko tisto, kar si je na ponedeljek po referendumu zaželel Aleš Primc: »Verjamemo, da bomo z dialogom našli dobre rešitve in bo zakon potem soglasno sprejet v državnem zboru.«

Sporočilo tega dogodka, če se bo zgodil, bo jasno. V sedanjosti bo Združena levica, pa čeprav bo predlog podprla, dokončno predstavljena kot stranka, ki je z nerealnimi zahtevami ljudstvo prisilila v referendum, za katerega je morala država odšteti dobre tri milijone evrov. A prava težava je v tem, da bo to sporočilo obveljalo tudi za prihodnost: poglejte, skupaj z vami smo dosegli neverjetno soglasje, popolno poenotenje o temi, ki sicer deli slovenski narod, bi se oglasila desnica – in le nekdo, ki želi državi slabo, bo z željami po popolni enakopravnosti skupnosti LGBT to soglasje nekoč v prihodnosti želel rušiti.

Če leva alternativa pri konkretnem vprašanju zdrsne v mainstream in se podredi »realnosti«, bo v v prihodnosti vsaka njena politična pobuda, ki bi uhajala mainstreamu in v parlamentu ne bi dobila splošnega soglasja, doživela enako usodo. Ne bo več predstavljena le kot protidržavna (kakor se je zgodilo pri spremembi zakona o obrambi), temveč tudi kot protiljudska. Vse tisto, kar je radikalno zgolj v relativnem smislu, bo tako obsojeno kot absolutno radikalno, torej absolutno nesprejemljivo.

Povsem jasno je torej, da bi bila privolitev v kompromis zgrešena ne le v načelnem, temveč tudi v političnem smislu. Edina rešitev je jasna in argumentirana zavrnitev.