Fašizem že vlada

V kakšni Evropi živimo? Še v Evropi, ki jo vodijo socialdemokratske vlade, krščansko-konservativni voditelji ali liberalnodemokratske stranke? Po izbruhu krize leta 2008 so tradicionalne evropske leve ali desne stranke prešle v defenzivo. Vse sprejemljivejša postajajo nekoč prezirana skrajna, desničarska, celo odkrito fašistična ali neonacistična gibanja. Hkrati pa postaja tudi javna govorica tradicionalnih, evropskih strank vse bolj nestrpna.

Do sprememb prihaja počasi, skoraj nevidno. Samo v zadnjih nekaj mesecih so radikalno desne stranke dosegle zgodovinske uspehe v Franciji, na Poljskem, v Švici in Avstriji. V Avstriji je na deželnih volitvah lansko leto v praktično vseh deželah nepričakovan vzpon doživel politični naslednik Jörga Haiderja, vodja avstrijske FPÖ Heinz-Christian Strache. Ko je leta 1999 Haider na parlamentarnih volitvah dosegel 27 odstotkov, so bili na Dunaju veliki protesti, Evropska unija pa je Avstrijo politično izolirala. Lani je FPÖ na Dunaju dobila rekordnih 31 odstotkov glasov. Protestov zdaj ni.

»Še huje,« razlaga avstrijski politični analitik dr. Peter Filzmaier, »v tem trenutku je FPÖ po anketah najbolj priljubljena stranka. Težko je napovedati, koliko bo dobila čez dve leti in pol na državnih volitvah, a kaže ji izjemno dobro.« Preveč enostavno bi bilo sicer uspeh FPÖ razložiti zgolj s »fašizmom«, pravi, ker se stranki priključujejo tako desni volivci, predvsem zaradi migracij, kot tudi levi volivci, zaradi strahu pred prihodnostjo v trenutku ogroženosti socialne države. FPÖ se po novem predstavlja kot socialno-domovinska stranka, Soziale-heimat Partei, pravi. Našla je strategijo: voditelj deluje umirjeno, njegovi podrejeni pa radikalno.

Ko je v Avstriji zmagala FPÖ, je oktobra lani na parlamentarnih volitvah v Švici zgodovinsko zmago dosegla Švicarska ljudska stranka (SVP). Ta stranka, ki jo danes podpira 30 odstotkov Švicarjev, ni ljudska stranka v klasičnem pomenu besede – to vlogo je nekoč v Švici igrala Krščanskodemokratska ljudska stranka. Zaradi nasprotovanja socialni državi, zaradi nasprotovanja porabi denarja za izobraževanje, zaradi njene politike do tujcev ali ker nekateri njeni člani zavračajo holokavst, je SVP v preteklosti ostajala na političnem obrobju. Danes določa tempo vse države. Priljubljenost je dosegla z akcijo prepovedi gradnje džamij, vase je posrkala vse nekdanje skrajno desničarske stranke.

»V Švici danes obstaja velika debata o tem, kakšna stranka je SVP, ali je to ekstremistična stranka ali navadna, državljanska,« razlaga Martin Woker, bivši zunanjepolitični urednik švicarskega osrednjega časopisa Neue Zürcher Zeitung. »Mislim, da je ekstremistična,« nadaljuje, »predvsem zaradi načina svoje propagande. Kako predstavlja tujce, kako z noži predstavlja migrante s Kosova ali kako švicarsko neposredno demokracijo instrumentalizira, zlorablja za svoje namene.« Hkrati, priznava Woker, pa je dejstvo, da je stranka zunaj Züricha, »kjer živijo ljudje v hišah«, izredno priljubljena.

Razlag, zakaj se v Evropi že kar odkrito širijo stranke, ki bi jim lahko pred leti mirno rekli nacistične, je veliko. Ena izmed njih je seveda gospodarska kriza. A poglejmo na Poljsko: Poljska je bila v času krize, pod desnosredinsko stranko Civilna platforma Donalda Tuska, izjemno uspešna. Kriza evra je ni prizadela, med letoma 2008 in 2014 je Poljska znotraj držav OECD dosegla celo največjo gospodarsko rast, z brezposelnostjo pod 10 odstotkov. Več kot 60 odstotkov ljudi je po anketah zadovoljnih s svojim življenjem, a vseeno je konec oktobra na parlamentarnih volitvah z rekordnimi 37 odstotki zmagala radikalno desna stranka Zakon in pravičnost Jaroslawa Kaczynskega, sicer velikega podpornika Viktorja Orbana iz Madžarske. Zdaj gre Poljska z ukinjanjem medijske svobode, denimo, po isti poti.

Skrajno desne stranke so bile nekoč zgolj obrobni pojav, zdaj pa so v številnih državah že na oblasti ali pa kot del vladajoče koalicije ali opozicije politični spekter potiskajo na desnico.

Decembra so si mnogi v Franciji oddahnili, ker na koncu lokalnih volitev skrajno desna Nacionalna Fronta Marine Le Pen vendarle ni zmagala v nobenem od volilnih okrajev. A do tega je prišlo šele po »strateškem« premiku nekaterih glavnih socialističnih kandidatov v drugem krogu. Pogled v popularnost Le Penove, v dejansko število prejetih glasov, pokaže drugo sliko. Le Penova je na lokalnih volitvah leta 2010 recimo prejela 2 milijona glasov ali skupaj 9 odstotkov. Zdaj je Le Penovo podprlo 6,8 milijona volivcev ali skupaj 27 odstotkov.

Za Nacionalno fronto, v kateri so nekoč menili, da so bile nacistične plinske celice »zgolj en detajl v zgodovini« ali da bi lahko problem imigracij v Evropo rešili v treh mesecih »z gospo Ebolo«, danes velja, da se je »de-demonizirala«. Z drugimi besedami, postala je široko sprejemljiva za ljudske množice. Kaj to pomeni, ponazarja afera iz leta 2014, ko se Le Penova na nacionalni televiziji ni hotela srečati z voditeljem evropskih socialistov, Martinom Schultzem, češ da je »tujec«. Na televiziji so ji tedaj ustregli. »Nekaj let prej si takšnega luksuza niti najbolj ugledni politiki v Franciji ne bi mogli privoščiti,« je incident komentiral francoski politolog Joel Gambin.

Tisto, čemur smo nekoč rekli skrajna desnica, postaja danes »mainstream«. Nedavno je po svetovnem spletu zaokrožil posnetek soočenja med kandidatoma za nominacijo ameriške republikanske stranke. Leta 1980 sta bila to Ronald Reagan in George Bush starejši. Na vprašanje, kaj storiti z ilegalnimi migranti iz Mehike, je Bush odgovoril, da morajo v ZDA dobiti vse, kar dobijo tudi Američani. »Ker so to ugledni, dobri ugledni ljudje, ki jih ne smemo etiketirati kot ilegalce.« Reagan pa, da raje, kot da bi postavili ograjo, je treba Mehičanom pomagati, jim dati delo: »Doslej nismo bili dovolj sočutni do njih. Če odpremo meje, naredimo največ za obojestransko korist.« Njune izjave so danes ne samo svetlobna leta daleč od republikanca Donalda Trumpa, ampak celo od mnogih predstavnikov ameriških demokratov.

Isto se dogaja v Evropi. Celo na Švedskem postajajo vse bolj priljubljeni Švedski demokrati – pred leti so se imenovali stranka »Ohranimo Švedsko«. Ta skrajno desna stranka je prvič prišla v parlament šele leta 2010. Dobila je okrog 7 odstotkov. Na zadnjih volitvah leta 2014 so postali s 13 odstotki tretja najmočnejša stranka, po zadnjih anketah javnega mnenja s konca 2015 pa jih podpira že 25 odstotkov volivcev. Švedska novinarka Ylva Nilsson pravi, da ima ta stranka nacistične korenine, a se zdaj poskuša predstaviti kot normalna stranka. »Pravijo, da so demokrati. A seveda je njihova definicija demokracije vladavina pravih Švedov,« pravi Nilssonova.

Pri njihovih sosedih, na Finskem, podobno slavi stranka »Pravi Finci«. Na volitvah leta 2015 so kot druga najmočnejša stranka zmagali s predsednikom Timom Soinijem. Prvič doslej so postali del vladajoče koalicije, Soini, ki upa, da »bo multikulturalizem propadel«, je postal podpredsednik nove vlade in zunanji minister. Minulo leto je predsednik njihove parlamentarne skupine Olli Immonen ob neki obletnici poziral z neonacisti. Pojdimo proti jugu – v Latviji je na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2013 kar 17 odstotkov glasov dobila leta 2010 ustanovljena Nacionalna aliansa, ki je zdaj del vladajoče koalicije. Sestavljata ju skupini »Za očetnjavo in svobodo« in »Vse za Latvijo«. Njihov predsednik Raivis Dzintars se redno udeležuje spominskih shodov latvijskih enot Waffen SS. Leta 2013 je na enem od njih sam prebil policijski kordon, da je lahko trgal slike žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč.

Je še treba omenjati druge primere? Madžarsko z Orbanom in parlamentarno stranko Jobbik, ki ima 20-odstotno podporo in redno paradira z zastavami velike Madžarske. Dansko, kjer je junija 2015 največ podpore na volitvah dobila leta 1995 ustanovljena Danska ljudska stranka, katere predsednik prav tako meni, da Danska ne sme biti multietnična, vlada pa je že sprejela najbolj rigorozno zakonodajo na področju priseljevanja. Grčijo, z odkrito neofašistično Zlato zoro. Nizozemsko s Svobodnjaško stranko Geerta Wildersa, ki za brezposelnost, poleg muslimanov, krivi predvsem Vzhodnoevropejce. Bolgarijo ali Romunijo, kjer preporod doživljajo fundamentalistično-katoliška gibanja.

Popularnost nacionalističnih, fašističnih, neofašističnih nacionalnih in regionalnih stranke v Evropi raste. Skrajno desne stranke so bile nekoč zgolj obrobni pojav, zdaj pa so v številnih državah že na oblasti ali pa kot del vladajoče koalicije ali opozicije politični spekter potiskajo na desnico. Novi antisemitizem danes postaja islamofobija, a ne zgolj to. Raste tudi nestrpnost do drugih etičnih ali političnih manjšin. V nekaterih državah na prvi pogled skrajne desnice ni – recimo v Španiji. A je to zgolj privid. V Španiji, kot pravi novinarka Helena Spongenberg, se zaradi večinskega volilnega sistema skrajne stranke niso mogle razviti – »zaradi česar se je tukaj ekstremna desnica združila pod okriljem sredinske desne stranke Partido Popular«.

Tudi na Slovaškem Robert Fico iz stranke »Smer – Socialna demokracija« zastopa stališča, ki s tradicionalno socialdemokracijo nimajo zveze – kot je denimo kolektivna krivda muslimanov za vsa nasilna dejanja v Evropi v zadnjem desetletju, »z izjemo Breivika«, kot je dejal. Nekaj podobnega verjetno velja tudi za Slovenijo. Tudi pri nas nekoč skrajne nacionalistične stranke SNS ni več v parlamentu. Ni potrebe, zdaj imamo za to SDS, katere predsednik ne čuti več potrebe, da bi se prikazoval kot umirjeni vodja. To je bila formula za uspeh na volitvah leta 2004. Danes SDS zastopa najbolj radikalna stališča. Njeni člani hodijo na neonacistične shode. Njeni predstavniki, kot je recimo Damir Črnčec, govorijo, da so begunci nova oblika turških vpadov. Lani so ustanovili še en svoj medij, Nova24, ki neti sovraštvo in širi neresnice. Objavlja stare posnetke nasilja, pretepov, ki jih pripisuje današnjim beguncem. Stranka bi prepovedala naglavne rute. Grozi z organiziranjem vaških straž proti beguncem in nasprotuje omejevanju dostopa do orožja. Hkrati pa se ima za normalno desnosredinsko stranko.