Kdo pa tebi šiva srajčico?

»To je zgodba o naših oblačilih, o tem, kdo jih izdeluje in kako to vpliva na svet. Je zgodba o pohlepu in strahu, oblasti in revščini,« začne pripovedovati Andrew Morgan, režiser dokumentarnega filma Prava cena (The True Cost), ki je lansko leto v Cannesu soočil zahod z drugim največjim onesnaževalcem planeta. Dokumentarni film s slovenskimi podnapisi potuje po naših krajih v okviru kampanje Obleka naredi človeka in z industrijo hitre mode sooča tudi Slovenijo.

S februarjem smo vstopili v novo sezono modnih tednov v zahodnih metropolah. Vsako leto smo priča novim reinterpretacijam trendovskih kosov blaga, v roku enega meseca bodo inspiracije z modnih brvi že v trgovinskih izložbah korporacij hitre mode. Nekoč trimesečni cikel, od oblikovanja, izdelave, do izvoza, se je v zadnjih dvajsetih letih skrčil na dva tedna. Nove modne zapovedi morajo namreč biti na prodajnih policah na voljo še preden se potrošnikova pozornost preusmeri drugam.

Sodobni potrošnik oziroma potrošnica, saj ženske opravijo 70 do 80 odstotkov vseh potrošniških nakupov, bodisi s kupno močjo ali vplivom na nakupe, pravi Forbes, ceni svež izgled, ki si ga lahko privošči, nakup pa dojema kot začasen zaklad, ne pa nekaj, kar bo obdržal za vedno. Potrošnik se zaveda, da mora nov kos kupiti tukaj in zdaj, saj ga čez teden dni, ko bodo stare zamenjali novi kosi, ne bo več videl. Nekoč so modni trendi prihajali dvakrat v sezoni, danes se zdi, kot da ima vsak teden svojega, pravi britanska novinarka Lucy Siegle, sogovornica v dokumentarnem filmu, ki na terenu razsvetljuje razsežnosti tekstilne produkcije globalnega trga.

Namen trga hitre mode je, da se, seveda, proda čim več produktov. Globalno letno kupimo osem milijard kosov novih oblačil, kar je 400 odstotkov več kot 20 let nazaj.

»Proizvajanje blaga se je premaknilo v države z nizkimi stroški gospodarstva, torej v države v razvoju, zlasti tja, kjer so mezdne plače izjemno nizke in jih takšne tudi ohranjajo. Kar pomeni, da ti, ki so na vrhu te verige, lahko izbirajo, kje bodo proizvedli produkt in proizvajalca lahko zamenjajo kadarkoli se jim zahoče, če tovarna ne more več proizvajati po tako nizki ceni. Grejo pač tja, kjer jim to naredijo. Vso tveganje prevzamejo tisti, ki so najbolj ranljivi in najslabše plačani,« v dokumentarcu pove John Hilary, izvršni direktor War on Want, britanske nevladne organizacije, ki se bojuje proti globalni revščini.

V obdobju zadnjega leta so se tri od štirih najhujših tragedij v zgodovini modne industrije zgodile v Bangladešu, ki je za Kitajsko največji izvoznik oblačil. V tovarnah oblačil, ki so se zrušile same vase, je skupno umrlo okoli dva tisoč delavcev, mnogi so ostali doživljenjsko hendikepirani. Medtem, ko je statistika mrtvih naraščala, je globalna modna industrija beležila največji letni dobiček vseh časov, tri trilijone ameriških dolarjev. Ta delovna mesta so bila ustvarjena za tiste ljudi, ki nimajo boljše alternative. Ali gredo cene produkta gor, ali zaprejo tovarno, ali pa sprejmejo ceno in znižajo stroške produkcije, plač ter varnosti delovnega okolja.

Takšnih je 40 milijonov, skoraj štiri milijone zgolj v Bangladešu, ki v eni od skoraj pet tisoč tovarn na svetu proizvajajo oblačila za uveljavljene zahodne znamke. Vsak šesti prebivalec na zemlji dela v globalni modni industriji, več kot 85 odstotkov delavcev v tekstilni industriji je žensk. Z minimalno plačo manj kot tremi dolarji na dan, kar predstavlja eno od najnižjih plač na svetu. A to je šele začetek.

Indija, ki naj bi v letošnjem letu prehitela Kitajsko in ZDA kot največji globalni proizvajalec bombaža, je sprejela ameriško igro gensko spremenjenih (GMO) semen v upanju, da se bo pridelek bombaža namnožil. Monsanto, največja korporacija na trgu z GMO semeni, ki ima monopol nad patentom, si je trg zamislila tako, da morajo kmetje semena kupovati vsako leto.

»Kmetje se zadolžijo, saj so ta semena dražja za 17 tisoč odstotkov, nato pa padejo še v večje dolgove, saj semena ne obrodijo, kot je obljubljeno ob prodaji. Kupiti morajo pesticide, ekološke narkotike, kot jih poimenuje dr. Vandana Shiva iz Indije, ki igra pomembno vlogo v svetovnem gibanju ekofeminizma. Ta vidi tesno povezavo med izkoriščanjem in razgradnjo okolja s podrejenostjo in zatiranjem žensk. »Več, kot  jih uporabljaš, več si jih primoran uporabljati. Po kakšnem letu sprva večjega pridelka ta postane skoraj ničen, saj zemlja postane popolnoma nerodovitna. Nato pride agent korporacije h kmetovalcu, češ, da mu ni odplačal dolga od nakupa semen in mu vzame zemljo. Takrat kmet odide na polje in spije stekleničko pesticidov.« V zadnjih 15. letih beležijo več kot 250 tisoč prijavljenih samomorov kmetovalcev v Indiji, torej eden na vsake pol ure. Gre za največji in najdaljši val samomorov v zgodovini planeta.

Največ indijskega bombaža pridelajo v indijski regiji Punjab, ki je hitro postal največji uporabnik pesticidov v državi. Odtlej v tej regiji beležijo izjemen porast rakavih bolezni, duševnih motenj in rojstev z genskimi napakami. V vsaki vasi naj bi bilo 70 do 80 otrok z resnimi duševnimi ali telesnimi motnjami. A lastnikom podjetij na trgu gensko spremenjenih semen to ne škoduje, nasprotno, saj so tudi lastniki farmacevtskih podjetij.

Katastrofalne razsežnosti se tu šele dobro začnejo. Modna industrija je za naftno druga največja onesnaževalka okolja na svetu. V vsaki majici se skriva 2.600 litrov nevidne vode. Povprečen Američan na leto odvrže skoraj 400 kilogramov tekstilnih odpadkov, s katerimi pripomore k več kot 11 milijonov ton tekstilnim odpadkom v ZDA, večina teh je nerazgradljivih. Po podatkih Snage so v Sloveniji lani v dveh zbirnih centrih zbrali 43 ton odpadnega tekstila. Taiste tekstilne odpadke  iz zahoda nato prodamo državam v razvoju.

Dokumentarni film, ki končno združi individualne zgodbe žrtev (delavcev v tekstilni industriji) in lastnikov tovarn v državah v razvoju, pridelovalcev bombaža ter strokovnjakov, ki raziskujejo to področje, se najbrž namensko izogne omembi otroške delovne sile, saj je omenjena zloraba ljudi in okolja prekompleksna tema za dolžino zgolj enega celovečerca. Po podatkih International Labour Union (ILO) v takšnih tovarnah, delavnicah ali na poljih dela 215 milijonov otrok med 5. in 17. letom, skoraj pet milijonov samo v Bangladešu. A zasužnjevanje otrok se ne dogaja zgolj "daleč od naših oči". Le dan po tem, ko je Europol medijem poročal o izginotju več kot 10 tisoč sirskih otrok po prihodu v Evropo, je mednarodna nevladna organizacija Business and Human Rights Resource Center iz Londona poročala, da so v treh turških tovarnah, ki proizvajajo za znamke hitre mode, našli sirske otroke, o čemer je pred dnevi za Mladino pisala Darja Kocbek.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo 95 odstotkov oblačil za ameriški trg proizvedenih v ZDA, danes je 97 odstotkov oblačil za ta trg narejenih v tujini. Ob slovenski osamosvojitvi je bilo v tekstilnih tovarnah v Sloveniji zaposlenih 120 tisoč delavk in delavcev. Danes le še od štiri do šest tisoč. Da zahodna zakonodaja dobro poskrbi za zaščito trga, kakršen je, pravi Živa Lopatič, ustanoviteljica Zadruge Buna, ki v sodelovanju z vrsto nevladnih organizacij in društev po Sloveniji širi kampanjo Obleka naredi človeka. Uvoz surovin, kot so recimo kakavova zrna iz Afrike, je obdavčen s skoraj ničnim davkom, v trenutku, ko bi iz Afrike želeli uvoziti »avtorske« proizvode, pa ta naraste na nekaj deset odstotkov. Ali pa delavci oblačila šivajo kar v podpalubjih ladij, ki blago tovorijo čez mednarodne vode. Tam se izognejo zakonom.

»Po vseh takratnih vojnah, so po vseh teh odvečnih tovarnah, ki so proizvajale vojne kemikalije, ležali eksplozivi. Zahodnim državam se je zdela dobra zamisel, da jih tržijo tretjemu svetu, nenazadnje, iste industrije, ki proizvajajo eksplozive, proizvajajo dušikova gnojila. Takoj, ko smo postali neodvisna dežela in je Indija liberalizirala trg, so prišli lobiji,« v dokumentarcu še omeni Vandana Shiva. Film s slovenskimi podnapisi v okviru kampanje Obleka naredi človeka, ki že poldrugi mesec potuje po naših krajih, naj bi se dotaknil tudi Slovencev, zato so organizirali še dodatne projekcije. 

O podrobnejši poti oblačil ene izmed največjih trgovin s hitro modo na svetu, si lahko preberete v prevedenem tekstu iz Die Zeita.

V kolikor ste se pripravljeni soočiti s številom novodobnih zasužnjenih otrok in ljudi iz dežel v razvoju, ki so vam sešili srajčico, pa kliknite tukaj.