Med ulico, zaporom in psihiatrijo: Ljubljana v čevljih brezdomcev 

Dobimo se pri Robbovem vodnjaku, a ga kot znamenitost nismo niti omenili. Skupina sedmih Erasmusovih študentov iz Nemčije, Litve, Nizozemske in ZDA, ki so prišli na začasen študij v Ljubljano, ni prišla na turističen ogled “najlepšega mesta na svetu”, pač pa so se preko Fakultete za družbene vede (FDV) ali Facebooka prijavili na ogled Nevid(e)ne Ljubljane. Ta poteka v angleščini. V slovenskem jeziku se zaenkrat dogajajo še bolj potiho, saj so izkušnje najprej želeli pridobiti z manjšimi ciljnimi skupinami otrok iz osnovnih in srednjih šol, fakultet, ki se tako ali drugače dotikajo tega področja. Kot dopolnitev k študijskemu delu. Imeli pa so tudi že skupine iz podjetij, mi povedo pri Kraljih ulice, znanega društva za pomoč in samopomoč brezdomcem, pod okriljem katerega se odvijajo te "ture".

Jasmina se je pripeljala iz rodnega Velenja, kjer je po šestih letih odkritega brezdomstva, vsega skupaj pa 17 letih siromašenja in umiranja na obroke v Ljubljani, le dobila občinsko stanovanje, ki ga še vedno z mukami, a vendarle, zmore plačevati. Stara je 42 let in ima 6. stopnjo izobrazbe iz ekonomije, študij, ki si ga je plačala sama in naredila ob delu. Je hčerka priseljencev iz Bosne, ki sta se zaposlila v velenjskih tovarnah, zato ji s svojimi dohodki sicer skrbna starša finančno nikoli nista zmogla konkretno pomagati. Mama dolgo ni mogla verjeti, da je tako resno, saj je bila njena hči vedno aktivna in je ves čas delala. Dokler si pri devetnajstih ni poškodovala kolena, se ji je obetal rokometni klub in študij v Švici.

Oglede od leta 2014 vodijo štirje stalni nekdanji brezdomci, ki jih vsak prilagodi svoji življenjski izkušnji na ulici. “Izbiraš lahko med džanki ali alko izkušnjo, kot se hecamo tukaj med Kralji ulice,” mi interno šalo zaupa predsednik te humanitarne organizacije, Bojan Kuljanac. Tu življenja niso kot iz filmov, temveč povsem realen vsakodnevni začaran krog borbe za obstanek. V oglede vključijo postanke, kjer so preživljali življenje v času brezdomstva, kot tudi točke pomoči in zavetišča. Jasmina se nam je namenila pokazati, kako preživeti vikend na ulici, ko so vse podporne organizacije zaprte, ljudje pa kupujejo, se zapirajo v domove ali odidejo iz Ljubljane. Vikendi so poleg praznikov najhujši dnevi, pove, kot bi bil v mestu duhov, nič se ne dogaja, ti pa si lačen, zebe te in se nimaš kam dati.

Prvi postanek je nedaleč stran v podhodu stavbe proti Poljanskem nasipu, ki je v času med jesenjo in pomladjo, v najtežjih mesecih v letu, najpomembnejše zatočišče tistega, ki živi "pod mostom". Poleti, je povedala Jasmina, je revijo Kralji ulice prodajala na morju ali ob Kolpi, da je lahko v naravi ob plavanju brezplačno nekoliko okrepila svoje zdravje in segrela telo, saj si hladno in vlažno zimo lahko preživel le ob tabletah in alkoholu. Na tej točki pove svojo osebno zgodbo, kar me je poneslo na sam začetek najinega pogovora ob Ljubljanici, preden sva se srečali s skupino. Brez vsakršne fasade se je pred mano odprla izobražena in inteligentna ženska, z močno in nasmejano karizmo.

"Začelo se je, ko sta starša morala prodati stanovanje in bi se morala prijaviti na drugem stalnem naslovu. A so najemodajalci in nepremičninske agencije prijave stalnega naslova večno le obljubljali. Smo pa z agencijami imeli podpisane liste papirja, da je pridobivanje stalnega naslova v postopku, če bi slučajno prišlo do kontrole. Tako recimo nisem mogla podaljšati osebnih dokumentov in sem dolgo časa uporabljala kar pretečene. Najemniki smo plačevali visoke najemnine za sicer sveže pobeljena stanovanja, ki so pozimi zaradi vlage kar naenkrat začela plesneti, stroški so se zaradi neprimernega vzdrževanja in ogrevanja v hladnih mesecih podvojili ali potrojili. Zgodilo se je, da smo morali stanovalci, ki nismo mogli sprejeti kar naenkrat povišanih stroškov, sredi zime iskati drugo, cenejšo luknjo, kar je bilo praktično nemogoče, saj smo na koncu ugotovili, da so se pet let oddajala ena in ista stanovanja, ki se nikoli niso za dolgo oddala. Spomnim se, da sem takrat agenciji za posredovanje plačala 25 tisoč tolarjev, 25 tisoč tolarjev varščine in 25 tisoč tolarjev najemnine v enkratnem znesku. Moja mama je imela takrat kot prodajalka v pekarni 46 tisoč tolarjev plače. Jasno je bilo, da je bil trg nepremičnin kriminalno organiziran, a si na koncu, ko si vse skupaj prebavil in se končno vselil, ugotovil, da visoko plačuješ za piškav življenjski prostor, inšpekciji pa tega nisi mogel prijaviti, ker si bil v krogu kršiteljev tudi sam," pripoveduje Jasmina.

Ko je zaključila študij, je začela delati prek s.p.-ja, a plačila niso bila pravočasna, ves čas je imela težave z Dursom, pa tudi z najemodajalci, ker ni zmogla pravočasno plačevati najemnine. Dokončno se je zapletlo leta 2000, ko je njen delodajalec, RTV Slovenija, kjer je delala v interni in mednarodni izmenjavi, 14 dni zamujal s plačilom, ona pa posledično z najemnino. Po enem letu stalnega zamujanja s plačili je imel najemodajalec dovolj in jo tik pred novim letom vrgel iz stanovanja: "Delodajalcem, ki mi v podpis nikoli niso dali nobene pogodbe, sem morala sporočiti, da sem ostala brez finančnih sredstev in nimam denarja niti, da bi prišla na delovno mesto. Kmalu je sledila odpoved sodelovanja, a na srečo sem se takrat kot s.p.-jevec lahko redno vpisala na Fakulteto za obramboslovje in sem takoj našla delo preko študentske napotnice. Kasneje sem kelnarila in iskala boljše možnosti, prišla sem do študentksega dela v kontroli računovodstva z obljubo, da nas bo podjetje, ki je bilo šele v zagonu, sčasoma redno zaposlilo."

Podjetje se je ukvarjalo s polnjenjem vode na Gorenjskem in zdelo se ji je perspektivno, z veliko možnostjo razvoja. Delavci so imeli tudi po 270 oddelanih ur na mesec, pripravljeni so bili vložiti ves svoj čas in energijo, da bi si le sčasoma zagotovili redne službe. Podjetje je sicer delavce, ki so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, za tri mesece zaposlilo za nedoločen čas, a so pogodbe potem, ko so prejeli subvencije, spremenili. Izkazalo se je, da ga ves čas finančno izčrpavajo, štiri leta ni bilo poknjiženih ne prejetih, ne izdanih računov. "Po treh letih nisem zdržala več in dala odpoved. Delal si po dvanajst do šestnajst ur na dan, si uničeval psihofizično zdravje, na koncu pa si moral ljudi prosjačiti za hrano." Sledila so dela, ki jih je kombinirala s tujimi osebnimi izkaznicami in študentskimi napotnicami, na šišenski lokalni TV postaji, kjer je delala kot pomočnica urednice, pa raznašala časopis, čistila prostore, arhivirala dokumente in pozirala na Akademiji za likovno umetnost, a težave z neplačevanjem rednih honorarjev so se le še stopnjevale," razkriva naša sogovornica. 

Po enajstih letih začaranega kroga si je, ko je z avtobusa stopila na poledenel pločnik, za povrh zvila oba gležnja. Jasno ji je postalo, da vsaj naslednji mesec ne bo zmogla delati, posledično pa spet ne bo imela za najemnino. Ker je bilo ravno v tistem času z Jasmininim očetom, zelo slabo, ji doma niso mogli reči drugega kot "znajdi se sama". Njeni mami se je pravzaprav zdelo neverjetno, da si človek, ki dela, ne more zagotoviti lastne eksistence.

V tem času je spoznala moškega, ki je zaradi izgubljenega denarja, ki ga je v celoti vložil v Zdenex, pristal na ulici. Ravnokar se je vrnil iz psihiatrije. Takšnih je bilo takrat 200, skoraj vsi so pristali na ulicah, psihiatriji ali pa so danes že mrtvi, mi zatrdi Jasmina. S socialno pomočjo sta s skupnimi močmi kupila star obrabljen avto in prikolico, ki je bila registrirana še za 5 let ter tako postala "brezdomca bogatuna". Kateri brezdomec pa še ima imetje v višini 500 evrov, sprašuje? Želela sta stran od ujetništva ljubljanskega uličnega kroga, zato sta potujočo sobo, kjer sta lahko stegnila noge, postavila v manjšem kraju s kmetijami, kjer sta upala, da bodo potrebovali kakšno dodatno pomoč in bosta prišla vsaj do hrane, a so bile do takrat že vse kmetije avtomatizirane.

Izkazalo se je, da je v manjšem kraju, kjer je sicer ceneje, a brez podpornih centrov, še težje preživeti, zato sta prikolico parkirala nekje v Dravljah. Pisalo se je leto 2008, ko je bilo takšnih na ulicah vedno več. Drugega kot prodajanje Kraljev ulice jima ni preostalo. Sčasoma se je od njega morala umakniti v varno hišo, življenje je nadaljevala v zaskvotanih prostorih in nenazadnje na Rakovi jelši, kjer je prvič le prišla do najemnice, ki ji je bila pripravljena ponuditi pogodbo, jo prijaviti, sprejeti varščino po obrokih, ji ponudila celo subvencijo in jo razumela tudi, če je zamujala z najemnino.

"Ulica, zapor, psihiatrija, v 75 odstotkih boste tam našli ene in iste ljudi, ki krožijo," me predrami iz zaskrbljenosti, kako se čisto zares, ampak čisto zares v vsakem trenutku lahko to zgodi tudi meni. Pred skupino vedno hitro preusmeri pozornost s sebe in s prstom pokaže na sistem. "Kot človek si vreden manj kot ptič," v odlični angleščini pove mladini. Pristanemo pred ljubljanskim zavetiščem, saj veste, kjer je tudi tisti majhen trgec večno zasedenih klopc s pouličnjaki. Tam le srečamo nekaj ostarelih stalnih prebivalcev, ki v prostoru za druženje ob prižgani televiziji mirno preganjajo čas. Pred bivalniki, v katerih živi okrog 30 brezdomcev, srečamo gospoda, ki je po slovenske sanje pred več kot 30 leti prišel iz Beograda. Nekaj korakov naprej slišimo zgodovino Cukrarne, ki je ljubljanski simbol za ljudi z obrobja. Še nekaj korakov naprej v podhodu srečamo spečo človeško kepo na mrzlih tleh.

"Vsaka diskriminacija vodi k preračunljivosti in razslojevanju družbe", se spet spomnim nadaljevanja ob Ljubljanici, ko sva "zašli" na širše družbene probleme. Takrat mi je povedala tudi to, koliko študentk se med študijem, ki ga finančno ne zmorejo več nadaljevati, vrne domov, kjer je nekoč njihov prostor zdaj zaseden. V najlepše mesto na svetu se vrnejo prodajati na ulice. Ali pa o ženskah, ki da jih pozna veliko, ki so zato, da so lažje prišle do stanovanja, kar zanosile.

Da se pripravlja tudi program, ki bo ponudil možnost 24-urnega življenja v čevljih brezdomca, a le v toplih poletnih temperaturah, me tokrat predrami Milka, študentka socialne pedagogike, ki sodeluje pri tem projektu. Zamisel je prišla od brezdomca Toma, ki je izvedel, da takšen koncept že obstaja v Španiji. "Ogledom se vedno pridruži ena od naju s sodelavko, s katero vodiva ta pogram. Odzivi so pozitivni, a mešani z navdušenjem in vcepljenim strahom. Sama organizacija ima izredno dobro ime in ljudje brezdomcev, ki so del Kraljev ulice, ne povezujejo več z alkoholom, drogami in lenobo," mi pove med sprehajanjem v skupini. "Vodniki" pri projektu zaenkrat delujejo kot prostovoljci, a ideja je, da bi to postala oblika socialnega podjetništva. Povezujejo se tudi z Visit Ljubljana, ki bi pomagali predstavljati nevidne (p)oglede mesta. S turisti šele začenjajo, več ali manj se povezujejo z Erasmus študenti in hostli. Želijo pa biti tako izkušnja srečanja ulice kot tudi izobraževanje. Predvsem za tiste, ki želijo videti ta "nevidni zemljevid mesta".

"Najhujše, kar se človeku lahko zgodi v 21. stoletju je, da ti je odvzeta tvoja sposobnost, da zase lahko poskrbiš sam, v bistvu si hujši kot dojenček," nam iz prve roke zaupa Jasmina.

"Tudi jaz sem pristala na psihiatriji," se spet spomnim najinega uvodnega srečanja. "Bil je zimski čas in to prestavljanje sem in tja na minus stopinjah in v hudi vlažnosti, izpostavljena nenormalnim življenjskim pogojem šest mesecev na leto. Ko sem prišla na toplo v zavetišče, so mi mišice popustile in iz mene se je izlil urin. Potem je bilo pa konec. Kje boš stalno iskal in našel suhe cote, pozimi na tuš čakaš tudi po tri tedne, ker se vsak greje s toplo vodo najmanj eno uro. Preprosto nimaš možnosti poskrbeti za osebno higieno," pove, a hkrati poudari, da je bila po treh tednih po vsej verjetnosti najhitreje izpuščena pacientka.

"Kako lahko preživiš takšne zime brez alkohola in pomirjeval, mi povej. Takšno nestabilno življenje in stalno živciranje, kam boš dal svojo rit. Ampak, pazi, slovenski psihiater je javno povedal, da če bi s cest umaknili ljudi, ki so na antidepresivih, bi bila naša cestišča prazna," me opomni. 

Po slabih dveh urah trdega mraza v spomladanskih preoblekah, se je sicer odprta, radovedna in sočutna hipsterska mladež naveličala čevljev brezdomstva. Kdo ve, kaj so odnesli s sabo. A Jasmini, ki je pred mladino igriva in vsesprejemajoča, človeka pa prav zares postavi v čevlje brezdomca, ogledi veliko pomenijo.

"Ta človeški stik, stisk roke pri spoznavanju in slovesu, pogledi v oči," pripoveduje in doda, da predvsem pri starejših s stroke doživi pristen objem in brezpogojno sprejemanje. Njeno vodilo je, da udeležence družbeno-politično aktivira in prepriča, da se je vredno boriti prav za vsako žrtev sistema, tranzicije ali finančnega fašizma. Privoščiva si še kavo, da izvem o njenih sanjah. Vsi jih imamo.

"Tako sem sita nekrofila trinoške ekonomije, ki že tisočletja prisvaja, osvaja, zasvaja, gre v vojne, odvajanja denarja v stvari, ki človeku škodujejo. Moje sanje so, da pomagam doseči, da ima vsak posameznik pravico vsaj do uporabe naravnih danosti, če so mu jih že s sistemom odvzeli. Če si tega ne bomo izborili, je bolje, da uvedemo plinske celice, pa smo že krepko blizu," me posvari. "Moč črpam tudi iz tega, ko včasih skurcam delavce, ki delajo v pridobitnih podjetjih, pa si ne izborijo višje minimalne plače, potem pa še vse ostale," v krohotu zaključiva najino srečanje.

Jasmina, ki je bila tudi del gibanja Boj za in Occupy Frankfurt, je v rehabilitacijskem postopku, da se opremi za vrnitev na trg. Kljub psihičnim in zdravstvenim težavam še vedno upa na delo. A pri tem ostaja realna, saj meni, da najbrž tega ne bo več doživela.

V Sloveniji je štiri tisoč ljudi brez strehe nad glavo, ki imajo težave dobiti socialne transferje. Kdo ve, koliko jih je z eno nogo v brezdomstvu, kot je bila še pred ulico naša sogovornica. Njej gre zahvala. Za zgodbo. Ker nam je posodila svoje čevlje.