Pozabljeni begunci 

Evropske države »izvažajo« svoje obveznosti spoštovanja človekovih pravic in jih prepuščajo »zunanjemu izvajanju« s strani brutalnega turškega režima – to je bilo strnjeno sporočilo štvilnim mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic ob sklenitvi zadnjega dogovora med Evropsko unijo (EU) in Turčijo o vračanju beguncev. Veliki napisi s sporočilom »ne trgujte z begunci«, ki jih je naročila organizacija Amnesty International, so bili postavljeni tudi v Bruslju.

Direktor mednarodne organizacije »Globalna pravičnost sedaj« Nick Dearden je ocenil, da so se evropski voditelji s svojim zadnjim sklepom odrekli celo »vsakemu videzu privrženosti načelom EU« in da postaja očitno, da so evropske države ogrožene s strani Turčije, ki je v zameno za dogovor, po katerem bo za vsakega Sirca ki bo vrnjen iz Grčije v Turčijo iz te države v EU lahko odšel nek drug begunec iz Sirije. Ob tem naj bi Turčija od EU dobila še dodatne 3 milijarde evrov.

»Kar imenujemo migrantska kriza je v resnici kriza globalne nepravičnosti, ki jo povzročajo vojna, revščina in neenakost. Demonizacija tistih, ki so se zaradi sebe, svojih družin in njihovih skupnosti odločili za racionalno izbiro zamegljuje resnico. Migracije nas v Evropi soočajo z realnostjosveta, ki so ga ustvarili naši voditelji.« Sporazum je kritizirala tudi organizacija Amnesty International, ki je ocenila, da je sporazum »smrtni udarec za azilno politiko«.

Ob tem sporazum med EU in Turčijo zanemarja tudi vprašanje državljanov številnih drugih držav, ki bežijo pred vojno, predvsem Iraka in Afganistana. Kljub temu da na primer tudi Afganistanci prihajajo iz države v kateri še vedno poteka vojna, se na njihove pravice praviloma pozablja, številne države pa so celo kolektivno zavrnile možnost da jih obravnavajo kot prosilce za azil. Tudi v primeru, če bo z evropskim denarjem v Turčiji bolje poskrbljeno za sirske begunce ki jim bodo nudili medicinsko pomoč in izobraževanje, bodo begunci iz Afganistana zapostavljeni že zato, ker v sporazumu med EU in Sirijo niso omenjeni, hkrati pa govorijo paštunsko ali dari in ne arabski jezik, zato bodo vsaj posredno izključeni iz programov za begunce.

»EU se s temi vprašanji sploh ne ukvarja in se je fokusirala izključno na Sirijo. Četudi bi bila kriza v Siriji rešena že jutri bi še zmeraj obstajala resna begunska kriza, z velikim številom beguncev v Turčiji, ki nimajo dostopa do svojih pravic,« ocenjuje Kati Piri, poročevalka Evropskega parlamenta o Turčiji. Afganistanski begunci so za Reuters dejali, da v zadnjih nekaj letih niso imeli možnosti intervjujev z uslužbenci UNHCR, ki bi jim lahko formalno podelili status beguncev, kar je prvi korak za morebitno preselitev. Polat Kizildag, direktor organizacije ASAM, ki registrira begunce v Turčiji je dejal, da so bili večinoma zavrnjeni zato, ker je bila Turčija na njihovi poti označena kot »tretja tržava«, medtem ko naj bi za svoj status begunca zaprosili v drugi državi, torej Iranu. Vendar so organizacije za človekove pravice opozorile, da so iranski varnostni organi deportirali na tisoče beguncev, ne da bi jim sploh dali možnost za to, da zaprosijo za azil.

Ob tem je samo lani v Turčijo pribežalo okoli 63.000 Afganistancev, kar je bistveno povcečanje v primerjavi z letom prej, ko jih je v Turčijo zbežalo 15.625. nekateri so zbežali neposredno iz Afganistana, drugi pa iz Irana, kjer p se niso mogli zadržati. Njihov beg iz Afganistana je rezultat vse bolj krvave vojne, v kateri je bilo samo v letu 2015 ubitih 2015 ljudi. Resen problem je tudi korupcija, ki spodkopuje vero v možnost obnove države. V Kabulu in drugih mestih redno prihaja do bombnih napadov, talibanske sile pa so po koncu večine operacij zveze NATO leta 2014 znova zasedle velike predele države. Leta 2015 je bilo samo v Turčiji podanih 64.109 zahtev za azil. Afganistancev je bilo med njimi okoli 11.000, vendar so bili postopki zaključeni le za 459 ljudi in to ali z zavrnitvijo, ali pa z podelitvijo statusa. Begunci v Turčiji imajo sicer dostop do medicinske pomoči in od januarja letos tudi do zaposlitve, vendar večina beguncev svojih pravic ne pozna in se preživljajo večinoma z delom na črno, na primer z obiranjem sadja.