Kremiraj me dobičkonosno

Če danes umrete v Bolnišnici Topolšica, bo z vašo smrtjo zelo verjetno zaslužilo pogrebno podjetje Elektro in pogrebne storitve Usar. Morda boste pred tem na oddelku za internistične bolezni celo spoznali gospo Usar, ki je tam medicinska sestra. Če umrete v Celju, bo to verjetno posel za podjetje VEKING inženiring za pokopališko in pogrebno dejavnost, trgovina in gostinstvo, d. o. o., v lasti Angelce in Franja Rastislava Kelherja. V Mariboru bo z vami zaslužila delniška družba Pogrebno podjetje Maribor, d. d. – še do nedavnega se je del njenih dobičkov stekal v davčno oazo, na Britanske Deviške otoke. Ali pa bo v Mariboru z vašim koncem zaslužilo pogrebno podjetje Yamaco, ki je poslovalnico odprlo točno nasproti mariborskega univerzitetnega kliničnega centra.

V kar polovici slovenskih občin je danes pogrebna dejavnost tržna. Srhljivih zgodb ne manjka. Lani je odjeknila zgodba o pogrebniku iz Črnomlja, ki je doma hranil trupla pokojnikov, da se jih je nabralo več in si je tako znižal stroške prevoza v ljubljanski krematorij. Svojci so imeli včasih pogrebe kar ob prazni žari, ki je bila uporabljena večkrat. Čeprav je primer policija obravnavala kot kaznivo dejanje, gre za razširjeno prakso. Ta mesec je podobno zgodbo popisala novinarska kolegica iz Večera Dragica Korade. Sodelavcu je umrla mama. Odločil se je za žarni pogreb, a ko bi ga morali opraviti, so iz pogrebnega podjetja sporočili, da je gneča v krematoriju prevelika in da bo mogoče mamo pokopati šele čez približno teden dni. Ko je vzrojil, je dobil poslovno ponudbo: če doplačate, bo z mamo morda šlo hitreje. Seveda je doplačal, je zapisala Koradejeva in dodala: »Po novem je treba preskakovati vrste tudi po smrti.«

Pogrebni posel je danes v Sloveniji vsaj neurejen, če že ne nezakonit, kot je pred tremi leti ugotovilo računsko sodišče. Po zakonu o lokalni samoupravi bi morala biti pogrebna služba javna, a namesto da bi vlada razmere sanirala, se je ta mesec odločila za popolno komercializacijo pogrebnih dejavnosti. Ustavno sodišče je sicer leta 2000 soglasno odločilo, da pokopališke in pogrebne dejavnosti »iz pietetnih, zdravstvenih in sanitarno-higienskih razlogov ni mogoče zagotavljati na prostem trgu«, a je vlada kljub temu ta mesec v parlament poslala nov zakon o pokopališki dejavnosti, na podlagi katerega bo upravljanje pokopališč ostalo del javne službe, pogrebna dejavnost pa naj bi se praviloma »izvajala v okviru proste gospodarske pobude kot tržna dejavnost«. Pogrebi bodo torej biznis, so v vladi zapisali črno na belem. Le v občinah, kjer zanjo ne bo dovolj zasebnega interesa, naj bi bilo dovoljeno ustanoviti javne pogrebne službe.

Čeprav je ustavno sodišče odločilo, da pogrebne dejavnosti že iz pietetnih razlogov ni mogoče zagotavljati na prostem trgu, želi Cerarjeva vlada pogrebe skomercializirati.

Kaj bo to konkretno pomenilo? Zdaj v Ljubljani za prevoz trupel in za to, da pridejo do groba, skrbi le eno, javno podjetje, Žale. Če bo zakon sprejet, se bo za pokojnike očitno vnel pravi konkurenčni boj po vsej državi, tudi v prestolnici, kjer je zdaj pogrebna dejavnost del občinskega holdinga. Direktor ljubljanskih Žal Robert Martinčič napoveduje, da bodo morali občani v prihodnje čas, sicer namenjen žalovanju, žrtvovati za iskanje najcenejšega grobarja, to pomeni, da bodo »hodili od podjetja do podjetja in zbirali predračune«. Pogrebna podjetja namreč cenikov na spletu ne objavljajo. Se domnevno ne spodobi. Predsednik Skupnosti občin Slovenije Leo Kremžar je še bolj osupel, napoveduje, da nas bodo vizitke ali letaki pogrebnih podjetij čakali že na oddelkih za intenzivno nego: »Zagotavljamo celovite pogrebne storitve z veliko izbiro opreme …«

Glavni zagovornik zamisli o pogrebnem trgu je že dlje obrtno-podjetniška zbornica, kjer odbor pogrebnih dejavnosti vodi Jožica Coif, sicer direktorica podjetja Alzis – pogrebne storitve iz Orehove vasi pri Mariboru. Coifova pravi, da bodo z novim zakonom občani Ljubljane dobili možnost izbire pogrebnika, ki bo bolj dojemljiv za individualne želje ljudi. »V Ljubljani in še nekaterih drugih mestih sedaj vlada monopol,« razlaga, »svojci bi morali imeti pravico do izbire pogrebnika, ne da komunalna podjetja v Ljubljani, Brežicah, Šempetru ali na Jesenicah brez privolitve bližnjih preminule prevažajo v hladilnice gole, v plastičnih vrečah. To je zame oskrunitev dostojanstva.« Dodaja, da v Ljubljani za prevoz pokojnikov v PVC-vrečah od bolnišnice do Žal zaračunajo 200 evrov, »tako si ni težko pridobiti certifikata poslovne odličnosti«.

Čeprav je s predlogom zakona več kot desetletna bitka pogrebnih podjetij za legalizacijo njihove dejavnosti očitno dobljena, nekatere podrobnosti ostajajo nedorečene. Zanimivo vprašanje v javni razpravi je, kdo bo prvi prišel do trupla. Za sklenitev posla s svojci umrlega je ključen prvi stik s pogrebnim podjetjem – podjetje, s katerim se svojci najprej srečajo, bo zelo verjetno dobilo posel za vse nadaljnje storitve –, vlada pa v pravkar objavljenem predlogu zakona predvideva ustanovitev javne, 24-urne službe za prevoz umrlih od kraja smrti do hladilnice. Ker bodo zelo verjetno občine to službo prepustile svojim komunalnim podjetjem, ki imajo edina hladilnice, so v obrtni zbornici nejevoljni. Coifova tudi na tem področju želi konkurenco. Opozarja, da »državljanom v najbolj osebnih trenutkih« ne bi smeli zapreti trga, zahteva, da imajo pogrebna podjetja »prost dostop do pokojnikov«.

V Skupnosti občin Slovenije na konkurenco med pogrebniki gledajo malce drugače. Pravijo, da se že zdaj ve za pretepe med pogrebniki, ki se na terenu borijo za prevzem trupla. Enkrat naj bi se bilo zgodilo, da je policija ob prometni nesreči po pomoti poklicala dva pogrebnika, potem pa se nista mogla sporazumno dogovoriti o prevzemu umrlega. Poleg tega naj bi konkurenca na to področje vnašala korupcijska tveganja. Nekatere bolnišnice pogrebne storitve zaradi nekaterih razlogov naročajo pri točno določenem zasebniku. Iz Bolnišnice Topolšica so recimo odgovorili, da največ sodelujejo s pogrebnimi podjetji Morana, Ropotar, Usar in Komunala. A ko smo anonimno telefonirali v to bolnišnico, so nam za prevoz pokojnika priporočili podjetje Elektro in pogrebne storitve Usar. Direktor bolnišnice Leopold Rezar je nato pojasnil, da gre za kakovostno pogrebno službo z dolgo tradicijo in da žena lastnika podjetja v bolnišnici opravlja delo medicinske sestre, zaradi česar sam ne vidi korupcijskih tveganj.

V pogrebni dejavnosti zdaj sicer vlada kaos. V Ljubljani je pogrebna in pokopališka dejavnost združena v skupno javno službo v okviru mestnega holdinga, v Mariboru pa Pogrebno podjetje Maribor nastopa kot delniška družba, ki se zavzema za »družbeno odgovoren trženjski koncept« pokopa in katere 32-odstotno lastništvo je skrito za fiduciarnim računom v Zagrebu, 60 odstotkov pa je občinskih. Verjetno ni naključje, da je zato v Mariboru tudi smrt dražja. Cenikov storitev na spletu sicer ne objavljajo, so pa pojasnili, da osnovna storitev pokopa pri njih stane od 1000 do 1200 evrov, na Žalah recimo isto storitev ponujajo za 700 evrov. Poleg tega si na Žalah direktor izplačuje deset odstotkov nižjo plačo kot njegova privatizirana kolegica iz Maribora, nagrade nadzornikov v Mariboru pa so štirikrat višje kot v Ljubljani.

Za direktorja Žal, za Skupnost občin Slovenije in tudi za Društvo upokojencev, ki vsi nasprotujejo privatizaciji pogrebne dejavnosti, kot jo predlaga vlada, je jasno, da bo glavna posledica predlagane reforme podražitev storitev pogreba za občane in občine na račun zasebnikov: »Zdaj v pokopališki dejavnosti ustvarjamo izgubo od pol milijona do milijona in jo pokrivamo predvsem iz pogrebne dejavnosti. Ministrstvo pa želi del, ki prinaša izgubo, prepustiti občinam, del, ki prinaša dobiček, pa dati na trg,« razlaga Martinčič. »Z denarjem, ki ga sedaj vlagamo v pokopališče, si bodo v prihodnosti zasebniki kupovali nove jahte. Tako preprosto je to,« dodaja. Tudi Zveza društev upokojencev je prejšnji mesec sporočila mnenje, da pogrebna dejavnost »nikakor ne sme postati predmet privatizacije in delovanja tržnih mehanizmov«.

Coifova sicer trdi, da konkurenca vedno znižuje cene, a ji Martinčič odgovarja, da prosti trg na tem področju ne deluje. Ne le da se v trenutku smrti svojca ljudje nimajo časa ukvarjati z zbiranjem predračunov, s kalkulacijo stroškov, danes celo zasebna podjetja, ki te storitve ponujajo, cenikov ne objavljajo na spletu, ne izdajajo predračunov, si storitve izmišljujejo in tako izkoriščajo čustveno stisko ljudi: »Nekdo vam zaračuna mrliško vežico, potem pa še posebej čiščenje, odklepanje, zaračunajo tudi zastavonošo. Trg je nepregleden, končna cena pokopa pa je pri zasebnikih vedno višja od napovedane. Še tisto, kar dobite na predračunih, ne drži,« razlaga Martinčič. Če pa pogreb opravi javna služba, cene in storitve določa občina, žalujočemu pa se s tem ni treba ukvarjati.

Če umrete v Bolnišnici Topolšica, bo z vašo smrtjo verjetno zaslužilo elektro-pogrebno podjetje Usar. Morda boste pred tem spoznali tudi gospo Usar, ki je v tej bolnišnici medicinska sestra.

Glede na to, da komercializaciji pogrebov nasprotujejo tako rekoč vsa upokojenska združenja, Gospodarska zbornica Slovenije in skoraj vse občine – izjema je recimo občina Hodoš, kjer je župan Ludvik Orban prepričan, da bo komercializacija pocenila storitve za njegove že tako ali tako obubožane občane –, je presenetljivo, da na gospodarskem ministrstvu vztrajajo pri zamisli. Z ministrstva so odgovorili, da želijo z novim zakonom v skladu z evropskimi smernicami (…) zgolj prenoviti in poenotiti sedanjo ureditev iz leta 1984, toda številni, tudi Martinčič, so prepričani, da je predlog zakona posledica zmage lobijev, pogrebnih podjetnikov, ki jim je že v izhodišču uspelo, da je bila pristojnost za pogrebno dejavnost prenesena z ministrstva za okolje in prostor na ministrstvo za gospodarstvo.

Pritiski so začeli naraščati pred 12 leti, ko je bil ustanovljen odbor pogrebnih dejavnosti pri obrtni zbornici, čemur so sledile prve zakonske pobude. Oktobra 2013 naj bi sicer občine, mestne občine in Gospodarska zbornica Slovenije dosegle konsenz, da osnovna pokopališka in pogrebna dejavnost ostaneta v pristojnosti občin kot javni službi, tako da bi šli na trg le pogrebna oprema, pevci, govorci, cvetličarstvo in kamnoseštvo. A naj bi lobiji nato »ujeli« ministra Gregorja Viranta. Kot se spominja Martinčič, je tedanji gospodarski minister Metod Dragonja v vladi Alenke Bratušek v skladu z dogovorom vladi res poslal predlog, po katerem bi ostali pokopališka in pogrebna služba javni. Toda na seji vlade naj bi bili na predlog tedanjega ministra Viranta sklenili, da se pogrebna dejavnost prepusti trgu.

Miro Cerar je na volitvah zmagal z obljubo o etičnem prerodu, Virantova stranka pa je izginila s političnega prizorišča. Pa vendar je Cerarjeva vlada »Virantov« sklep potrdila, protestu občin, gospodarske zbornice in upokojenskih združenj navkljub. »Nobena uganka ni, zakaj nas ne poslušajo,« pravi Kremžar, »to je ista strategija, ki jo vlada upošteva tudi na drugih področjih: vse privatizirati.« Ljubljanski župan Zoran Janković je zaradi spornega zakonskega predloga minuli teden vladi in parlamentu napisal pismo, v katerem je poudaril, da se zakon sprejema zgolj zaradi dobička 65 pogrebnih podjetij iz obrtne zbornice, ki želijo zaslužiti na račun občanov. Dilemo, kakšna naj bo pogrebna služba, naj bi sicer Ljubljana rešila že pred sto leti, je zapisal Janković, tedaj so v občini delovala samo zasebna pogrebna podjetja, a »ker občani in mesto z njihovim delom niso bili zadovoljni, saj so skrbela le za lasten profit, smo avgusta 1914 ustanovili lastno podjetje Žale«.

Komercializacija pogrebnih dejavnosti seveda ni nič novega. Ne le da je v Sloveniji nekoč že obstajala, uzakonjena je v številnih evropskih državah, kjer pa v zadnjih letih narašča zavedanje, da je treba ureditev spremeniti. Na dan, ko je slovenska vlada predlagala komercializacijo pogrebne dejavnosti, so denimo angleški mediji poročali o materi, ki je morala za nekaj mesecev zamrzniti otrokovo truplo, da je privarčevala denar za pokop. Ker je v Veliki Britaniji t. i. pogrebna revščina med letoma 2010 in 2013 zrasla za 50 odstotkov, so se v vladi odločili za reformo; sedanjih 700 funtov pomoči pri pogrebu naj ne bi več zadoščalo. V Sloveniji pa se stvari razvijajo v nasprotni smeri.

Da bo trg deloval, bodo morali občani čas žalovanja žrtvovati za iskanje najcenejšega grobarja. To pomeni, da bodo hodili od podjetja do podjetja in zbirali predračune.

Z začetkom leta 2014 smo odpravili 500 evrov pogrebnine, ki je pripadala vsakemu zavarovancu v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pogrebnina je izgubila status pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, postala je socialni transfer, do katerega so po novem upravičeni zgolj socialno ogroženi. Država je na tem področju na leto »privarčevala« več kot sedem milijonov evrov. Stiska ljudi je očitna. Opazno je recimo odločanje za »cenejše« oblike pogreba. Klasični pogrebi s krsto so že v manjšini, prevladujejo žarni pokopi, nenehno se povečuje tudi delež »najcenejših« pogrebov z raztrosom pepela. Lani jih je bilo recimo osem odstotkov. Iz podjetja Žale odgovarjajo, da poleg tega ljudje kupujejo vse cenejše nenujne pogrebne izdelke, kot so sveče, rože ali venci, »zaradi tega je še toliko pomembneje, da so cene osnovnega standardnega pogreba pod nadzorom lokalne skupnosti, ki tako varuje občane,« pravijo.

A spoznanje, da je izkoriščanje žalosti svojcev umrlega za kovanje dobička ena izmed najbolj sprevrženih metod služenja, je očitno spet pozabljeno. Veljavni zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti je zadnji stadij privatizacijske ideologije. Predlog zakona, kot ga je zdaj pripravila vlada, presega dosedanjo dilemo – katere javne storitve je dovoljeno ali prepovedano privatizirati. Vlada želi kar prepovedati, da bi pogrebno dejavnost opravljala javna podjetja, kot da pri smrti sploh ni vprašanje, ali se mora oziroma sme tržiti. Težko si je predstavljati, kam naprej, onstran smrti, lahko še pelje ta logika. Čeprav seveda moramo priznati, da je bila domišljija zagovornikov t. i. prostega trga vedno presenetljivo bujna.

Dobički od smrti Mariborčanov na Deviške otoke

Tudi pogrebnine gredo v davčne oaze

Minuli teden so novinarji Dela v sklopu projekta Panamski dokumenti med drugim obdelali primer podjetja ABC naložbe, ki ga je obvladoval Damijan Vernik. Ta naj bi bil prek Luksemburga na Britanskih Deviških otokih po oceni novinarjev »skril« najmanj osem milijonov evrov. Večina tega denarja je očitno izvirala iz posojil, ki jih je za svoje družbe dobil iz NKBM ali iz poslovanja podjetij v skupini, kot je bila recimo Florina. Podjetje ABC naložbe, ki je zdaj v stečaju in na plečih slabe banke, pa je bilo tudi 32-odstotni lastnik Pogrebnega podjetja Maribor, d. d.

Ljubljanska občina je v devetdesetih letih sklenila, da svojega pogrebnega podjetja ne bo izpustila iz rok, v Mariboru pa se sredi devetdesetih let niso odločili le za privatizacijo čiščenja vode in mestnega prometa, temveč tudi pogrebnega podjetja. To je z notranjim odkupom postalo delniška družba, nato pa je delnice prevzela borznoposredniška hiša Veritas, kasneje ABC naložbe, in postala 32-odstotni lastnik podjetja. Pogrebno podjetje je ves čas izkazovalo visoke dobičke in izplačevalo dividende, leta 2014, za katero so na voljo zadnji podatki, recimo 140 tisoč evrov, ki jih je seveda dobil tudi Vernik, sicer nadzornik v tem podjetju.

Veritas je dobičke iz Slovenije prek zapletenih pravnih poslov s podjetjem Bergmann AG iz Luksemburga spravil do podjetja Byzantine Alliance S. A. z Britanskih Deviških otokov – kjer naj bi bila sled za denarjem izginila.