Desant na Slovenijo

Ali tudi vašo državo Natovi uradniki kritizirajo, ker namenjate za vojsko premalo denarja, smo vprašali Urður Gunnarsdóttur, predstavnico islandskega ministrstva za zunanje zadeve. »Ne, takšna kritika nam ni znana,« nam je odgovorila začudena Gunnarsdótturjeva iz Islandije, ustanovne članice Nata, države brez vojske, ki je lansko leto za svojo obrambo namenila zgolj 0,29 odstotka BDP-ja. Slovenija je lani za obrambo namenila trikrat več denarja od Islandije, 0,97 odstotka BDP-ja, pa vendar so začeli nekateri tukajšnji uradniki svariti pred nacionalno katastrofo. Visoki uradniki Nata mrkih obrazov že vsaj od januarja kuhajo mulo, se izogibajo slovenskim vladnim predstavnikom in Sloveniji zbujajo slabo vest, češ da je naša država nesolidarna pri kolektivni obrambi v zavezništvu.

Zadnji, ki je zaigral na noto užaljenosti, je bil namestnik generalnega sekretarja zveze Nato Alexander Vershbow, ki je bil ta teden v Sloveniji na konferenci o neširjenju orožja za množično uničevanje. Po konferenci je javno pozval Slovenijo, naj obrne »trend padanja sredstev za obrambo«, naj »pravično prispeva k zavezništvu« in poveča proračun za »opremo in modernizacijo« vojske. Mesec dni prej je Slovenijo obiskal še vplivnejši Natov funkcionar, poveljnik sil Nata v Evropi, ameriški general Philip Breedlove, ki se ni hotel srečati z vrhom slovenske politike, češ da je domnevno že prej načrtoval zgolj obisk »konference vojaških kaplanov«. V kampanji koordiniranega prepariranja slovenske javnosti se je srečal z načelnikom generalštaba Andrejem Ostermanom. Ostermanu naj bi izrekel nekaj pohval na račun Slovenske vojske, a tudi kritike slovenski vladi »zaradi nizkih proračunskih izdatkov za obrambni resor«.

Jasno, da to kampanjo podpirajo in spodbujajo domači politiki. Stranki SDS in NSi sta minuli mesec predlagali interventni ukrep, nekakšno prvo pomoč osušenim obrambnim silam v višini 46 milijonov evrov. Še pred tem je avtoritarno, kot kak Natov ambasador, ne pa predstavnik Slovenije pri Natu, pred kamerami nastopil Jelko Kacin z izjavo, da je Slovenija pri rezanju obrambnega proračuna prišla že tako daleč, da ne bi moglo biti še slabše. Vsemu temu se je priključil še predsednik države Borut Pahor, ki je v nagovoru parlamentu poslance veliko bolj dramatično kot sicer pozval, da mora Slovenija »zaradi poslabšanja mednarodnih varnostnih razmer in naših nalog v zvezi Nato sprejeti ukrepe za izboljšanje ravni njene pripravljenosti«, pri čemer je imel Pahor kajpak v mislih milijone evrov – oziroma »vzdržno povečanje proračunskih sredstev za posodobitev nacionalnega varnostnega sistema«, kot se zdaj temu reče.

A 0,97 odstotka BDP-ja za vojsko sicer ni nekaj, zaradi česar bi morali razglašati izredne razmere. Slovenija se namreč na tej lestvici ne razlikuje od mednarodnega povprečja. Pravzaprav obstaja znotraj Nata še več držav, ki, tako kot Islandija, dajejo za vojsko manj denarja od Slovenije. Približno toliko kot Slovenija za obrambo recimo daje Češka, naša zahodna soseda Italija daje še manj, 0,95 odstotka, še manj naša vzhodna soseda Madžarska – 0,85, ali Belgija – 0,9 odstotka BDP-ja, in Španija – 0,89. Še zanimivejše pa je, koliko za vojsko namenjajo države, ki niso članice Nata. Naša severna soseda, nevtralna Avstrija, nameni recimo za obrambo zgolj 0,5 odstotka BDP-ja. Irska, ki se je podobno kot Slovenija znašla v kreditnem krču, je lani za vojsko namenila zgolj 0,39 odstotka BDP-ja.

Neumnih vojaških investicij je bilo veliko že pred slovensko vključitvijo v Nato. A šele slovenska vključitev v to organizacijo je sprožila izbruh najnizkotnejših vojaških strasti na področju trgovine z orožjem.

Mnogi se verjetno več ne spomnijo, da so ti isti politiki, ki danes zahtevajo povišanje denarja za vojsko zaradi solidarnosti znotraj Nata, kot sta recimo Kacin ali Pahor, ob vključevanju v Nato trdili ravno obratno. In sicer da bo Nato našo obrambo pocenil. Ko je pred dvanajstimi leti potekala razprava o vstopu v Nato, je vlada gospodinjstvom poslala tako imenovani Natopis, v katerem je pred referendumom pod številko tri obljubila, da bomo z vstopom v Natov sistem kolektivne varnosti »državljani in državljanke Slovenije prihranili pri izdatkih za obrambo«. Vključitev v Nato naj pomenilo nakup varnosti po akcijski ceni – največ za najmanj vložka, nam je bilo obljubljeno. V resnici pa so največje in tudi najneumnejše investicije sledile prav vključitvi v Nato, točno v imenu tega istega zviševanja izdatkov za obrambo, zgolj zaradi zviševanja, investicij, nabav.

Povečanje obrambnih izdatkov zaradi solidarnosti v Natu je bil, kot kažejo pretekle izkušnje, vedno recept za pogubo. Tudi patrie smo kupili zaradi obljub Natu. Leta in leta smo razpravljali o tem, ali je to od Slovenije zahteval Nato ali smo to mi Natu obljubili. In kaj je zdaj s patriami? Čeprav je vojska po izbruhu afere kupila le 30 vozil namesto načrtovanih 135, te danes propadajo v hangarjih. Vojaki jih praktično ne uporabljajo, lahko sklepamo iz odgovora, ki smo ga dobili od obrambnega ministrstva. Odgovorili so nam, da so od leta 2008 oziroma 2009, ko so bila dobavljena prva vozila, vojaki z njimi prevozili skupaj 341.513 kilometrov. Ali drugače, vsaka patria, ki nas je stala več kot dva milijona evrov in pol, naredi v povprečju zgolj 1623 kilometrov na leto. Na ministrstvu sicer dodajajo, da se osemkolesniki uporabljajo v skladu z načrti usposabljanja, a hkrati priznavajo, da je zmanjševanje sredstev vplivalo tudi na vožnje z njimi.

Patrie niso osamljen primer iz domačega arzenala neracionalnih nakupov orožja ali opreme v imenu kolektivne varnosti. Če se ustavimo zgolj pri nedavno objavljenem srednjeročnem obrambnem programu 2016–2020 – v njem recimo piše, da je vojska iz uporabe že umaknila raketni sistem Roland. Se še spomnite pompa, s katerim je leta 2001 Slovenija zaradi vstopa v Nato od Nemčije kupila rabljeni raketni sitem Roland II za 13 milijonov evrov? Z njim se je, so tedaj razglašali na ministrstvu za obrambo, Slovenija približala »standardom, pravilom in postopkom« zveze Nato in si zagotovila »povezljivost« z zavezništvom. A Roland, ki je bil zastarel že ob nakupu, je danes zaplombiran. Tik preden so ga v vojski po zgolj sedmih letih uporabe izklopili, so na poligonu na Kreti postrelili še enega zadnjih setov 15 raket; ena je ob nabavi stala 80 tisoč evrov.

Eden od osrednjih projektov, v katerem Slovenija sodeluje z Natom, je prenova letališča Cerklje, v katerega namerava vlada še vedno vložiti skupaj 40 milijonov evrov, in to kljub temu, da ima Slovenija v tem trenutku le še dve letali tipa Pilatus. Morda koga ob tem prešine misel, da je vendarle dobro negovati slovensko letalsko tradicijo, ki se je uradno začela leta 1909 s prvim letom Edvarda Rusjana, a je treba ob tem dodati, da je vlada nedavno prodala civilno ljubljansko letališče za 118 milijonov evrov, ker naj bi bila Slovenija premajhna za lastno letališče, in zato, ker je država potrebovala dodatni kapital. Za Natov projekt vojaškega letališča Cerklje medtem argumentov nikoli ne zmanjka.

Priznamo, neumnih vojaških investicij je bilo veliko že pred slovensko vključitvijo v Nato – spomnimo se samo na 52 milijonov evrov drago prenovo tankov T-55, ki so bili po letu 2001 v uporabi le še pet let, ali nakup enkrat prevelike in s tem neuporabne vojaške bolnice Role II. A šele slovenska vključitev v to organizacijo je sprožila izbruh najnizkotnejših vojaških strasti na področju trgovine z orožjem. S prvimi resnimi nakupi orožja je Slovenija začela po letu 1994. Kot kažejo poročila računskega sodišča, je Slovenija do leta 2000 za nakup orožja potrošila okrog 360 milijonov evrov. A do resnične nakupovalne mrzlice je prišlo šele med letoma 2000 in 2012 z vstopom v Nato, ko je država porabila kar 1,1 milijarde evrov samo za nakup opreme, če ne omenjamo še vseh drugih investicij, stroškov mednarodnih misij in podobno.

Ali ima Islandija kakšno taktično transportno letalo, kakšen dron tipa Predator, vprašamo politologinjo Siljo Bára Ómarsdóttir iz islandske univerze. »Ne,« se zasmeji. »V Islandiji je vojski še najbolj podobna obalna straža, ki ima štiri letala in tri ladje,« te Islandija kot ribiška država potrebuje. Islandija je ostala zvesta svoji stoletni tradiciji države, ki nima vojske, ampak manjše število visoko usposobljenih vojakov, ki prihajajo iz različnih islandskih sil in katerih aktivnosti usklajuje ministrstvo za zunanje zadeve. Na mirovne misije recimo pošiljajo civiliste, javnost je izjemno kritična do vsakega poskusa militarizacije, zaradi pomanjkanja resursov so Islandci tukaj izredno racionalni. Medtem pa se je Slovenska vojska, ki ji v preteklosti resursov ni primanjkovalo, zapletla v igro velikih. Še vedno načrtujejo nakup taktičnega transportnega letala, smo solastniki drona Predator, vojska vse bolj temelji na hummerjih, narejenih za puščavski pesek in ne za ozke slovenske gozdne ceste.

Vlade so v zadnjih letih morda za hip le spoznale, da zapravljanje denarja za slovenski tip vojske ni najbolj racionalno trošenje javnih resursov. Sredstva, ki smo jih namenjali za obrambo, so se od leta 2010 do leta 2015 znižala z 1,64 na 0,97 odstotka BDP-ja. Se pa zdaj, ko se gospodarska rast vrača in ko se boljše razmere v gospodarstvu končno poznajo tudi pri padanju brezposelnosti, začenja stopnjevati pritisk na vlado, naj interventno, kljub že sprejetim proračunom, poveča izdatke za obrambo. In to kljub dejstvu, da je vlada Mira Cerarja lani vojski ob rebalansu namenila dodatnih šest milijonov evrov. A vprašajmo se – na podlagi vseh doslej naučenih lekcij: bodo novi milijoni res kaj spremenili? Ali pa bodo vodili zgolj še k novim potrebam, približno tako, kot je nakup prevelike vojaške ladje Triglav za 28 milijonov evrov vodil k nujnemu nakupu streliva in raznih dodatkov za še dodatnih 13 milijonov evrov?

Vojska je seveda že pregovorno draga stvar. Vojska je draga tudi za največje države. Za manjše pa je zaradi ekonomije obsega še toliko dražja. Res je, da se teh težav zavedajo tudi na slovenskem obrambnem ministrstvu, kjer konec koncev kupujejo staro, rabljeno opremo, kjer pošiljajo v tujino na misije vojake zaradi simbolike. A če je navsezadnje najcenejša, celo rabljena vojaška oprema za Slovenijo predraga, kakšen je sploh še smisel te poti, po kateri je vojska doslej hodila? Eden glavnih argumentov, zakaj bi morala Slovenija nameniti več denarja za vojsko, je prav v majhnem deležu sredstev, ki ga država namenja za vojaške investicije. Drži, po teh statistikah se Slovenija dejansko razlikuje od vseh drugih držav. Pred leti je bilo 57 odstotkov vojaškega proračuna porabljenega za plače, zdaj ga porabimo že 80 odstotkov. A ta podatek morda govori o nečem drugem. In sicer o tem, da je nekaj narobe z organiziranostjo vojske, ne pa s pomanjkanjem sredstev.

V primerjavi z drugimi državami ima Slovenija nadpovprečno veliko profesionalnih vojakov in prevelik upravni aparat. Za 8100 zaposlenih v policiji skrbi recimo 317 zaposlenih, za 7069 vojakov pa trenutno skrbi mastodontsko organizirani upravni del obrambnega ministrstva, kjer je zaposlenih 735 ljudi. Še hujša je sama struktura vojakov. Čeprav ima Slovenska vojska že vrsto let preveč časnikov in podčastnikov, se je po letu 2011 to razmerje le še poslabšalo, število vojakov se je zmanjšalo za skoraj četrtino, s 3600 na 3000, medtem ko je število častnikov in podčastnikov ostalo skorajda nespremenjeno. Še večji osip je pričakovati v prihodnosti, ko se bo večje število poklicnih vojakov približalo mejnemu 45. letu starosti in bodo morali Slovensko vojsko zapustiti. Pri 45. letih se namreč vojakom pogodbe o zaposlitvi avtomatsko prekinejo. Kupovanje novih, dragih vojaških »igračk«, namenjenih motivaciji zaposlenih, zato da bi bil vojaški poklic atraktivnejši, pa je vsaj neracionalna, če ne že patološka rešitev problema.

Kupovanje novih, dragih vojaških »igračk«, namenjenih motivaciji zaposlenih, zato da bi bil vojaški poklic atraktivnejši, pa je vsaj neracionalna, če ne že patološka rešitev problema.

Rešitev obstaja, lahko se imenuje tudi »islandski model 'vojske'«. To idejo v Sloveniji že leta zagovarja bivši vodja sveta za nacionalno varnost, vodja generalštaba, direktor slovenske obveščevalne službe in profesor varnostnih ved dr. Iztok Podbregar, podprli pa smo jo pred leti tudi v Mladini s peticijo Ukinimo vojsko, ki jo je v treh mesecih podpisalo več kot 9000 ljudi: »Sem za korenito in celovito spremembo nacionalnovarnostnega sistema, kjer bi obstoječo Slovensko vojsko, policijo in civilno zaščito ukinili in postavili na noge novo oboroženo silo, ki se bo sposobna takoj, brez predhodne koordinacije, odzvati na vse varnostne grožnje,« razlaga Podbregar, »Denarja za to spremembo je dovolj znotraj proračunov teh subjektov nacionalne varnosti že sedaj, hkrati bi se tako avtomatsko povečal tudi odstotek, ki ga v državi namenjamo za varnost.«

Mnogi Podbregarjevih idej sicer ne sprejemajo. Svetovalec predsednika republike za obrambne zadeve Uroš Krek pravi, da je seznanjen »tudi z nekaterimi drugačnimi pogledi na organiziranost in delovanje nacionalnovarnostnega sistema. Vendar večina teh razmišljanj ne pomeni realne alternativne rešitve.« Dr. Iztok Prezelj, predstojnik katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene, pa meni, da »bi v sodobnem svetu pa bi združitev policije in vojske, pa še vseh obveščevalnih služb, pomenila preveliko akumulacijo sile, kar bi dejansko hitro ogrozilo temeljne postulate demokratične države«. Hkrati pa tudi on priznava, da bi takšno združevanje dejansko pocenilo slovensko nacionalno varnost, in pa, da tudi na katedri iščejo rešitve v nekakšnem kompromisu – v večjem sodelovanju in koordinaciji posameznih služb.

Tako se zdi, da se »Podbregarjev« scenarij hočeš nočeš tudi uresničuje, vprašanje je zgolj, ali je mogoče k njemu pristopiti bolj načrtno. Mladinino zahtevo po odprodaji orožja so si na obrambnem ministrstvu praktično že prisvojili, pa tudi same vlade so v zadnjih letih vojake poskušale bolje izkoristiti pri pomoči ljudem ob naravnih katastrofah. Seveda pa je dejstvo, da verjetno samega Nata ta smer razvoja, torej povečanje sposobnosti samoobrambe, ne zanima toliko kot sposobnost Slovenije, da s taktičnimi transportnimi letali prevaža patrie in hummerje po drugih celinah. Tako si je verjetno tudi treba interpretirati zadnje izjave visokih Natovih funkcionarjev in njihovih kacinov.

Koliko damo vojski?

Med Nato članicami je še nekaj držav, ki vojski namenjeno manj kot Slovenija

Na nogah zaradi Sirca

Kljub drastičnim napovedim so bila policijsko-vojaška pooblastila uporabljena le v enem primeru

Na kako nenavaden način v Sloveniji razumemo nacionalno varnost, kaže tudi primer beguncev. Pritisk na povečanje sredstev za vojsko pravzaprav sovpada z begunsko krizo. Zaradi nje so v SDS pozvali k oblikovanju nacionalne garde slovenskih domoljubov, ki bi ob izjemnih dogodkih pomagala domnevno demoraliziranim in slabo plačanim slovenskim vojakom. Pa tudi predsednik države Borut Pahor je ob nedavnem pozivu k povečanju sredstev za vojsko dejal, da je »tudi zaradi varnostnih razsežnosti humanitarne begunske in migrantske krize Slovenija varnostno bolj izpostavljena«.

Ko so se pojavili begunci, sta vlada in za njo parlament presodila, da bi morali v imenu varnosti vojaki dobiti večja, deloma tudi policijska pooblastila. Kot je znano, je nato skupina, zbrana okoli Radia Študent, vložila zahtevo za razpis referenduma, nato je zbiranje podpisov za referendum državni zbor ustavil, ustavno sodišče pa mu je pritrdilo. Spet zato, ker naj bi šlo pri beguncih predvsem za vprašanje varnosti. Ali kot so trdili parlamentarci: novi viri ogrožanja varnosti naj bi bile »nezakonite migracije in njihova povezanost z delovanjem organiziranega kriminala in terorizma ter možnost pojava in širjenja nalezljivih bolezni«.

Kako natančna je bila ta ocena? Kot sledi iz poročila vlade, so vojaki nova pooblastila doslej uporabili le enkrat. In sicer 13. 3. 2016, ko je mešana policijsko-vojaška patrulja zajela sirskega državljana, ki je prečkal mejo pri Središču ob Dravi. Policija je v prvih treh mesecih obravnavala v povprečju zgolj 22 ilegalnih prehodov meje na mesec, ta številka se ne razlikuje od zgodovinskega povprečja.