MLADINA Trgovina

Borut Mekina

3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Politika

Okuženo ministrstvo

Za koga dela minister Mramor?

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc in finančni minister Dušan Mramor, ki rad sledi interesom, ki jih imajo zasebniki in njihova podjetja

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc in finančni minister Dušan Mramor, ki rad sledi interesom, ki jih imajo zasebniki in njihova podjetja
© Borut Krajnc

Ste sami krivi, če dobite virozo? Po letu dni brainstorminga se je slovensko ministrstvo za finance dokopalo do odgovora in predlagalo ukrep »čakalni dnevi«. Oblikovala ga je delovna skupina za pregled socialnih izdatkov, sestavljena predvsem iz zaposlenih na ministrstvu in zaposlenih v vladnem uradu za makroekonomske analize (Umar), torej samih finančnikov. Ukrep je vlada že potrdila in je zdaj v fazi »preučevanja«. Pomeni pa, da bi sicer bolni, torej tisti s prehladom ali gripo, lahko bili na bolniški, vendar bi prve dni ostali brez vsakršnega nadomestila plače. Tako je, če socialno ali zdravstveno politiko krojijo na direktoratu za proračun, od koder so omenjeno delovno skupino vodili.

Ker prvih 30 delovnih dni bolniške zdaj krijejo delodajalci, ukrep seveda podpirajo delodajalska združenja. Obrtniško podjetniška zbornica je čakalne dni od vlade zahtevala že lani, Štajerska gospodarska zbornica jih reklamira že vsaj od leta 2010, v Gospodarski zbornici (GZS) pa so ta teden poudarili dramatičnost trenutka: število primerov odsotnosti z dela naj bi se samo lani na letni ravni povečalo za več kot 80.000, »pa se odgovorni v javnem sektorju ustrezno odzivajo na to?«, so se vprašali. Sami se ne zavzemajo le za neplačano bolniško, ampak tudi za omejitev števila plačane bolniške na največ 20 delovnih dni na mesec ali 90 delovnih dni na leto. Med vrsticami delodajalci menijo, da zaposleni bolniške zlorabljajo za dopust.

A strokovnjaki so veliko bolj zadržani. Nekateri so celo prepričani, da so slovenski zaposleni zadnja leta raje prihajali v službo bolni, kot da bi zdravi ostajali doma. »Področje zdravstvenega absentizma je občutljivo vprašanje, ki ga je potrebno urejati v strpnem socialnem dialogu med sindikati, delodajalci in vlado ter ob upoštevanju argumentov stroke s tega področja,« odgovarjajo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kjer predloga čakalnih dni ne podpirajo. Njihov direktor Samo Fakin pravi, da je ukrep »kratkoročen in kratkoviden«, saj da je podjetjem predvsem v interesu nižanje plač, ne pa dobrobit zaposlenih ali recimo boj proti neupravičenemu izostajanju od dela.

Kaj torej v resnici kažejo podatki? Eden tistih, ki se z analiziranjem odsotnosti z dela ukvarja vsak dan, je višji svetnik pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije Boris Kramberger. Čeprav ima skoraj polovica držav EU čakalne dni, Kramberger pravi, da je posamezne ureditve zaradi množice posebnosti težko med seboj primerjati. Nikjer, v nobeni državi, ne obstaja splošno pravilo čakalnih dni, sam pa ne vidi nekega utemeljenega razloga, da bi jih morali na vrat na nos uvajati tudi v Sloveniji. »Na splošno lahko rečem le, da v Sloveniji nismo glede bolniških nič kaj izjemni. Ne odstopamo posebej. Smo celo malce manj bolni kot drugod v Evropi,« pravi.

Res je sicer, da se je število bolniških izostankov v zadnjem letu povečalo, a Kramberger svari pred prehitrimi sklepi in nepotrebno dramatizacijo. Število izgubljenih delovnih dni zaradi bolniške odsotnosti namreč v Sloveniji pada že deset let, zaradi česar je bilo povečanje bolniških lansko leto morda celo pričakovano. Po eni strani se število bolniških poveča, če se poveča zaposlenost – kar se je v Sloveniji tudi zgodilo – po drugi strani pa Kramberger predvideva, da je popustil »krč krize«, v katerem so ljudje, v strahu pred izgubo delovnega mesta, hodili v službo, čeprav so bili bolni. Strokovnjaki temu fenomenu pravijo »prezentizem«. Odhodi na bolniško naj bi se torej počasi normalizirali. Poleg tega na ZZZS ugotavljajo, da imajo tudi daljše odsotnosti, nad 30 delovnih dni, skoraj »vedno močan razlog v bolezni«.

Do podobnih ugotovitev je prišla tudi zdravniška stroka. Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, družine in športa dr. Metoda Dodič Fikfak poudarja, da je omenjeni predlog »šel, tako kot vsi ostali, popolnoma mimo naše stroke. Trdimo, da je problem treba reševati vsebinsko in sistemsko, ne pa administrativno in parcialno«. Ker so plače nizke, naj bi delavci že zdaj hodili na delo kljub bolezni, posledično naj bi bolezni raztrosili in jih v zadnjem obdobju celo poglobili. »Da je to res tako, sklepamo po naših ugotovitvah med krizo, ko delavci niso hodili na bolniško zaradi strahu in se je teža njihove bolezni poglobila,« razlaga. Prisilno omejevanje bolniške naj bi v tem trenutku v Sloveniji tako imelo več negativnih posledic kot pozitivnih.

Kaj dobimo, če socialno politiko krojijo na direktoratu za proračun? Dobimo neplačano bolniško, za katero se moramo sami zavarovati pri zasebnih zavarovalnicah.

Na ministrstvu za finance so nedavno enostransko reformirali sistem bolniških pred štirimi leti z znanim Zakonom o uravnoteženju javnih financ, ZUJF-om. Pred varčevalnimi ukrepi je bolnim, ki so recimo dobili virozo ali prehlad, pripadalo nadomestilo plače v višini 90 odstotkov, z ZUJF-om, ki je bil mišljen kot začasni ukrep, pa se je to nadomestilo znižalo na 80 odstotkov. Zakaj tokrat, ko se gospodarske razmere izboljšujejo, na finančnem ministrstvu predlagajo, da bi bolniške oklestili z 80 na nič (0) odstotkov, in to brez vsakršne raziskave ter celo v nasprotju s stališči stroke? Kako na ministrstvu sploh pridejo do takšnih idej?

Vprašanje je retorično. Odgovor se skriva v naslednjem koraku, ki bi sledil ukinitvi plačanih nadomestil za primere bolniške odsotnosti. Ministrstvo namreč predlaga še »proučitev možnosti zasebnega zavarovanja za primere odsotnosti«. Sprva bi torej ukinili nadomestila plače za primer bolezni, določili bi tudi maksimalni rok, ko je delavec lahko bolan, hkrati pa bi omogočili, da se za doplačilo delavci zavarujejo pri zasebnih zdravstvenih zavarovalnicah, kot so Adriatic Slovenica, Vzajemna ali Triglav. Ali ni to perverzno? Tudi zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc pravi, da so na finančnem ministrstvu v tem primeru očitno podlegli zasebnim interesom. Vse kaže, da je ta predlog »voda na mlin za nov posel zasebnega zavarovanja«, nam je odgovorila – nič več in nič manj kot ukinitev socialne pravice in širitev trga za zasebne zavarovalnice na račun prizadetih.

Ker te zavarovalnice na leto samo zaradi administrativnih stroškov državljane stanejo okrog 70 milijonov evrov, so jih želeli skoraj vsi zdravstveni ministri v zadnjem desetletju ukiniti. Ne pa finančniki. Ti bi jih še okrepili. Ko je leta 2003 dopolnilno zdrav-

stveno zavarovanje želel ukiniti zdravstveni minister Dušan Keber, ga je ustavil tedanji finančni minister Dušan Mramor. Zgodba se zdaj ponavlja. Lani aprila so na finančnem ministrstvu zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam spet poskušali zagotoviti nove posle. Na podlagi novele zakona o zavarovalništvu so želeli omogočiti privatizacijo oziroma preoblikovanje Vzajemne zdravstvene zavarovalnice v profitno delniško družbo. Poleg tega so nameravali zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam omogočiti še trženje zavarovanj za dolgotrajno oskrbo. Vsa ta zavarovanja danes niso komercialna, ampak so opredeljena kot socialna zavarovanja, ki so v javnem interesu in tako v pristojnosti ministrstva za zdravje.

Presenetljivo dovzetnost slovenskih finančnikov za interese zasebnikov, celo tobačnih multinacionalk, pa ponazarja naslednji, najaktualnejši primer. Gre za sprejemanje zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Čeprav sodi tudi ta zakon v pristojnost ministrstva za zdravje, si zaradi njega lobisti že vsaj leto dni menjavajo kljuke na finančnem ministrstvu. Lobisti iz Trgovinske zbornice Slovenije so se zaradi tega zakona lani poleti srečali s skupaj 21 uslužbenci ministrstva za finance, kaže register lobističnih stikov, ki ga vodijo pri protikorupcijski komisiji. K temu je treba prišteti še 12 uradnikov, ki so jih julija in septembra lani obiskali predstavniki tobačne multinacionalke Philip Morris in še 20 uradnikov, ki so jih oktobra prepričevali lobisti iz japonske tobačne industrije. Vsi ti lobistični stiki niso ostali brez učinkov.

Ker zadnja leta v vseh državah padajo tradicionalni prihodki zdravstvenih blagajn, predvsem prispevki redno zaposlenih, vlade iščejo druge vire. Večinoma so to posebne dajatve, kot je recimo davek na sladke pijače. Po propadu tega davka je zdaj v Sloveniji pred sprejemom v vladi novela zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov s tako imenovanim »tobačnim centom«. Za uvedbo tobačnega centa, ki naj bi znašal predvidoma pol evra na prodano škatlico cigaret, si prizadevajo predvsem na zdravstvenem ministrstvu, kjer računajo, da bi lahko tako na leto zbrali več kot sto milijonov evrov. Šele s tem bi tlakovali pot zdravstveni reformi, tudi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. A spet je največja ovira finančno ministrstvo.

Na finančnem ministrstvu namreč menijo, kot smo izvedeli – uradnega odgovora namreč do zaključka redakcije nismo prejeli –, da bi uvedba tobačnega centa in povišanja cen cigaret za pol evra povzročila tolikšen padec prodaje cigaret ter s tem padec DDV-ja in trošarin, da bi bil neto izplen negativen. Če bi ceno škatlice cigaret dvignili za pol evra, naj bi bila državna blagajna na koncu v minusu za več deset milijonov evrov. Osnova za te domneve je študija Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki so jo napisali dr. Andreja Cirman, dr. Polona Domadenik in dr. Matjaž Koman. Iz nje izhaja, da naj bi v Sloveniji na trgu cigaret enoodstotno povišanje cen povzročilo izredno velik padec prodaje, med 1,4 in 1,6 odstotka. Tako imenovana cenovna elastičnost naj bi bila izredno visoka.

Nekatere od ugotovitev omenjene študije smo predstavili ekonomistu dr. Velimirju Boletu iz inštituta EIPF. Njegov komentar je bil, da tako presenetljivo visoke cenovne elastičnosti, to je –1,6, praktično nikjer na svetu ni zaslediti. V vseh znanih raziskavah, pravi Bole, je pri porabi tobačnih izdelkov zgoraj omenjeno razmerje zmeraj nižje od 1, kar pomeni, da navadno enoodstotno zvišanje cene cigaret povzroči padec prodaje, ki ji nižji od enega odstotka: »Empirično ni znan« primer države, kjer bi dvig davka na cigarete, pri nespremenjenih ostalih okoliščinah, zmanjšal davčne prihodke.

Svetovna banka domneva, da je ta koeficient v razvitih državah –0,40 in v nerazvitih –0,80, v Estoniji je recimo –0,34, na Poljskem pa med –0,4 in –0,7. Razlogov, zaradi katerih naj bi bil v Sloveniji ta koeficient –1,6, Bole ne razume najbolje, še posebej zato, ker so v Sloveniji cene tobaka razmeroma nizke glede na celotne gospodinjske stroške. V tuji literaturi, še dodaja, je t. i. elastičnost pri prodaji cigaret nad 1 samo pri mladostnikih. Mladi so torej najobčutljivejši na cene, zaradi česar je zviševanje cen tobaka tudi najučinkovitejši ukrep za preprečevanje kajenja med njimi. A prav to je tudi namen ukrepa. Po ocenah evropske komisije znaša namreč strošek kajenja v Sloveniji okrog 5 odstotkov BDP-ja, znotraj tega pa naj bi največji strošek pomenile ravno prezgodnje smrti kot posledica kajenja.

Kje je torej nastala takšna razlika med omenjeno študijo in vsemi preostalimi svetovnimi raziskavami ter empiričnimi primeri? Je Slovenija res osamljeni otoček? Vprašanje je spet zgolj retorično. Omenjeno študijo, s katero operirajo tudi na finančnem ministrstvu, je namreč financirala Tobačna Ljubljana, kot so nam potrdili tudi na Ekonomski fakulteti. Tobačna Ljubljana je v lasti multinacionalke, Imperial Tobacco, ki – kako stereotipno – očitno drži v šahu tudi slovenske uradnike. Ne samo, da jim piše študije, ima tudi privilegiran dostop do internih vladnih dokumentov. Konec prejšnjega tedna se je recimo končala javna razprava o noveli zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Verzijo zakona, ki je bila namenjena internemu, medresorskemu usklajevanju, so z ministrstva za gospodarstvo poslali kar tobačnim multinacionalkam, ki so se že začele vmešavati v vladni postopek z novimi zahtevami.

Zadnji predlog finančnega ministrstva – ukinitev nadomestil plače za prvih nekaj dni bolniške – ni osamljen. Lahko bi našli še več podobnih primerov iz zadnjega leta, ko se je finančno ministrstvo neutemeljeno postavilo na stran zasebnega interesa. Minister Mramor je vse do zadnjega zagovarjal zgrešeno privatizacijo Telekoma, kjer se je nazadnje izkazalo, da bi država utegnila izgubiti kakšno milijardo evrov. Minister Mramor je lani želel celo spremeniti osnutek strategije upravljanja državnih naložb v delu, ki zadeva Zavarovalnico Triglav, češ da jo moramo privatizirati. In to takoj za tem, ko so ga obiskali lobisti nemške zavarovalnice Allianz in izrazili interes pri nakupu Triglava. Minister je želel odpraviti dohodninsko obdavčitev tistih, ki zdaj zaslužijo največ. Ni hotel povečati obremenitve kapitalskih dobičkov, glede katerih smo sedaj pri repu v EU. Zagovarjal je omejitev plačevanja socialnih prispevkov najbogatejših (socialna kapica). In zdaj bi ukinil še celo bolniška nadomestila.

Tako morda ni čisto retorično vprašanje: Za koga pravzaprav dela minister Mramor?

Tobačne multinacionalke v slovenski vladi

British American Tobacco že v interni, vladni proceduri

Dokument s pripombami tobačne korporacije British American Tobacco. Korporacija v njem komentira novelo zakona o omejevanju tobačnih izdelkov, ki bi morala biti dostopna le vladi.

Dokument s pripombami tobačne korporacije British American Tobacco. Korporacija v njem komentira novelo zakona o omejevanju tobačnih izdelkov, ki bi morala biti dostopna le vladi.

Konec minulega tedna se je končala javna razprava o noveli zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, s katero želi ministrstvo za zdravje uvesti t. i. tobačni cent in enotno embalažo tobačnih izdelkov, s slikami prizorov bolezenskih posledic kajenja. Ob koncu razprave pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Potem ko je ministrstvo za zdravje prečiščen osnutek zakona poslalo naprej, v medresorsko usklajevanje, so se poleg ministrstev na interni osnutek odzvali še v tobačni multinacionalki British American Tobacco in Trgovinski zbornici. Ne British American Tobacco ne Trgovinska zbornica seveda nista članici vlade.

V Trgovinski zbornici so recimo jezno zapisali, da so po pregledu novega predloga zakona s presenečenjem ugotovili, da njihove pripombe in predlogi niso bili upoštevani, pri čemer »pričakujemo, da nam boste posredovali obrazložitev«, British American Tobacco pa, da bi lahko sprejem zadnje verzije zakona imel »nezaželene posledice za Republiko Slovenijo«. Na vprašanje, kdo jim je poslal osnutek zakona, sicer namenjenega članom vlade, so nam iz Trgovske zbornice sporočili, da so akt dobili od ministrstva za gospodarstvo.

Matej Verbajs, vodja pravne službe iz Centra nevladnih organizacij (CNOV), pojasnjuje, da nevladne organizacije, ki prav tako sodelujejo kot zainteresirana javnost pri oblikovanju predpisov, takšnega privilegija doslej še nikoli niso dobile. »Po javni razpravi gredo navadno osnutki zakonov naprej, v vladno proceduro, mi pa jih spremenjene naslednjič vidimo šele, ko jih objavi vlada.« Verbajs razlaga, da je to tudi razumljivo, saj da gre pri medresorskem usklajevanju za akte interne narave, ki so dostopni le pristojnim službam na posameznem ministrstvu.

Tak, privilegiran dostop do zakonodajne procedure predvideva sicer sporni predlog sporazuma TTIP. Sporazum TTIP predvideva posebni institut, ki bi velikim podjetjem omogočil neposredni vpliv na snovanje zakonodaje. Postopek se imenuje »regulatorno sodelovanje«, pomeni pa, da morajo biti skupine podjetij vključene v zakonodajni postopek, še preden so osnutki aktov predstavljeni v parlamentih, kar naj bi podjetja ščitilo pred nepredvidenimi političnimi ukrepi in spodbujalo investicije. A s tem bi seveda velike korporacije dobile pravico do zakonodajne iniciative, ki jo imajo sicer zgolj parlamentarci ali volivci.

V pogajanjih med Evropsko unijo in ZDA o sporazumu TTIP sicer Slovenija, natančneje, ministrstvo za gospodarstvo, nasprotuje takšnih izjemam za korporacije. A v resnici, kot vidimo, to prakso že zdaj upoštevajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.