Proti rušenju nekdanje tovarne Rog

V podporo alternativnim vednostim in kulturi, v podporo uporabnikom tovarne Rog

Podpisani zaposleni na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ter na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ostro obsojamo brutalnost in nasilje, ki se je vzpostavilo ob konfliktu med Mestno občino Ljubljana oziroma njenim županom Zoranom Jankovićem ter mnogoterimi uporabniki in uporabnicami tovarne Rog. Zgroženi smo nad načinom reševanja konflikta, ki se, kot kaže urbana zgodovine zasedb in začasnih rab degradiranih, neuporabljenih, zapuščenih površin in prostorov v Ljubljani, zopet ponavlja po enakem scenariju, kot ga je mlada, alternativna urbana kultura doživela leta 2002 v primeru Avtonomne cone Molotov ter ob neštetih poskusih rušenja AKC Metelkove mesto v zadnjih dveh desetletjih. Urbana prestolnica, kot je Ljubljana, si ne sme privoščiti pritlehnih provokacij, da nad mlade in ustvarjalne umetnike, aktiviste, študente, kulturnike, ustvarjalce in druge uporabnice in uporabnike Roga sredi noči pošlje zasebno varnostno službo in provokativni rušilni stroj, potem pa, če se bo zgodovina ponovila, čaka na izčrpavanje in dokončno izčrpanje kreativne energije in volje.

Vsako nesoglasje kot tudi konflikt je treba reševati z dialogom. Za dialog pa sta potrebni dve enakovredni strani oziroma dva, ki sta se sposobna slišati, poslušati, pogovarjati in iskati rešitev. Dialog nima pogodbe ali finančne konstrukcije. Glede na različne prispevke nesenzacionalističnih medijev je bilo v zadnjem mesecu moč zaznati, da sestanki med županom in uporabniki Roga niso potekali v vzdušju nenasilne komunikacije ter da se dialog ob ultimatih župana pravzaprav sploh ni mogel vzpostaviti. Trdimo, da je dialog predpogoj za reševanje vsakršnega konflikta, ki izključuje nasilje, diskriminacijo in premoč. Zato župana Zorana Jankovića pozivamo, naj stori prav vse, da bi se dialog lahko vzpostavil, kajti šele tedaj bo moč iskati in najti tudi najboljšo možno rešitev.

Premislek o prihodnosti Tovarne Rog je potreben z več vidikov in za to je potreben tudi čas. Zavedati se moramo, da so malodane vse protirasistične in protifašistične akcije, protesti in manifestacije, ki so se od leta 2006 zgodili v Ljubljani, potekali s pomočjo skupščin in osnovne infrastrukture, ki so jo ponudili Socialni center Rog ter nekatere druge alternativne organizacije, kolektivi in skupine. Da tega ni bila zmožna zagotoviti ne politika, ne inteligenca, ne etablirana kultura itn. Da je skelet Tovarne Rog nudil pribežališče za tiste kritične skupine, izstopajoče ali pa zavržene posameznike in alternativne kolektive, ki si tudi v dobi brutalnega neoliberalizma upajo upirati in nasprotovati vsemu, kar je protihumano, nesocialno, diskriminatorno, nasilno, vsemu, kar najbolj uničuje našo družbo – še zlasti pa kapitalu. Da so se vsemu temu upirali na načine, ki se niso posluževali kapitalističnih principov delovanja.

Ne samo, da je bil Socialni center Rog eden redkih prostorov, kjer so pribežališče nekoč našli izbrisani, kot tudi številni drugi zavrženi, zatirani in marginalizirani posamezniki in posameznice, bil je tudi edini prostor, ki je s kolektivom številnih angažiranih aktivistov in aktivistk vse od lanskega septembra odpiral vrata prebežnikom, migrantom idr. Neevropejcem, ki jim v okviru EU odrekamo humanost; ljudem, ki bežijo pred vojnami, je ponudil vsebine, topel čaj, podporo, neposredno pomoč, sočutje. Kaj vse so skupine in kolektivi v Tovarni Rog naredili humanega, dostojanstvenega in tudi »uporabnega«, »materialnega« v zadnjih desetih letih, je treba šele zares raziskati, zapisati in dokumentirati. Ocenjujemo, da je za vse to potreben čas in ponoven razmislek, ali je Rog le degradirano območje, ki ne služi skupnosti, ali pa – kar bi nemara lahko hitro odkrili – živi z lokalno skupnostjo v razumevanju aktualnih lokalnih in globalnih problematik, ki nas prečijo; sobiva z akademsko in umetniško skupnostjo; ponuja prostor za srečevanje domačih in tujih študentov, mednarodnih aktivističnih mrež itn.

Tovarna Rog je eno redkih medkulturnih in medgeneracijskih središč, je eden redkih prostorov, kjer se ne da vsega kupiti, prodati, porušiti in zgraditi na novo, pač pa je prostor, kjer je treba veliko sedeti, se pogovarjati in iskati rešitve na vprašanja, ki si jih prevladujoča politika nerada zastavlja; prostor, kjer se stvari delajo drugače, kjer odnosi rastejo z občutkom. Zato vsi mi potrebujemo Tovarno Rog – kot pribežališče za srečanje, pogovor in dialog za prihodnost. Zaradi vsega naštetega smo na obeh oddelkih ponosni, da so v Rogu že ustvarjali prenekateri naši študenti in študentke in da lahko v Socialni center Rog povabimo tuje predavatelje in akademike na znanstvene in alteranativne razprave. Šele ko se bo MOL zavedla, kakšno bogastvo znanja, sodelovanja, vrednot in praks se skriva za okostjem Tovarne Rog in kaj lahko z rušitvijo objektov ubije, takrat bo Ljubljana postala urbana prestolnica, prestolnica, ki bo našla svoje mesto tudi na zemljevidu sveta.

Podpisani: Sabina Jelenc Krašovec, Urša Černič, Jasna Mažgon, Barbara Šteh, Marta Gregorčič, Damijan Šefanc, Mojca Kovač Šebart, Andreja Hočevar, Marjeta Šarič, Katja Jeznik, Robi Kroflič, Petra Gregorčič Mrvar, Vesna Podgornik, Princes Nevenka, Klara Skubic Ermenc, Jana Kalin, Danijela Makovec Radovan, Marko Radovan, Roman Kuhar, Anja Zalta, Jože Vogrinc, Primož Krašovec, Milica Antić Gaber, Gorazd Kovačič, Damjan Mandelc, Ana Vogrinčič Čepič

Ljubljana, 7. junij 2016