Rog, naš najboljši sosed

Razvoj mesta niso le mostovi, tlakovani trgi, športni objekti, urejeni parki in otroška igrišča, ampak seveda tudi novi konflikti, nove jezne in nerazumljene skupine, ki si vzamejo svoj prostor.

Bilo je v soboto zjutraj, 31. oktobra 2015, na vrhuncu begunske krize v Sloveniji. Država je prav tedaj vzpostavljala Šentilj kot točko izhoda beguncev iz Slovenije v Avstrijo, retorika politike pa se je vse bolj zaostrovala. Ljubljanske ulice so bile jutranje opustele. A kdor je hodil po Trubarjevi ulici ob zidu nekdanje tovarne Rog, je zlahka zaznal sicer pridušen vrvež dogajanja na dvorišču. Nenavadno za ta del Trubarjeve je bilo le veliko število različnih kombijev na parkiriščih ob cesti: od popolnoma novih bleščečih mercedesov do na roko prebarvanih in z domišljijo opremljenih. Z eno skupno značilnostjo: polni so bili oblek, opreme in hrane.

Na ulici so ostali le tisti kombiji, ki jih njihovi lastniki oziroma najemniki – nekateri so kombije za pot v Slovenijo najeli, seveda na lastne stroške – niso mogli zapeljati na dvorišče nekdanje tovarne. Ker jih je bilo tam preprosto že preveč. Prizor je bil izjemen. Sredi dvorišča so namreč v krogu stali in sedeli predstavniki organizacij iz vse Evrope, pa tudi skupine prijateljev, ljudi, ki so se spoznali le nekaj dni pred tem na Facebooku in se povezali, Nemcev, Švedov, Avstrijcev, Čehov, Francozov … pa na primer profesorski par iz Heildelberga, on v zgodnjih sedemdesetih, ona pa le nekaj let mlajša, omikana gospa negovanih rok – skupaj mnogo več kot sto ljudi, predstavnikov različnih skupin, ki so sledili klicu Protirasistične fronte brez meja in se udeležili »Skupščine aktivistov in samoorganiziranih prostovoljcev za odprte meje in avtonomne migracije«. Namen? En sam: pomagati beguncem. Kar se je zgodilo v naslednji uri in pol, je bila demonstracija človečnosti. Vsaka skupina se je predstavila, njihov predstavnik je povedal, kaj znajo, kakšno opremo imajo, koliko jih je in kaj so zmožni narediti za begunce. Ena skupina je predstavila svoj sistem informiranja beguncev, da bi se lažje usmerili. Omenjeni nemški par je pripeljal kombi s hrano, pred odhodom iz Nemčije sta kupila dva velika zunanja štedilnika in prosila za nasvet, kje naj postavita poljsko kuhinjo. Čez uro in pol je bil vrvež že večji, med seboj so se dogovarjali ljudje, ki v svojem siceršnjem življenju ne bil imeli nič skupnega, a jih je povezala njihovo odprtost. Prav ti ljudje so na primer beguncem po celotni poti vzpostavljali prosto dostopne wi-fi točke, da so lahko klicali svoje znance, sorodnike in druge in dostopali do družbenih omrežij, na katerih so bile objavljeni napotki za nadaljevanje poti.

Večina ljudi, ki so se zbrali tisto soboto, je za begunce v tistih mesecih prispevala mnogo več kot povprečna slovenska družina v celotnem življenju podari pomoči potrebnim. In velika večina ljudi, ki so se zbrali tisto soboto v Rogu, zasluži na mesec manj, kot zasluži povprečen Slovenec.

To je Rog.

Seveda. Danes bi vsi raje govorili o kulturni dejavnosti na področju Roga. Tudi rogovci sami: v upanju namreč, da se bo javnost lažje zavzela zanje, če bo predstavljen kot središče umetniškega in kulturnega ustvarjanja. Tudi to je Rog, brez dvoma. A na Rog moramo biti občutljivi iz drugih razlogov. Ne zgolj zato, ker prinaša v vse bolj urejeno prestolnico neki drug nagovor.

A vseeno se ustavimo pri tem. Temeljna argumenta v podporo zaprtju Roga kot neke cone drugačnosti sta dva. Prvi Rog primerja z Metelkovo, češ, poglejte Metelkovo, saj obstaja že Metelkova, to mesto ima dovolj eno Metelkovo, Metelkova je odprta, Rog pa je zaprt prostor, tam v Rogu je neka druga sestava, ki nas ne spusti zraven. Vse navedeno drži in nič od navedenega ne drži. Metelkova je danes prostor neke že malo starejše alternative – namreč neke druge alternative, nekega drugega časa, nekih drugih mladcev, ki imajo otroke že na fakultetah, nekih drugih zahtev, nekega drugega časa. Tisti, ki so na Metelkovo začeli hoditi ob njenem zavzetju, so danes stari več kot 40 let. Seveda Metelkova živi tudi danes s polnimi pljuči, je ena izmed glavnih turističnih točk v mestu, del njegove identitete. Drugi argument je, da takšne neurejene površine ne spadajo v središče mesta. A je resnica nasprotna: prava mesta nujno potrebujejo te predele. Ker mesta, ne le Ljubljana, se razvijajo tudi v tem smislu: nove generacije pridejo z novimi idejami, z novimi prostori, z novimi ekscesi. Razvoj mesta niso le mostovi, tlakovani trgi, športni objekti, urejeni parki in otroška igrišča, ampak seveda tudi novi konflikti, nove jezne in nerazumljene skupine in njihovo postopno umeščanje v prostor in življenje. Upornost in drugačnost sta pač dokaz zdravosti novih generacij. In v tem smislu je tudi Rog že star prostor, nenavaden že ves čas, a zato nič manj del prestolnice. In ni vprašanje, ali se bo mestu v nekem trenutku zgodil naslednji Rog, naslednja Metelkova: če se ne bo, bo to znak, da je nekaj narobe.

Rog je celota, večja od samega prostora bivše tovarne. Sprehodite se od Roga proti mestu po Trubarjevi ulici – po svoji celotni dolžini že leta ta del prestolnice diha tisto, kar je prinesla vanj avtonomna cona, imenovana po bivši tovarni koles. Trubarjeva ulica je danes počasi nastajajoči ljubljanski Kreuzberg, sproščeni del mesta, kjer se mešajo vonji in jeziki. Kreuzberg je tisti del Berlina, zaradi katerega se dejansko v nemško prestolnico valijo mase ljudi, a tudi tisti del Berlina, kjer za prvi maj še vedno prihaja do spopadov med neonacisti in antifa skupinami. Berlin, zgled multikulturnosti in sožitja različnosti, brez Kreuzberga ne bi bil Berlin – pa čeprav je bil vmes dolga leta za ceno današnje slave in prijetnosti ta del mesta grd, umazan, vase zaprt prostor, ki je povprečni gospodinji nagnal strah v kosti. A tudi Kreuzberg ni nastal po dekretu mestnih oblasti, ampak po dolgih letih boja med raznimi alternativnimi skupinami in različnimi mestnimi oblastmi in s počasno integracijo, medsebojnim spoznavanjem ter dolgotrajnim dialogom ljudi, ki še kavne skodelice ne držijo na enak način. In za to gre.

Tako je bila na začetku dojeta tudi Metelkova, s katero se danes hvalita tako mesto kot država. Poglejte katerokoli reportažo o Ljubljani. Metelkova ima v vsaki pomembnejše mesto od vseh županovih dosežkov.

Z zgoraj zapisanimi besedami »županovi dosežki« sicer mislimo resno. Pa ne mislimo le teh najbolj razvpitih. Županov dosežek je, da ima Ljubljana urejenih 17 vzdrževanih prostorov za grafitiranje. Županov dosežek je na primer Ulca, nov kulturni center pod železniško postajo. Županov dosežek je, da je v Ljubljani LGBT-lokal v mestni hiši – kljub trudu nismo našli niti enega mesta, kjer bi se njegova oblast odločila, da prostor v osrednji mestni stavbi tako jasno nameni neki manjšini in ga odda pod temi pogoji. Dosežek je Kino Šiška, ki brez vložka mesta ne bi nikoli mogel zaživeti in nastati. Si je kdo lahko predstavljal, da ta del mesta lahko tako oživi? Dosežek je Kinodvor. Noben minister za kulturo ni zmogel narediti privlačnega kina z alternativno filmsko ponudbo – pa je vsak od njih vedel tako o kulturi kot o pomenu alternative več kot Janković. A Janković je razumel, da je ta prostor za mesto pomemben. Dosežek je nastajajoči mladinski center. Dosežek je ne nazadnje nedotakljivost Metelkove. In dolgo časa smo med županove dosežke šteli tudi Rog – namreč toleriranje dejavnosti, ki je v Rogu nastajala skozi leta, pa tudi začetni nenapisan dogovor, ki je rogovcem omogočil, da so nekaj let mirno dihali. Kako si torej razlagati odločitev župana Jankovića, da ta mir poruši? Projekta obnove območja Roga ni mogoče razumeti ne kot nujnega ne kot potrebnega, sploh ker je mesto še vedno prepredeno z javnimi in zasebnimi nedokončanimi projekti, mesto je zaradi pretekle gospodarske krize škrbina pri škrbini.

Janković utemeljuje, da bo bodoči Rog prostor kulture in umetnosti. Res to mesto potrebuje še en estetiziran prostor kulture? Mar ni problem mesta in državne kulturne politike, da je v mestu še vedno preveč predelov kulturnega nagovora, ki ne zaživijo – pa čeprav ne gre za mestne, ampak državne projekte? Mora res celotno mesto govoriti skozi enako estetiko, kulturo? Mar ne bi bila prioriteta mesta in države na primer oživitev kulturne ploščadi, na kateri stojijo državni muzeji, ki je le mrtva betonska zaplata? Mar ne bi mesto najprej končalo in oživilo Cukrarne? In ne nazadnje – mar niso prioriteta tudi Stožice in propadajoči Plečnikov stadion? Zakaj Rog?

Janković trdi, da se je za nasilno akcijo, ki so jo proti plačilu zanj izvedli varnostniki družbe Valina, odločil zaradi nezmožnosti dogovora z uporabniki Roga. Sklicuje se na tri srečanja. Teh srečanj ni mogoče označiti kot resen poskus dogovora z alternativno skup-

nostjo. Iz že zdaj navedenih podatkov vemo, da ni imel resnih namenov skleniti dogovora, ampak so ga vodili drugi interesi: šlo je za formalno dejanje, za pravni proces, ki je pripeljal do vzpostavitve gradbišča. In glede na vse, kar je župan izjavil doslej, je bil to namen – torej preprečiti, da bi sedanji uporabniki Roga v skladu s slovensko zakonodajo pridobili pravice, ki jih slednja daje dolgotrajnim uporabnikom nekega prostora.

A že doslej je Rog varoval varnostnik mestne občine in s tem tako uporabnikom kot obiskovalcem sporočal, da je pravni položaj Roga jasen, da gre za prostor občine. Mestna občina že doslej ni imela težav pri dokazovanju formalnega statusa Roga. Zapadlost gradbenega dovoljenja je izgovor. Obstoječi projekt, s katerim maha mestna uprava, je iz drugega časa in že takrat je bil narejen na silo. Idejno je preživet, konceptualno konfuzen.

Zakaj torej Rog in zakaj zdaj? Vrniti se moramo na začetek. Spremenjen svet, svet, v katerem nenadoma v slovenska življenja vdira multikulturnost, ko nenadoma ni več presenetljivo na mestnih ulicah v desetih minutah srečati tri skupine sirskih fantov in družine iz Iraka, so tiste okoliščine, ki so Rogu po sili razmer, torej odsotnosti resne državne in mestne politike, nadele neko drugo vlogo. Rog je namreč v zadnjem letu res oživel. Nikjer v mestu ni mogoče čutiti toliko multikulturnosti, prihodnosti, ki šele prihaja, bolj kot prav v tem predelu prestolnice. In kdor je v zadnjih mesecih vstopil na dvorišče Roga, je lahko začutil, da Rog postaja zavetišče prišlekov, da je to eden redkih prostorov, kjer se počutijo vsaj malo – doma. Mešanica kultur, narodnosti, ljudi, ki v lastnih državah nikoli ne bi sedeli za isto mizo, je našla prostor, kjer so sprejeti. Kjer se lahko sprostijo, pa če to pomeni samo to, da sedijo na dvorišču neke razsute stavbe, kjer ne bo prestrašenih pogledov meščanov, kjer mame ob pogledu nanje ne bodo k sebi potegnile otroka. Rog je edini tak prostor v državi. Multikulturnost je prišla v center prestolnice, ni več v azilnem centru na koncu mesta. Tam je, vsem na očeh in otipljiva.

Morda je bil Rog še pred letom dni neko mirno in spokojno stičišče razmeroma zaprte skupnosti – a v zadnjem letu je postal mnogo več kot to. In s tem tudi opazen in moteč.