Podlegli tobačnemu lobiju

Štiri največje tobačne multinacionalke, Philip Morris International, British American Tobacco, Imperial Tobacco in Japan Tobacco International, so združile moči proti Sloveniji. Že leto dni usklajeno stopnjujejo pritisk na državne ustanove, predvsem ministrstvo za zdravje, finančno ministrstvo, finančno upravo (FURS) in gospodarsko ministrstvo, pa tudi politične stranke, kot je SMC. Njihovi lobisti iz Ljubljane, Zagreba ali Londona so se v zadnjem letu srečali z več kot 50 funkcionarji in uradniki. Poleg tega so tobačne multinacionalke v Sloveniji naročile celo vrsto raziskav in pravnih mnenj. Njihov cilj je preprečiti strožjo tobačno zakonodajo, ki nastaja v okviru slovenske zdravstvene reforme. Dve ministrstvi, ministrstvo za finance in ministrstvo gospodarstvo, sta očitno pod pritiski že klonili. V uradnih stališčih do predloga zakona, ki smo jih pridobili, ministrstvi ponavljata, kar sta slišali od tobačne industrije.

Mojstri manipulacije

Eden najbolj znanih kritikov tobačne industrije, ameriški zgodovinar s Stanforda Robert Neel Proctor, je svojo znano knjigo Zlati holokavst, pred dnevi je izšla v slovenskem prevodu, začel z anekdoto iz svojega otroštva. Ko je bil leta 1970 star šestnajst let, so vse dijake v šoli sklicali v veliko predavalnico, na predavanje predstavnika enega tobačnih podjetij o škodljivosti kajenja. Predavanje je organizirala šola, ker se jim je zdelo fino, da bodo celo proizvajalci sami otrokom položili na srce, naj ne kadijo. In tako je prišel v šolo uglajeni predstavnik tobačnega podjetja, ki je šestnajstletnikom sporočil: Dragi otroci, tako kot vožnja avtomobila, seks ali alkohol je tudi kajenje le izbira za odrasle. Roke proč od cigaret, saj ste še otroci! Formalno je imel prav. Je pa tudi jasno, kakšen učinek je na 16-letnike imelo sporočilo: kajenje je le za odrasle.

Tobačna industrija je že pregovorno znana po svojem obvladovanju subtilnih marketinških prijemov in lobističnih praks – tudi v Sloveniji. Kako je sicer mogoče, da je tukaj tobak med najcenejšimi v regiji, čeprav je po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) kajenje tobaka povezano s skoraj 20 odstotki vseh smrti starejših od 30 let in čeprav naj bi bil tobak kriv za štirikrat več smrti kot alkohol. Eden zadnjih protiukrepov proti tobačni propagandi je uporaba njenih lastnih metod. Gre za idejo enotne embalaže oziroma prepoved uporabe blagovnih znamk na tobačnih izdelkih, namesto katerih bi bile natisnjene slike, ki ponazarjajo učinke kajenja. Slovensko ministrstvo za zdravje namerava v prihodnjih tednih med prvimi v EU predlagati obvezno enotno embalažo. Poleg nje pa še tako imenovani tobačni cent, posebni davek v višini 0,5 evra na zavojček cigaret.

Gre za pomemben ukrep, za del prihajajoče zdravstvene reforme, ki ima med strokovnjaki široko podporo. Med drugim ukrep podpira tudi Zdravniška zbornica. Predsednik zbornice Andrej Možina pravi, da so dodatna sredstva za zdravstvo v vsakem primeru nujna, »ker dejansko zdaj zdravstveno politiko vodi minister Mramor, ne pa gospa Kolarjeva«. Ker v praktično vseh državah zadnja leta padajo tradicionalni prihodki zdravstvenih blagajn, predvsem prispevki redno zaposlenih, se povečuje pritisk na proračun. Vlade tako iščejo druge vire, recimo posebne dajatve, kot so najrazličnejši »davki na grehe«. Slovensko ministrstvo za zdravje načrtuje, da bo v Sloveniji to tobačni cent, s katerim bi lahko na leto po njihovi oceni zbrali okrog 100 milijonov. Temu pa so se zdaj z vsemi močmi uprle tobačne multinacionalke, ki nasprotujejo najnovejšemu predlogu zakona. Tako podražitvi cigaret kot tudi temu, da bi Slovenija kot ena izmed prvih v EU uvedla enotno embalažo.

Pritiski na uradnike

Register lobističnih stikov, ki ga vodijo v protikorupcijski komisiji, kaže, da so se predstavniki tobačne industrije v preteklem letu vsak teden srečevali z uradniki z različnih ministrstev, zdaj, ko se procedura približuje državnemu zboru, pa tudi s politiki in funkcionarji. Sredi decembra je recimo slovenska Trgovinska zbornica organizirala srečanje z osmimi poslanci SMC. »Poslanke in poslanci SMC smo se seznanili s stališči zbornice in nismo sprejeli nikakršnih zavez. Zakon še ni v zakonodajnem postopku in tudi ne v koalicijskem usklajevanju, zato poslanska skupina omenjene novele še ni obravnavala in se o njej tudi še ni izrekla,« so nam odgovorili iz SMC.

Poleg lobiranja so omenjene multinacionalke naročile celo vrsto raziskav in pravnih mnenj. Za namen kampanje proti uvedbi enotne embalaže so v British American Tobacco recimo plačali Andreja Kraška, bivšega direktorja agencije za varstvo konkurence (AVK), in dr. Matijo Damjana ter dr. Lojzeta Udeta z Inštituta za primerjalno pravo. Omenjeni so seveda v svojih študijah ocenili, da bi bila uvedba enotne embalaže nesorazmeren ukrep, da bi država s tem kršila ustavno zagotovljene pravice iz ustvarjalnosti, zasebne lastnine, svobode podjetniške pobude, in celo, da bi bila Slovenija izpostavljena »zelo resnim negativnim posledicam, zlasti številnim tožbam pred slovenskimi in mednarodnimi sodišči in arbitražami,« kot je zapisal Krašek.

Tudi podražitev cigaret naj bi imela izredno hude negativne posledice za Slovenijo, menijo v tobačnih podjetjih. Tobačna Ljubljana, sicer v lasti družbe Imperial Tobacco, je za ta namen plačala študijo Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani. Študija, ki so jo napisali dr. Andreja Cirman, dr. Polona Domadenik in dr. Matjaž Koman, dokazuje, da se državi ne splača dražiti cigaret, češ da bo v tem primeru padec prodaje tako velik, da bo izplen za državni proračun celo negativen, hkrati naj bi se razrastel črni trg. Trgovinska zbornica je o razraščanju črnega trga poleg tega plačala še študijo podjetja Ipsos, Philip Morris pa je uradnikom predstavil plačano študijo revizorske hiše KPMG na to isto temo. Stiki ali predstavitve teh študij v različnih uradih so si zadnje leto sledili iz meseca v mesec.

Medtem ko vlada tobačno industrijo sproti obvešča o vseh predvidenih spremembah zakonodaje, javnosti ministrstva ne odgovarjajo, češ da gre za »interno usklajevanje«.

Na ministrstvu za zdravje so se tej kampanji uprli. Kot so nam pojasnili, se z lobisti niso hoteli srečevati, saj niso hoteli nikogar privilegirati, češ da je imel vsakdo priložnost svoje argumente predstaviti v okviru javne razprave, »tako kot vsa ostala zainteresirana in strokovna javnost«. Nad odločitvijo ministrstva za zdravje, da se ogradi od lobijev, tobačna podjetja ne skrivajo razočaranja. V družbah Japan Tobacco International in v Imperial Tobacco so se nam potožili, da na svoje vljudne prošnje po srečanju iz ministrstva za zdravje niti odgovora niso dobili. »Ministrstvo za zdravje, konkretno gospo Mojco Gobec (generalna direktorica direktorata za javno zdravje, op. a.), smo v okviru industrije zaprosili za sestanek, da bi ji predstavili celovit pogled na predlagane spremembe tobačne zakonodaje. Do danes nismo prejeli termina za sestanek,« so nam jedko odgovorili iz Tobačne Ljubljana.

Povsem drugače – veliko bolj odprto in naklonjeno – pa so se do lobističnih vplivov vedli na finančnem ministrstvu in ministrstvu za gospodarstvo. Na finančnem ministrstvu so nam potrdili skupaj šest sestankov v zadnjem letu, ure trajajoče tobačne seminarje, ki se jih je udeležilo tudi po 16 oseb. Eden za drugim so se predstavniki tobačne industrije uradnikom pritoževali nad previsoko obdavčitvijo cigaret v Sloveniji, funkcionarjem so kar med njihovim delovnim časom predstavljali »nove kategorije tobačnih izdelkov«, recimo elektronske cigarete ali posebej obdelan tobak. Oktobra lani je recimo Sebastien Gentilini iz družbe Japan Tobacco ekipi direktorata za sistem davkov, ki ga vodi Irena Popovič, potožil glede enotne embalaže, ki jo želi uvesti zdravstveno ministrstvo, septembra pa so predstavniki Philipa Morrisa Popovičevi razložili, koliko so investirali v nove, elektronske cigarete, zato pričakujejo nižjo obdavčitev tega produkta.

Uradniki pod vplivom

Na gospodarskem ministrstvu so pri ustrežljivosti tobačnemu lobiju šli še dlje. Niti ko se je marca začela javna razprava o predlogu zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, sestankov niso prekinili. Na ministrstvu priznavajo, da sta med javno razpravo »potekala dva sestanka«, in sicer s predstavniki Imperial Tobacca in s predstavniki Japan Tobacca, ki se ju je udeležil generalni direktor direktorata za notranji trg Dušan Pšeničnik s sodelavci. Lobisti naj bi se pritoževali predvsem nad enotno embalažo: »Predstavniki tobačne industrije so opozorili na dejstvo, da uvedba tega ukrepa ni dokazano vplivala na zmanjševanje obsega kajenja v Avstraliji, da pa dokazano vpliva na porast črnega trga,« so nam odgovorili z ministrstva. Očitno so jih prepričali, gospodarsko ministrstvo namreč zdaj tudi uradno nasprotuje predlogu protikadilskega zakona zaradi enotne embalaže.

A to še ni vse. Po koncu javne razprave je ministrstvo za zdravje popravljeno različico zakona poslalo v interno, medresorsko usklajevanje. Ta usklajevanja, kot so nam pojasnili tudi na ministrstvu za javno upravo, so praviloma zaprta za javnost, toda na gospodarskem ministrstvu so o spremembah zakonodaje sproti obveščali tobačno industrijo, ki se je ta mesec začela vmešavati v vladni postopek z novimi zahtevami in celo grožnjami v dopisih. Na vprašanje, zakaj so interni dokument poslali nepooblaščenim, sprva Trgovinski zbornici Slovenije, ki ga je potem poslala multinacionalkam, so nam z ministrstva odgovorili, da so to storili »upoštevajoč predhodne aktivnosti«.

Lobistična kampanja tobačnih multinacionalk je v Sloveniji obrodila sadove. Na finančnem ministrstvu so ta mesec, znotraj medresorskega usklajevanja, zakonu o omejevanju porabe tobačnih izdelkov odrekli podporo. Dokumenti, ki jih imamo na voljo, kažejo, da je argumente finančnega ministrstva proti zakonu napisala direktorica direktorata za sistem davčnih prihodkov Irena Popovič, ki se je v preteklem letu s svojimi sodelavci vsaj šestkrat dobila z lobisti tobačne industrije in niti enkrat s podporniki strožje protitobačne zakonodaje, kot je Mladinska zveza Brez izgovora.

Lobisti so recimo julija in oktobra lani ministrstvo za finance, torej ekipo uradnikov pod vodstvom Popovičeve, prepričevali o negativnih finančno-gospodarskih učinkih enotne embalaže, ki jo želi uvesti zdravstveno ministrstvo. Na sestanku so jo opozorili, da zdravstveno ministrstvo s svojo rešitvijo »presega« stroge ukrepe evropske direktive, da uvedba enotne embalaže npr. v Avstraliji dokazano ni vplivala na zmanjševanje kajenja, ampak na porast črnega trga in podobno. V Philipu Morrisu so ministrstvo septembra lani prepričevali, da bi zvišanje cene cigaret v Sloveniji »vplivalo na zmanjšanje povpraševanja kupcev iz Avstrije in Italije«.

Na ministrstvu za finance sedaj te argumente ponavljajo. »Nasprotujemo uvedbi enotne embalaže,« pišejo v uradnem odzivu na predlog protikadilskega zakona, saj da takšen ukrep »generira nelegalno trgovino, kar potrjujejo tudi podatki in študije v državah, ki vzorčno uvajajo enotno embalažo«. To so torej podatki iz Avstralije. In še dalje: »Tudi sicer zagovarjamo stališče, da bi rešitve predloga zakona morale slediti določbam direktive 2014/40 in jih ne presegati,« saj naj bi uvedba restriktivnih ukrepov vodila v razmah črnega trga pri nas – kar je praktično identično stališče, ki so ga tobačne multinacionalke sistematično posredovale uradnikom zadnje leto.

Lahko postreženo še z enim primerom: 30. novembra lani je Tobačna Ljubljana iz skupine Imperial Tobacco Ireni Popovič in njenim sodelavcem predstavila plačano študijo Ekonomske fakultete o tem, da dvig cene cigaret v Sloveniji ne vodi k zvišanju davčnih prihodkov, ampak zaradi opuščanja kajenja in črnega trga k izpadu prihodkov. Ministrstvo za finance smo vprašali, ali so sami naredili kakšno »lastno študijo o cenovni elastičnosti cigaret« – odgovor je bil negativen. Kljub temu pa v uradnih dopisih na financah sedaj zagovarjajo stališče, češ da »naši izračuni kažejo, da bi bili neto učinki na prihodke javnih blagajn negativni«.

Ministrstvo za finance in gospodarstvo danes nasprotujeta strožji protikadilski zakonodaji, z istimi podatki in argumenti, kot so jim jih postregli tobačni lobisti.

Odgovor strokovnjakov

Vsa ta sedaj »uradna« stališča so del načrtne kampanje tobačnih podjetij. Martin Mckee, predsednik Evropskega združenja za javno zdravje, pravi, da te argumente seveda dobro pozna, industrija jih uporablja od države do države. Pojasnjuje, da je tobačna industrija vložila ogromno naporov v boj proti enotni embalaži, a da izgublja državo za državo, ko te spoznajo, da ukrep deluje. Večinoma si torej tobačne multinacionalke držav ne podredijo, tudi Velika Britanija in Francija sta že napovedali uvedbo enotne embalaže.

Prav tako ni res – tako kot trdi slovensko finančno ministrstvo –, da naj bi podatki iz Avstralije, ki je že pred leti uvedla enotno embalažo, kazali, da je ukrep neučinkovit, pojasnjuje Mckee. »To je popolna neumnost. Tobačna industrija se tukaj sklicuje na neko študijo Univerze v Zürichu, ki je bila že večkrat zavrnjena. Zadnje raziskave kažejo, da je kajenje v Avstraliji močno upadlo prav zaradi enotne embalaže.«

In tudi ni res, da dvig cene cigaret povzroča razrast črnega trga. Mckee opozarja, da ga dejansko tobačna industrija spodbuja. Evropska statistika recimo kaže na izjemno prodajo tobaka v Andoro s 85 tisoč prebivalci. »Tobačna industrija sama blokira ukrepe, s katerimi želijo države omejiti črni trg. Tudi zdaj trdijo, da naj bi bilo cigarete z enotno embalažo lažje tihotapiti, kar je tudi neumnost, ravno podatki iz Avstralije kažejo, da je nova embalaža še celo učinkovitejša,« pravi.

Sicer pa je obdavčitev tobaka danes v Sloveniji med najnižjimi na svetu. Trošarine na tobak danes pomenijo le 0,8 odstotka vseh javnofinančnih prihodkov Slovenije. V Avstriji recimo trošarine v proračun prinesejo 2 odstotka, v Nemčiji celo 2,8 odstotka, v sosednji Madžarski 3,2 odstotka, na Poljskem 4,8 odstotka. Relativne cene tobaka so v Sloveniji za več kot 20 odstotkov nižje kot v EU, zato je res zanimivo stališče slovenskega finančnega ministrstva, ki dvigu davka na cigarete nasprotuje, češ da so v socialnem sporazumu 2015–2016 obljubili, da v tem obdobju ne bo višjih davkov. Pa čeprav se je v tem sporazumu vlada zavezala tudi h krepitvi ukrepov za izboljšanje zdravja.

Tudi dejstvo, da naj bi z dvigom cen prodaja tako padla, da bi bili učinki za proračun negativni, so milo rečeno nenavadni. Kot nam je že pojasnil dr. Velimir Bole z inštituta EIPF, je študija Ekonomske fakultete, ki jo je plačala multinacionalka Imperial Tobacco, zavajajoča in nepravilna. »Empirično,« pravi Bole »ni znan primer države, kjer bi dvig davka na cigarete, pri nespremenjenih ostalih okoliščinah, zmanjšal davčne prihodke.«

Zmaga lobistov

Vsa ta razprava je že leto dni bolj ali manj del interne narave, teče med vlado in podjetji, javnost do nje nima dostopa. Ker gospodarsko ministrstvo redno obvešča tobačne multinacionalke celo o vsebini dokumentov, ki so v za javnost zaprtem medresorskem usklajevanju, smo tudi mi ministrstvo za finance prosili, ali nam lahko pošljejo svoje predloge – tako kot jih od vlade dobivajo Philip Morris International, British American Tobacco, Imperial Tobacco in Japan Tobacco International. Odgovorili so nam, da nam predlogov ne smejo poslati, saj »gre za interno usklajevanje med ministrstvi«. V tem času pa je tobačna industrija sproti obveščana o vseh predvidenih spremembah.

Tak, privilegiran dostop do zakonodajne procedure predvideva sicer sporni predlog trgovinskega sporazuma TTIP. Sporazum TTIP predvideva posebni institut, ki bi velikim podjetjem omogočil neposredni vpliv na snovanje zakonodaje. Postopek se imenuje »regulatorno sodelovanje«, pomeni pa, da morajo biti skupine podjetij vključene v zakonodajni postopek, še preden so osnutki aktov predstavljeni v parlamentih, kar naj bi podjetja ščitilo pred nepredvidenimi političnimi ukrepi in spodbujalo investicije. Marca letos je 45 evropskih organizacij napisalo odprto pismo evropski komisiji, v katerem poudarjajo, da je takšno »regulatorno sodelovanje« grožnja demokraciji, saj dobivajo prek njega velika podjetja z že tako ali tako močnim vplivom še večji vpliv na zakonodajni postopek, kot ga ima javnost.

Na slovenskem ministrstvu za gospodarstvo in tudi na finančnem ministrstvu očitno teh zadržkov nimajo in načelo TTIP o privilegiranem obravnavanju multinacionalk upoštevajo že zdaj. Kaže, da so slovenski funkcionarji in uradniki ter ugledne raziskovalne institucije, kot je Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani, razmeroma hitro pokleknili pred tobačnimi lobisti. Mckee opisuje, da se je tudi v Veliki Britaniji tobačna industrija borila proti novim ukrepom »z istimi argumenti, kot se sedaj pri vas, v Sloveniji. Toda v Britaniji je raziskovalna skupnost, ki preučuje tobačno industrijo, zelo napredna, zaradi česar so politiki in uradniki zelo dobro razumeli, da argumenti tobačne industrije niso verodostojni. Noben resen politik in noben v vladi ali v opoziciji danes teh razlogov tobačne industrije ne jemlje zares.«

Ponavljanje zgodovine

Kako je bila slovenska tobačna industrija pred dvajsetimi leti »na robu prepada«

Staš Zgonik

Konec leta 1996 je Slovenija dobila prvi zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Takrat je veljal za izjemno naprednega v primerjavi s podobnimi zakoni po svetu, čeprav je na primer starostno omejitev za nakup cigaret postavil pri rosnih 15 letih. Najradikalnejša za tisti čas je bila skoraj popolna prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov, tudi sponzorstev.

V Tobačni Ljubljana, ki je bila takrat v lasti nemškega tobačnega koncerna Reemtsma, so si na vse pretege prizadevali za omilitev prepovedi. V razpravo se je vključil sam direktor Reemtsme Ludger W. Staby in med drugim menil, da je »kajenje genetsko pogojeno in da reklama nima take moči, da bi nekadilca spremenila v kadilca«.

V Tobačni Ljubljana so bili zaradi domnevnega kratenja njihove ustavne pravice do 'svobodnega ekonomskega izražanja' ogorčeni, češ da je »državni zbor s sprejemom zakona izrekel tudi svojevrstno nezaupnico individualnemu obveščanju v Sloveniji in tako ukinil eno temeljnih svoboščin, ki veljajo v demokratičnem delu Evrope od francoske revolucije naprej«.

Ob nobeni priložnosti niso pozabili povedati, da so za Petrolom drugi največji plačnik davkov v državi. »Slovenska država na čelu z državnim zborom uničuje slovensko gospodarstvo in se norčuje iz slovenskih davkoplačevalcev,« so zapisali v sporočilu za javnost ob sprejetju zakona v državnem zboru.

Prepoved sponzorstev je skrbela športnike in kulturnike. Kajakaši in kanuisti na divjih vodah po novem niso smeli več veslati v čolnih, prelepljenih z logotipom znamke Boss. Deskarji na snegu so se morali odpovedati sponzorstvu znamke West. Blagovna znamka Gauloises je bila glavni pokrovitelj filmskega festivala v Cankarjevem domu. Olimpijski komite Slovenije je sprejetje protitobačnega zakona označil za »nov udarec slovenskemu vrhunskemu športu«.

V Tobačni Ljubljana so iz odstranjevanja reklamnih napisov naredili pravi šov. Ko so dan pred začetkom veljavnosti zakona odstranili še zadnji oglasni pano za West ob gorenjski avtocesti, je na »sedmini« ob odstranitvi panoja, kot je takrat poročala STA, sodelovalo tudi Gledališče Ane Monro. Na mestu oglasa za cigarete West so postavili oglase za Slabo vest.

V Tobačni pa so v sporočilu za javnost zapisali, da je z odstranitvijo panoja odstranjena še »zadnja možnost, da bodo slovenski državljani vedeli za obstoj cigaret znamke West«.

Danes, 20 let pozneje, sta West in Boss še vedno najbolje prodajani blagovni znamki cigaret v Sloveniji. Tobačna Ljubljana, zdaj v lasti multinacionalke Imperial Tobacco, ima na slovenskem trgu še vedno več kot 40-odstotni tržni delež. Ta pa je po njenem mnenju spet ogrožen zaradi uvajanja enotne embalaže za tobačne izdelke, ki pomeni popolno prepoved uporabe blagovnih znamk na cigaretnih škatlicah, kar jim »jemlje pravico do razpolaganja z intelektualno lastnino«.