Kaj sploh je lastnina?

Z gledišča politike je primer Roga enkratno zanimiv. Ravnanje rogovcev se kaže kot politično delovanje, drža in ravnanje javne oblasti pa kot nepolitično delovanje s potezami protipolitičnega delovanja. Zato bi bil Rog lahko dober primer državljanskega aktivizma v funkciji praktične socialne demokracije. Seveda le pod pogojem, da so posestniki v Rogu v vsem svojem početju in v vseh držah do konca iskreni, transparentni in dobroverni. Če izpolnijo ta etični pogoj, lahko legitimno pričakujejo in terjajo priznanje, da je njihovo ravnanje pristna politična drža in legitimno politično samouresničevanje. Takšno, pri katerem se državljanke in državljani (civilna družba) odločijo uresničiti svojo svobodo v javnem prostoru – kot aktivni politični subjekti. To pa je mogoče storiti prav s prevzemom posesti in skrbništva nad javnim dobrim in z vnosom vsebine in duha vanj. Potem je to primer vsebinskega in duhovnega oživljanja javnega dobrega in uresničevanja javnega interesa. Če se to zgodi, ker je javna oblast to javno dobro prepustila propadanju in praznini, kar je etično sramotno in nepolitično ravnanje, legitimnost zavzetja posesti in prevzema skrbi za to javno dobro (z umetniškimi, filozofskimi, znanstvenimi, strokovnimi, športnimi ali podobnimi aktivnostmi, humanitarnostjo, samooskrbo in solidarnostjo itd.) izhaja iz državljanskega prevzema funkcije, ki bi jo morala izvajati javna oblast, pa je ni.

Seveda pa to ravnanje uporabnikov Roga ni in ne sme biti prepuščeno samo politični filozofiji. Ima zelo konkretne ustavnopravne razsežnosti. Pravno ne drži, da gre v Rogu za nekaj podobnega, kot »če bi kar nekdo zasedel vaše stanovanje«. Tudi ne drži, da je občina, ki je javna oblast, v enakem pravnem položaju »lastnika« kakor zasebnik ali pravna oseba. Zato tudi ne drži, da »občina kot lastnik lahko počne, kar se pač odloči početi s svojo lastnino«. In podobno. Pravno pomembni za ustavno razumevanje Roga so trije členi v ustavi. Najprej 33. člen in pravica do zasebne (ne javnooblastniške!) lastnine. Po ustavi je funkcija lastnine v omogočanju svobode posameznika in njegovega samouresničevanja, v zaščiti pred javno oblastjo. Ta zaščita pred javno oblastjo(!) gre posamezniku tudi na premoženjskem področju. Lastnina in lastninska pravica pa nista sopomenki. Lastnina vključuje stvarne pravice, tudi posest in intelektualno lastnino. Zaščita gre posameznikom in pravnim osebam, ne javni oblasti (državi, občini) in osebam javnega prava. Zato ustavni red občine ne ščiti, kot bi šlo za posameznika, in ji lastninsko pravno zaščito zagotavlja le, če in kadar je ta v funkciji »jamstva lokalne skupnosti« kot take in možnosti njenega delovanja. Ne pa kar tako, kakor bi šlo za zasebnega lastnika. Ščiti jo le tedaj, kadar je prav njeno formalno lastništvo pogoj za to, da lahko ljudje svobodno in kakovostno uživajo neko javno dobro v javnem interesu – vseh.

Je pri Rogu še izpolnjen pogoj, da javna oblast ostane formalni lastnik?

Po 67. členu ustave je zagotovljena ekološka, gospodarska in socialna funkcija lastnine. Gre za trojno zaščito lastnine v interesu vseh posameznikov, zatorej »v interesu skupnosti«. Korist od tega morata imeti posameznik in skupnost (ne morebiti občina kot uprava). Ustava prepoveduje, da bi javna oblast razpolagala z lastnino neodvisno od javne koristi ali celo v nasprotju z njo. Zato je treba vselej, kadar javna oblast lastniško prevzame kako dobro, da ga bo socialno, ekološko ali gospodarsko (v skupno dobro) upravljala, zagotoviti denarno izravnavo, ki je pravična.

Po 60. členu ustave pa se ščiti ustvarjalnost. Zaščiteni sta materialna in moralna lastnina. Torej tudi duhovna lastnina. To pomeni, da lahko neki objekt, ki ga ima nekdo v posesti in v njem ali na njem ustvarja, postane »podvržen njegovi oblasti«. Ne fizični, ampak materialni in idealni, moralni. Tudi njena vrednost je določena v denarju. Kajti njena funkcija se kaže prav v težnji, da postane »splošno dobro«. In kadar sta soočeni stvarna in intelektualna lastnina, mora pravo uresničiti pravilo »praktične konkordance« – določiti pravično ravnovesje, zagotoviti optimalno učinkovitost obeh, to pa storiti v javnem interesu tako, da zaščiti »socialno vezanost« lastnine.

V primeru Roga ti trije členi sestavljajo celoto. Pravo (sodišča) mora posestnike kot take zaščititi – pred javno oblastjo. Presoditi je treba, kako prepričljivo in v kakšnem obsegu so s posestjo in skrbjo za vsebino in duha Roga nadomestili funkcijo javne oblasti. Denarno je treba oceniti vrednost vsebine in duha, ki so ju posestniki vnesli v to javno dobro. Treba je presoditi, kaj občinska oblast dolguje posestnikom, ne nasprotno. Treba je presoditi, ali je glede na opustitev dolžnih ravnanj glede javnega dobrega sploh še izpolnjen pogoj, da javna oblast ostane formalni lastnik.

Delujočo ustavno socialno demokracijo, politično enakost in politično svobodo bi v Sloveniji veljalo v prihodnjem desetletju poskusiti zgraditi od spodaj navzgor. S podobnim delovanjem, kot je primer zasedbe Roga: z državljanskim prevzemom posesti nad zapuščenim, prezrtim javnim dobrim, s civilnim prevzemom skrbi, s tem pa odgovornosti za vsebino in duha (od umetnosti in športa, humanitarnosti do znanosti in izobraževanja) javnega dobrega in z aktivnim političnim samouresničevanjem civilne družbe tam, kjer javna oblast ne uresničuje svoje politične funkcije. Samo učinkovita skrb za javno dobro in javni interes, samoizobraževanje, uresničevanje duha ustave, socialnosti in solidarnosti, neodvisno ali v nasprotju z logiko denarja in golega dobička, lahko vzpostavi politično socialno demokracijo, enakost in svobodo.

Vsi tisti, ki bi ob tem glasno zabrusili površnost o »pozivanju k uzurpaciji in prilaščanju zasebne lastnine« ali k »razkroju pravne države in anarhiji«, žal ne razumejo, za kaj gre. Vsekakor pa se moramo truditi, da bi to razumeli vsi.