»Brexit je velika zmaga za demokracijo.«

Tomaž Mastnak je znanstveni svetnik s Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Je filozof, raziskovalec ideje o združeni Evropi. Med drugim je leta 1998 napisal knjigo Evropa med evolucijo in evtanazijo, v kateri se je postavil po robu političnemu enoumju, ki naj bi Slovenijo vodilo v objem EU in Nata.

Kako razumete izid referenduma?

Imam občutek, da so vam brali misli. Brexit je velika zmaga za demokracijo. Vse sile stare Evrope so se združile v sveti gonji proti brexitu, pomagali so jim ameriški predsednik in načelnik zveze Nato, globalni bankirji in kozmopolitski levičarji, mediji in trgi so bili proti njim. Kljub temu so volivci na referendumu, eni redkih oblik neposredne demokracije, ki obstajajo v naših vse bolj restriktivnih reprezentativnih demokratičnih sistemih, izglasovali izstop iz EU.

Torej je po vaše brexit korak v pravo smer?

Brexit je predvsem demokratična politična gesta, ki je odprla prostor, v katerem bo šele spet mogoče delati politične korake. V katero smer bodo Britanci šli, bomo šele videli. Zagovorniki izstopa iz EU niso homogena politična formacija. Zdaj so na dnevnem redu politični boji in spopadi. So pa zlomili urok depolitizacije, s katero nas tišči k tlom globalna neoliberalistična hegemonija. Nasprotniki brexita so hromili kakršenkoli politični razmislek. Sejali so strah, dušili z argumentom moči, paralizirali politično mišljenje. Brexit je kairos, priložnost, ki jo moramo zgrabiti, ki je ne smemo zapraviti, da bi spet lahko začeli politično misliti. Protidemokratične sile so se pognale v panični napad. Producenti novega fašizma brexitovcem očitajo fašizem. Na piko so vzeli referendum. Eden med njimi je zlovešče razglasil: »Nikdar več!« Namreč, »nikdar več« referenduma. Brexit je s tem vzklikom primerjal s strahotami nacizma. Če se ne želimo posloviti od demokracije in zaslepljeni zakorakati v novi fašizem, nas takšno sprevračanje ne bi smelo zavajati. Zdaj ko lahko spet začenjamo razmišljati o naši politični prihodnosti, bolje, ko lahko spet začnemo politično razmišljati o naši prihodnosti, moramo biti budni, da nam ne bi vzeli referenduma. Pa še to: Z izglasovanjem brexita so se pokazale prve razpoke na osi zla, ki uničuje Evropo: EU-Nato-TTIP. Brez EU in Nata bo težko oktroirati TTIP. Brez Velike Britanije v EU bodo sile, ki nam pripravljajo TTIP in jih predstavlja ameriška vlada, težje obvladale EU in zato težje vsilile Evropi tisti pogubni sporazum.

Bi morala tudi Slovenija zapustiti EU?

Mislim, da bi bilo to dobro. Bi bilo pa težko. Nismo pripravljeni. Pripraviti bi se bilo treba. Prvič po padcu komunizma bi morali tedaj naši politiki – in tudi mi ostali kot državljani – definirati strategijo našega razvoja, se kolektivno odločiti, kako bi hoteli živeti. Kot samostojna država smo se namesto tega, da bi se lotili takega težkega in odgovornega političnega dela, raje zatekli v objem EU in zveze Nato, v objem vse bolj natoizirane EU. Ta objem pa je objem boe constrictor. Tuji centri moči zdaj odločajo o našem življenju. Naši politiki prosperirajo, naše politike pa ni več. Izgubili smo državnost in samostojnost. Lahko vam odgovorim tudi negativno: Slabo bi bilo, če Slovenija ne bi zapustila EU in zveze Nato. V položaju, v katerem smo, kot politična skupnost in kot družba izgubljamo. Le nekaj med nami se jih s tem okorišča, a ti imajo veliko moči in nam uspešno perejo možgane in vežejo roke. Smo v kolonialnem položaju, komaj kaj več od nemške kolonije. Nemška državna podjetja poceni kupujejo naše skupno premoženje in temu rečemo privatizacija. Ker v dani politični konstelaciji pri nas v naslednjem letu še ne bomo zbrali pameti, moči in poguma, da bi se pripravili na izstop iz EU, politični realizem terja, da se začnemo pripravljati na razpad EU, da se bomo vsaj takrat znali postaviti na svoje noge.

Politiki vam bodo odgovorili: Sami, brez EU, bomo še manjši, manj pomembni. In tudi ekonomsko na slabšem – več kot 80 odstotkov naše trgovine je mednarodne.

Ko se je Slovenija osamosvajala, se je oglasil neki luksemburški politik in nas podučil, da je Slovenija premajhna, da bi lahko bila država. Kakšna aroganca, da neki povzpetnik iz tiste male pralnice denarja takole nastopa. Pri naših politikih gre, z redkimi izjemami, za nasprotni pojav: servilnost, hlapčevstvo. Če slovenski politik govori, da bomo brez EU še manjši, manj pomembni, pove predvsem, kako majhen in nepomemben je. Tak politik je nekaj le zato, ker je država žrtvovana na EU-jevskem neoliberalističnem oltarju. Nekaj je le zato, ker živi od EU, a na naše stroške. Argument o ekonomiji ima večjo težo. Ampak tudi vprašanje ekonomije je konec koncev vprašanje političnih odločitev. Neoliberalci sicer trdijo nasprotno, vendar je neoliberalizem najbolj spolitizirana ekonomija vseh časov. Tako kot je ekonomija zastavljena v EU, postaja politična spona. Ker EU nima političnega veznega tkiva, uporablja ekonomijo kot politično vez. Če bi se Slovenija osvobodila političnih spon EU, bi to seveda prizadelo njeno ekonomijo, ampak če bi se bali sprejeti ekonomske konsekvence osvoboditve, se bomo že vnaprej odpovedali politični svobodi. Vendar gre tu še za en vidik. Če je 80 odstotkov slovenske trgovine mednarodne, velja pogledati, s katerimi tujimi trgi poslujemo. Je ta naša mednarodna trgovina zgolj notranja trgovina EU? Tudi za časa Jugoslavije je bila slovenska ekonomija izvozno usmerjena in nobenih razlogov ni, da ne bi bila tudi po izstopu iz EU ali propadu EU. Morda bi bilo treba le zamenjati trgovske partnerje. Dejstvo je, da EU pod ameriškim pritiskom preprečuje svobodno mednarodno trgovino zlasti evropskim državam, ker jih ima za talce v svojem stopnjevanju sovražnosti do Rusije in Kitajske.

Se Škoti in Irci, ki si želijo EU, potemtakem motijo ali je to za vas neka čisto druga zgodba?

Pri Škotih in Ircih gre neposredno za vprašanje Velike Britanije, Združenega kraljestva, ne EU. V multinacionalnih državah podrejeni narodi pogosto vidijo rešitev v povezavi s kako drugo, praviloma nadnacionalno tvorbo. Če se enkrat rešijo angleške nadoblasti in izkusijo gospostvo EU, se bo gotovo ohladila tudi evrofilija.

Zakaj pa ni mogoče tudi za ZDA reči – naj razpade na posamezne države? Tudi ZDA so od znotraj globalizirane, z opustošenimi mesti zaradi selitve kapitala …

Saj lahko rečete in o tem se je že govorilo, trenutno pa ni na dnevnem redu. Seveda gre za bistveno razliko med ZDA in EU. ZDA so motor, vsiljevalec in profiter globalizacije, ki držijo v svojih globalizacijskih krempljih tudi Evropo, predvsem s pomočjo EU. Pomislite samo na priprave na oktroiranje TTIP. Sicer je pa popolnoma res, da je globalizacija opustošila tudi ZDA. Vladajoči eliti seveda ni mar za to, ljudsko nezadovoljstvo in jezo, hudo jezo, pa je spretno zajel v svoja jadra kandidat Trump. Politične obljube, vezane na njegov morebitni uspeh na volitvah (če jih bo dočakal živ), vključujejo ohladitev globalizacijskih procesov. Očitajo mu sovražnost do imigrantov, kar ni za lase privlečeno, a to je le nadaljevanje Clintonove protiimigrantske politike. Gre za zadržke do globalizacije in njenih pogubnih posledic za večino Američanov. Njegova zmaga bi bila najverjetneje olajšanje za ves svet. Bati se moramo protikandidatke.

Imam še en argument za EU: Papež Frančišek in predsednik Pahor poudarjata, da je treba nov svet graditi na sodelovanju, osebnem srečanju. Ali ni res, da z osebnim stikom, s sodelovanjem, svet postaja manj kaotičen?

Primerjate našega predsednika z verskim voditeljem ali suverenom miniaturne države? Ni si težko predstavljati, da bi bil verski voditelj boljši kot državnik. Sicer pa: kako naj bo Frančišek argument za EU, če njegova država ni članica EU, EU pa nikdar ne bo vesoljna cerkev? Navdih, ki bi ga lahko dobili pri Vatikanu, je to, da je država politično samostojna, obenem pa uporablja evro. To morda ne bi bilo tako slabo, a kako naj navadna država brez božje pomoči uporablja evro, ne da bi bil evro tudi politična spona? Glede osebnih srečanj in stikov bi pa rad rekel, da je tako govorjenje vsaj do neke mere možno tolerirati, če prihaja iz ust verskega voditelja. Ko tako govorijo pripadniki danes živeče rase duhovno in politično pritlikavih in moralno vprašljivih političnih voditeljev, pa nimam prav veliko potrpljenja. Ko kdo samovšečnost in utvare o lastni pomembnosti dvigne na raven principa, se mi to gabi. Sicer pa je vse skupaj neumnost. Ta svet in vsi novi svetovi so bili grajeni tudi na osebnih srečanjih in stikih. Današnji kaos je tudi posledica osebnih srečanj in stikov. V osebnih stikih ni ničesar inherentno dobrega. Čemu bi jih fetišizirali? Vrsta osebnih stikov je sankcionirana v kazenskem zakoniku. Mafijska srečanja so osebna srečanja. Novi svet seveda lahko gradite z osebnimi srečanji in stiki, če bi hoteli oblikovati boljši svet, si pa morate izmisliti kaj boljšega.

Kaj pa, če se bo Evropa v krizi poskušala homogenizirati s pomočjo zunanjega sovražnika – govorim o razrastu še večjih konfliktov, tenzij, ki bi lahko sledile razpadu EU, torej o vrnitvi k »bellum omnium contra omnes«, ki naj bi jo EU preprečevala?

Zakaj govorite v prihodnjem času? Evropa je že v krizi in se že homogenizira s pomočjo zunanjega sovražnika. Vendar so ta sovražnik bolj Rusi kot begunci. Še več, Evropa se je vedno združevala proti zunanjemu sovražniku. Če ga ni bilo, si ga je pa naslikala. Evropa je tudi nastala v nasprotju do zunanjega sovražnika, ki ga je v veliki meri najprej ustvarila. Tega ne govorim na pamet, temveč na podlagi obsežnega študija. Evropske vrednote, o katerih govoričijo evropski politiki, ker nimajo ne politične pameti ne vizije, so larifari. Strahovi, ki jih sejejo, so prazni, vendar učinkoviti. Ste opazili, da med kampanjo pred britanskim referendumom evrokrati in evrofili niso bili sposobni formulirati enega samega argumenta za EU, ki ne bi bil samoreferenčen, ki ne bi utemeljeval nujnosti obstoja EU s tem, da EU pač že obstaja, iz EU same? In ker niso sposobni nobene racionalne argumentacije, ki ne bi samo racionalizirala njihovih pozicij moči, strašijo z morebitnim koncem EU kot s koncem sveta. Sicer pa EU ni nastala, da bi preprečevala vojno vseh proti vsem, temveč da bi preprečila vojno med Nemčijo in Francijo. In ker je bila EU od vsega začetka (še preden je bila EU) liberalistični projekt, je vpeljala bellum omnium contra omnes. Vojna vseh proti vsem je credo neoliberalizma. Poleg vojne vseh proti vsem na ravni evropskih družb pa je EU generirala vrsto še večjih konfliktov na svojem obrobju – Grčija je šolski zgled, Ukrajina je tudi sad njene nespametnosti in arogance – in vojn v zunanjem svetu. Bila je zraven v Iraku in Afganistanu, sodelovala je in sodeluje v destrukciji Libije in Sirije, kot dober nemški ovčar kaže zobe Rusom ... Ali ni malce čudno, morda tudi nedostojno, da evrokrati in evrofili govorijo, da bodo konflikti izbruhnili, če bi ta konfliktna tvorba, EU, razpadla?

Še o Brexitu:

- Čas za delavsko internacionalo - Piše Grega Repovž. 
- Dirka proti socialnemu dnu - Piše Klemen Košak. 
- "Država je v šoku. Razmere so postale zelo nepredvidljive, krhke." Intervju: Gilses Merrit. Sprašuje Borut Mekina.