1. 7. 2016 | Družba
Franc Rode
kardinal
© Mediaspeed
S kardinalom dr. Francem Rodetom sva se v nabito polni Škrabčevi domačiji v Hrovači pogovarjala tri dni po velikonočnem ponedeljku. V slovenskem javnem prostoru se pred tem precej dolgo ni pojavil; bržkone je bilo zanimanje za pogovor tudi zato tako veliko. Kardinal Rode natančno ve, kdaj in kako je treba nastopiti, da mu ljudje prisluhnejo, da privabi občinstvo in je v središču pozornosti. Ve, da ni pomembno le, kaj izrečeš, ampak kdaj in kako to izrečeš. Je mojster zapeljevanja občinstva, to je najin pogovor večkrat prekinilo s spontanim bučnim aplavzom in glasnim smehom, za katera je kardinal vnaprej odmerjal čas ter jima namenjal dramatične premore. To delo še zdaleč ni lahko – in tudi ne samoumevno. Na pogovor je prišel pripravljen, z zapiski, in pri prvih vprašanjih se je zdel v krču. Kdo bi si mislil, da človeku, tako veščemu javnega nastopanja, občinstvo še vedno pride do živega. Kdo bi si mislil, da je v resnici, preden spregovori, majhen, nato pa z vsako besedo, s katero pridobiva občinstvo, raste. In kdo bi si mislil, da tisti lesk v očeh, ki ga je mogoče opaziti na fotografijah in posnetkih, odraža iskrivost, mešanico samoironije in samozavesti, arogance in zadržanosti.
Govorila sva o revoluciji, beguncih, islamu, ateizmu, krščanski ljubezni, umetnosti, veri, dvomu in strahu pred smrtjo. Ta čas piše spomine. Obljublja, da v njih ne bo nikakršnih pobožnih zgodbic. Za te namreč nima – in nikoli ni imel – časa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.