Vse pogostejša so tudi svarila o tem, da bi utegnile meduze povsem zavladati morju, tudi s katastrofalnimi posledicami za druge morske organizme in posledično za človeka.

Meduze, meduze

Želatinasti pretendenti za prevlado v svetovnih morjih

Ljudje imamo meduze najraje, ko nam nanje ni treba misliti. Takoj ko se je treba z njimi ukvarjati, je to praviloma negativna izkušnja. Večina o meduzah ve samo to, da so zdrizaste in potencialno nevarne za kopalce.

A daleč od tega, da bi bile vse nevarne, v slovenskemu morju in tudi nasploh v Severnem Jadranu praviloma v večjem številu prebivajo izključno vrste, ki sploh ne pomenijo nevarnosti ožiga ali pa je njihov ožig izjemno blag. Le približno na vsakih deset let morski tokovi k nam zanesejo mesečinke, ki se lahko pohvalijo z najmočnejšim ožigom v Sredozemlju. Prav mesečinke so zaslužne za to, da so se slovenski znanstveniki začeli ukvarjati s preučevanjem meduz.

»Sredstva za preučevanje meduz v Sredozemlju so postala dostopna konec sedemdesetih let, potem ko je ženo grškega predsednika opekla mesečinka,« pravi dr. Alenka Malej z Morske biološke postaje v Piranu, svetovno uveljavljena strokovnjakinja za meduze. Ker so v tistih letih mesečinke dosegle tudi slovensko morje, so se na razpis prijavili tudi sami. »Raziskovanje meduz je praviloma vzniknilo povsod, kjer so imeli z njimi probleme.«

Tako je na račun znanja o meduzah prepotovala velik del sveta, sodelovala je z znanstveniki v Braziliji, Rusiji, Franciji, Avstraliji, Južni Afriki, na Japonskem … »Praktično ni prostora v morju, kjer ne bi našli meduz. Najdemo jih tako v tropskih kot v hladnih morjih, na primer ob obali Antarktike. Najdemo jih tudi na globinah več tisoč metrov.«

Invazija

Meduze veljajo za enega redkih zmagovalcev degradacije morskega okolja. Ker potrebujejo izjemno malo kisika, dobro uspevajo tudi v vodah, opustošenih zaradi pretirane vsebnosti dušika in fosforja, ki je posledica intenzivne kmetijske dejavnosti. Ker za hrano tekmujejo z ribami, jim ljudje pomagamo s prekomernim ribolovom. Izjemno rade imajo umetne konstrukcije v morju, ki jih pospešeno gradimo, pa naj gre za pristanišča, naftne in plinske ploščadi ali pa recimo vetrne elektrarne.

In dejansko se zdi, da se meduze pojavljajo vse pogosteje in v vse večjem številu. Vse pogostejša so tudi svarila o tem, da bi utegnile meduze povsem zavladati morju, tudi s katastrofalnimi posledicami za druge morske organizme in posledično za človeka. Dr. Lisa-Ann Gershwin, strokovnjakinja za preučevanje meduz s Tasmanije, na primer v svoji knjigi z naslovom Ožgani! (angl. Stung!) opiše zelo katastrofično prihodnost. »Iskreno verjamem, da je le še vprašanje časa, preden bodo oceani , kakršne poznamo in potrebujemo, postali zelo drugačni. Nič več koralnih grebenov, kjer mrgoli življenje. Nič več mogočnih kitov in racajočih pingvinov. Nič jastogov ali ostrig. In suši brez rib.« A tak pogled je med strokovnjaki vsaj za zdaj vendarle v precejšnji manjšini. »V znanstveni skupnosti obstaja določena skepsa, ali je meduz danes res več kot včasih ali pa gre zgolj za občutek, ki je posledica njihovega bolj poglobljenega preučevanja,« pravi Martin

Vodopivec, mladi raziskovalec na Morski biološki postaji, ki je sicer enota Nacionalnega inštituta za biologijo. Včasih pač nihče ni bil preveč pozoren na meduze. »To je vsekakor do neke mere res. A hkrati vsi vemo, da se polipi meduz zelo radi pritrjujejo na umetne konstrukcije in da meduze za hrano tekmujejo z ribami. In glede na pospešeno gradnjo umetnih konstrukcij v morju in prekomeren ribolov vsi argumenti govorijo v prid temu, da populacija meduz narašča.« Opozorila o kolapsu morskih sistemov vseeno niso popolnoma neutemeljena. 

V morju pred Namibijo so se zaradi pretiranega ribolova meduze tako namnožile, da so znanstveniki pred desetimi leti ocenili, da njihova masa na območju pomeni štirikratnik mase vseh rib. »Rib v nekem trenutku sploh ni bilo več,« pravi Martin Vodopivec. »Nato so ribolov prepovedali, pa se sistem vseeno ni vrnil v prvotno stanje. Meduze se prehranjujejo tudi z ikrami in ribjimi mladicami, in ker jih je bilo toliko, se ribja populacija enostavno ni mogla spet vzpostaviti. Šele v zadnjih letih se stvari počasi izboljšujejo.«

Pristanišče meduz

Pojavljanje meduz v slovenskem morju je zagotovo v porastu, pravi Alenka Malej. »Za severni Jadran imamo zelo dobre podatke, ki pritrjujejo naraščanju. Prva morska postaja je bila v Trstu postavljena že v 19. stoletju, zato obstaja dolg niz podatkov. Pojavi meduz so v našem morju pogostejši in tudi časovno vse daljši.« Najpogostejša in tudi najbolj raziskana vrsta meduze v slovenskem morju je uhati klobučnjak, ki si je idealno zatočišče našel v Luki Koper. Kot rečeno, imajo meduze za pritrditev svojih polipov najraje umetne konstrukcije. Polipi uhatega klobučnjaka ob tem zelo radi visijo obrnjeni na glavo. Zato so si domovanje uredili na spodnjih straneh ostrig, ki rastejo na številnih stebrih pomolov v pristanišču. Na Morski biološki postaji so na podlagi opazovanj v minulih letih ugotovili, da je v povprečju na vsakem kvadratnem centimetru lupine ostrige pritrjenih od 6 do 27 polipov uhatega klobučnjaka. Polipi vsako leto novembra začnejo proces deljenja – strobilacijo. Iz vsakega se odcepi več tako imenovanih efir, ki nato v nekaj mesecih zrastejo v odraslo meduzo. Na podlagi števila polipov na ostrigo, števila ostrig na steber, števila stebrov v Luki Koper in števila efir na posamezen polip so tako prišli do zaključka, da je samo koprsko pristanišče potencialni vir 50 milijard uhatih klobučnjakov na leto.

Seveda vse efire ne preživijo, pravi Alenka Malej. »Efire niso zelo trdožive in so tudi lahka tarča za plenilce. Le nekaj odstotkov se jih razvije v odrasle meduze.« In večino morski tokovi tako ali tako odnesejo naprej proti Italiji. »Odrasle meduze v slovenskem morju povečini izvirajo iz Hrvaške.«

Kar je za slovenske meduze Luka Koper, so za hrvaške meduze, Split, Ploče, Reka … Prav iz Kvarnerja naj bi izviralo največ odraslih uhatih klobučnjakov v slovenskem morju.

Gibanje uhatih klobučnjakov Martin Vodopivec preučuje s pomočjo računalniškega modela, ki ga razvija v okviru svoje doktorske naloge. »Ugotovil sem, da se meduze zelo razpršijo. Tokovi jih dokaj hitro raznesejo po celem Jadranu in jih med seboj premešajo. Zelo veliko jih odnese tudi v Jonsko morje. Od tistih, ki izvirajo z italijanske jadranske obale in z njihovih ploščadi, jih približno polovica konča tam. Še celo 20 odstotkov meduz, ki izvirajo iz Kopra, potuje vse do Grčije.« O meduzah, tudi tistih v slovenskem morju, še vedno vemo izjemno malo. Polipov preostalih bolj ali manj stalno prisotnih vrst – morske cvetače, velikega morskega klobuka in kompasne meduze – raziskovalci sploh še niso našli, tudi polipe uhatega klobučnjaka so doslej opazili izključno v Luki Koper.

Sluzasta nadloga

Meduze za zdaj v slovenskem morju ne povzročajo večjih problemov. Sem ter tja odvrnejo kakšnega kopalca ali zapolnijo in zaradi velike teže potencialno tudi strgajo mreže ribičem.

Na številnih območjih po svetu pa so že prisiljeni v iskanje inovativnih načinov za boj proti sluzasti nadlogi.

Meduze so evolucijsko prilagojene, da se zadržujejo v velikih jatah, pravi Alenka Malej. »Gre za obrambo pred plenilci, poleg tega pa bi, če se ne bi držale skupaj, težko našle ’partnerja’ za razmnoževanje, saj niso ravno dobre plavalke. Dokaj dobro se znajo premikati po vertikali, glede horizontalnega gibanja pa so v veliki meri prepuščene morskim tokovom.« Take velike jate pa pogosto onesposobijo industrijske obrate, ki za delovanje potrebujejo velike količine morske vode, saj lahko zamašijo sisteme za prečrpavanje vode. Jate meduz so tako že ohromile številne jedrske elektrarne in tovarne za razsoljevanje vode. Najbolj zagreto so se boja proti meduzam lotili v Južni Koreji, kjer jim največ težav povzročajo meduze vrste nomura, katerih klobuk ima premer tudi več kot dva metra, tehtajo pa lahko tudi več kot pol tone. Potapljači s pomočjo visokotlačnih čistilcev »strgajo« polipe s pristaniških pilotov. Razvijajo posebne vodne robote, ki so sposobni razsekati sto meduz v minuti. Preučujejo možnosti, da bi meduze lahko uporabljali kot surovino za gnojilo za kmetijske površine.

Njihove izkušnje bi lahko sčasoma prišle prav tudi v Sloveniji. Trend je namreč jasen. Vse kaže na to, da se bo število meduz v slovenskem morju še naprej povečevalo. Ob spreminjajočih se bivanjskih razmerah pa se utegne povečati tudi število različnih vrst. Jadransko morje do zdaj ni bilo ravno ugodno za preživetje tujerodnih vrst. Pozimi se namreč zelo shladi in populacije tujerodnih vrst tako nizkih temperatur ne preživijo. A morje se segreva, opozarja Martin Vodopivec. »V zadnjih letih opažamo občutno višje temperature morja v zimskem času. Leta 2014 se je celo zgodilo, da temperatura morja v Tržaškem zalivu ni padla pod deset stopinj, kar se je sicer v prejšnjih sto letih vedno zgodilo. In taka stvar bi lahko omogočila preživetje vrstam, ki so jih prej nizke temperature pokončale.« Poleg tega pa se zaradi našega ravnanja z okoljem odpirajo nove ekološke niše. »Če eno vrsto zdesetkamo, se odpre prostor za novo. S poglabljanjem in širjenjem Sueškega prekopa v Sredozemlje s pomočjo ladij zahaja vse več vrst iz Rdečega morja in Izraelci imajo z nekaterimi že precejšnje težave. Ne vem, ali bomo kakšno vrsto dobili tudi v Jadran, a možnosti za to so vedno večje.«

Delikatesa brez okusa

Kljub vsemu meduze nikakor niso zgolj nadloga. Imajo pomembno funkcijo v morskih ekosistemih. Številni manjši morski orgazmi so odvisni od simbiotskega razmerja z meduzami. Odmrle meduze pomenijo izjemno pomemben način prenosa biomase in s tem hrane v morske globine, kamor sončna svetloba ne seže. Nekatere vrste, tudi morska cvetača, ribjim mladicam služijo kot zatočišče pred plenilci. So tudi pomemben vir hrane številnim morskim organizmom, tudi nekaterim ribam in v Jadranu ogroženim morskim želvam.

In ne nazadnje, nekatere vrste meduz v Aziji, predvsem na Kitajskem in Japonskem, veljajo za delikatesno živilo. Letni ulov meduz za prehrano dosega več deset milijonov ton in je večji kot letni ulov rakcev. Res pa je, da 95 odstotkov meduze sestavlja voda, zato je teža končnega »produkta« precej manjša. Številni mehiški ribiči so se v zadnjih nekaj letih usmerili tudi v lov na meduze za izvoz na Japonsko. Mehiška vlada je morala celo postaviti kvote na izlov, ker so se ustrašili upada populacije.

Načeloma so meduze zaradi svoje skoraj nične vsebnosti maščob in bogastva beljakovin zdrava, a ne ravno najbolj okusna hrana, pove Martin Vodopivec, Pravzaprav je okus jedi, ki vsebujejo meduze, bolj kot ne odvisen od prilog. »V italijanskih srednjeveških knjigah najdete tudi recept za pripravo meduz. Eden se konča z zapisom, da če meduzo pripraviš pravilno, nihče ne bo imel pojma, da jé meduzo.« Ne ravno kulinarično navdihujoče.