Odcepljena elita

Številni varčevalni ukrepi iz znamenitega »zujfa«, zakona o uravnoteženju javnih financ, so še vedno v veljavi. Celo na najobčutljivejših socialnih področjih, kot so otroški dodatki, državne štipendije, pomoč pri rojstvu otroka, starševsko nadomestilo za odsotnost zaradi bolezni otroka, pomoč velikim družinam. Država še vedno varčuje in odplačuje grehe, ki jih je finančna panoga zagrešila v času krize. Do leta 2020 želi finančno ministrstvo za 20 odstotnih točk zmanjšati javni dolg, da bi Slovenija izpolnila maastrichtska merila, zaradi česar si številne družbene skupine na povečanje socialne varnosti niti pomisliti ne upajo.

Za državljane to konkretno pomeni, da je pri vrsti socialnih pravic cenzus še vedno postavljen pri 64 odstotkih povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana. Če recimo v štiričlanski družini oče zasluži 1000 evrov na mesec, mati pa 1590 evrov na mesec – s čimer se verjetno še ne uvrščata v elito najpremožnejših –, družina ni upravičena do otroškega dodatka, pomoči ob rojstvu otroka in še nekaterih drugih »bonitet«. Prej, pred varčevalnimi ukrepi, sta bili ti dve pravici univerzalni, torej brez omejitev.

Cerar ima sedaj neto 3187 evrov plače. Septembra se mu bo zvišala na 3308 evrov. Januarja pa bo znašala 3475 evro, skoraj deset odstotkov več kot danes.

Večina še veljavnih varčevalnih ukrepov zadeva predvsem srednji sloj. Povprečna plača zdaj v Sloveniji znaša 1016 evrov neto, in če recimo starši v štiričlanski družini zaslužijo 1000 in 1250 evrov na mesec, če so torej precej »povprečni«, otroci niti državne štipendije ne dobijo. A na nekaterih področjih država varčuje celo pri tistih s podpovprečnimi dohodki. V času pred krizo so bili recimo starši upravičeni do polnega nadomestila zaradi odsotnosti z dela, če je zbolel otrok. A ker danes varčevalni ukrepi na tem področju še vedno veljajo, so starši upravičeni le do 90 odstotkov nadomestila plače.

To je samo nekaj primerov, številni ukrepi s trga dela ali iz subvencioniranja študentske prehrane so medtem že bili preneseni v »področno zakonodajo«, kot pojasnjujejo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Postali so torej stalnica. Tako se nas je velika večina z njimi že sprijaznila – vojni invalidi verjetno niti več ne upajo, da bodo še kdaj upravičeni do zdraviliškega zdravljenja –, najbogatejši sloj, to so v Sloveniji poleg menedžerjev predvsem vodilni politiki in funkcionarji, pa si želi ekonomske pravice vrniti na predkrizno raven ali še za kanček više.

Menedžerji so si plače že popravili. Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja, si je recimo leta 2009 zaradi »solidarnosti z delavci« plačo znižal za deset odstotkov, tako da je nazadnje prejemal v povprečju 21 tisoč evrov na mesec. Na približno tej ravni je svoje osebne prejemke pustil do lanskega leta, takrat pa si jih je občutno zvišal. Lani je Gorenje kljub vsemu pridelalo štiri milijone evrov izgube, a ker je krize konec, si je Bobinac osebne prejemke zvišal na 36 tisoč evrov na mesec, precej nad povprečje pred krizo. Pred 30 leti je veljalo, da je delavčeva plača približno štirikrat nižja od direktorjeve, Bobinac pa ima zdaj že 44-krat višjo plačo od najslabše plačanega v podjetju.

Po kakšni logiki bo Bobinac, ki na mesec prejme 14.800 evrov neto, še produktivnejši in koristnejši za gospodarstvo zdaj, ko mu bo vlada Mira Cerarja dodala 199,2 evra na mesec?

Podobno so lani ravnali njegovi kolegi in zdaj želijo temu zgledu slediti še politiki in funkcionarji. Predsednik vlade, generalni in državni sekretarji, ministri, poslanci ali sodniki bodo letos deležni dveh zvišanj rednih mesečnih prejemkov in drugih dodatkov v ne tako zanemarljivih zneskih. Prvo »sproščanje« varčevalnih ukrepov

Pri najvišjih politikih bo na vrsti že čez dober mesec. Septembra bo vlada sprostila ukrep t. i. kompresije plačne lestvice, ki je bil sprejet zaradi varčevanja leta 2013. Drugo bo sledilo predvidoma na začetku prihodnjega leta.

Odprava kompresije plačne lestvice konkretno pomeni, da se bodo predvsem javnim uslužbencem v najvišjih plačnih razredih, torej funkcionarjem, plače najbolj zvišale. Predsednik vlade Miro Cerar, pa tudi predsednik države, predsedniki parlamenta, vrhovnega in ustavnega sodišča bodo recimo od septembra dobili vsak po 263 evrov bruto več na mesec. Ministrom se bodo osnovne plače zvišale za 246 evrov, poslancem in državnim sekretarjem pa za približno 200 evrov na mesec.

Poleg osnovnih plač se bodo javnim uslužbencem povrnili nekateri drugih dodatki, ki so bili doslej zamrznjeni ali na veliko nižji ravni. Recimo regres za letni dopust. Lani so predsednik vlade Miro Cerar, predsedniki sodne veje oblasti, predsednika države in parlamenta, poslanci, ministri in državni sekretarji dobili po 100 evrov regresa. Od vključno letos ga vsi našteti dobivajo po 350 evrov. Poleg tega se bo povečala še nagrada za delovno uspešnost ali pa izplačila premij pokojninskega zavarovanja. Skratka, varčevanja za funkcionarje je uradno konec.

A to je šele prva povišica. V začetku prihodnjega leta bo sledila še ena. Minuli teden se je koalicija uskladila glede t. i. mini davčne reforme, ki bo predvsem tistim z najvišjimi dohodki prinesla razmeroma najvišje »razbremenitve«. V javnem sektorju so to spet funkcionarji. Na ministrstvu za finance so izračunali, da bodo z najnovejšo dohodninsko reformo tiste z najnižjimi dohodki, ki večinoma prejemajo minimalno plačo, razbremenili za pet milijonov evrov. Tiste z najvišjimi dohodki, z dohodki, višjimi od 1,6-kratnika povprečne plače, pa bodo razbremenili za 55 milijonov evrov.

Pri politikih ali funkcionarjih se bosta ta dva učinka pomnožila. Predsedniku vlade Miru Cerarju se bo letos septembra zaradi sprememb v plačni lestvici neto plača zvišala za približno 264 evrov bruto oziroma okrog 121 evrov neto. Ker pa bo čez nekaj mesecev sledila uveljavitev nove davčne reforme, se mu bo neto plača še dodatno zvišala za 167 evrov neto. Cerar ima sedaj neto 3187 evrov plače, po sprostitvi lestvice bo imel neto 3308 evrov in nato po spremembi dohodninske lestvice leta 2017 neto 3475 evrov ali skoraj deset odstotkov več kot danes.

Podobne »spodbude« bodo deležni tudi drugi najvišji funkcionarji. Za približno deset odstotkov neto se bodo konec leta dohodki zvišali predsedniku države Borutu Pahorju, predsedniku ustavnega sodišča Miroslavu Mozetiču, predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši in predsedniku parlamenta Milanu Brglezu. Ministrom se bodo po našem izračunu plače z upoštevanjem obeh učinkov zvišale za okrog 250 evrov, blizu devet odstotkov, poslancem za približno 200 evrov neto ali za osem odstotkov in tako naprej, vse do referentov v upravnih enotah, ki učinkov ne bodo več čutili.

So najboljši, najbolj nadarjeni in celo najproduktivnejši res tisti, ki največ zaslužijo, torej finančniki in direktorji, ne pa vrhunski igralci, ilustratorji, pisatelji ali pesniki z minimalnimi plačami?

Zakaj bodo torej najpremožnejši letos deležni novih bonitet, za srednji sloj ali za najrevnejše pa varčevalni ukrepi še vedno veljajo? Vlada Mira Cerarja govori o razbremenitvi najproduktivnejših kadrov v podjetjih, češ da jih samo s popravki pri obdavčitvi plač lahko zadržimo doma oziroma preprečimo njihov odhod v tujino. Se sliši znano? Seveda, teza, da so najbogatejši tudi najproduktivnejši, ima v Sloveniji že dolgo zgodovino. Tako rekoč vsaka davčna reforma v zadnjih desetih letih je bila izpeljana v imenu te floskule, tako rekoč vsaka je pomenila sorazmerno večjo razbremenitev najbogatejših in bolj ali manj kozmetične spremembe za vse druge.

Ko je leta 2006 tedanja vlada Janeza Janše prvič odpravila najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo, je to storila ravno zaradi spodbujanja najproduktivnejših. Petdesetodstotni razred naj bi deloval »nespodbudno na zaposlovanje strokovnjakov, ki dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti«. Po tej reformi je bil zgornji razred v Sloveniji davčno bistveno manj obremenjen kot na primer v Španiji, Nemčiji in Italiji. In ko je čez šest let minister Janez Šušteršič ponovno hotel spreminjati meje dohodninskih razredov, spet v prid tistih z najvišjimi zaslužki, je to prav tako storil zaradi razbremenitve »najproduktivnejših«.

Zdaj to teorijo upošteva Cerarjeva vlada. Bo z reformo res pomagala razvojnim kadrom in inženirjem, tistim, ki »dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti«? Seveda ne, odgovarja izvršna sekretarka pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Andreja Poje, »največ bodo pridobili direktorji, vodilni v podjetjih in najbolje plačani javni uslužbenci«, ne pa najproduktivnejši. Med inženirji namreč ni veliko takšnih, ki prejemajo tri, štiri ali več tisoč evrov neto plače.

A tudi ekonomisti zavračajo logiko, ki jo slovensko ministrstvo za finance upošteva že vse desetletje. Da nižja obdavčitev visokih plač vodi k večji učinkovitosti, nižjim stroškom in večji konkurenčnosti. »Med prerazdelitvijo dohodkov v korist bogatejših slojev ter rastjo in konkurenčnostjo ni neposredne povezave, predvsem pa nikjer ni povezanosti med izbruhom plač vodilnih kadrov ter ekonomiko produktivnosti, rasti in konkurenčnosti. Kriza je izvrsten dokaz za to,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. Dodaja še: »Vlada Mira Cerarja očitno upošteva interese bogatejših slojev in tvega, kot vedno in povsod, socialni konflikt.« Tudi dr. Tine Stanovnik, preučevalec družbene neenakosti z Ekonomske fakultete v Ljubljani, danes nasprotuje vsakršnim odpustkom za bogate. Ko je finančno ministrstvo prvič predstavilo t. i. mini davčno reformo, je dejal, da je v preteklosti res obstajal trend nižanja obremenitve najbogatejših, »z vsemi temi floskulami o manjši obremenitvi visoko kvalificiranega dela in z relativno šibko argumentacijo«, a so zadnje analize pokazale, da je prav visoka dohodnina v preteklosti, ki je znašala celo do 90 odstotkov, preprečevala eksplozijo visokih dohodkov in porast neenakosti z vsemi posledicami za družbo in demokracijo.

V resnici je veliko logičnejši nasprotni argument, in sicer, da je prav trošenje najbogatejših za luksuz neproduktivno. In res, med letoma 2006 in 2009 je recimo vlada v imenu razbremenitve gospodarstva odpravila davek na izplačane plače. Upala je, da se bodo te olajšave v višini 500 milijonov evrov na leto prelile v nove naložbe, raziskave in razvoj. A nato je leta 2011 celo služba vlade za razvoj ugotovila, da se ukrep »ni odrazil v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja«, saj so si dve tretjini olajšave menedžerji izplačali v obliki plač, namesto da bi vlagali v »konkurenčnost«.

Ker varčevalni ukrepi za večino prebivalstva še vedno veljajo, je izredno neokusno, da politiki celo samo pomislijo na sproščanje svojih plačnih privilegijev.

Po kakšni logiki bo Bobinac, ki na mesec prejme 14.800 evrov neto, še produktivnejši in koristnejši za gospodarstvo zdaj, ko mu bo vlada Mira Cerarja dodala 199,2 evra na mesec? In po kakšni logiki bo zaradi teh 200 evrov še produktivnejša elita preostalih 4000 posameznikov v Sloveniji, ki prejmejo več kot pet povprečnih plač na mesec? Ko je Janez Šušteršič pred štirimi leti tej eliti hotel podariti 35 evrov na mesec, so se mu sindikati uprli, predsednik ZSSS Dušan Semolič ga je imenoval minister za »ujčkanje najbogatejših«, ker v takem ukrepu, razen nekakšne želje po naklonjenosti ali simbolični koaliciji z najbogatejšimi, ni videti smisla.

Veliko bolj smiselna bi bila dodatna obremenitev najbogatejših. Še celo v precej bogatejši Avstriji so zdaj tisti z najvišjimi dohodki bolj obremenjeni kot v Sloveniji. V Avstriji se 50-odstotni dohodninski razred začne že pri 60 tisoč evrih dohodninske osnove, v Sloveniji šele pri 70 tisoč. Kljub temu pri nas od leta 2004 z raznoraznimi ukrepi dohodkovno neenakost povečujemo. Sedanjih 55 milijonov evrov odpustka za najbogatejše je v trendu: bivši finančni minister dr. France Križanič je izračunal, da je s spremembo dohodninske lestvice leta 2007 država izgubila 160 milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila od najpremožnejših.

Slovensko finančno ministrstvo poskuša v imenu produktivnosti povečevati dohodkovne razlike, po svetu pa se vrstijo pozivi k drugačni politiki. »Neenakost je ena največjih težav našega časa,« je v zadnjem poročilu zapisala angleška nevladna organizacija Oxfam, s katero sodeluje tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz. V Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) so nedavno zatrdili, da je danes neenakost v svetu najhujša po letu 1820 in da je razraščanje neenakosti ena največjih groženj demokraciji. Se spomnite, kako ponosna je bila slovenska vlada prejšnji mesec, ko je švicarski inštitut IMD sporočil, da je Slovenija na globalni lestvici konkurenčnosti napredovala za šest mest?

Kdor si ni ogledal le lestvice, ampak je prebral še spremno besedilo, je moral zaslediti dramatični poziv direktorja inštituta Artura Brisa, ki je ob 25-letnici lestvice pogledal v preteklost. Zapisal je, da se »žal glede na te podatke za vse bolj utemeljene kažejo strahovi, da bogatejši postajajo vse bogatejši, revni pa revnejši«. Po letu 1995 naj bi se bila neenakost v svetu izjemno povečala, »in žal moramo ugotoviti, da akumulacija bogastva revnim ni prinesla blaginje … Inovacijsko usmerjena gospodarstva revnih držav sicer izboljšujejo konkurenčnost, veča pa se tudi neenakost v njih. Temu vprašanju moramo posvetiti dolgoročno pozornost.« Zadnji ukrepi, s katerimi skuša vlada vračati plače elite na predkrizno raven, so iz obdobja, ki ga je čas že zdavnaj povozil. Ne le da so neutemeljeni. So tudi žaljivi. Medtem ko varčevalni ukrepi za večino prebivalstva še vedno veljajo, je izredno neokusno, da politiki celo samo pomislijo na sproščanje svojih plačnih privilegijev. Kot je neokusno razbremenjevati najbogatejše, češ da so najproduktivnejši. Ali ni to žaljivo do vseh z nižjimi dohodki, ki jih država obravnava kot neproduktiven, celo nevitalen del družbe? So najboljši, najbolj nadarjeni in celo najproduktivnejši res tisti, ki največ zaslužijo, torej finančniki in direktorji, ne pa vrhunski igralci, ilustratorji, pisatelji ali pesniki z minimalnimi plačami?