Ljudje ali živina?

Država preseljuje mladoletne begunce brez spremstva v nasprotju s tem, kar naj bi bilo v njihovo največjo korist

Ta teden je država končno preselila okoli petnajst mladoletnih beguncev brez spremstva iz ljubljanskega azilnega doma in kriznih centrov po državi. Preselitev je bila potrebna oziroma nujna, saj omenjene institucije (kjer bivajo tudi odrasli prosilci za azil ali pa otroci in mladoletniki, ki so bili zaradi nasilja v družini izločeni iz lastne družine) res niso primerno okolje zanje. Pa jim bo preselitev v dijaške domove dejansko prinesla olajšanje ali pa zgolj nov oziroma dodaten stres? Je vsaka preselitev upravičena? Ne bi bilo smiselno, da se dobrobit vsakega od mladoletnikov obravnava individualno?

Preselitev mladoletnih prosilcev za azil v postojnski oziroma novogoriški dijaški dom namreč ni del sistemske oziroma trajne rešitve. Ta bi bila namestitev mladoletnih v posebnem nastanitvenem centru za otroke brez spremstva s strokovno podporo, prevajalci in drugimi ustreznimi razmerami, v katerem bi imeli ustrezno oskrbo in obravnavo, o katerih pa državna uprava za zdaj šele razmišlja. Še primernejša bi bila namestitev v skupnosti, pri (skrbniških oziroma rejniških) družinah, ki pa se za zdaj zdi skorajda nedosegljiv ideal. Država je v Novi Gorici in Postojni našla rešitev, po tem ko so jo zavrnili številni drugi dijaški domovi. Čeprav je bila preselitev mladoletnikov iz azilnega doma in kriznih centrov nujna, je dejstvo, da so dijaški domovi še precej manj usposobljeni za delo z mladoletnimi begunci, kot pa so bile institucije, v katerih so bivali doslej. Mladoletni begunci so pač povsem drugačni (ne zgolj kulturno in jezikovno, pač pa predvsem glede slabih izkušenj, ki so jih v svojem mladem življenju videli in izkusili) od svojih vrstnikov iz okoliških krajev, ki bivajo v enem ali drugem dijaškem domu.

Še posebej pa je preselitev vprašljiva z vidika najboljšega interesa za posameznega mladoletnika. V Mariboru so recimo nastanjeni trije dečki iz Afganistana, stari 13 in 14 let. Tam se dobro počutijo, tako trdijo sami, njihova zakonita zastopnica Katja Đogić ter tudi ravnatelj osnovne šole, ki jo obiskujejo, Štefan Muraus, ravnateljica dijaškega doma Maribor Ksenija Jaušovec ter v Zvezi prijateljev Mladine, Slovenski filantropiji in Društvu Odnos, ki z njimi izvajajo integracijske aktivnosti. Vsi navedeni so izrazili jasno željo, da dečki ostanejo v okolju, kjer so se dobro znašli. Kot pojasnjuje njihova zakonita zastopnica Katja Đogić, tudi direktorica pristojnega Centra za socialno delo Ljubljana Vič - Rudnik Darja Kovačič meni, da bi bilo za otroke najbolje, da ostanejo v Mariboru.

Marina Uzelac, ki je v Slovenski filantropiji pristojna za področje mladoletnih migrantov, pravi, da je primer treh mariborskih mladoletnih beguncev »primer dobre prakse, kako lokalno okolje stopi skupaj in sprejme begunce, o čemer so nas ves čas polna usta. Namesto da bi to negovali in spodbujali, ko se to zgodi v praksi, pa to zdaj s selitvijo po nepotrebnem rušimo.«

Prav to poudarja tudi Štefan Muraus, ravnatelj OŠ Bojana Ilicha, ki so jo fantje obiskovali: »Seznanili so me pač, da sklep vlade določa, da bodo vsi otroci preseljeni ali v dijaški dom v Novi Gorici ali pa v Postojni. Predstavil sem jim, kaj vse smo naredili za njih in kako zelo lep primer dobre prakse to je, in pričakoval, da bodo lahko ostali tu. Žal ni šlo. Zato sem jih prosil, da bi se otroci lahko vrnili domov v Maribor, ko naj bi se nekoč v prihodnosti tudi v Mariboru vzpostavila lokacija, na kateri bi lahko bivali mladoletni begunci.«

Ko to berete, so bili fantje verjetno že preseljeni v Postojno. Kljub temu, da je tudi državni sekretar na notranjem ministrstvu Boštjan Šefic pred časom obljubil, da bo »nastanitev izpeljana premišljeno in v skladu s priporočili strokovnih delavcev«, so se potem odločili preseliti omenjene tri fante v nasprotju s priporočili vseh strokovnih delavcev, razen seveda strokovnih služb na notranjem ministrstvu.

Prosimo, upoštevajte naše želje

Z njihovim dovoljenjem in dovoljenjem njihove zakonite zastopnice objavljamo pismo treh afganistanskih dečkov, v katerem vlado prosijo, ali lahko ostanejo doma, v Mariboru.

Na Vas se obračamo z veliko prošnjo. Smo mladoletniki brez spremstva (prosilci za mednarodno zaščito) in bivamo v Kriznem centru za mlade v Mariboru. V tem tednu smo od strokovne delavke v centru dobili informacijo, da se bomo morda preselili iz Maribora v dijaški dom v Postojni. Tega smo se zelo prestrašili. V Mariboru se zelo dobro počutimo. Tukaj je naša šola, naši učitelji in ravnatelj, prostovoljci in naši prijatelji. Življenje tukaj nam je všeč. Po šoli imamo veliko prostočasnih aktivnosti, kot so plavanje, večkrat gremo na kakšen izlet, bili smo na letovanju na Pohorju skupaj s slovenskimi sovrstniki, radi hodimo na delavnice na ZPM Maribor, obiskujemo različne dogodke po mestu, v mestnem parku itd. Spoznali smo nove prijatelje. Na začetku nismo upali sami ven iz kriznega centra, sedaj pa se počutimo varno in prijetno. Sami gremo ven, največkrat v park, kjer se srečamo s prijatelji. Sami načrtujemo svoj prosti čas. Okoli sebe imamo ljudi, ki jim lahko zaupamo in se lahko zanesemo nanje. Tole pismo pišemo skupaj z njimi, ker še ne znamo dovolj dobro slovensko. Naj vam malo natančneje opišemo svojo situacijo.

Februarja sva se v Maribor priselila dva mladoletnika, kasneje se nam je pridružil še prijatelj, ki je prej bival v kriznem centru v drugem kraju. Ob prihodu v Maribor sva se počutila zelo čudno. Nisva se dobro počutila, nikogar nisva poznala. Nisva vedela, ali sploh lahko zaupava ljudem tukaj, in nisva znala nič slovensko ali angleško, da bi lahko komunicirala z ljudmi. Teden dni po namestitvi v kriznem centru sva začela obiskovati program opismenjevanja na Andragoškem zavodu Maribor – Ljudski univerzi. Ljudje so bili zelo prijazni do naju, vendar pa so bili v razredu samo starejši ljudje. Tam nisva spoznala novih prijateljev, je pa en gospod govoril najin jezik, a tudi on ni razumel slovensko. Bil pa je zelo prijeten. Kmalu sva začela obiskovati učno pomoč v Društvu Odnos. Zelo nama je pomagal prostovoljec, ki govori isti jezik kot midva in že zna malo slovensko. Zelo toplo naju je sprejela celotna njegova družina. Zelo rada sva preživljala svoj čas tudi z njegovo polletno hčerkico. Udeležila sva se različnih skupinskih aktivnosti, kjer sva spoznala še druge sovrstnike. Peljali so naju na ZPM Maribor. Vsak dan po šoli sva obiskovala delavnice. Tam nama je bilo najbolj všeč, da sva lahko obiskovala modelarske delavnice, ustvarjala sva iz lesa in papirja. Obiskovati sva začela tudi glasbeno delavnico, kjer sva se učila igrati kitaro in sintesajzer, saj sva si izbrala vsak svoj inštrument. Ob petkih nas je začela obiskovati tudi zaposlena iz Slovenske filantropije. Vedno je pripravila kaj zanimivega za nas.

»Sedaj se pridno učimo slovenščine, saj želimo ostati tukaj – naš dom ni Slovenija nasploh, ampak Maribor. Ne želimo si selitve drugam.«

Aprila se je končno v Maribor priselil tudi tretji prijatelj. Zelo smo srečni, da smo končno skupaj. Kmalu po tem smo začeli obiskovati redno osnovno šolo, kjer smo lahko spoznali tudi svoje vrstnike. Prvi šolski dan je bil zelo poseben. Vse je bilo novo in nenavadno. Samo eden od nas je v svoji državi obiskoval šolo. Naenkrat je bilo okoli nas veliko novih ljudi in bilo je zelo čudno. Z nami je cel prvi šolski dan preživel prostovoljec iz društva Odnos, ki ga poznamo od začetka prihoda v Maribor in govori naš jezik. Zelo nam je olajšal prvi dan. Ravnatelj nam je razkazal celo šolo. Počutili smo se sprejete in dobrodošle. Kljub temu pa je bilo na začetku težko. Vsi so bili za nas neznanci. Svetovalna delavka je zelo prijazna. Vsak teden je posebej za nas pripravila urnik. Vedno smo počeli nekaj drugega. Veliko smo se naučili jezika, ker so vsak dan pripravili kaj zanimivega. Nismo samo sedeli za knjigami, ampak smo počeli različne stvari – npr. kuhanje. Po šoli so nam junija uredili še plavalni tečaj. Različne organizacije so se povezale med seboj in nam sedaj med poletjem uredile letovanje na Pohorju, letovanje na slovenski obali, različne izlete, kopanje na bližnjem kopališču itd. Poleg tega redno obiskujemo poletno šolo, kjer se učimo jezika. Vsak dan dobimo veliko domače naloge, a jo redno naredimo. Slovenski jezik je zelo težek, a se ga radi učimo. Naša učiteljica je res super. Z njo smo zgradili poseben odnos. To je oseba, ki ji lahko povemo svoje skrivnosti, se z njo pogovarjamo o svoji preteklosti in ji zelo zaupamo. Povedali smo ji stvari o sebi, ki jih drugim ljudem ne moremo povedati.

Radi bi dodali še, da smo v Mariboru spoznali veliko različnih organizacij in veliko prijaznih ljudi. Spletli smo prijateljstva tako s slovenskimi vrstniki kot tudi z otroki iz dveh družin z begunsko izkušnjo. V preteklosti smo doživeli zelo hude stvari in zaradi tega smo morali zapustiti svojo domovino, svojo družino in vse, kar nam je bilo poznano. Pot do Slovenije je bila zelo težka in za enega med nami je trajala res zelo dolgo. Poznamo se že iz svoje domovine, zato smo dobri prijatelji in se lahko zanesemo drug na drugega. Grozna izkušnja je bila, ko smo bili en teden zaprti v Centru za tujce v Postojni. Bilo je kot v zaporu. Ko so nas preselili v ločena krizna centra, smo nenehno poudarjali, da želimo biti skupaj, a nas ni nihče poslušal. Naša zastopnica je poslušala in nam skušala pomagati, da bi bili lahko spet skupaj. A je trajalo dolgo časa. Doživeli smo veliko hudega, več kot naši vrstniki. Sedaj smo v Mariboru končno našli svoj dom. Tega nismo pričakovali. Naš načrt ni bil živeti v Sloveniji, ker nismo prej še slišali za njo. A ugotavljamo, da gre za lepo državo s prijaznimi ljudmi. Čez čas smo se vendarle začeli počutiti varno in dobrodošlo tukaj v Mariboru. Sedaj se pridno učimo slovenščine, saj želimo ostati tukaj – naš dom ni Slovenija nasploh, ampak Maribor. Ne želimo si selitve drugam. En dan smo odšli na izlet v Ljubljano, kjer smo se srečali tudi z drugimi prosilci za mednarodno zaščito in osebami s priznano mednarodno zaščito. To je bil zelo slab dan za nas, saj smo srečali ljudi, s katerimi se ne razumemo dobro in jih ne želimo več videti. Bojimo se, da bi ostali vrstniki slabo vplivali na nas – npr. starejši vrstniki, ki kadijo ali uživajo alkohol. Skrbi nas, da bomo živeli vsi skupaj v novem dijaškem domu.

Vljudno prosimo, da upoštevate naše želje, saj smo tukaj med ljudmi, ki nas imajo radi, jim je mar za nas, iščejo možnosti, da se učimo jezika, spoznavamo nove prijatelje, aktivno preživljamo prosti čas in se učimo o življenjskih navadah tukajšnjih ljudi.