Prste stran

Med neizmernimi količinami dokumentov, resolucij, direktiv, ki jih je obravnaval evropski parlament v svoji novejši zgodovini, je mogoče najti tudi kakšno nebirokratsko in izjemno besedilo. Besedilo, ki bi lahko izšlo kot knjiga, kot manifest, besedilo, izjemno po slogu in vsebini. Eno takšnih besedil je poročilo Estrela, to je njegovo neuradno ime, izhaja pa iz avtoričinega priimka, pripravo je namreč vodila portugalska poslanka Edite Estrela, po politični pripadnosti socialistka. V novejši evropski zgodovini bi težko našli bolj sodoben dokument o ženskah oziroma dokument, ki bi ženske obravnaval bolj realistično, spoštljivo in skrbno.

Uradni naziv dokumenta je Poročilo o spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah. V njem je posredno povedano vse tako o stanju pravic žensk kot o dolgi in mučni poti, ki so jo ženske prehodile v drugi polovici 20. stoletja, da so prišle do položaja, ko je mogoče razpravljati o postopni dejanski enakopravnosti z moškimi in v družbi. Predvsem pa je nekaj jasno povedano: da so temelj ženskih pravic prav spolne in reproduktivne pravice. Kot smo rekli, dokumentu gre zavidati njegovo iskreno preprostost. Estrelino poročilo je jasno glede kontracepcije: je temelj enakopravnosti.

A najprej se ustavimo pri pomembni podrobnosti. Poročilo Estrela ne govori o ženskah. Govori o ženskah in dekletih. Izpostavljenost deklet je izjemno pomemben del tega poročila, saj dekleta obravnava kot še posebej občutljivo kategorijo, ko gre za spolne in reproduktivne pravice. V tem življenjskem obdobju so namreč ženske še posebej ranljive in zmanjšane pravice v tem življenjskem obdobju jih najbolj zaznamujejo. Estrelino poročilo je torej poročilo, ki jasno pove, zakaj morata biti tako kontracepcija kot splav neodtujljivi pravici žensk in deklet. Ker kršitve spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic neposredno vplivajo na življenja žensk in deklet, njihovo ekonomsko neodvisnost, uživanje socialnovarstvenih storitev, dostop do odločanja in udejstvovanja v javnem življenju, ranljivost za nasilje moških, dostop do izobrazbe in uživanje zasebnega življenja. Ker so te pravice bistveni element človekovega dostojanstva. Ker so nenačrtovane in neželene nosečnosti še vedno problematična stvarnost za številne ženske v EU, predvsem najstnice. Ker po podatkih Združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije zaradi zapletov, povezanih z nosečnostjo in porodom, vsako leto umre 287 tisoč žensk. Ker najstniške matere v vseh evropskih državah redkeje dokončajo srednješolsko izobraževanje in pogosteje živijo v revščini. Ker bi morali biti ženske in moški enako odgovorni za preprečevanje neželenih nosečnosti, dejansko pa je ta skrb v realnem življenju pogosto preložena na ženske in dekleta in za kontracepcijska sredstva skrbijo predvsem ženske same. Ker je neodvisnost žensk in deklet na področju reproduktivnih in spolnih pravic ključna za prekinitev kroga diskriminacije in nasilja. Zakaj je pomembno zadnje? Ker je kar sedem od desetih žensk vsaj enkrat v življenju deležno nasilja zaradi svojega spola.

Spolne in reproduktivne pravice žensk in deklet so namreč razmeroma nove pravice. Zahodne države so kontracepcijo legalizirale šele v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

Vse navedeno se zdi tako samoumevno, izpostavljene pravice pridobljene, nekaj, za kar se ni treba več boriti. Kontracepcija je danes v zdravstvenem sistemu prosto dostopna, zakaj se torej razburjamo, če bodo ženske in dekleta v Sloveniji morda zanjo morale plačati nekaj evrov – saj vendar ne gre za zdravljenje?

O poročilu Estrela je treba žal povedati še nekaj. Evropski parlament ga je zavrnil. Poročilo je že bilo obravnavano na plenarnem zasedanju oktobra 2013, proti je bilo 351 poslancev, za pa 318. Slaba dva meseca kasneje, 10. decembra 2013, na dan človekovih pravic, je bilo na predlog konservativcev sprejeto poročilo, ki se je navedenim izrekom o stanju in pravicah žensk in deklet izognilo, odločanje o reproduktivnih pravicah žensk pa prepustilo državam EU.

Evropa se je tako leta 2013 odrekla skupnim visokim standardom varovanja ženskih spolnih in reproduktivnih pravic. Ali kot je zapisala slovenska katoliška revija Družina: »Pred glasovanjem o poročilu Estrela so številni evropski katoliški škofje pozvali evropske poslance, naj omenjeno poročilo zavrnejo.« Naj ob tem navedemo, da niso vsi konservativni poslanci  glasovali proti poročilu: za je glasovala na primer poslanka SDS Romana Jordan. A parlamentarna večina je evropskim ženskam in dekletom odrekla nekaj, za kar večina v Evropi misli, da je že davno dobljena bitka. Pa ni.

Spolne in reproduktivne pravice žensk in deklet so namreč razmeroma nove pravice. Zahodne države so kontracepcijo legalizirale šele v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, v času feminizma drugega vala. Pravice do spolnega in reproduktivnega zdravja namreč niso vprašanje zdravja ali zdravstvenega sistema in njegovega financiranja, ampak človekove pravice. Univerzalne so, nedeljive in se jih ne sme odrekati. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk je bila sprejeta šele leta 1979. Šele ta pogodba je sploh opredelila, da obstajajo reproduktivne pravice žensk.

Še več. Spolne in reproduktivne pravice so bile jasno opredeljene šele v Akcijskem programu Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ki je potekala v Kairu leta 1994 – torej šele pred 22 leti. Šele takrat je bil dosežen globalni dogovor o tem, da imajo vsi ljudje pravico do zdravega, varnega, sporazumnega in prijetnega spolnega življenja, pravico do nadzora nad lastnim telesom in pravico do cenovno razpoložljivih storitev, ki jih bodo ohranjale zdrave, ne samo v nosečnosti, ampak tudi pred njo in po njej, in tudi če ženska ne želi zanositi. Zgolj mimogrede: v nasprotovanju kairskemu akcijskemu programu so se takrat na isti strani znašli Vatikan in islamski verski voditelji. Nasprotovanje spolnim in reproduktivnim pravicam žensk ostaja še danes skupna točka islamskih in katoliških verskih voditeljev. Oboji se še tudi danes aktivno ukvarjajo z odrekanjem teh človekovih pravic ženskam in dekletom. Pri čemer velja izpostaviti nekaj sicer očitnega: gre za moške, ki odrekajo pravice ženskam.

Tudi v Sloveniji se ves čas ponavljajo poskusi, da bi ženskam kakšno izmed spolnih in reproduktivnih pravic odvzeli. Najbolj grobo leta 2006, ko je vlada Janeza Janše šele zaradi močnega javnega pritiska odstopila od namere, da bi postal splav samoplačniški in seveda s tem manj dostopen ženskam in dekletom v stiski.

Ženske spolne in reproduktivne pravice torej tudi leta 2016 niso nekaj samoumevnega. Predloga vodstva zavoda za zdravstveno zavarovanje, da omeji brezplačno dostopnost kontracepcije, zato ne gre jemati zlahka ali ekonomistično. Kontracepcija ni nekaj, kar izhaja iz zdravstvene indikacije, ampak je pravica. Je človekova pravica, ki daje pomemben element varnosti ženskam in dekletom. Že način obravnave, ki ga je izkazalo vodstvo zavoda s svojim predlogom, pomeni za sodobno družbo nedopusten način stigmatizacije kontracepcije – ker jo hote ali nehote obravnava kot nekaj, kar naj bi bilo tako ali tako nadstandardno, nekaj preveč, nekaj, kar je mogoče nadzorovati na druge načine. Kako jim leta 2016 sploh prideta na misel ta nevednost in neobčutljivost za tako pomembno in elementarno pravico žensk in deklet, na kateri temeljijo vsi nadaljnji koraki ženske emancipacije v sodobni dobi? Kako se je sploh lahko zgodil tak izpad nevednosti in ignorance tako pomembnih človekovih pravic? Kako je mogoče, da tako temeljno vprašanje postane predmet ekonomistične logike? ZZZS je z istim predlogom poskušal že leta 2013 in ga umaknil. Niso nepoučeni torej.

Zavod gre še korak naprej: z argumentacijo, da bo varčevanje pri kontracepciji kot pravici žensk in deklet omogočilo financiranje zdravljenja bolezenskih stanj. Drugače rečeno: če niste za omejevanje dostopnosti kontracepcije, bodo nastradali bolniki, ki jim ne bomo mogli financirati zdravljenja, nam sporoča zdravstvena zavarovalnica.

Kaj tako nesprejemljivega že dolgo nismo slišali. Je sploh mogoče, da se to dogaja leta 2016? V času, ko država financira na primer protihrupne ograje v desetmilijonskih evrskih zneskih, ker se zaveda, da hrup vpliva na zdravje in počutje ljudi? Je to mogoče v času, ko država financira menjavo javnih svetilk, ker se zaveda, da pretirano svetlobno onesnaževanje škoduje zdravju in počutju ljudi in živali – divjih živali? Se to res dogaja v času, ko se javna sredstva namenjajo čiščenju rek, na primer Ljubljanice, da se bodo ljudje spet lahko v njih prosto kopali? Država sofinancira menjavo oken z energijsko bolj ekonomičnimi in nakup električnih vozil, ne bo pa poskrbela za brezplačno kontracepcijo, ki zagotavlja tako pomemben element varnosti ženskam in dekletom – v imenu varčevanja? Gre za populizem na najnižji ravni. Nesramen in nedopusten.

Poskusa omejevanja dostopnosti kontracepcije ni mogoče jemati drugače kot ravnanje na ideološki podlagi. Noben uradnik si ne more privoščiti tako elementarne nevednosti, ko gre za tako pomembne pravice, kot so reproduktivne in spolne pravice žensk, ki jih ne nazadnje zagotavlja tudi slovenska ustava. Gre za grob napad na temeljne pravice žensk – niti izgovor, da je to posledica ekonomističnega pogleda na svet, neoliberalizma, ni sprejemljiv. Ko se odpre vprašanje dostopnosti kontracepcije, se s tem odpirajo vprašanja vseh pravic žensk in njihove enakopravnosti v družbi.

Pri čemer so danes ženske pravice, prav tiste, ki jih imamo za samoumevne, spet na udaru. Ne le v Sloveniji. Novi konservativizem spet postavlja pod vprašaj pravico do splava. Pred ljubljansko porodnišnico skupine vernikov nadlegujejo ženske. Mar je kakšna razlika med preganjanjem burkinija na francoskih plažah in omejevanjem dostopnosti kontracepcije?

Naj se na koncu vrnemo k poročilu, ki ga je pripravila Edite Estrela oziroma Edite de Fátima Santos Marreiros Estrela. Za kontracepcijska sredstva skrbijo predvsem ženske same, je zapisala ta izjemna ženska. To je pač prekleto res. Kontracepcija je odgovornost, je odločitev, ki jo ženske in dekleta nosijo same. Kontracepcija je odgovornost žensk in deklet za potek njihovega življenja, ki jo nase prevzamejo že mlade. Ni lahka odločitev in ni lahka odgovornost. Prste stran.