Sodniki, naši in vaši …

Skrajni čas je, da se politiki odvzame privilegij imenovanja sodnikov

Izbira predsednika vrhovnega sodišča še nikoli ni bila lahka. Tudi tokratno iskanje ustreznega kandidata se vse bolj zapleta. Problem ni več Branko Masleša, a še vedno je problem eminentno političen. Tokrat (še) ni težava v tem, da bi se pojavil kandidat »sil kontinuitete«, pač pa v tem, da »sile kontinuitete« ne dovolijo prevzema sodne oblasti kandidatom drugih svetovnih nazorov. Vse to so pomisleki, ki ne sodijo v sodstvo.

Na prvi razpis za novega predsednika tretje veje oblasti se, kot je skoraj že postal običaj, ni prijavil niti eden od 32 vrhovnih sodnikov. Na ponovljenega sta se potem prijavila Vladimir Horvat in Rudi Štrovs, večinsko podporo kolegov pa je dobil slednji. Potreboval je torej le še podporo sodnega sveta in pravosodni minister Goran Klemenčič bi ga predlagal državnemu zboru v izvolitev, saj je že davno napovedal, da bo to storil, če posamezni kandidat pridobi podporo teh dveh strokovnih gremijev. A Klemenčič je potem razpis razveljavil, saj nobeden od kandidatov ni dobil potrebne dvotretjinske podpore sodnega sveta. Tam so bili najprej sicer s pojasnili presenetljivo skopi, saj so zapisali zgolj, da »noben kandidat ni prepričal s programom in dodatnimi pojasnili v tolikšni meri, da bi dobil predpisano večino glasov članov sodnega sveta«. Kasneje so podali dodatno pojasnilo in sicer, da od kandidatov za predsednika sodne veje oblasti (in pravosodne uprave) »sodni svet upravičeno pričakuje, da bodo imeli izdelana stališča glede mreže sodišč, predvidene uvedbe enotnega prvostopenjskega sodnika, ukrepov za izboljšanje kvalitete sojenja in ostalih strateških vprašanj.« Česar pri omenjenih kandidatih niso našli.

Na odločitev sodnega sveta se je odzvala vrhovna sodnica Barbara Zobec, ki je bila skupaj s soprogom, ustavnim sodnikom Janom Zobcem, članica skupine, ki je želela preprečiti izvolitev Branka Masleše na čelo sodstva pred petimi leti. Skupini je med drugim pripadal tudi nekdanji podpredsednik vrhovnega sodišča Marko Šorli, ki je bil po desetletju neuspešnega potegovanja za položaj predsednika vrhovnega sodišča nedavno izvoljen za ustavnega sodnika. Posredno pa v to družbo sodi tudi neuspešni kandidat Rudi Štrovs, ki je pred petimi leti »potrdil« besede Jana Zobca o Masleševem navduševanju nad totalitarnim sistemom in totalitarnimi metodami.

Zobčeva je ta teden v časniku Finance objavila komentar »Ponižano vrhovno sodišče« s podnaslovom »Zakaj izbiro predsednika vrhovnega sodišča vidim kot dobro zrežirano zgodbo in protestiram poti izničenju neodvisnosti sodstva«. V njem piše o politični zaroti, katere namen je bil minirati kandidata vrhovnih sodnikov, da bi lahko najprej začasna, potem pa polnopravna predsednica postala podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto, ki je v očeh Zobčeve zgolj podaljšana roka, kakopak, sil kontinuitete.

Kaj je spornega v tem, če se strokovni organ v sodstvu odloči, da nobeden od kandidatov za predsednika sodne veje oblasti ni dovolj dober in da bo treba najti boljšega?

Zobčeva v pismu, v katerem očita politično zaroto v strokovnem organu (sodnem svetu), sicer še zapiše, da je težava, če strokovni organ zavrne kandidata za sodno funkcijo, ne bi pa bila težava, če bi kandidata s podporo obeh strokovnih sodnih teles potem v državnem zboru zavrnila politika. To pa se ujema z nedavnimi pomisleki dela strokovne javnosti o zakonski spremembi, s katero bi se volitve sodnih funkcionarjev in sodnikov izvzele iz pristojnosti politike, torej iz državnega zbora, ki jo je napovedal minister Klemenčič. Ne glede na to, da je Slovenija zadnja preostala članica EU, kjer sodnike volijo politiki, ne pa strokovni organ – sodni svet, je dr. Jernej Letnar Črnič nedavno zapisal, da je »predlog, da bi izvolitve sodnikov rednih sodišč odvzeli zakonodajni veji oblasti, zaskrbljujoč, saj načenja veljavno ustavno razmerje moči med vsemi tremi vejami oblasti«.

Drži, takšna zakonska sprememba bi dejansko spremenila razmerja moči med tremi vejami oblasti. Politiki bi odvzela privilegij, da izbira sodnike v nasprotju z mnenjem strokovnih organov, na čelu katerih je sodni svet, ki je pri sedanjem postopku izbire opravil strokovno presojo, ki bi je načeloma morali biti veseli. Nismo namreč bili priča prijateljskemu trepljanju po ramah, pač pa se je strokovni organ v sodstvu odločil, da nobeden od kandidatov za predsednika sodne veje oblasti ni dovolj dober in da bo treba najti boljšega. S tem je v načelu dokazal, da je sodstvo v svoji sredini res sposobno samo izbirati najboljše kadre.

Z izvzetjem politike iz postopka imenovanja sodnikov bi potem morda počasi lahko nehali vztrajati pri ideologiji delitev na naše in vaše, ki je, če se vrnemo k pismu Barbare Zobec, očitno še vedno zelo prisotna tudi v glavah nekaterih vrhovnih sodnic in sodnikov.

In če smo se že vrnili k omenjeni vrhovni sodnici, se velja spomniti še nečesa. Zobčeva zdaj meni, da je sodni svet razveljavil večinsko voljo vrhovnih sodnikov, ki so si izbrali svojega predsedniškega kandidata, in opozarja, da se je to zgodilo sploh prvič doslej. Tudi pred petimi leti je pred sodni svet po podporo prišel kandidat s podporo večine vrhovnih sodnikov – Branko Masleša. In prav Zobčeva (in njen tedanji kolega Šorli) sta v pismu sodnemu svetu razložila svoja glasova proti Masleši in sodni svet pozvala, naj kandidata s podporo vrhovnih sodnikov ne podpre.