Žalostna podoba nekega očeta

Nazadnje sem bil na podelitvi državnih nagrad na področju šolstva pred trinajstimi leti. Po službeni dolžnosti, kot vodja kabineta takratnega ministra za šolstvo Slavka Gabra. Spomnim se temeljitosti priprave njegovega govora. Že tedne pred dogodkom je izpod tipkovnic več ljudi, univerzitetnih profesorjev, težkokategornikov na področju izobraževanja v Sloveniji, v sodelovanju s strokovnimi službami na ministrstvu nastajal govor, s katerim je minister na večer podelitve nagrad nagovoril tiste najboljše izmed več kot 40.000 vzgojiteljev, učiteljev, univerzitetnih profesorjev ter znanstvenikov, ki na vseh ravneh, od vrtca do univerze, vzgajajo in izobražujejo otroke, učence, dijake in študente v Sloveniji oziroma skrbijo za razvoj vzgojno-izobraževalnega sistema kot celote. Skrbnost in temeljitost sta besedi, ki najbolje opišeta vzdušje ob pripravi govora ter prepričanost o pomembnosti odločitve o tem, kaj bo in česa ne bo povedal osrednji govorec tistega večera. Ta je prejšnji teden, trinajst let pozneje, v veliki unionski dvorani sedel na drugi strani govorniškega pulta, na častnem mestu prejemnika nagrade za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju. Za pultom pa je, potem ko je še zadnjič preveril položaj manšetnih gumbov, zajel sabo in svoj nagovor začel predsednik republike.

Ob poslušanju govora predsednika republike so se mi pred očmi prikazovali uber frizerji, uber mesarji, uber odvetniki, uber kirurgi in uber piloti.

No, vsaj kazalo je na to, da nas bo nagovoril predsednik. Da bo torej nastopil človeka, ki bo modro in natančno opisal aktualni trenutek slovenskega izobraževanja, njegovega pomena v družbi, do kam smo kot družba in država na tem področju prišli, kam gremo v prihodnje in kateri so tisti najpomembnejši in tudi najtežji izzivi na poti pred nami – vse v širšem kontekstu aktualnega družbenega momenta in vloge učiteljstva v njem. Seveda vsega tega ne bi mogel govoriti kar na pamet, »iz glave«, pač pa na podlagi ugotovitev strokovnjakov s tega področja, kot to sicer počnejo predsedniki. Recimo predsednik ZDA Barack Obama, ki je v govoru ob letošnjem ameriškem dnevu učiteljev – po uvodni zahvali za njihov trud in plemenito poslanstvo, ki ga opravljajo – v osrednjem delu svojega govora zelo konkretno opisal delo državne administracije v sedmih letih svojega mandata, katere cilje so imeli na področju izobraževanja (izpostavil je zagotavljanje vsakomur najboljšega možnega izhodiščnega položaja), s katerimi ukrepi so jih poskušali doseči (programi za izboljšanje rezultatov t. i. »low-performing schools«), pri čem so bili uspešni in kateri cilji so še pred njimi. Kot problem je denimo izpostavil prešibko financiranje izobraževalnih sistemov v mnogih zveznih državah in z njim povezano nezmožnost tamkajšnjih šol, da bi, vsemu trudu njihovih učiteljev navkljub, pripeljale svoje učence do zadovoljivih rezultatov.

Ko je Obama s tem v zvezi povedal, da si je tovrstne neuspehe včasih treba iskreno priznati in morda poskusiti »nekaj drugega«, to niso bile samo besede, mašila, namenjena golemu odzvanjanju predsednikovega glasu po prireditvenem prostoru, pač pa napovedi. Napovedi prihodnjih politik. Ko Obama reče »nekaj drugega«, informiran poslušalec sliši »charter schools«, morda tudi »vavčerji« in se lahko, če je sledilec prevladujoče neoliberalne paradigme, s predsednikom strinja oziroma mu nasprotuje, če je recimo bolj »bernijevec«, simpatizer gibanja Zavzemimo ali pa celo podpornik in volivec Jill Stein. Tako bi se tudi predsednik Pahor, po uvodnih kurtoaznih besedah zahvale učiteljicam in učiteljem, vzgojiteljicam in vzgojiteljem, vsem, ki »skrbijo za naše otroke« in s tem izpolnjujejo plemenito »poslanstvo«, v svojem govoru lahko dotaknil kar nekaj aktualnih vprašanj v zvezi z vzgojo in izobraževanjem v Sloveniji. Nekaj tem se je ponujalo kar samih. Samo nekaj dni pred dogodkom smo bili namreč priča doslej najbolj množičnemu protestu večinoma ženskih »pomočnic vzgojiteljic«, ki svoje delo opravljajo za plačilo, ki je na samem robu zdrsa pod prag revščine.

Prag, izpod katerega sicer v naše šole prihajajo številni slovenski otroci, katerih starši ne zmorejo niti subvencionirane cene šolskega kosila. Zato so »lačni doma«, kot je cinično ugotovila poslanska večina v eni bolj sramotnih parlamentarnih razprav v zadnjem času, po kateri je bila zavrnjena pobuda za zagotovitev popolnoma brezplačnega šolskega kosila vsem otrokom, ki živijo pod pragom revščine, in ne samo tistim najbolj revnim med revnimi, kot to velja zdaj. In revnih otrok v naših osnovnih šolah na žalost ni malo. Več kot 30.000 jih je. Verjetno je treba kar kaj reči o izobraževalnem sistemu države, ki naj ne bi bila finančno sposobna z enim toplim obrokom dnevno nahraniti niti tistih svojih najbolj ogroženih otrok. Je potemtakem ta isti sistem zmožen mnogo kompleksnejše in neprimerno zahtevnejše naloge zagotavljanja enakih izobraževalnih možnosti, ne glede na razlike, ki so posledica različnih socialnih okoliščin med učenci, dijaki in študenti? Ali v tem trenutku te začetne razlike zmanjšuje oziroma odpravlja ali pa jih morda reproducira ali celo povečuje?

Letošnja študija OECD opozarja na premajhno učinkovitost izobraževalnega sistema v Sloveniji, da torej naši učenci na mednarodnih preverjanjih znanja ne dosegajo tako visokih rezultatov, kot bi jih na višino vloženih finančnih sredstev lahko pričakovali, ter da na njihove posamične rezultate pomembno vpliva njihov socialni status. Izsledki nedavne študije Velimirja Boleta in sodelavcev »Učinkovitost sistema izobraževanja v Sloveniji« pa kažejo, da je ta precej bolj učinkovit, kot je splošno prepričanje, saj naj bi bila Slovenija po rezultatih nad mediano najrazvitejših držav in zaostaja za njihovo najboljšo prakso za približno pet odstotkov.

Tako prva kot druga študija odpirata vprašanje potrebnosti oziroma smiselnosti povečevanja finančnih sredstev, namenjenih izobraževanju oziroma, na drugi strani, morebitnih možnosti in smiselnosti prihrankov na tem področju. Bole v svoji študiji svari, da je treba pred vsakršnim dodatnim krčenjem sredstev, namenjenih izobraževanju, dobro in pravočasno presoditi, koliko je zanj v resnici prostora (če ga je sploh kaj), saj ima od tu dalje lahko vsako nepremišljeno dodatno krčenje sredstev »zelo dolgoročne posledice, tako kar se tiče kakovosti in izenačenosti znanja kot tudi za enakost pri dostopu do izobraževanja«, ob čemer ne gre spregledati dejstva, izpostavljenega v študiji OECD, da je namreč Slovenija, poleg Španije, edina izmed 22 držav, ki je v času ekonomske in finančne krize (med letoma 2008 in 2013) znižala delež javnih izdatkov za izobraževanje (druge države so delež v tem obdobju praviloma višale), in to za 12 %, pri čemer so se v istem obdobju izdatki za vse storitve v državi povečali za 24 %. Izobraževanje torej v preteklem obdobju ni kotiralo prav visoko na lestvici prioritet te države, zato bi bilo od njenega predsednika, katerega ustavno opredeljena funkcija je, da jo predstavlja, lepo slišati njegovo mnenje o tem, ali naj se to v prihodnje kaj spremeni. In seveda je tu še vedno odprta zahteva po stoodstotnem državnem financiranju zasebnih šol, ki jo je, v politično aktivističnem slogu, državnemu zboru postavilo kar ustavno sodišče in s tem zasejalo seme privatizacije javnega šolstva. Ob trenutnem stanju stvari vprašanje ni, ali bo to seme vzklilo, vprašanje je le, kdaj. Do vsega tega bi predsednik republike moral imeti stališče in verjetno je ni lepše priložnosti, kot je govor na podelitvi državnih nagrad v šolstvu, na predvečer svetovnega dneva učiteljev, da ta stališča posreduje javnosti.

A kot pravi Chomsky v intervjuju v prejšnji številki Mladine, upanje obstaja. In v Sloveniji je upanju trenutno ime Svit Komel, diamantni maturant.

Teme so torej bile kot na dlani. Čas za predsedniški nagovor tudi. A se to ni zgodilo. Pred nami je bil namreč oče enega »mulca« (kot se je sam poimenoval), njegovega sina, ki je hodil v šole in zdaj hodi na faks. Predsedniški govor, ki »so mu ga pripravili na ministrstvu«, je ostal zaprt v protokolarni črni usnjeni mapi, je sam pojasnil, Borut Pahor pa se je s tem, ko se je, prav na tistem mestu, pred letošnjim jagodnim izborom učiteljev in strokovnjakov s področja edukacije, raje kot v predsedniško postavil v vlogo očeta, tudi simbolno postavil na stran tistih, ki menijo, da je izobraževanje bolj kot družbe, države in stroke stvar staršev, njihovih ambicij in njihove svobodne izbire. Tako je bil tudi edini vsebinski poudarek v njegovem govoru (poleg res toplih in sladkih besed zahvale učiteljem za vse, kar naredijo za naše otroke), tipično starševski klic k uporabnosti znanja, ki naj prispeva predvsem k usposabljanju za nove poklice prihodnosti, ki v trenutku, ko se posameznik, ki jih bo nekoč opravljal, vpiše v osnovno šolo, sploh še ne obstajajo (meni so se recimo, ob poslušanju govora, pred očmi prikazovali uber frizerji, uber mesarji, uber odvetniki, uber kirurgi in uber piloti), kot da znanje samo na sebi ne bi imelo nikakršne vrednosti. In to v trenutku, ko so populisti, nevedneži in nestrpneži že nevarno strnili vrste, prevzeli pobudo in v globoko defenzivo potiskajo vse, kar je humanističnega, svobodoljubnega in intelektualnega v evropskih družbah, tudi v naši. Mojca Kovač Šebart s filozofske fakultete denimo pravi, da »družba v izhodišču ne gradi več na predpostavki, da šele z usvajanjem znanja, ki nujno vključuje tudi soočanje in dialog z akumuliranimi sadovi človeškega uma, ter z naporom, ki ga zahteva ta proces, pa tudi zaradi znanja samega človek postaja omikan, kultiviran, svoboden«. V takšnih družbah pa uspevajo populisti.

A kot pravi Chomsky v intervjuju v prejšnji številki Mladine, upanje obstaja. In v Sloveniji je upanju trenutno ime Svit Komel, diamantni maturant, ki je imel samo štiri dni pozneje govor, v katerem je vse tisto, kar smo tisti torek zaman čakali in iskali v predsednikovem. V njegovem govoru se izriše podoba družbe, v kateri se povečuje neenakost, družbe, ki se mora spoprijeti z begunskim vprašanjem, saj so begunci že tu, še več pa jih prihaja, izobrazba pa je obenem ogledalo te družbe in tudi njeno osnovno sredstvo za soočanje s tovrstnimi družbenimi problemi. V govoru Boruta Pahorja, očeta, se izriše zgolj družba velikega tehnološkega napredka, ki ji izobrazba služi zgolj za ustvarjanje poklicev prihodnosti. Naj še kdo reče, da mladi živijo v oblakih.