Nadlegujete me

Ste kdaj pomislili, kako se ob protestih proti pravici do splava, ki se vrstijo te dni, počutijo ženske, ki so se na neki točki svojega življenja znašle v tako brezizhodni situaciji, da so naredile splav? Objavljamo zapis mame, ki je splav izbrala, ker je bilo resno ogroženo njeno življenje.

Prvi sončni žarki so se prebijali skozi turobno jesensko dopoldne, ko sem v sredo pešačila proti bolnišničnemu predelu Ljubljane. Moj cilj je bila Šlajmerjeva ulica, katere ime je znano predvsem ženskam, saj tam stojijo tri velika ginekološka poslopja. Leonišče, kjer so ambulante. Stara porodnišnica, kjer opravljajo ginekološke posege in operacije. In »nova« porodnišnica, kjer se rodi daleč največ otrok v Sloveniji.

Ko sem končno zavila v Šlajmerjevo, sem upočasnila korak. Za hip sem se celo povsem ustavila, kajti vedela sem, da bom kmalu zagledala protestnike. In vedela sem, da bo njihova navzočnost v meni povzročila čustveni vihar, v katerem se bosta najbolj razplamtela jeza in bes. A morala sem mimo, bila sem naročena.

Bili so štirje. Tri ženske in moški. Stali so tam, na istem pločniku med ginekološkimi poslopji, kjer so s 40-dnevnem protestom vztrajali že spomladi in kjer naj bi enako dolgo vztrajali tudi zdaj. Na glas so molili in s transparenti v rokah mimoidoče ženske pozivali, naj se ne odločijo za splav. Naj raje izberejo življenje.

Tiho, mirno.

Pasivno-agresivno.

Kot vsi aktivisti proti pravici do splava so tudi ti, ki so si nadeli ime Božji otroci, prepričani, da je njihovo delovanje plemenito. Da z njim rešujejo življenja še nerojenih otrok. V resnici je to čisto navadno maltretiranje žensk. Tistih, ki so morda res na poti na umetno prekinitev nosečnosti. Pa tudi vseh tistih, ki v katerem od treh ginekoloških poslopij iščejo medicinsko pomoč zaradi česa drugega. Nekatere tja prihajajo po kontracepcijo. Druge zaradi zdravstvenih težav čakajo na operacijo. Tretje so zaradi neplodnosti njih samih ali partnerja sredi postopkov umetne oploditve. Četrte rojevajo. Petim je otrok umrl in potrebujejo oporo v procesu žalovanja. Božji otroci s svojo le na videz nevsiljivo prisotnostjo nadlegujejo vse te ženske. Pa tudi vse zdravnike, medicinske sestre in brate ter drugo medicinsko osebje, ki te ženske obravnavajo in jim pomagajo.

Ta misel mi je mrščila čelo in povzročala nekontrolirano razbijanje srca, ko sem se jim približevala, zato sem pospešila korak in jih pustila za seboj. Vstopila sem v porodnišnico in se z dvigalom odpeljala v četrto nadstropje, kjer ima pisarno klinična psihologinja, specializirana za pomoč ob najrazličnejših ginekoloških zapletih. Tokrat sem jo obiskala tretjič.

Prvič sem v naslanjač nasproti nje sedla nekaj tednov prej. Dva dni po tistem, ko je umrl moj otrok. Moj sin.

Zgodilo se je bliskovito. Noseča sem bila približno 24 tednov, ko se je moje počutje nenadoma, res povsem nenadoma poslabšalo. Najbolj neznosni sta bili bolečini v žlički in desni rami, ki tudi po več ur nista popustili. Sprva so domnevali, da se me je lotil trebušni virus. Sama sem pomislila, da me je hkrati morda napihala avtomobilska klima. Pozneje so se bolezenski znaki začeli kopičiti in posumili so na hepatopatijo, nosečnostno bolezen jeter, ki lahko vodi v resne zaplete. Zato sem pristala v porodnišnici. Kljub napotnici, na kateri je pisalo »nujno«, sem bila trdno prepričana, da se mi obeta le nekaj več pregledov pod budnim očesom strokovnjakov in se bo vse izšlo lepo in prav. A nekaj minut po prihodu sem bila že v porodnem bloku, priklopljena na infuzijo magnezijevega sulfata, merilec krvnega tlaka in kateter za urin. Diagnoza: težka preeklampsija + sindrom HELLP.

Preeklampsija je znana nosečnostna bolezen, prav tista, zaradi katere nosečnicam tako redno pregledujejo vodo in merijo krvni tlak, saj lahko, če se pojavi, vodi v za življenje nevarne zaplete. Denimo v eklampsijo, ki je podobna epileptičnemu napadu, in notranje krvavitve. HELLP pa je v širši javnosti presenetljivo malo poznan, ker je izjemno redek. A je še veliko nevarnejši. Pri nosečnici med drugim povzroča odpoved jeter in drugih notranjih organov, grozijo ji notranje krvavitve, kri pa se zaradi padanja ravni trombocitov ne strjuje dobro ali se sploh ne. Bolezen se lahko poslabša v trenutku. Po svetovni statistiki menda umre četrtina nosečnic s to boleznijo, večina zaradi prepozne, neustrezne ali celo neobstoječe oskrbe. V zahodnem svetu je ta delež bistveno manjši, se pa še vedno zgodi, da kakšna nosečnica z zelo napredovalo boleznijo umre. Tudi pri nas.

Edino zdravilo za obe bolezni je takojšen porod. Le tako je mogoče iz telesa odstraniti posteljico, ki sproža vse te uničujoče procese. Zato sem pristala v porodni sobi.

Šok je bil velik.

Žal pa to ni bila najbolj pretresljiva novica, ki sem jo slišala tisti dan.

Najbolj pretresljiva je bila novica, da moj otrok ob porodu ne bo preživel. Ker je prelahek, premajhen. Ker je bolezen, ki je nevidno tlela v meni, v zadnjih tednih preveč zavrla njegovo rast.

Dejstvo je, da bi imel moj sin, tudi če bi bil primerne velikosti, le kakšnih 50 odstotkov možnosti, da preživi. Pri donošenih 24 tednih, kolikor jih je imel takrat za seboj, se zmožnost življenja zunaj maternice šele začenja. Tako zelo zgodaj rojenim otrokom pravijo ekstremni nedonošenčki in tisti, ki preživijo, se za to lahko zahvalijo izključno vrhunskim strokovnjakom z oddelkov za intenzivno nego nedonošenčkov, kakršne imamo pri nas samo v Ljubljani in Mariboru. In seveda se zgodi tudi kak čudež, a večina tako zgodaj rojenih otrok ima trajne posledice, saj denimo njihova pljuča in črevesje ob rojstvu še niso bila dovolj razvita. Zelo so podvrženi tudi možganskim krvavitvam in s tem cerebralni paralizi.

Moj otrok je bil žal premajhen in prelahek celo za takšno prihodnost.

Zato mi je konzilij zdravnikov po proučitvi vseh izvidov predlagal splav s tableto. In nato porod po naravni poti, ki bi bil zame tudi veliko manj tvegan od carskega reza, pri katerem bi zaradi HELLP-a lahko izkrvavela ali pa bi tvegali kak drug resen zaplet.

Bili so soglasni. A odločitev so prepustili meni. Splav se celo v tako kritični situaciji lahko začne le na pobudo nosečnice.

In tako sem se morala odločiti.

Dokler se sam ne znajdeš v takšni situaciji, seveda ne veš, kako se počuti ženska, soočena z dilemo, ali naj naredi splav ali ne. Lahko slutiš, se poskusiš vživeti vanjo. Veš pa ne. Danes, ko je za menoj, lahko rečem, da je bila to daleč najtežja odločitev, kar sem jih morala kdaj sprejeti. Oziroma kar sva jih morala, saj sva odločitev, medtem ko so nama po licih polzele solze, sprejela skupaj s partnerjem.

Pustili so naju sama in vzela sva si čas, veliko časa. Pogovorila sva se, jokala, se spet pogovorila. In spet jokala. Res je bilo krivično. Svojemu otroku bi morala v tistem trenutku izbirati ime, voziček, sedež za avto in barvo stene za posteljico. Midva pa sva morala izbrati med tem, ali naj se njegovo življenje konča takoj in se na najmanj nevaren način reši mene, in tem, ali naj se njegovo življenje konča malce kasneje, ko bo na nitki verjetno viselo tudi moje.

Na koncu sva v tisti modri sobi s slikami nasmejanih dojenčkov sprejela edino zdravorazumsko odločitev, ki sva jo v težki situaciji lahko. Srce se nama je paralo, ko sva najinega težko pričakovanega otročka, za katerega sva se trudila dolgo in ki sva ga imela od prvega plusa na nosečnostnem testu neizmerno rada, še zadnjič pobožala prek mojega trebuha in se od njega poslovila.

Potem sva z odločitvijo seznanila zdravnike. Podpisala sem obrazec. Prinesli so mi tableto in z nekaj požirki vode sem jo pogoltnila in ga za vedno uspavala.

Nikdar ne bom pozabila, kako intenzivna je bila takrat bolečina. Zdelo se mi je, da me bo razneslo. A nikdar ne bom pozabila niti tega, kako hudo je bilo zdravnikom in babicam, ki so bili vseskozi ob meni. Praktično vsak od njih me je vsaj malo prijel za roko, jo podrgnil, stisnil. Spomnim se njihovih sočutnih pogledov. In na koncu njihovih pordelih oči, v katerih so se nabirale solze.

Spomin na nadaljevanje je bolj meglen. Ležala sem na oddelku intenzivne nege, k sreči v svoji sobi, ločena od mamic z dojenčki. Lahko rečem, da so zame skrbeli najprijaznejše medicinske sestre in brat. Jaz pa sem si želela samo, da bi se ta mora čim prej končala in bi lahko odšla domov. Dan in pol je trajalo, da sem rodila. Z umetnimi popadki. Hitro in brez zapletov. Kmalu po porodu je moja bolezen začela izzvenevati. Laboratorijski izvidi so bili vsakič boljši. Zadnji fizični znaki so izginili po približno mesecu dni.

Svojega sina sem videla samo enkrat. Takoj po porodu v sobi z rožnato pobarvanimi stenami. Spomin na najino edino srečanje, na njegove male ročice in stopalca, mi srce vedno napolni s toplino. In hkrati z bolečino. A občutek topline, ljubezni je močnejši.

Bil je izjemno drobcen fantek. Tehtal je še manj, kot so predvidevali zdravniki. Resnično ni imel nobenih možnosti, da bi ob rojstvu preživel.

Zdaj skupaj z drugimi malčki počiva v Parku zvončkov na Žalah.

Sama pa še vedno veliko premišljujem o tem, kar se je zgodilo. Bi se izteklo drugače, če bi mojo bolezen odkrili že prej? Bi bilo glede na to, da sta tako zgodnja preeklampsija in sindrom HELLP izjemno redka, to sploh mogoče? Bom še kdaj zanosila? Si bom po tako travmatični izkušnji sploh še upala? Se mi bo bolezen ponovila? Bo moj otok spet umrl, še preden bo zaživel? Smrt otroka je res nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. S tem ne izgubiš le ljubljene osebe, temveč tudi prihodnost, ki bi jo morala preživeti skupaj. Kot mi je že ob prvem srečanju položila na srce klinična psihologinja, je postopek žalovanja v takšnih situacijah vedno dolg in moraš se mu prepustiti, da greš potem lahko naprej.

Žal pa so se ravno zdaj, ko prestajam najhujšo preizkušnjo v svojem življenju, ponovno oglasili aktivisti proti splavu. Pa ne, da so se samo oglasili in povedali, da splavu nasprotujejo. Ne, to, kar počno te dni, je veliko več kot le to. Gre za dobro usklajeno in množično akcijo, ki so ji je veter v krila očitno dala podobne manifestacije na Poljskem in Hrvaškem. Božji otroci na glas molijo pred ljubljanskimi ginekološkimi poslopji. Zavod Živim je na pročelju frančiškanske cerkve na osrednjem ljubljanskem trgu teden dni noč in dan vrtel propagandni film proti pravici do splava. Vidni predstavnik RKC Tadej Strehovec je za Dnevnik izjavil, da bi splav prepovedal tudi ženskam, katerih življenje je ogroženo. Angelca Likovič pa na javni televiziji razlaga, da bi k donositvi otroka prisilila tudi posiljene ženske, in sicer zato, da bo Slovencev več!? In po tem jo povabijo še enkrat, v še daljšo oddajo!?

Z vsako novo izjavo, z vsakim novim javnim nastopom nas ponižujejo. Silijo nas, da bi se počutile krive. Zmerjajo nas z morilkami.

Tudi mene. Po vsem, kar sem morala prestati.

Oprostite, ampak to je odvratno. Kaj tako brezsrčnega lahko izjavi le kdo, ki se ne zaveda, kako zelo težko je sprejeti odločitev za splav in ga tudi narediti. In v kako brezizhodni stiski so praviloma ženske, ki se odločijo zanj.

No, seveda pa kaj tako brezsrčnega lahko izjavi tudi kdo, ki je preprosto zloben. Ker na sovraštvu do soljudi gradi svoj vpliv in politično kariero.

Kajti kaj drugega je to, čemur smo priča te dni, kot sovraštvo? To ni ljubezen do nerojenih ljudi. To je sovraštvo do živih.

Do žensk in deklet.

Ženske imamo v Sloveniji pravico do avtonomnega odločanja o rojstvu otrok. Ta pravica je bila izborjena in legalizirana pred 64 leti. Pred 25 leti je bila še dodatno zavarovana z vpisom v ustavo. Zaradi te pravice ter hkrati boljše informiranosti in lahko dostopne kontracepcije (brezplačnih kontracepcijskih tablet) splavov danes ni več, temveč drastično, res drastično manj kot pred desetletji. Statistika nas umešča na sam evropski rep.

Pa vendar se lahko v situaciji, ko se bo morala odločati o tem, ali bo nosečnost nadaljevala ali prekinila, že jutri znajde čisto vsaka ženska. Čisto vsaka! Ker to se ti preprosto zgodi. Misliš, da se ti ne bo. Tudi jaz sem. Pa se ti vseeno zgodi. Ker je odpovedala kontracepcija. Ker ob življenju pod pragom revščine niti sebi ne moreš kupiti hrane in si plačati bivališča. Ker si bila posiljena. Ker si sama še praktično otrok. Ker še nisi dovolj zrela. Ker si otrok ne želiš. Ker si otroka želiš, a ima tisti, ki ga nosiš, gensko napako, zaradi katere bo umrl še pred rojstvom ali tik po njem. Ali pa zato, ker je nenadoma ogroženo tvoje življenje.

Vsi ti razlogi so legitimni. Vsi so enako legitimni. Zato je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok nujna. Je velik civilizacijski dosežek. Brez nje tudi enakopravnost spolov ne bi bila mogoča.

Tudi to temo sva prejšnjo sredo načeli s psihologinjo, a šele potem, ko sva se pogovorili o tem, kako so minili moji zadnji tedni, kako mi je še vedno težko, koliko napora je potrebnega, da se po tako nenadni in siloviti spremembi življenjskih načrtov začneš počasi vračati v vsakdan ... Seveda sem ji povedala, da sem na poti k njej morala mimo protestnikov proti pravici do splava. In da sem se ob tem počutila nadlegovano. Razburjeno. Besno. Prikimala je. Problem ji je dobro poznan.

Nisem namreč edina. Vse, ki gremo mimo, smo nadlegovane. In to kljub temu da so naše maternice izključno naša stvar. Naša telesa so izključno naša stvar. Naše intimne odločitve, še tako težke in boleče, so izključno naša stvar. Božji otroci, Zavod Živim, Tadej Strehovec, Angelca Likovič in drugi aktivisti proti pravici do splava se nimajo pravice vtikati vanje. Lahko povedo svoje mnenje, čeprav je to v nasprotju s 55. členom ustave in zato v naši družbi nesprejemljivo. Nimajo pa pravice posegati v našo intimo, nas obsojati, žaliti in se odločati namesto nas.

Tega nam preprosto ni treba prenašati.

A v to smo vseeno prisiljene.

Že zato, ker jim javna televizija daje nezaslišano veliko minutaže v najbolj gledanih terminih.

In zato, ker se za zdaj še ni našla državna institucija, ki bi to nadlegovanje obsodila in ga začela preganjati.

Tudi predsednik države, po funkciji naša najvišja moralna avtoriteta, je te dni raje nastopil v reklami za telovadnico.

Na spodnjih povezavah si lahko preberete, kako smo na Mladini spremljali dogajanje po Tarči:

• Ko urednica izjavi, da smo gledali eno od boljših Tarč
• Življenje po Tarči
• Jutranja demagogija
• Do Tarče kritični tudi generalni direktor Fili, direktorica Biziljeva in varuh pravic gledalcev Ambrožič