Kakšna bo starost prihodnjih generacij?

Lani je prostovoljka, ena izmed tistih, vključenih v projekt Starejši za starejše, v Ljubljani opravljala rutinsko anketiranje starostnikov in pri tem naletela na moškega, ki mu je s svojim obiskom po vsej verjetnosti rešila življenje.

Prostovoljka je, kot vsako leto, od koordinatorke projekta Starejši za starejše Ljubljanske regije dobila svoj del seznama občanov, starejših od 69 let. Poleg imen je dobila tudi naslove, da jih obišče na domu in s kratko anketo preveri, kako živijo.

Prvi obisk je sicer namenjen predvsem temu, da prostovoljec starostnika spozna, se z njim pogovori in presodi, v kakšnem stanju je. A ko je naša prostovoljka potrkala na vrata manjšega stanovanja v Ljubljani, je doživela neprijetno presenečenje. Standardna pomoč v obliki pogovora ali prevoza do trgovine v tem primeru ni zadoščala: starejši gospod, ki ji je odprl, je bil komaj še pri življenju.

V Sloveniji 58 tisoč ljudi, starejših od 65 let, živi v revščini. To je skoraj vsak šesti Slovenec, starejši od 65 let. Vsak peti starejši pa je socialno izključen.

Pa ne od bolezni ali starosti, temveč od podhranjenosti. Bil je sam, brez družine, ki bi preverjala, kako živi, in brez kakršnihkoli vzvodov, prek katerih bi si zagotovil pomoč. Odtujen od zunanjega sveta si sam bodisi ni znal bodisi ni želel poiskati pomoči. Že leta je prejemal pokojnino, ki pa ni bila dovolj visoka, da bi si z njo privoščil dostojno življenje. Redno je plačeval položnice, a zaradi tega mu je dan za dnem zmanjkovalo denarja za hrano. Gospod ni jedel dovolj in učinek je bila podhranjenost, zaradi katere je bila nujna zdravniška oskrba. Če ga ne bi obiskala prostovoljka in mu priskrbela nujne zdravniške pomoči, kdo ve, kaj bi bilo danes z njim. »Dobesedno reševali smo [s projektom Starejši za starejše] življenja,« pove Vera Pečnik, podpredsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). »Mislim, da se nam je kar v nekaj primerih zgodilo, da je bil človek podhranjen in ga nihče ni obiskoval. Še sreča, da imamo v Sloveniji to prostovoljstvo, sicer ne vem, kako bi bilo poskrbljeno za tiste, ki imajo manj kot 400 evrov pokojnine … To je armada ljudi, za katere ne vemo, kako naj jim pomagamo!« V Sloveniji 58 tisoč ljudi, starejših od 65 let, živi v revščini. To je skoraj vsak šesti Slovenec, starejši od 65 let. Vsak peti starejši pa je socialno izključen. Starostniki so v Sloveniji skupina, za katero nimamo primerne sistemske ureditve. Pokojnine so tako nizke, da ima vse več starostnikov težave z gmotnim položajem in revščino, hkrati pa se zaradi višanja pričakovane življenjske dobe, dolgoletnega hitrega upokojevanja in visoke delovne neaktivnosti med starejšimi pokojninska blagajna hitro prazni. Ministrstvo za delo se za zdaj spoprijema predvsem z dolgotrajno vzdržnostjo javnih financ, ki pa ne upošteva vedno tudi socialnega položaja tistih, ki so jim pokojnine kot povračilo za dolgoletno delo namenjene.

Reven eden izmed šestih starejših

Leta 2015, ko je bil prag tveganja revščine določen s 617 evri na mesec, je po podatkih statističnega urada s takšnimi oziroma manjšimi mesečnimi prihodki živel vsak šesti Slovenec, ki je že dopolnil 65 let. Revščina med starejšimi je bila v preteklosti še bolj žgoča problematika: krizno točko je dosegla leta 2008, ko je bilo pod pragom tveganja revščine kar 21,3 odstotka starostnikov, še leta 2013 pa je bil pod pragom tveganja revščine vsak peti Slovenec, starejši od 65 let.

Leta 2014 se je stopnja tveganja revščine med starejšimi spustila za tri odstotne točke in tam obstala tudi leta 2015, ko je bila stopnja tveganja revščine med starostniki 17,2-odstotna. To je še vedno visoko nad evropskim povprečjem. V Evropski uniji je bilo leta 2015 revnih povprečno 14,1 odstotka starostnikov. Evropa se načeloma z revščino med starejšimi kar dobro spoprijema, saj se povprečje revnih starejših Evropejcev znižuje že vse od leta 2009, ko je znašalo 17,9 odstotka. V vseh letih merjenja je odstotek revščine med starejšimi v Sloveniji višji od povprečja Evropske unije.

Pokojnine

Revščina med starejšimi v Sloveniji ni presenetljiva, če upoštevamo, da je povprečna starostna pokojnina leta 2015 znašala 614 evrov, to pa je tri evre pod uradnim pragom tveganja revščine. Pri tem je po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) več kot 28 odstotkov upokojencev prejemalo pokojnino, ki je znašala 400 evrov ali manj. Sedemnajst odstotkov starostnikov v državi je prejemalo starostno pokojnino od 100 do 180 evrov.

Pokojnine se med krizo več let niso usklajevale: leta 2010 je bila povprečna pokojnina v Sloveniji 628 evrov, do leta 2015 pa se je znižala na 617 evrov. Hkrati je bila od leta 2010 do 2014 po podatkih statističnega urada 6,4-odstotna inflacija. Leta 2015 smo imeli polodstotno deflacijo. Januarja letos so se sicer pokojnine izredno uskladile – takrat so se zvišale za 0,7 odstotka, za dodatnih 0,4 odstotka so se zvišale oktobra letos.

Da so pokojnine prenizke, opozarjajo pri ZDUS. »Nekateri tudi za 40 let delovne dobe dobivajo celo po 480 evrov pokojnine, veste, kaj je to!« pove Vera Pečnik. »To je znesek, ki ni zadosten za preživetje!« Višino mesečnih dohodkov upokojencev v perspektivo najbolje postavi tale podatek: med starejšimi od 65 let, ki nimajo v lasti hiše ali stanovanja, je revščina 48,5-odstotna. Vsaka druga Slovenka oziroma Slovenec, starejši od 65 let, ki živi v najemniškem stanovanju, živi pod pragom tveganja revščine. V Evropi je ta odstotek leta 2015 znašal 18,1. V Evropi je reven skoraj vsak šesti starejši, ki nima lastniškega stanovanja, v Sloveniji je reven vsak drugi prebivalec, starejši od 65 let, v enakem položaju. Povprečna višina pokojnine v Sloveniji večinoma torej niti približno ne zadostuje za kritje vseh življenjskih stroškov.

Pomoč starostnikom

Ker je revščina med starejšimi tako razširjena, so podporni mehanizmi zanje v državi ključni. A programov izključno za pomoč starejšim tako rekoč ni – imamo le širše programe centrov za socialno delo in dobrodelnih organizacij, ki so namenjeni vsem ranljivim skupinam. ZDUS je presodil, da to ni dovolj, zato se je odločil vzpostaviti svoj mehanizem.

Projekt Starejši za starejše je solidarnostni projekt, pri katerem starejši prostovoljno zagotavljajo pomoč in podporo tistim vrstnikom, ki jo potrebujejo. Poteka že od leta 2004, ZDUS pa tako spremlja položaj starostnikov v državi.

Starostniki so v Sloveniji skupina, za katero nimamo primerne sistemske ureditve. Pokojnine so tako nizke, da ima vse več starostnikov težave z gmotnim položajem in revščino.

Projekt ima v vseh občinah, kjer so društva upokojencev vključena vanj, regijskega koordinatorja, ta pa od občine vsako leto pridobi podatke o občanih, ki so dopolnili 69 let. Čeprav so podatki zasebne narave, večina občin projekt podpira in jih sporoči, pove Vera Pečnik. Koordinatorka, opremljena s podatki, pošlje na teren prostovoljce. Ti gredo z anketo v roki od vrat do vrat in ugotavljajo, ali je med starostniki kdo, ki bi potreboval njihovo pomoč. Po besedah Vere Pečnik pomoč sprejme od 60 do 70 odstotkov ljudi. Tisti, ki so še vitalni, pa povedo, naj se prostovoljci vrnejo čez leto ali dve.

Prostovoljci pomagajo z vsem, s pogovorom, čiščenjem prostorov, dostavo dobrin, celo s koordinacijo. »Nimamo toliko lastnih sredstev,« pove Vera Pečnik. »Ampak organiziramo druge ljudi, da našim starostnikom izboljšajo položaj. Naš prostovoljec sporoči slabo stanje socialni službi, starostnika napoti na Karitas ali pa mu celo sam dostavi sredstva.« Prostovoljci, ki starostnike obiskujejo na domu, imajo najboljši vpogled v položaj starejših v Sloveniji. In kaj ugotavljajo? Vera Pečnik naslika precej črno podobo: težave, ki spremljajo starejše državljane, so vse obsežnejše. Prostovoljke vse večkrat naletijo na nasilje nad starejšimi. Kjer je finančna kriza v družini velika, mlajši staršem kradejo pokojnine. Vera Pečnik meni, da se duševno nasilje izvaja v enem izmed 20 domov. O tem, ali je revščina prisotna, po njenem mnenju ni dvoma. »Statističnih podatkov sploh ne glejte,« pove, »polovica ljudi je uboga, polovica!« Podatek, da je revna polovica starejših, je za nekatera območja v državi pravilen. Revščina je v nekaterih delih Slovenije precej bolj prisotna kot v drugih. Slavica Frelih, koordinatorka projekta na Južnem Primorskem, pove, da revščina med starostniki na tem območju ni tako izrazita, med drugim tudi zato, ker veliko upokojenk odhaja na delo v sosednjo Italijo, na Dolenjskem pa so razmere popolnoma drugačne. Lani je v Brežicah in okolici 49,7 odstotka tistih, ki so v anketi odgovorili na vprašanje »Ali osnovne življenjske potrebe pokrijete z lastnim dohodkom?« odgovorilo, da jim denarja bodisi včasih bodisi pogosto zmanjka.

Ne samo v različnih delih Slovenije, razlike se kažejo tudi med vasjo in mestom.

»Revščina se veliko bolj plazi po mestih,« pove Vera Pečnik. »Na podeželju so sosedska razmerja čisto drugačna. Če se izve, da kdo potrebuje pomoč, bo en sosed priskrbel ozimnico, drugi bo pomagal drugače in se bo uredilo. Na podeželju imamo skupnosti.« Ljudje na vasi pomoč dobijo od prostovoljcev in od sosedov, tisti, ki ostanejo sami v mestnih stanovanjih, so v veliko slabšem položaju. Podhranjeni starostniki v mestnih stanovanjih so le vrh ledene gore. V mestih so ljudje tudi bolj nezaupljivi do neznancev in so manj pripravljeni sodelovati v anketiranju. Ana Kalin, koordinatorka projekta v Brežicah, meni, da v mestih pri anketiranju sodeluje zgolj eden izmed desetih tistih, h katerim njihovi prostovoljci pristopijo. Na vasi obstaja več podpore, toda pod pragom tveganja revščine nikjer ni preprosto preživeti.

Pol kilograma kruha za en teden

Gospa Katarina (priimka zaradi varovanja zasebnosti ne objavljamo) že skoraj vse življenje živi v vasici v okolici Brežic, v hiši, ki sta jo z možem bolj ali manj zgradila s svojimi rokami. Hiša še danes ni končana – na zadnjem delu manjka fasada in nekaj sob bi bilo treba prebeliti – a nič ne de, Katarina večinoma uporablja le dve sobi. Prva je majhna kuhinja tik pri vhodu v hišo, druga dnevna soba, ki je zdaj, ko se gospa teže premika, postala tudi spalnica. Ob vratih stoji stara peč, stene in kote krasijo podobice in križi. Na sredini sobe stoji masivna miza iz temnega lesa, na kateri je nekaj revij, glasil in izrezkov člankov o starejših v občini, ki jih Katarina skrbno hrani. »Veliko ne morem več postoriti, berem pa še lahko,« pove in njen obraz se še bolj naguba, ko se nasmehne.

Katarina danes šteje 82 let, že zadnjih 38 jih je preživela brez moža. Bolj ali manj sama je vzgojila sinova, ki sta danes stara 50 in 55 let. Skrbela je tudi za vnuke: eden je do desetega leta tako rekoč živel pri njej, pove. Še kasneje je rad zahajal k babici, a to se je spremenilo pred kratkim, ko si je 25-letnik našel dekle. »To popolnoma razumem, ampak vseeno bi bilo lepo, če bi kdaj oba prišla k meni, da jo spoznam,« reče Katarina.

Zvišanja pokojnin ali določitve zneska minimalne pokojnine, s katerim bi bilo še mogoče preživeti, ni na vidiku.

Od družine je odtujena in večino časa preživi sama. Že leta ima težave s koleni, danes pa je zanjo že hoja iz sobe v sobo izziv. Za hišo ne more več skrbeti. Vhod vanjo, ki je moral biti včasih lepo urejen, preraščajo grmovje in okrasne rastline. Vrt za stavbo, na katerem je včasih gojila zelenjavo, sameva. Uspevajo le še jagode, ki ne potrebujejo stalne oskrbe, in sadno drevje.

Da vrt ne rodi več, je za Katarino hud udarec. Pokojnina, ki je njen edini mesečni prejemek, znaša 300,92 evra. Varstvenemu dodatku, do katerega je sicer upravičena, se je tako kot številni drugi upokojenci odpovedala, saj ne želi, da bi ga po njeni smrti odplačevali otroci. Zaradi doma pridelane hrane je prej laže preživela iz meseca v mesec. Zdaj, ko ne more več sejati in pleti, nekako »kombinira«, skomigne z rameni. Soseda, vdova Ida, ji gre kdaj v trgovino po mleko. Kruh vozijo po vasi, pol kilograma ji zadostuje za en teden. A večinoma ne nakupuje. Kdaj pa kdaj ji kak prijazen vaščan kaj podari. Gospa Minka, ki živi malo naprej po ulici, ji kdaj prinese kakšen pridelek. Drug sosed ji je priskrbel vrečo krompirja, ki jo bo najbrž praznila kar nekaj časa. Zmernost je v njenem primeru nujna.

Le zaradi pomoči prijaznih sosedov, ki ji podarijo kak pridelek ali pa jo odpeljejo k zdravniku, še lahko živi v svoji hiši. A zdaj prihaja zima in drva so draga. Ker ni prepričana, ali si bo lahko privoščila kurjavo, upa, da bo vsaj zimo preživela v domu upokojencev. Čeprav vse kaže, da si ga ne bo mogla privoščiti. Za najcenejšega, ki ga je našla doslej, bi morala plačati 628 evrov za sobo, ki bi si jo delila s sostanovalko. Toliko denarja nima. V takšnih primerih sicer lahko vskoči občina, a ker bi morala sredstva vrniti ona ali pa – po njeni smrti – družina, ji ta možnost ni všeč. Za zdaj zato še ni prepričana, kje bo preživela letošnjo zimo.

Za starostnike v državi ni poskrbljeno

Edini projekt, ki zagotavlja celovito pomoč starejšim v državi, deluje z minimalnimi sredstvi. Lani je 3600 prostovoljcev in prostovoljk projekta Starejši za starejše opravilo več kot šest milijonov prostovoljskih ur. Zveza društev upokojencev je izračunala, da so s svojim projektom ministrstvu prihranili 42 milijonov evrov. »Toliko bi stalo, če bi ministrstvo poslalo svoje ljudi s samo sedmimi evri plačila na uro,« pove Vera Pečnik, podpredsednica ZDUS.

Sedanji predlogi po najboljšem scenariju merijo kvečjemu na to, da se že tako mizerni položaj starejših državljanov ohrani, ne pa tudi izboljša.

Ministrstvo za delo projektu Starejši za starejše vsako leto nameni sto tisoč evrov. V ZDUS menijo, da bi potrebovali vsaj še dvakrat toliko. »Naši ljudje ogromno naredijo, ampak ministrstvo ima premalo posluha in naš projekt je vseskozi podhranjen!« pove Vera Pečnik. Ko se teh sto tisoč evrov razdeli po pokrajinskih zvezah, kjer prostovoljce izobražujejo, za plačilo prostovoljcem ne ostane nič. Zaradi težav s financami projekta ne morejo razširiti na vsa društva upokojencev. Danes ZDUS stopi v stik le s 53 odstotki starejših.

Poleg finančnih težav ima projekt Starejši za starejše težave tudi z zmanjševanjem števila prostovoljcev. Ana Kalin, koordinatorka projekta iz Brežic, opozarja, da je teh vedno premalo, zadnja leta pa se upokojenci vse manj vključujejo. Nekaj prostovoljcev je pridobila celo sama. Takšni programi pa bodo v prihodnosti vse pomembnejši, saj nič ne kaže, da se bodo prihodki upokojencev zvišali. Že sedanja ureditev je dolgoročno nevzdržna.

Pokojninska blagajna je prazna Glavni razlog za revščino starejših so nizke pokojnine. Težava slovenskega pokojninskega sistema je zelo preprosta: v preteklosti so se Slovenci upokojevali izredno hitro, poleg tega jih je večina (leta 2012 celo polovica) upokojitveno starost dočakala brezposelna. Posledica je veliko starostno upokojenih ljudi, ki prejemajo zelo nizko povprečno pokojnino (613 evrov), čeprav so še sposobni za delo.

Leta 2015 je bilo delovno aktivnih zgolj 36,6 odstotka Slovencev, starih od 55 do 64 let, evropsko povprečje pa je znašalo 53,3 odstotka. Največja razlika je v skupini ljudi, starih od 60 do 65 let: v Sloveniji je leta 2012 delalo 14,1 odstotka ljudi, v Evropi pa kar dvakrat več, 32,6 odstotka. V zadnjih 11 letih je delež delovno aktivnega prebivalstva, starega od 55 do 64 let, v Sloveniji narasel za manj kot šest odstotnih točk, Evropa je povprečje povečala kar za več kot 11 odstotnih točk.

Poleg tega, da veliko starostnikov upokojitveno starost dočaka brezposelnih, se Slovenci upokojujemo razmeroma hitro. Upokojitvena starost v Sloveniji se z zadnjo pokojninsko reformo sicer postopno zvišuje. Leta 2016 je upokojitvena starost za predčasno pokojnino 59 let (z zavarovalno dobo 39 let in štiri mesece) za ženske in 59 let in štiri mesece (z zavarovalno dobo 40 let) za moške, za starostno pokojnino pa 65 let za moške in ženske.

A v Sloveniji je razmeroma velik delež tistih, ki se upokojujejo pred doseženo uradno upokojitveno starostjo. Po podatkih statističnega urada je bilo med upokojenci, starimi od 50 do 65 let, ki so prejemali starostno pokojnino, leta 2012 kar 40 odstotkov takšnih, ki so se upokojili predčasno.

Število upokojencev se poleg tega povečuje. V Sloveniji starostno pokojnino prejema 432.545 ljudi ali skoraj 21 odstotkov prebivalcev. V zadnjih 11 letih se je število upokojencev povečalo za več kot sto tisoč ljudi.

Sedanji položaj je za javne finance nevzdržen. Bo pa še občutno slabši v prihodnosti, ko se bo zaradi staranja populacije razmerje med delovno aktivnimi in upokojenimi še manjšalo, hkrati pa bo vse več nestabilnih oblik zaposlitve, zaradi katerih se bodo zmanjševali vplačani socialni prispevki.

Programi aktivacije

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) želi problematiko reševati na dva načina. Spodbujalo bo zaposlovanje starejših, hkrati pa bo javne finance uravnotežilo s predvideno pokojninsko reformo.

Zaposlovanje starejših bi pospešili s svežnjem tako imenovanih programov socialne aktivacije, ki jih bo ministrstvo večinoma financiralo z evropskimi sredstvi. Programi merijo na več ranljivih skupin: posebej so namenjeni mladim v iskanju prve zaposlitve, osebam, starejšim od 30 let, z nižjo izobrazbo in dolgotrajno brezposelnim, starejšim od 50 let.

Programi zajemajo usposabljanje na delovnem mestu, neformalno izobraževanje in usposabljanje za poklice, po katerih povprašujejo delodajalci, programe spodbujanja neaktivnih k zaposlovanju, spodbujanje zaposlovanja s tem, da bodo delodajalci dobili subvencijo za zaposlitev, in s svetovanjem za dolgotrajno brezposelne. Vključevanje brezposelnih na trg dela bo tudi v prihodnje potekalo prek javnih del, kar bo financiral državni proračun. Za javna dela je vlada leta 2016 razpisala 32,9 milijona evrov za vključitev 6000 oseb.

Za izvedbo drugih omenjenih programov je za leti 2016 in 2017 namenjenih 50.694.400 evrov, pri čemer gre večinoma za evropska sredstva. In pričakovani učinki? »Predvidena je obravnava najmanj 19 tisoč oseb s 25-odstotnim ’izhodom’ oseb (vstop na trg dela, višja izobrazbena raven, pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, vstop v izobraževanje itd.), vključenih v programe socialne aktivacije,« sporoča predstavnik za odnose z javnostjo na ministrstvu.

A ta številka zavzema vse ranljive skupine. Odstotek delovne aktivnosti starejšega prebivalstva se tako zaradi aktivacije najbrž ne bo občutno povečal.

Bela knjiga

Pokojninska blagajna dolgoročno ni vzdržna. Ministrstvo ugotavlja, da bi se pri sedanji ureditvi izdatki za pokojnine do leta 2060 povečali z 11,8 odstotka BDP na 15,3 odstotka BDP, kar je največ med vsemi državami Evropske unije. Sedanja pokojninska blagajna je vzdržna zgolj do leta 2022 ali 2023.

MDDSZ se je zato lotil priprave nove pokojninske reforme. A Bela knjiga o pokojninah, v katero je ministrstvo zapisalo vse svoje predloge, je očitno plod polemike o vzdržnosti javnih financ, ne upošteva pa dejstva, da že danes vsak šesti starostnik v državi živi v revščini. Zvišanja pokojnin ali določitve zneska minimalne pokojnine, s katerim bi še bilo mogoče preživeti, ni na vidiku.

Glede na dosedanje razmeroma zgodnje upokojevanje v Sloveniji ministrstvo predlaga zvišanje upokojitvene starosti in podaljšano delovno dobo. Predvideni novi upokojitveni pogoj je starost 67 let z dopolnjenimi 15 leti zavarovalne dobe. Pokojninska osnova za izračun pokojnine bi se podaljšala s sedanjih 24 zaporednih najugodnejših zaposlitvenih let na 34.

Katarina upa, da bo vsaj zimo lahko preživela v domu upokojencev. Ampak vse kaže, da si ga ne bo mogla privoščiti.

Starostno upokojitev pri nižji starosti Bela knjiga dovoljuje samo izjemoma, in sicer pri izpolnjenem pogoju višje dopolnjene zavarovalne dobe. Bela knjiga odpravlja tudi pozitivno diskriminacijo ženk – po novi ureditvi bi se pokojnina računala po istem sistemu za moške in za ženske.

Odzivi na Belo knjigo so raznoliki. Nekateri ekonomisti jo označujejo za kakovosten dokument, ZDUS in sindikati pa so drugačnega mnenja. »Da se starostna meje upokojitve zviša na 67 let, nimamo nič proti,« pove Vera Pečnik, podpredsednica ZDUS. »Ampak le, če gre za takšna dela, da je to znosno.« Opozarja, da je predvidena delovna doba za fizične zaposlitve predolga in da je računanje pokojnine glede na 34 najugodnejših zaporednih let pretirano.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je do predloga še bolj kritična. Na novinarski konferenci, ki je potekala 12. oktobra, so njeni predstavniki predloge iz Bele knjige označili za »sistem, ki temelji na čistih neoliberalnih načelih brez socialnega čuta«.

ZSSS nasprotuje zvišanju upokojitvene starosti na 67 let in podaljšanju zavarovalne osnove na 34 zaporednih najugodnejših let. Predvsem pa opozarja, da predlog v občutno slabši položaj postavlja ženske. Tem naj bi se pokojnina korenito znižala, saj predlog ne upošteva, da ženske prevzemajo več starševskih in drugih skrbstvenih obveznosti. To naj bi imelo vpliv na osnovo za izračun višine pokojnine. ZSSS se prav tako zdi nesprejemljivo, da najnižja predvidena pokojnina znaša 222,52 evra. Znesek ne dosega niti denarne socialne pomoči, opozarja. Uradno sindikalna organizacija sicer ne ponuja drugačne možnosti.

ZDUS opozarja, da bi se morala minimalna pokojnina precej zvišati, da bi tistim, ki so vse življenje delali, omogočila počitek, kakršnega zaslužijo. »Da bi se minimalna pokojnina zvišala vsaj na 580, 590 evrov za 40 let delovne dobe,« pove Vera Pečnik. »Toliko, da bi lahko plačali položnice in za silo preživeli. Saj to je še vedno pod pragom tveganja revščine!« Delodajalci pa menijo, da je vsebina Bele knjige primerna za nadaljevanje pogajanj in pripravo izhodišč za reformo pokojninskega sistema, sporoča Tajda Pelicon, vodja za strateško komuniciranje pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Konkretnih predlogov Bele knjige GZS še ne komentira, saj pogajanja še potekajo. Tudi Združenje delodajalcev Slovenije bo uradno stališče zavzelo šele po obravnavi predloga na zasedanju Ekonomsko-socialnega sveta, katerega datum še ni določen, so sporočili.

Pod črto

Bela knjiga je z vidika vzdržnosti javnih financ zelo logično zasnovana. Ob predvideni novi ureditvi bi pokojninska blagajna vsekakor vzdržala, a za kakšno ceno!? Zaradi podaljšanja osnove za izračun višine pokojnine na 34 najugodnejših zaporednih let bi se pokojnine najverjetneje znižale, sploh če upoštevamo porast atipičnih oblik dela v Sloveniji, ki pomenijo plačevanje nižjih prispevkov za socialno varstvo. Bela knjiga sprememb na trgu dela sicer ne upošteva.

Še več, nova predvidena minimalna pokojnina je tako nizka, da ne omogoča preživetja. Glede na to, da je revščina med starostniki že sedaj v Sloveniji resna težava, mora pokojninska reforma temeljiti ne samo na ekonomski, temveč tudi na socialni perspektivi. Sedanji predlogi pa po najboljšem scenariju merijo kvečjemu na to, da se že tako mizerni položaj starejših državljanov ohrani, ne pa tudi izboljša.

© Članek objavljamo v sodelovanju z neodvisnim medijem za preiskovalno novinarstvo podcrto.si.