Z desnico na srcu

Uspeh Françoisa Fillona na konservativnih predhodnih volitvah med drugih razkriva, kako filistrsko in katoliško je francosko meščanstvo

V cerkvi Saint-Lambert de Vaugirard v 15. pariškem okrožju se vsako sredo ob pol devetih zvečer sestajajo mladi katoliki in molijo. Le slabega pol kilometra stran imajo strankarsko centralo konservativni republikanci. Župnik ne mara, da se v njegovi cerkvi govori o politiki, vseeno pa si njegovi podaniki izmenjujejo tudi politična stališča. Mnogim od njih se kandidat François Fillon zdi dobra izbira, saj naj bi bil verodostojen, in sicer tudi pri vprašanjih morale. Nekaterim se zdi celo, da je bil edina pametna izbira.

Pri izboru Françoisa Fillona za predsedniškega kandidata republikancev 27. novembra se je k besedi priglasila Francija, ki je v srcu veliko bolj konservativna in katoliška, kot se morda zdi na zunaj. Po številu gre morda res za manjšino, vendar imajo enake skrbi in želje kot veliko Francozov.

Ne glede na to, ali se bo Fillon, 62-letni politik, ki ima zelo rad rdeče nogavice, res vselil v Elizejsko palačo ali ne, je odločitev konservativcev, da kampanjo začnejo z javnimi predhodnimi volitvami, vsekakor lahko uspešna. Medtem ko se levica okrog predsednika Françoisa Hollanda razkraja, se vrli Fillon zdaj bojuje proti hujskaški Marine Le Pen iz Nacionalne fronte.

Uspeh nekdanjega premiera francoskih političnih krogov ni razburkal le zato, ker je bil tako nepričakovan. Senzacija se skriva predvsem v tem, da se trenutno vsepovsod zdi, kot bi se nenadoma spet zapolnil dolgoleten politični vakuum.

Fillon kot sredstvo integracije predlaga šolske uniforme in državotvoren pouk zgodovine. Kar predstavlja, je tako staromodno, da je spet v modi.

Francoska desnica, ki se muči z vprašanjem vodenja, financiranjem stranke in večnimi eskapadami svojega vodje Nicolasa Sarkozyja, se vrača. Konservativni tabor, ki se je po izgubi oblasti leta 2012 brez pravega vodstva in zamisli opotekal skozi družbene razprave, ima na čelu spet kapitana, ki očitno pozna pravo smer.

Zveza za ljudsko gibanje, ki je nastala iz gaullistov, in pozneje republikanci so dolgo zanemarjali okolja krščansko obarvanega konservatizma, čeprav so v Franciji močna. To sta v preteklih letih spretno izkoristila Nacionalna fronta in Identitarno gibanje in to zdaj dokazuje tudi Fillonova nesporna zmaga.

V raziskavi javnega mnenja je 72 odstotkov od skoraj treh milijonov Fillonovih volivcev navedlo, da izvirajo iz katoliškega okolja. Te volivce moti, če najvišje upravno sodišče v državi tako kot na začetku letošnjega novembra postavitev jaslic po magistratih dovoli le pod določenimi pogoji, da ne bi bilo kršeno načelo ločevanja cerkve od države. Nočejo spet predsednika, kot je bil Sarkozy, ki je med avdienco pri papežu lagodno drsal po mobilniku, ali takšnega, kot je François Hollande, ki se na motorju vozi k ljubici in novinarjem razlaga intimnosti.

Pomembno je, da Françoisu Fillonu ne pripisujejo takšnih izpadov.

Dijak jezuitske gimnazije je bil nekoč pri 27 letih najmlajši poslanec v državi, že več kot 30 let je poročen z isto žensko in ni nikoli tajil katoliških korenin. V svoji knjigi Faire je Fillon celo poudaril svoj verski izvor: »Sem katolik. Vzgojili so me v tej tradiciji in to vero sem ohranil.«

Kot pravi zgodovinar Denis Pelletier, imajo konservativni katoliki pomembno vlogo pri Fillonovem uspehu. Pelletier je za dnevnik Le Monde to izrazito nehomogeno skupino opisal kot učinkovito, zelo dejavno na družbenih omrežjih in sposobno hitre mobilizacije. Ravno zato, ker se ta skupina v razpravah o domnevni islamizaciji Francije počuti kot manjšina, je tudi tako dejavna. Občutek, da mora braniti svoje vrednote, naj bi bil osrednjega pomena za te privržence, je prepričan Pelletier.

Pred komaj nekaj tedni je ta konservativna manjšina dokazala, kakšno moč lahko pokaže v zelo kratkem času. Sredi oktobra se jih je na pariških ulicah k besedi priglasilo več deset tisoč. »Leta 2017 bom volil družino,« je pisalo na njihovih transparentih. Na zaključni manifestaciji na Trocaderu so udeleženci, med katerimi je bilo veliko družin z majhnimi otroki, mahali z zastavami v rožnati in svetlo modri barvi. To je bilo opozorilo vladajočemu političnemu razredu, lahko bi celo rekli, da kar odkrita grožnja.

Zadnji val protestov je spodbudilo gibanje Manif pour tous (Protest za vse), ki je nastalo leta 2012 kot odziv na načrtovano uvedbo istospolnih porok (Mariage pour tous – Poroka za vse). Danes je to registrirana stranka. Pravzaprav kar 65 odstotkov Francozov podpira poroke istospolnih parov, a ko je bilo treba dejansko glasovati o ustreznem zakonu, se je na sto tisoče nasprotnikov zgrnilo na barikade. Po deželi je divjal protestni vihar proti mavričnim družinam, ki se je razmahnil predvsem zaradi pravice do posvojitve za istospolne pare. Televizijski posnetki teh pretežno mladih demonstrantov se nekako niso ujemali z javno podobo o peti republiki, saj ta v svojem geslu omenja tudi enakost.

Vendar do oktobra nihče od glavnih kandidatov iz meščanskega tabora tega nasprotovanja širitvi pravic istospolno usmerjenim ni jemal resno, izjema je bil le François Fillon.

Oče petih otrok se osebno sicer ni udeležil demonstracije, vendar je tja poslal enega najpomembnejših podpornikov v predvolilnem boju. Razgretim demonstrantom je prek njega sporočil: »Podpiram vse, ki se zavzemajo za družino.« Po tistem je v vsaki televizijski razpravi nedvoumno izpostavil, da pod njim ne bo prekoračena nobena meja več.

Poznavalci razmer poročajo, da so ultrakonservativci iz gibanja Manif pour tous med predvolilno kampanjo logistično večkrat podprli Fillonovo ekipo, očitno tudi na zadnjem velikem shodu pred drugim krogom volitev v Palais des Congres 18. novembra. »Fillonova ekipa je tik pred zdajci poklicala odgovorne in jih prosila, naj pridejo pomagat,« je novinarjem razložil neki član gibanja.

V provinci obstaja veliko skupin, ki se jim kandidat ne sme zameriti, če bi rad prodrl v jedro oblasti v Parizu. Med te skupine sodijo na primer lovci in gostilničarji.

»Krščanska dediščina je pomemben del francoske zgodovine in kulture,« je pojasnil François Foret, politolog na svobodni univerzi v Bruslju. »Če Fillon poudarja svojo vero, jo zaradi tega tradicionalizma.« Foret je raziskoval vlogo vere v evropski politiki in podobna gibanja, kot je to v Franciji, opaža povsod po Evropi, tudi v Italiji in na Poljskem. V Franciji naj bi imeli vero »à la carte«: »Vera je le del lastne istovetnosti, iz nje si verniki izberejo vidike, ki se ujemajo z njihovim življenjskim slogom.« Kdor Françoisu Fillonu očita pretesno navezo s to in drugimi katoliškimi skupinami, očitno ne vidi, da tvorijo pomemben del francoskega konservativnega tabora – katerega temeljne vrednote v tradicionalno meščanski deželi so skupne večini družbe.

Za te volivce je bila še posebej pomembna Fillonova gesta po zmagi. »Roko ponujam vsem, ki bi radi vnovič zgradili našo deželo,« je zaklical v kamere, »vabim vse, ki v srcu nosijo ponos, da so Francozi.« Ko je to povedal, si je desnico položil na srce in za dolgo obstal. »La fierté d’être français,« to je te dni morda najpomembnejše Fillonovo sporočilo. In to seveda vžge v državi, kjer se po lanskih terorističnih napadih vse več mladih Francozov prijavlja na delovna mesta, ki jih razpisujeta vojska in policija, da bi služili domovini, in v državi, v kateri se prepirajo zaradi burk in svinjine v šolskih menzah. Fillon vztraja v tradiciji laicizma, kot sredstvo integracije predlaga šolske uniforme in državotvoren pouk zgodovine. Predstavlja se kot človek prepričanj, ne da bi bil ves penast od vneme. Veliko, kar predstavlja, je tako staromodno, da je spet v modi.

Njegov liberalni gospodarski program pa skriva zadeve, s katerimi bi bilo mogoče strmoglaviti deset francoskih predsednikov. Na enako umirjen način, kot govori o papežu, je na primer napovedal ukinitev pol milijona uradniških delovnih mest, odpravo 35-urnega delovnega tedna in dvig upokojitvene starosti. To je poimenoval »revolucija zdravega človeškega razuma«, pri čemer bi uresničitev njegovega programa za večino Francozov pomenila trd pristanek v gospodarski realnosti 21. stoletja. »Vedno je trdno stal za svojim mnenjem,« pripominjajo njegovi privrženci. »Takšne spremembe so nujne – in pri njem imamo vsaj vtis, da nas ne čakajo presenečenja, ker bi nenadoma spremenil svoja prepričanja.«

Tudi rahlo zaničljivo obarvan očitek proti Fillonu, da je provincialec, se v Franciji lahko sprevrže v politični bumerang. Ne nazadnje še vedno velja, kar je že leta 1929 v svoji razpravi Bog v Franciji? napisal nemški poznavalec in ljubitelj Francije Friedrich Sieburg. Površje političnega življenja z razkošnim Parizom naj bi prikrivalo drugačno resnico: »Provinca, ki je nihče ne pozna in katere celodnevnega dremeža nihče ne opazi, ima vso moč.«

Tam, v provinci, obstaja veliko skupin, ki se jim kandidat ne sme zameriti, če bi rad prodrl v jedro oblasti v Parizu. Med te skupine sodijo lovci, katerih pravic si ni drznil omejiti še noben francoski predsednik. Mednje sodijo tudi gostilničarji, ki jih je še več kot v drugih državah in še vedno živijo od starih mitov o rustikalnem kmečkem prebivalstvu. Poleg njih pa v deželi, ki leži ob dveh morjih, ne gre prezreti niti ribičev, ki so prav tako na pol mitične osebe, in jih konservativni kandidat prav tako potrebuje za zmago.

Fillonu za zdaj manevriranje med provinco in Parizom dobro uspeva. Pravnik v temno modrih oblekah v svojem volilnem okrožju pri zastopanju buržoazije uživa enako spoštovanje, kot ko si obuje gumijaste škornje v domačem kraju ob reki Sarthe na konservativnem severozahodu Francije.

Tam ima Fillon razkošno hišo s stolpičem iz 14. stoletja. Bleščave fotografije Fillona in njegovega družinskega klana pred gradičem, ki so jih že pred tremi leti objavili v reviji Paris Match, bi bile pogubne za marsikaterega politika. A Fillon ni poziral le kot graščak, temveč tudi v kanuju, v konjski ogradi in na rdečem traktorju.

V Franciji se to ne izključuje. 

© 2016 Der Spiegel