MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Politika

Pregled leta: Policijska država

Leto, v katerem je politika policiji podelila več novih pooblastil in prisilnih sredstev kot prej v dvajsetih letih

Bodo slovenski policisti v prihodnje več ljudi ubili s paralizatorjem kot s strelnim orožjem?

Bodo slovenski policisti v prihodnje več ljudi ubili s paralizatorjem kot s strelnim orožjem?
© Borut Krajnc

O policiji se je letos prvič veliko govorilo, ko so policisti pripravili zasedo ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju, enemu izmed državnih pogajalcev v času policijske stavke. Kljub temu da so zlorabili pooblastila, je bilo nadaljevanje zgodbe o policijskih pooblastilih presenetljivo. Politika je namreč policiji podelila številne nove pristojnosti in prisilna sredstva, o katerih si dolga leta še sanjati niso drznili.

Bilo je lani ob tem času, policijska stavka se je vlekla že nekaj časa. In skupina policistov (v njej je bil tudi predsednik enega od stavkajočih sindikatov Zoran Petrovič) se je odločila okrepiti sindikalni pritisk. Pripravili so zasedo za ministra Koprivnikarja, počakali so na pravo priložnost, ko se je vračal z neke prednovoletne zabave. Ustavili so ga in opravili test alkoholiziranosti, ki je bil sicer negativen. Po razkritju tega policijskega postopka so v policiji opravili ves potreben nadzor in ugotovili, da v postopku zoper ministra ni bilo nobenih nepravilnosti. In tako bi tudi ostalo, če v javnost ne bi prišli dokazi, da so se o zasedi dogovarjali na družbenih omrežjih.

Upokojena profesorica kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Alenka Šelih je to tedaj označila za očitno zlorabo policijskih pooblastil in izrazila zaskrbljenost nad malodušjem oziroma sprejemanjem tovrstnega ravnanja v policiji: »Če je to odraz neke korporativne kulture, atmosfere oziroma vzdušja znotraj tako zaprte organizacije, kot je policija, potem je nujno, da se o tem spregovori v policiji in tudi zunaj nje, in je treba takšen način delovanja v osnovi preprečiti.«

A do tega pogovora, razmisleka ni prišlo. Z izjemo odločitve vodstva policije, da suspendira in potem iz policije izloči pet policistov, ki so bili najbolj odgovorni za zlorabo pooblastil, se o tem v policiji ali v strokovni in laični javnosti ni spregovorilo, opozorila Šelihove in drugih se niso vzela resno.

Politika in policija sta imeli namreč preveč dela z uvajanjem »moderne« policijske zakonodaje, ki naj bi omogočila lažje spopadanje s terorizmom in kriminalom nasploh in lažje zagotavljanje varnosti … Namesto uvajanja sistemskih omejitev in varovalk pred samovoljo, ki je vsaj določen del policistov sploh ne razume kot tako, je policija dobila številna nova pooblastila in prisilna sredstva. Konec leta sta bila tako v državnem zboru vložena oba zakona, ki se s tem namenom spreminjata: zakon o nalogah in pooblastilih v policiji in zakon o nadzoru državne meje.

Po prvem zakonu bo policija odslej lahko uporabljala novo prisilno sredstvo – električni paralizator. Uvaja se, ker naj bi se pokazala praznina med uporabo strokovnega prijema oziroma palice in strelnega orožja. In to kljub temu, da statistika in varnostna situacija kažeta nasprotno, da se ta praznina (še) ni pokazala. Uvedba paralizatorja kot prisilnega sredstva, milejšega od strelnega orožja, predpostavlja dejansko stanje, v katerem je policija pogosto prisiljena uporabljati strelno orožje. Tako je recimo v ZDA. V državi z varnostnimi razmerami, kakršne ima Slovenija, uvedba električnih paralizatorjev ni uvedba milejšega prisilnega sredstva, ampak uvedba dodatnega prisilnega sredstva, ki bo povečala represijo in policistom dejansko omogočila, da na ljudi »streljajo«, tudi ko niso izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja. Paralizator pa tudi v ne tako malem številu primerov povzroči smrt. In umestno je tudi vprašanje, ali bodo policisti v prihodnje več ljudi ubili s paralizatorjem kot s strelnim orožjem.

To pa je zgolj najbolj otipljiva novost. Drugih sprememb na kratki rok ne bo mogoče tako hitro prepoznati in občutiti. Policija namreč dobiva pooblastilo za uporabo vojaškega orožja ter drugih vojaških sredstev, opreme in taktike. Poleg tega bo lahko izvajala neomejen nadzor nad prometom prek optične prepoznave registrskih tablic, lahko bo hranila več različnih vrst podatkov, tudi o letalskih potnikih, pa podatke, kot so DNK, prstni odtisi, fotografije ...

In kar je najpomembnejše, negativne posledice bodo vidne šele na dolgi rok – oba omenjena zakona odločno znižujeta standarde in varovalke za enega izmed večjih posegov v človekove pravice – varnostni pregled. Če je doslej veljalo, da mora za pregled vozila ali za osebni pregled policija izkazovati »sum«, da oseba poseduje prepovedane ali nevarne stvari, bo po novem za varnostni pregled dovolj, da bo to »glede na konkretne okoliščine mogoče pričakovati«. Težko ali nemogoče je namreč utemeljevati, da je vsak migrant tudi terorist, precej lažje pa je utemeljevati verjetnost, da konkretne okoliščine (barva kože, materin jezik …) kažejo, da gre za osebo, ki bi utegnila biti »nevarnejša« za družbo od povprečnega državljana. Po analogiji je mogoče to določbo zlorabljati tudi za vse druge drugačne, za vse vrste manjšin, subkultur …

Omenjeno novost vsebuje zakon o nadzoru državne meje in se formalno sicer uvaja za potrebe nadzora meje, a nadzor meje se izvaja tudi v notranjosti države, omejitev (za uporabo teh pooblastil) ni. Za uporabo novih pooblastil znotraj države policistom ne bo več treba izkazovati »utemeljene verjetnosti«, pač pa zgolj še »okoliščine, ki opravičujejo verjetnost«. »Prikrito in namensko kontrolo« nad ljudmi na meji in v notranjosti države, ki jo uvaja zakon o policijskih pooblastilih, pa bo policija lahko izvajala, če bodo za to po mnenju tožilstva obstajali »zadostni dejanski razlogi«, ki se bodo ugotavljali na podlagi »celostne ocene osebe«.

Vse to so težko razumljive in razložljive novosti, ki pa bodo v praksi imele največji vpliv na stopnjo varovanja človekovih pravic oziroma na obratno sorazmerno stopnjo (policijske) represije. Gre namreč za izraze, ki uvajajo nova dejanska stanja posegov v človekove pravice in zanje ni nikakršne sodne prakse. Posledično pomenijo začetek razgradnje visokih standardov za policijske posege v človekove pravice in poleg tega na široko odpirajo vrata za zlorabe v primeru, če (ko) bo na oblast prišla (še bolj) represivna vlada od trenutne. Poti nazaj, po povečanju represije, namreč ni. Vsakič, ko se je doslej spreminjala zakonodaja glede policijskih pooblastil, so se ta večala in rahljala, nikoli zmanjševala ali omejevala.

Vse te nove pristojnosti in prisilna sredstva pa bodo dobili policisti, ki jih država že dolgo ne izobražuje več dovolj dobro. Nekoč veljavno štiriletno izobraževanje je že pred leti nadomestila z zgolj enoletnim tečajem. Večino policistov, ki so v zadnjih letih (tudi letos) vstopili v policijo (oziroma najprej v enote obmejne policije, od tam pa v redne policijske vrste), je država »izobrazila« na zgolj šestmesečnem tečaju.

Skrb zbujajočo sliko nastajajoče policijske države je vlada dopolnila tik pred novim letom s predlogom zakona, s katerim bodo doslej nepredstavljive pristojnosti dobili še mestni oziroma občinski redarji. Podelila jim je nekatera policijska pooblastila. Redarji bodo poslej lahko ugotavljali identiteto osebe, legitimirali posameznika. Če oseba ne bo predložila osebnega dokumenta ali če ne bo upoštevala kakega drugega njihovega ukaza, bo redar za dosego svojega cilja lahko uporabil prisilna sredstva, in sicer plinski razpršilec in telesno silo oziroma strokovni prijem. In pri tem ni treba posebej poudarjati, da se za vstop v redarsko službo zahtevajo še precej nižji standardi izobraževanja kot v primeru policije.

Pri vsem skupaj ni odveč ponovno poudariti, da posledice najodločnejšega koraka k policijski državi doslej ne bodo vidne na kratki ali srednji rok. Pač pa šele čez čas, ko bodo že davno zamujene priložnosti za razmislek o varovanju človekovih pravic, opozorila pa že davno pozabljena. Ko bomo dodobra občutili vse razsežnosti vseh teh zakonodajnih sprememb, bo na leto 2016 ostal le še bled spomin. Bled in neprijeten spomin.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.