Darja Kocbek

30. 12. 2016

Družba

Washington Post je prvi časopis v ZDA, ki zahteva kazenski pregon za svoj vir

Napade na Snowdna nadaljuje tudi ameriški kongres

Edward Snowden

Edward Snowden
© Flickr

Guardian, New York Times in Intercept, trije od štirih medijev, ki so objavili tajne dokumente ameriške varnostne agencije NSA, ki jim jih je priskrbel njen nekdanji pogodbeni sodelavec Edward Snowden, so pozvali vlado ZDA, naj dovoli Snowdnu vrnitev v ZDA ne da bi proti njemu uvedli kazenski postopek. To je normalno dejanje za medije, ki so dolžni ščititi svoje vire in njihove informacije objavijo, ker ocenijo, da je to v interesu javnosti. Tako očitno ne mislijo pri Washington Postu, opozarjajo v Interceptu.

Washington Post v uredniškem uvodniku namreč navaja, da Snowdna, ki je bil tudi njihov vir, ne bi smeli oprostiti in izrecno zahteva, da bi se Snowden moral predati sodišču, da bi mu sodili zaradi vohunjenja, ali v najslabšem primeru prevzeti kazensko odgovornost za svoje ekscese, da bi mu vlada ZDA lahko ponudila določeno mero prizanesljivosti.

Washington Post je tako postal prvi medij v ZDA, ki v uvodniku zahteva kazenski pregon za svoj vir, ki mu je pomagal dobiti Pulitzerjevo nagrado. Še hujši primer novinarske izdaje lastnega vira so utemeljitve uredništva, zakaj je treba Snowdna kazensko preganjati. Uredništvo navaja, da je domači program metapodatkov edini od programov, ki jih je Snowden razkril upravičeno, saj je kršil zakon o nadzoru in s tem pravico do zasebnosti državljanov. Ker je bila sprejeta zakonodaja, ki je to kršitev odpravila, »se za te nujne spremembe lahko zahvalimo Snowdnu«. Toda programa metapodatkov ni razkril Post, ampak Guardian.

Za razkritje drugih programov pa po oceni uredništva Posta ni bilo javnega interesa, še več, z njihovim razkritjem je bila povzročena prava škoda. Med temi programi je PRISM, s katerim agencija NSA zbira podatke o spletnih komunikacijah vsaj od devetih velikih spletnih podjetij v ZDA. Za ta program uredništvo Washington Posta zdaj trdi, da je povsem legalen in v nobenem primeru ne krši pravice do zasebnosti, poleg tega veljavnost zakona, ki dovoljuje zbiranje teh podatkov, poteče prihodnje leto.

Intercept ob tem izpostavlja, da je uredništvo Washington Posta pozabilo navesti, da je Washington Post tisti časopis, kjer se je uredništvo odločilo na prvi strani objaviti in razkriti program PRISM. To je tudi članek, ki ga je uredništvo Posta skupaj z drugimi razkritji navedlo v prijavi za Pulitzerjevo nagrado.

Uredniki mnenjske strani Posta bi morali napasti svoje urednike, ki so se odločili za objavo, se državljanom opravičiti, da so ogrozili njihovo varnost ter zahtevati vrnitev Pulitzerjeve nagrade, če res verjamejo, da je bil program PRISM povsem legalen in njegovo razkritje ni bilo v javnem interesu. To bi morali narediti namesto da se sprenevedajo, da je za vse kriv vir in zato zahtevajo kazenski pregon zanj.

Še hujša kot intelektualna nepoštenost urednikov mnenjske strani Posta je po besedah uredništva Intercepta njihova velika strahopetnost. Potem, ko so se distancirali od razkritja lastnega časopisa glede programa PRISM, so še zatrdili, da je še veliko huje, da je Snowden omogočil objavo podrobnosti dejavnosti tajne službe na mednarodni ravni, ki jih je mogoče braniti. Ob tem pa neopravičljivo prezrejo dejstvo, da tega ni objavil Edward Snowden, ampak odgovorni uredniki Washington Posta.

Če se zdaj uredniki mnenjske strani Washington Posta distancirajo od razkritij svojega časopisa glede množičnega vohunjenja ter celo zahtevajo, da je treba njihov lastni vir spraviti za zapahe, bi bilo prav, če bi imeli vsaj toliko poguma, da bi priznali, da ni Edward Snowden odločal o objavi, ampak uredniki.

Obširno je dokumentirano in vsi časopisi, ki so objavili Snowdnova razkritja, vključno s Postom, so jasno zatrdili, da Snowden ni imel besede pri odločanju, katere programe bodo objavili in s tem razkrili javnosti. On je samo zagotovil dokumente. Zato mu ni mogoče naprtiti odgovornosti za razkritje, to odgovornost so v celoti prevzeli uredniki časopisov, ki so odločali, kaj bodo objavili v prepričanju, da gre za razkritje v javnem interesu. Uredništvo Washington Posta zdaj s pozivom, d aje Snowdna treba kazensko preganjati, ravna enako neodgovorno, kot elita, ki zahteva njegov pregon.

Napade na Snowdna nadaljuje tudi ameriški kongres. V svojem poročilu po poročanju Guardiana navaja, da ima Snowden vse od prihoda v Moskvo pred tremi leti redne stike z rusko tajno službo. Snowden sam in tudi njegov odvetnik Ben Wizner sta te trditve takoj odločno zanikala. Pravita, da je odbor za tajne službe porabil tri leta in milijone dolarjev za neuspešen poskus diskreditacije Edwarda Snowdna, čigar dejanja so privedla do najkorenitejših reform na področju tajnih služb v generaciji. Poročilo kongresa niti z besedo ne omeni, da Snowden ves čas ostro in pogumno kritizira ruske zakone, ki omogočajo nadzor in cenzuro.

Eli Lake v kolumni za agencijo Bloomberg navaja, da mu je nacionalni direktor za obveščevalne dejavnosti James Clapper leta 2014 priznal, da je bila napaka, ker so program NSA o zbiranju metapodatkov o telefonskih komunikacijah državljanov ZDA predolgo skrivali pred javnostjo. Zbiranje teh podatkov je bilo bistvo Snowdnovih razkritij novinarjem Washington Posta in Guardiana.

Ker so administracije predsednikov Georga Busha in Baracka Obame ta program skrivale, je Snowden lahko nastopil kot žvižgač, čeprav je dal novinarjem tudi informacije, ki nimajo nobene povezave s pravicami državljanov ZDA do zasebnosti, kot so podrobnosti, kako so agenti NSA vdirali v računalnike na Kitajskem. Tako je nepotrebno skrivanje omogočilo množično razkritje potrebnih skrivnosti. Eli Lake zaključuje, da poročilo ameriškega kongresa dokazuje, da se vlada ZDA te lekcije še mora naučiti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.