Politika

Banalno zlo, je temu rekla Hannah Arendt

Zmaga in vladavina »nadarjenega šarlatana«

Prelomnim letnicam iz zgodovine prejšnjega in komaj začetega 21. stoletja, če se omejimo samo na 1914, 1929, 1933, 1989, 2001 in 2008, se je pridružila letnica 2016 – leto izvolitve Donalda Trumpa na položaj predsednika gospodarsko in vojaško najmočnejše države na svetu. Prvič v ameriški zgodovini je na volitvah zmagal kandidat, ki pravzaprav ni kandidiral za predsednika, temveč za avtokrata, poleg tega je zmagal, čeprav je prejel več kot blizu tri milijone manj glasov(!) od tekmice. Sedemindvajset odstotkov ameriških volivcev, ki jih je neoliberalno vodena globalizacija porinila na rob družbe, je dalo priložnost politiku, ki v predvolilni kampanji ni skrival skrajnih demagoških, nacionalističnih, populističnih, rasističnih, mizoginih in sorodnih političnih prepričanj.

Trump ne skriva navdušenja nad avtoritarnimi politiki v svetu, na primer nad Putinom, Orbanom, Erdoganom, in se ne ustavi niti pred filipinskim predsednikom Rodrigom Dutertejem, ki je v petih mesecih dal mimo sodnega postopka pobiti več kot 4500 domnevnih kriminalcev, lepo število, kot se je hvalil, jih je tudi osebno pospravil s sveta; nadalje nad kazahstanskim diktatorjem Nursultanom Nazarbajevom, katerega »fantastične uspehe« je označil za »čudež«. Povedna je tudi njegova naklonjenost Narendri Modiju, članu skrajne desničarske organizacije, ki se navdihuje pri fašističnih in nacističnih idejah, od leta 2014 predsedniku indijske vlade. Modija ima za »velikega človeka«, ki si zasluži njegovo občudovanje (»big, big fan«). Gre za politika, ki se lahko za politični vzpon zahvali demonizaciji etnično-verskih manjšin, imigrantov in hvalisanju o velikosti svojega spolnega organa. Tega politika so v času, ko je bil na visokem položaju v eni od indijskih držav, obtožili, da je spodbujal množične poboje in posilstva muslimanov, ameriška vlada pa mu iz teh razlogov več kot deset let ni dovolila vstopa v državo.

Demokracija in človekove pravice ga ne zanimajo

Trumpovo naklonjenost avtoritarnim voditeljem v svetu številni povezujejo z »jezikom denarja in s politično močjo, ki se ne ozira na moralo«. Trump je poslal jasen avtoritarni signal, da ga demokracija in spoštovanje človekovih pravic ne zanimata.

Večkrat je pokazal občudovanje Putinove politike, oprte na »moč«, podprl pa je tudi njegov vdor v Ukrajino in odobraval fizično obračunavanje njegovega režima z novinarji. Omenimo še cinični Trumpovo odziv na napad s kemičnim orožjem na civiliste v Iraku, v katerem je umrlo najmanj sedem tisoč ljudi: »Sadam Husein vrže nekaj plina na ljudi in vsi znorijo, češ, glejte, uporabil je plin.« Na Trumpovo izvolitev se je glavni strateg Nacionalne fronte v Franciji Florian Philippot odzval z besedami: »Njihov svet propada, začenja se gradnja našega.« Pretendentka na položaj predsednika francoske republike na volitvah leta 2017 Marine Le Pen pa je dodala, da je prišel trenutek, ko je treba »zrušiti Evropsko unijo«. Trumpova zmaga je dodala veter v jadra voditeljev skrajne desnice ter raznobarvnih populističnih gibanj, strank in držav v Evropi, ki jih s Trumpom družijo enaki avtoritarni pogledi. Pri tem računajo, da jih bo ta politik, ki je že prej izrazil nedvoumno podporo brexitu, podpiral pri razgradnji Evropske unije in ireverzibilnem zatonu (globalne) demokracije po meri (i/neo)liberalne politike. Doma je bil Trump takoj po izvolitvi deležen velike podpore ameriškega biznisa, kamor se uvrščajo farmacevtska industrija, Wall Street, vojaška oziroma orožarska industrija, energetske korporacije in drugi.

Avtoritarnim politikom ustreza kaos, v katerem je mogoče upravičiti postopno odpravljanje demokracije. Trump seveda ni izrecno obljubljal, da ga bo v času predsednikovanja spodbujal, je pa napovedal, da bo njegova politika od vsega začetka do konca temeljila na nepredvidljivosti. Čeprav je večkrat spreminjal mnenja, na tej točki glede na to, da je to obljubo nekajkrat ponovil, ostaja dosleden. Paradoks je, da je ameriška politika pred Trumpom za »malopridne države« (rogue states) štela tuje države in njihove voditelje, za katere je veljalo, da izvajajo nepredvidljivo politiko. Videli pa smo tudi, kako so bile take države v najboljšem primeru deležne sankcij ZDA, v najslabšem pa vojaških posegov.

Trump ne skriva navdušenja nad avtoritarnimi politiki v svetu, na primer nad Putinom, Orbanom, Erdoganom, in se ne ustavi niti pred fi lipinskim predsednikom Rodrigom Dutertejem.

Avtoritarna »tranzicija«

Trumpov glavni strateg v Beli hiši Stephen Bannon, katerega vzornik je Lenin, mu bo vsekakor v veliko oporo, če se spomnimo njegove »programske« zaveze: »Lenin je hotel uničiti državo, to pa je tudi moj namen. Vse, kar je povezano z establišmentom, je treba uničiti.« Pri tem je poudaril predvsem demokratsko in republikansko stranko ter tradicionalne konservativne medije. Predhodnike takih Trumpovih in Bannonovih političnih pogledov je pred dobrimi 50 leti sicer prepričljivo analiziral in kritično ovrednotil ameriški zgodovinar Richard Hofstadter, avtor referenčnega dela o Paranoidnem stilu v ameriški politiki, ameriški zgodovinar in javni intelektualec.

Trump je nesporno spreten (populistični) politik, ki je izkoristil enormno in nevzdržno povečevanje neenakosti, za katero je odgovornih najmanj šest generacij demokratskih in republikanskih politikov pred njim, za prehod v še surovejšo verzijo avtoritarnega kapitalizma. Ponovno smo priča paradoksu, da je država, ki je prej s silo spodbujala različne demokratične in avtoritarne »tranzicije« drugod po svetu, nazadnje končala tako, da preizkuša eno izmed njih na sebi. V tem pogledu Trump niti ni tako izviren, kot se zdi, če vemo, da je z (dokončnim ali začasnim) uničenjem sleherne iluzije o pravični in demokratični družbi pripeljal nekaj desetletij trajajoči politični in ekonomski neoliberalizem do logičnega konca.

Seveda ne bi smelo presenetiti, da take »zgodovinske« vloge ni mogel odigrati politični »vajenec«, se pravi nekdo, ki ne bi poznal neoliberalizma od blizu, pri čemer, če se omejimo samo na en primer, mislim na njegovo ustanavljanje številnih podjetij, ki jih je z neplačevanjem (pod)izvajalcev pustil propasti in sočasno izkoristil veljavne zakone o bankrotu za to, da mu ni bilo treba plačati davkov. Gre za primere, ki jih poznamo tudi iz domačih logov in širše v Evropi ter svetu, značilni pa so za ekstremne gospodarske, politične in moralne disfunkcije kapitalizma nasploh ter še posebej v njegovi najbanalnejši neoliberalni izvedbi. To najbolje vidimo pri modelu korporativne vladavine, v katerem so investicije in produktivni potencial gospodarskih družb podrejeni vedno bolj naraščajoči porabi profitov z namenom, da se z nakupom in prodajo delnic umetno povečuje njihova vrednost in s tem bogastvo dominantne kaste. Govorimo o do skrajnosti financializirani ekonomiji, ki nima veliko skupnega ne z realno ekonomijo in še veliko manj s skupnim dobrim.

Demonstracije ob mednarodnem dnevu migrantov v Los Angelesu

Demonstracije ob mednarodnem dnevu migrantov v Los Angelesu
© Profimedia

Padec komunističnih in liberalnih elit

Med omenjenimi prelomnimi zgodovinskimi letnicami moramo posebej omeniti leto 1989, povezano s padcem Berlinskega zidu, in leto 2016, ki je pripeljalo na oblast Donalda Trumpa. Naključje je hotelo, da sta se oba politična in transformacijska dogodka zgodila na 9. november(!). V tej zvezi je treba omeniti razmišljanja tistih referenčnih družboslovnih analitikov, ki so po letu 1989 napovedali dolgo, časovno neomejeno vladavino liberalne demokracije, vendar so bili eni prej in drugi pozneje prisiljeni priznati neuresničitev takih napovedi. Po njihovem današnja panika in zmeda liberalnih elit spominjata na podoben odziv komunističnih elit v obdobju ene same generacije. Ni seveda težko uganiti, da bodo zadnje politične in z njimi povezane družbene spremembe, ki jih v tem času ni mogoče natančno predvideti, najmanj tako prelomne in usodne, kot jih je povzročil padec komunizma. Najmanj, kar je mogoče reči, je napoved nadaljnjega naraščanja politične moči skrajne desnice na obeh straneh Atlantika, ki napoveduje novo zgodovinsko obdobje, v katerem dobivata priložnost avtoritarni nacionalizem in v nedavni zgodovini že videno »banalno zlo«, kot ga je prepoznala in razlagala Hannah Arendt.

Trump, poslovnež sumljivega slovesa, se ni izrecno ideološko opredeljeval. Vseeno pa ga v ZDA raziskovalcem, ki so analizirali njegove govore, ni bilo težko prepoznati kot tradicionalnega konservativca in ga uvrstiti mednje. V tem pogledu oba, Bush mlajši in Trump, spadata mednje, vendar s to razliko, da se je prvi po svojih besedah posvetoval z Jezusom Kristusom, drugi pa je priznal, da ne bere knjig in da se posvetuje sam s sabo. V intervjuju za The People je razgrnil svoje življenjsko spoznanje: »Človek je najbolj pokvarjeno bitje med živalskimi vrstami. Življenje razumem kot niz spopadov, ki se končajo bodisi z zmago ali s porazom.« Še več podobnih socialdarvinistično obarvanih idej najdemo v njegovih knjigah, na primer v Ohromljeni/pohabljeni Ameriki (Crippled America).

Namesto konca neoliberalizma, ki nosi največjo odgovornost za razmere, čakajo Američane in svet, kot kaže, še katastrofalnejše posledice oligarhičnega in disfunkcionalnega kapitalizma.

Šolski primer narcisa

Zagovornike klasične konservativne misli, ki so med volilno kampanjo večinoma nasprotovali Trumpu, skrbi revizija konservatizma, ki je z izrazitim antiintelektualizmom zabrisala njegovo izvirno politično identiteto. Revizija treh glavnih virov konservatizma se je zgodila s tem, ko je verski tradicionalizem mutiral v politiko identitete (belopolti proti raznovrstnim manjšinam, od etničnih do spolnih), antikomunizem v nativizem in protikulturni libertinizem v tržni fundamentalizem. Klasični konservativci Trumpu očitajo, da je ugrabil konservatizem in ga sedaj prodaja pod svojo »znamko« – trumpizma, pri čemer pa ni povsem izviren, ker njegove ideje spominjajo na ideje paleokonservativca, ameriškega politika Pata Buchanana.

Trumpovo revizijo konservatizma določa njegova osebnost. Kot javno osebnost so ga presojali ljudje z različnih profesionalnih vidikov. Nekdanji župan New Yorka Michael Bloomberg je povedal, da »kot meščan New Yorka v njem zlahka prepozna sleparja«, kar je novinar New York Timesa Roger Cohen prevedel v »nadarjenega šarlatana«, se pravi nekoga, ki je v rasizmu, (ameriškem) nacionalizmu, naraščajoči revščini in seksizmu prepoznal enkratno priložnost za osvajanje oblasti. Več ameriških psihologov, med njimi Howard Gardner s Harvarda, omenja Trumpa kot šolski primer narcisa. Pri tem so se opirali na kliniko Mayo, referenčno ameriško ustanovo, ki odkriva tako osebnostno motnjo pri ljudeh, ki si pripisujejo pretiran pomen, občutijo potrebo, da jih vsi stalno občudujejo, pri njih pa je opaziti tudi pomanjkanje empatije do drugih.

Trumpov uspeh gre pripisati temu, da je spretno izkoristil strahove in bojazni nižjega in srednjega sloja, ki jih je neoliberalni ekonomizem s politiko deregulacije, privatizacije, poglabljanjem neenakosti in opolnomočenjem korporacij nad državo oropal za »ameriški sen«. Politični mainstream je bil vseskozi gluh za opozorila na primer nobelovca Josepha Stiglitza, Noama Chomskega in še pred njima Karla Polanyija (1944), da bo distopični eksperiment s samoregulirajočim se trgom pripeljal na oblast demagoga(e), ki ne bodo, kljub zapeljivim obljubam, prinesli rešitve, temveč bodo samo še bolj osiromašili in onesrečili družbe.

Ameriški »kristjani« v manjšini

O vzrokih za poraz Clintonove se bo še (dolgo) razpravljalo. Že sedaj pa lahko omenimo najmanj dva. Prvič, Hillary Clinton je poosebljala »sistem« in je kot taka poleg lastne vloge prevzela nase vse breme neoliberalne (ekonomske in a-socialne) politične dediščine obeh vladajočih strank v zadnjih treh desetletjih – od Reagana, obeh Bushev, soproga Clintona in Obame –, ki je ekonomsko in socialno marginalizirala ameriške delavce (»modre ovratnike«) in tudi večino srednjega razreda. Druga največja gospodarska in finančna kriza v svetovni zgodovini, ki je izbruhnila leta 2008, simbolizira v tem smislu zgodovinski poraz neoliberalne politike in njene finančne oligarhije, ki se niti ni mogla končati drugače kot uničujoče za večinsko (99 odstotkov) družbo.

Drugi vzrok je po mnenju Marka Lille, profesorja političnih in humanističnih ved na Univerzi Columbia v New Yorku, strateška napaka, ki jo je Clintonova zagrešila skupaj z vladajočo politično elito v demokratski stranki. Ta sestoji iz tega, da je v predvolilni kampanji retoriko različnosti omejila na etnične in spolne skupine, pri čemer pa je izpustila nekoč prevladujočo/dominantno skupino belih Američanov. Če že kdo omenja konstitutivne etnične skupine v Ameriki, bi moral nagovarjati vse ali pa nobene. Tista, ki je bila tako izključena, je to seveda opazila in prispevala svoj glas Trumpu.

Politični, še posebej demokratski mainstream je prezrl opozorila iz kontroverzne knjige Samuela Huntingtona iz leta 2004/05 Kdo smo? Izzivi ameriški nacionalni identiteti, v kateri je avtor vprašanje nacionalne identitete konfrontiral s kozmopolitsko in imperialno. Po objavi Huntingtonove knjige se je etnična demografija v ZDA še bolj spremenila, o tem govorijo statistični podatki, da je bilo še leta 1980 v polovici ameriških okrožij (counties) 98 odstotkov(!) prebivalstva belskega, leta 2014 pa je bilo takih okrožij le še pet odstotkov(!). Poleg tega so se v istem času prvič v ameriški zgodovini ameriški »kristjani« znašli v »manjšini«, natančneje pri 47 odstotkih(!), kar je Trump s svojo demagoško retoriko izkoristil in nazadnje tudi unovčil s tem, da je 80 odstotkov ameriških evangeličanov glasovalo zanj.

Bush mlajši se je po svojih besedah posvetoval z Jezusom Kristusom, Trump pa je priznal, da ne bere knjig in da se posvetuje sam s sabo.

Politični otrok neoliberalizma

Trump je v govorih sicer rohnel proti establišmentu, vojni v Iraku, prostotrgovinskim sporazumom, Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) in Natu, vendar ni ponudil druge možnosti, ki bi spominjala na Rooseveltov politični program radikalnih reform (New Deal), kakršen bi bil potreben v današnjih kritičnih gospodarskih in socialnih razmerah v ZDA, ki so primerljive s tistimi v času prve svetovne gospodarske krize. Pri reviji Economist ne verjamejo, da se bo Trump v resnici spopadel z globalno neoliberalno politiko. Ta je osiromašila na desetine milijonov Američanov, ti pa so v obupu, ker niso imeli druge izbire, naivno verjeli, da jih bo rešil.

V resnici so bili prisiljeni glasovati prej proti Hillary Clinton kot pa za Trumpa. Če bi demokratska stranka ponudila socialista Bernieja Sandersa, bi bil najverjetnejši poraženec volitev Donald Trump. O tem, da bo ta namesto obljubljenega »ameriškega sna« v resnici izdal svoje volivce, priča sestavljanje administracije (vlade), v kateri so se poleg najožjih članov njegove družine v večini znašli milijarderji, bančniki in generali, skratka tisti, ki tudi sicer nosijo največjo odgovornost za težavne notranje in geopolitične razmere, v katerih so se znašle ZDA.

To vse pomeni, da bo tudi Trump, kot drugi predsedniki najmanj od Ronalda Reagana naprej, vztrajal pri nereguliranem kapitalizmu, nezdružljivem z demokracijo, ki bo služil tankemu sloju najpremožnejših Američanov, vendar s to razliko, da bo, opirajoč se na avtoritarno politiko in laži, še naprej ponujal obubožanim in jeznim državljanom obračune z etnično prepoznavnimi notranjimi in zunanjimi sovražniki (tudi državami). Namesto konca neoliberalizma, ki nosi največjo odgovornost za razmere, v katerih se je znašla njegova država, čakajo Američane in svet, kot kaže, še katastrofalnejše posledice oligarhičnega in disfunkcionalnega kapitalizma od tistih, ki so jih (s)poznali doslej.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.