Revne zaposlene imata tudi bogati Nemčija in Švica

Mini zaposlitev ima v Nemčiji 4,9 milijona zaposlenih, študentov in upokojencev, v Švici je revnih in tistih, ki jim grozi revščina, en milijon 

Slovenija ni edina članica EU, kjer so mnogi zaposleni prisiljeni v prekariat in tako delati za minimalno plačilo, pa jim še tega delodajalci ne izplačajo. To se dogaja tudi v evropski gospodarski velesili Nemčiji. Da veliko delavcev, ki imajo mini zaposlitev, to je zaposlitev za krajši delovni čas, ne dobi izplačanega predpisanega minimalnega plačila, v svoji študiji ugotavlja fundacija Hans-Böckler. Slaba polovica Nemcev, ki imajo mini zaposlitev, kar je več kot dva milijona, je v letu 2015 dobila za uro dela plačano manj od predpisanih 8,50 evra bruto. Vsak peti ni dobil niti 5,50 evra bruto na uro.

Nemčija ima minimalno plačo predpisano od januarja 2015. Od začetka letošnjega leta ta znaša 8,84 evra bruto na uro. Mini zaposlitev ima v Nemčiji 4,9 milijona zaposlenih, študentov in upokojencev. Med tistimi, ki imajo mini zaposlitev je okrog en milijon upokojencev, med njimi so zlasti tisti, ki jim pokojnina ne zadošča za pokritje vseh stroškov. Nekatere upokojence, ki so delali polno delovno dobo, zdaj pa so zaradi prenizke pokojnine prisiljeni opravljati mini zaposlitve, je pred kratkim v dokumentarcu predstavila javna TV ZDF.

Leta 2014, pred uvedbo minimalne plače, je v Nemčiji 60 odstotkov delavcev z mini zaposlitvijo dobilo manj kot 8,50 evra na uro. Razlog za to, da še vedno 48,5 odstotkov dobiva nižjo plačo od predpisane minimalne, je po ugotovitvah raziskovalcev fundacije Hans-Böckler premalo kontrol. Ni dovolj minimalno plačo le predpisati, izvedbo zakona je treba tudi učinkovito kontrolirati.

Delodajalci zakon obidejo z različnimi triki. Njihovo število se po posameznih panogah razlikuje. V letu 2015 75 odstotkov ljudi z mini zaposlitvijo v hotelirstvu in gostinstvu ni dobilo izplačane predpisane minimalne plače. Precej kršitev so odkrili tudi v trgovini. Ekstremno nizke urne postavke po uvedbi minimalne plače izplačuje manj delodajalcev, še vedno pa niso povsem izginile, navajajo pripravljavci študije. Kršitve zakona o minimalni plači sodijo med vprašljive delovne pogoje za mini zaposlitve. Že v preteklosti so študije pokazale, da delodajalci ljudem z mini zaposlitvami ne plačujejo bolniških odsotnosti in dopusta, čeprav bi to morali.

Uradniki nemškega statističnega urada in komisije za minimalno plačo se z ugotovitvami študije ne strinjajo. Pravijo, da so v študiji upoštevani podatki le za pomlad 2015, torej za obdobje kmalu po uvedbi minimalne plače. Pa še ti so napačni, saj je po njihovih podatkih aprila 2015 samo do 13 odstotkov ljudi z mini zaposlitvijo, ne 48,5 odstotka, kakor piše v študiji, dobilo nižjo plačilo od predpisanih 8,50 evra bruto na uro. Fundacija Hans-Böckler velja za blizu sindikatom.

V Švici je revnih in grozi revščina enemu milijonu prebivalcev. Med njimi so tudi zaposleni. Četrtina od 530 tisoč ljudi, ki veljajo za revne, je zaposlenih. »V Švici zaposlitev ne zadostuje vedno za plačilo vseh izdatkov,« pravi Carlo Knöpfel, nekdanji sodelavec Karitasa in zdaj profesor na visoki šoli za socialno delo v Baslu. Ob tem izpostavlja, da revščina ne pomeni vedno pomanjkanja denarja. Kdor je finančno omejen, se mora pogosto ubadati s številnimi problemi. Težave lahko ima z ohranitvijo zaposlitve ali najti zaposlitev. Pogosto živi v slabih stanovanjskih razmerah, kar je povezano z zdravstvenimi težavami, je zadolžen in mora vračati kredite. Vse to vodi do marginalizacije in obupa. Takšna oseba pogosto ne vidi več izhoda.

V skupino revnih ali tistih, ki jim grozi revščina, tudi v Švici sodi vse več mladih, vse več jih je prisiljenih prositi za socialno pomoč. Revščina grozi posebej starejšim od 50 let, ki na trgu dela vse težje najdejo zaposlitev. Največje tveganje, da bodo ostali revni, pa velja za otroke, ki odraščajo v revnih družinah, zato bi bilo treba dedovanje revščine čim prej preprečiti.

Medtem ko delodajalci iščejo vse več visoko kvalificiranih delavcev, ki jim zagotavljajo tudi visoko plačo, je na voljo vse manj delovnih mest za manj izobražene ljudi. Razlog je predvsem robotizacija in avtomatizacija. Avtomatska blagajna v trgovini recimo predstavlja enega nezaposlenega trgovca. Enega nezaposlenega, ki bi včasih lahko delal na turistični agenciji, pomeni tudi iskanje in plačilo potovanj prek spleta.

To pa po besedah Carla Knöpfla ne pomeni, da bi se morali upreti razvoju in ga zavračati. Lahko pa sami s svojim obnašanjem prispevamo k temu, da bodo določena delovna mesta ostala. »Pred kratkim sem bil v Toskani. Na enem od bencinskih servisov je bilo mogoče izbirati med samopostrežbo in postrežbo. Pri postrežbi je bila daljša vrsta, čeprav je bila cena višja. Imam občutek, da so ljudje pripravljeni za storitev in več udobja dodatno plačati. To vidimo tudi pri dostavah na dom, ki postajajo vse bolj priljubljene. Na teh področjih nastajajo nova delovna mesta,« pojasnjuje profesor Knöpfel. Največjo skrb mu povzroča razgradnja socialne države. Tudi v Švici zvezna država in kantoni vse bolj varčujejo, socialne sisteme nenehno reformirajo.