MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

3. 2. 2017  |  Politika

Predsednik Pahor lahko odstopi

Predsednik republike lahko (trajno ali začasno) odstopi, če meni, da zakon ni skladen z ustavo oziroma njegovimi moralnimi načeli. 

Predsednik republike Borut Pahor

Predsednik republike Borut Pahor
© Borut Peterlin

Ko je državni zbor v času prve Janševe vlade, leta 2006, spremenil zakon o azilu (s katerim je zožil pravico do azila), je tedanji predsednik republike Janez Drnovšek zakon ocenil kot »preveč restriktiven in da se preveč omejujejo pravice azilantom« in je zadržal podpis zakona.

Ta zakon je leto dni kasneje nadomestil zakon o mednarodni zaščiti, ki se uporablja še danes. Ne bo pa se uporabljal, če oziroma ko se bosta vlada in državni zbor v skladu z nedavno sprejetim zakonom o tujcih odločila, da se pravica do mednarodne zaščite začasno suspendira. Potem, ko je v državnem svetu zmanjkalo par glasov za odložilni veto na zakon o tujcih, ta zdaj čaka le še predsednikov podpis in bo stopil v veljavo.

Kaj naj stori sedanji predsednik Pahor? Naj sledi zgledu nekdanjega predsednika Drnovška? Drnovšek je sicer podpis zakonu odrekel le začasno, saj je po posvetovanju s ustavno-pravno stroko (tudi z tedaj še profesorjem Mirom Cerarjem) ugotovil, da mu funkcija ne omogoča, da zakona ne podpiše. A predsednik ima še eno možnost, lahko trajno ali začasno odstopi.

To se sicer doslej še ni zgodilo. Še najbližje je bil Milan Kučan za časa svojega predsedovanja, ko je državnemu zboru pisal pismo glede protiustavnega zakona, ki je čakal njegov podpis. Šlo je za očitno protiustavno določilo v zakonu, saj so poslanci zakon sprejemali predolgo in na koncu je bilo v zakonu določeno, da ta že velja, čeprav sploh še ni bil razglašen. Kljub vsemu pa je bil Kučan takrat prisiljen podpisati zakon, ki pa ga je potem razveljavilo ustavno sodišče.

Predsednikova pristojnost razglašanja zakonov je določena v 91. členu ustave: »Zakone razglaša predsednik republike najkasneje 8 dni po njihovem sprejemu.« Pravna praksa, strokovna javnost in ne nazadnje politična praksa pa to predsedniško pristojnost štejejo za dolžnost. To v bistvu pojasnjuje tudi sama dikcija 91. člena, ki določa rok 8 dni, v katerih naj predsednik izpolni to svojo "pravico". Gre za uradno ugotovitev, da je zakon sprejet in spada v širše pojmovanje zakonodajnega postopka. Predsednik naj zato ne bi imel pravice zavrniti razglasitve zakona.

Edina širše priznana možnost, ki jo predsednik ima, če noče podpisati zakona, je, da "abdicira". To pa pomeni, da se začasno ali trajno odpove svoji vlogi predsednika države. Znan je primer iz Norveške, kjer zakone podpisuje kralj. Ko je nekoč odklonil podpis zakona, ki je prepovedoval abortus, se je odločil za dvotedensko abdiciranje.

O morebitnem abdiciranju je v intervjuju tik pred volitvami leta 1992 za Mladino spregovoril tudi Milan Kučan, ki je povedal naslednje: "Če bi bil zakon v popolnem nasprotju z mojo vestjo, bi raje abdiciral. Vendar ne le začasno. Šlo bi za tako pomembne razlike med mojimi osebnimi stališči in voljo parlamenta, da bi se mi zdelo nemoralno ostati na takšnem položaju." Kučan, takrat še kandidat za predsednika, bi torej v takšnem primeru odstopil.

Pahor sicer nima vsebinskih zadržkov glede zakona o tujcih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.