MLADINA Trgovina

Grega Repovž

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Politika

JANEZOV PODOBNIK

Govori kot Janša, ponareja resnico kot Janša, pa vendar – je zato res že Janša?

Cerar ni prvi politik, ki je poskušal zmagati na Janševem igrišču. Zgodovina slovenske politike je polna teh klavrnih poskusov.

Cerar ni prvi politik, ki je poskušal zmagati na Janševem igrišču. Zgodovina slovenske politike je polna teh klavrnih poskusov.
© Borut Krajnc

»Po osrednji sredozemski poti sicer prihaja največ prebežnikov v Italijo in na Malto, a nekaj jih je skozi Italijo v preteklih mesecih prišlo že tudi v Slovenijo. Predvsem pa se je odprla tudi pot po Jadranskem morju proti Istri. Ne gre za nekaj, kar nas ne bi neposredno zadevalo.« — S lovenski premier Miro Cerar, 3. februarja 2017, Valetta, Malta

Zakaj so se evropski voditelji tokrat zbrali v prestolnici Malte, Valetti? Zakaj ravno na Malti, kaj so želeli sporočiti s tem? Mar se kaj dogaja v Sredozemlju? Se sredozemske države prepirajo zaradi ribolovnih dovoljenj? Je problem onesnaženje Sredozemskega morja z vrečkami in drugo plastiko?

Nič od tega. Šlo je za simbolno in politično podporo Malti in Italiji zaradi stiske, ki jo imata danes ti dve državi z begunci, z mrtvimi in tistimi, ki preživijo pot čez morje. Veliko mrtvih beguncev namreč naplavi na obalo teh dveh držav, veliko pa jih poberejo reševalne in naključne ladje. Statistika je grozljiva: samo v zadnjih treh mesecih je v Sredozemskem morju umrlo 1354 ljudi, od tega kar 190 otrok. To je neposredna posledica zaprtja tako imenovane balkanske begunske poti.

O tem so govorili na Malti. Dejansko o tem, kaj narediti, da bomo imeli Evropejci na vesti čim manj smrti in trpljenja. Ta račun namreč Evropo še čaka. Spomniti se velja, kako trdo smo Slovenci pristali zaradi svojega ravnanja z izbrisanimi, kakšen madež imamo zaradi tega kot država. Pri čemer je evropsko ravnanje z begunci seveda še bolj problematično.

Slovenska vlada Mira Cerarja azilno zakonodajo zaostruje že od poletja 2016 – pri čemer beguncev praktično ni. A že od takrat vladni predstavniki napovedujejo in opisujejo vedno nove begunske valove. Premier in notranja ministrica govorita o beguncih, ki so ravno začeli pohod proti Sloveniji, ki so že v Makedoniji, ki so že v Srbiji, ki jih pričakujejo na Hrvaškem itd. Seveda so novinarji vedno znova poskušali odkriti potrditev teh napovedi. Neuspešno.

A prav na teh dokazanih neresnicah je vlada utemeljila jeseni napovedane, januarja letos pa sprejete spremembe zakona o tujcih, ki omogočajo Sloveniji, da se pri obravnavi beguncev odpove mednarodnim standardom človekovih pravic.

Zakon o tujcih je sicer na prvi pogled Cerarjev politični uspeh: javnost namreč spremembe pri načinu obravnave beguncev večinsko podpira. Seveda pa je mnenje javnosti tudi posledica enotne protibegunske retorike slovenske politike. Slovenska politika je namreč pri aktivnem razširjanju strahu pred begunci res enotna – podobno je po celotnem bivšem socialističnem bloku –, aktivno ji nasprotujejo le v Združeni levici in na trenutke socialdemokrati. Proti je tudi nekaj poslancev vladajoče SMC.

Prerivanje Janeza Podobnika (na fotografi ji na tleh) na slovensko-hrvaški meji leta 2004.

Prerivanje Janeza Podobnika (na fotografi ji na tleh) na slovensko-hrvaški meji leta 2004.
© RTV SLO

A bistveni problem ostaja: premier Miro Cerar in ministrica Vesna Györkös Žnidar o beguncih zavestno in brez sramu lažeta. In premier laže, ko pripoveduje o novi istrski begunski poti. Vsi so ga postavili na laž: hrvaški premier, slovenska in hrvaška policija, še ministrstvo za zunanje zadeve, istrski župani, podatki mejne kontrole, vsi. Najbolj brezkompromisno pa ga seveda na laž postavljata geografija in razum. Zakaj bi namreč kdo hotel priti v Slovenijo, in sicer tako, da gre v čoln in se nato pelje iz Grčije ali Italije do hrvaške Istre, da bi potem prečil varovano schengensko mejo med Slovenijo in Hrvaško – namesto da bi se preprosto sprehodil čez odprto mejo med Slovenijo in Italijo? To je res napad na razum.

A to še ni vse. Še nekaj izhaja iz Cerarjevega nastopa – premier namreč manipulira, da si begunci želijo priti v Slovenijo. Ne, še vedno si ne želijo. Slovenija ima toliko beguncev, kolikor jih je obstalo v Sloveniji, in toliko, kolikor jih je dobila z evropskim dogovorom. Ostali ne želijo sem. Še vedno.

Ko se Cerar zlaže, da obstaja istrska begunska pot, se Janša zlaže bolj: da namreč Cerarjeva vlada da vsakemu beguncu skoraj 2000 evrov.

Vse skupaj je torej toliko res, kot so bili resnični podatki o iraškem jedrskem orožju v Vilenski izjavi, s katero je Slovenija leta 2003 vstopila v koalicijo voljnih držav in vojno z Irakom. Zakaj torej Cerar to počne, zakaj se tako vede? Žal je odgovor preprost: tako danes ravna velik del konservativnih politikov v Evropi. Tako ravnajo, da bi zmanjšali moč protibegunske retorike skrajno desnim strankam.

Tudi Cerar računa, da s tem, ko gre tako ostro nad begunce – ki jih, absurdno, ni –, lahko zasede politični prostor, ki bi ga sicer zasedla ksenofobna in nacionalistična politika.

Pa se to res da? Delež politikov, ki v to verjame, je sicer zelo velik, Evropa jih je polna. Izidi na volitvah v različnih državah pa temu ravnanju ne pritrjujejo. Tako na primer zaostrovanje protitujske retorike ni pomagalo bivšemu britanskemu premieru Davidu Cameronu, ko je poskušal dobiti referendum o izstopu iz Evropske unije. Volivci njegove stranke so množično glasovali za izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Zaostrovanje protibegunske retorike ni pomagalo niti francoskim socialistom – in čeprav ima Francija že drugo leto zaradi »grožnje islamskega terorizma« izredne razmere, retorika vlade pa je naravnost grozljiva (kaj še ostane voditeljici Nacionalne fronte Marine Le Pen?), je francoski predsednik François Hollande pristal na zgodovinsko nizki ravni popularnosti.

Podobno se je zgodilo tudi v ZDA. V Evropi sicer ni zelo znano, a tudi administracija Baracka Obame je bistveno zaostrila svojo zakonodajo in zelo otežila vstop tujcem v ZDA – tako so ravnali prav zato, da bi populistom vzeli to orožje. Tako so že pred tremi leti uvedli nove vizume za državljane držav s pretežnim arabskim prebivalstvom, ki jih je na svoj seznam uvrstil tudi aktualni predsednik Donald Trump. Ne samo to: tudi če je imel kdo dvojno državljanstvo, je moral pridobiti vizum. Je to demokratom kaj pomagalo? Nič. Nasprotno.

Politiki veliko pogledujejo tudi proti Avstriji in izpostavljajo, da je na predsedniških volitvah v tej državi v ponovitvi zmagal Alexander Van der Bellen, kar naj bi bila posledica bolj brezkompromisne drže vlade do beguncev. A Avstrija je dokaz za nasprotno: Van der Bellen namreč ni predstavnik sedanje avstrijske vladajoče koalicije in v predvolilnem času izrecno ni odstopil od svojih demokratičnih načel obravnave beguncev. Prav zato je ohranil volilno podporo in uspešno aktiviral sredinsko in levo volilno telo.

Ribarjenje Antona Ropa in Markota Pavlihe v Piranskem zalivu leta 2004.

Ribarjenje Antona Ropa in Markota Pavlihe v Piranskem zalivu leta 2004.
© Denis Sarkić

Problem je namreč v tem, da tovrstno posnemanje ni dovolj. Drugače rečeno: če govoriš kot Janša, hodiš kot Janša, še ponarejaš kot Janša, še vedno nisi Janša – predvsem gre Janša vedno še korak dlje. Ko se Cerar zlaže, da obstaja istrska begunska pot, se Janša zlaže bolj: da namreč Cerarjeva vlada da vsakemu beguncu skoraj 2000 evrov. Ko Cerar trdi, da v čolnih na poti v Istro sedijo begunci, on pa jih ustavlja, da ne bodo mogli priti k nam, Janša trdi, da begunci živijo v luksuznih stanovanjih v Sloveniji, katerih najemnino plačuje Cerarjeva vlada.

Cerar ni prvi politik, ki je poskušal zmagati na Janševem igrišču. Zgodovina slovenske politike je polna teh klavrnih poskusov, a najbolj klavrn se je zgodil tik pred volitvami leta 2004. Seveda so tudi takrat slovenski politiki svojo zavezanost državi poskušali dokazovati z odnosom do Hrvaške. Tako so člani Slovenske ljudske stranke pod vodstvom predsednika Janeza Podobnika v predvolilnem času načrtno odšli čez mejo na Hrvaško, do domačije Joška Jorasa. Seveda pa so jih, tako kot vedno in vsakogar pred njimi, na poti nazaj ustavili hrvaški obmejni organi in zahtevali dokumente. Člani stranke so to zavrnili, zato se je začelo prerivanje. Nekaj članov, med njimi tudi Podobnik, je padlo po tleh. Večino so zadržali in odpeljali na Policijsko postajo Buje na hrvaški strani. Joška Jorasa niso odvedli.

A potem so svojo priložnost, da se popeljejo na tem populističnem valu, še isti dan začutili tudi v takratni LDS. Ko so Podobnika izpustili, sta ga tako v Sečovljah že pričakala državni sekretar Andrej Logar in predsednik odbora za zunanjo politiko Roman Jakič. Enako se je odzval tudi premier Anton Rop: ne gre le za incident proti Sloveniji, ampak tudi za incident proti EU. Rop je takoj poklical hrvaškega premiera Iva Sanaderja, že čez nekaj dni pa svojo nacionalno zavest kazal tako, da se je z ministrom za promet Markom Pavliho, ob navzočnosti kamer seveda, spravil lovit ribe v Piranski zaliv, na mejno črto med državama. In kakšen je bil rezultat? Nič, volivci desnice so volili tistega, ki je imel že do takrat najbolj ostra stališča do Hrvaške, torej Janšo in ne Podobnika – tudi ker so videli, kaj se je zgodilo Podobniku –, populistične poteze Toneta Ropa pa so odgnale še nekaj levih volivcev v abstinenco.

Seveda pa vse to ne pomeni, da je Cerar tak kot Janša. Cerar za zdaj stavi predvsem na protibegunsko retoriko in na sprejemanje restriktivne zakonodaje, dejansko pa vlada sprejema begunce in jih razporeja po Sloveniji, jim dodeljuje stanovanja, jih razporeja po šolskem sistemu. Zelo malo, pa vendar. Dobronamerno bi celo lahko rekli, da s protibegunsko retoriko prestrašena vlada ustavlja možen gnev, ki ga je v Sloveniji zoper begunce pripravljen sprožiti malodane vsak župan, pri podpihovanju pa tako radi sodelujejo malodane vsi mediji, z nacionalno televizijo na čelu. S takšnim ravnanjem se stališča skrajne politike legitimirajo, stališča skrajne politike pa v očeh javnosti postajajo vse normalnejša. Pa ne samo to: če bi vodenje naslednje vlade dejansko prevzel Janša, slednjemu ne bo treba spremeniti več nobenega zakona, da bi represijo dejansko uveljavil – vsa svoja ravnanja bo imel legitimirana v Cerarjevih zakonih oziroma zakonih sedanje koalicije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.