MLADINA Trgovina

Borut Mekina

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Politika

Boljši sosed

Kako je Hrvaška lobirala za teran, medtem ko je Slovenija jamrala

Vinograd pri Svetem pri Komnu. Iz grozdja sorte refošk, ki raste na rdeči zemlji, pridelujejo kraški teran

Vinograd pri Svetem pri Komnu. Iz grozdja sorte refošk, ki raste na rdeči zemlji, pridelujejo kraški teran
© Joco Žnidaršič

Poleg svoje uradne diplomatske misije na 4000 kvadratnih metrih ima Hrvaška v Bruslju še šest predstavništev, namenjenih »neformalni« diplomaciji. Zadnjega je leta 2012 z namenom »vplivanja na sprejemanje odločitev znotraj evropskih institucij in izkoriščanja možnosti pridobivanja finančnih sredstev iz evropskih fondov« odprlo mesto Zagreb, prvega pa že leta 2005 Istrska županija. Njihovo neformalno delo – vplivanje na uradnike evropske komisije in drugih institucij – se je v tem času več kot obrestovalo.

Eden pomembnih uspehov predstavništva Istre v Bruslju je recimo projekt »Karst underground protection«, katerega namen je bila zaščita kraških jam in kraških pojavov na obmejnem območju v Sloveniji in na Hrvaškem. Čeprav je pri projektu sodeloval tudi ugledni slovenski Inštitut za raziskovanje krasa - ZRC SAZU, je bila Hrvaška tista, ki je ta projekt zasnovala, vodila in zanj dobila tudi sredstva EU. Večji del denarja je bil recimo porabljen za ustanovitev znanstveno-izobraževalnega centra »Speleo hiša« v hrvaški vasi Vodice, za projekt pa je EU med letoma 2009 in 2015 namenila več kot milijon evrov.

Če ne upoštevamo evropskega sofinanciranja gradnje kanalizacije v slovenskih občinah na Krasu, za katero je doslej EU prispevala 16 milijonov evrov, gre za zelo velik uspeh Istrske županije. Slovenija je namreč doslej za zaščito Krasa prejela precej manj denarja. Kot pojasnjujejo v službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, je na področju evropskega teritorialnega sodelovanja v okviru programa čezmejnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo v letih 2007 in 2013 Evropska unija za zaščito okolja na Krasu namenila 600 tisoč evrov v okviru treh projektov (Kras Carso, Hydrokarst in Agrotour).

Tudi primerjava obsega sredstev EU, do katerih sta upravičeni Slovenija in Hrvaška do leta 2020, kaže na precejšnjo razliko. Slovenija je recimo v aktualni perspektivi upravičena do 4,9 milijarde evrov, Hrvaška pa do 12,1 milijarde. V službi vlade za kohezijsko politiko sicer pravijo, da ključni dejavnik ni pogajalska sposobnost, ampak nekateri statistični podatki, kot je število prebivalcev ali razvitost. A Monika Kirbiš Rojs, vodja razvojnega centra v Slovenski Bistrici, ki je med letoma 2012 in 2013 kot državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) pokrivala področje kohezijske politike, meni drugače.

»Pogajanja tečejo predvsem o pogojih za črpanje EU-sredstev. In na tem področju je žal Slovenija znana kot slab pogajalec v Bruslju,« pravi. Eden izmed razlogov za to naj bi bilo v preteklosti zelo hitro menjavanje pristojnih ministrov. Kot drugi razlog navajajo, da naj v Sloveniji teh pogajanj nikoli ne bi jemali resno. Na pogovore na evropsko komisijo naj bi Slovenija pogosto pošiljala uradnike, druge države pa so tja pošiljale svoje ministre. »Kako je videti realna pozicija Slovenije v praksi? Spomnim se srečanja v Bruslju, kjer sem pred leti kot predstavnica občine predstavljala naše evropske projekte. Prišla sem sama, skupaj s predstavnikom z veleposlaništva, na drugi strani pa je bilo v dvorani 150 Italijanov. Italijanska regionalna predstavništva imajo namreč v Bruslju najeto celo poslovno stavbo. Tudi s Hrvati je podobno, medtem ko mi regionalnih predstavništev sploh nimamo,« pripoveduje Kirbiševa.

Kozarec rdečega vina »Tera«, pridelanega iz grozdja sorte refošk, zraslega na rdeči zemlji v hrvaški Istri. Hrvaški vinar Danijel Kraljević trdi, da gre za teran, ki ga v Istri pridelujejo že stoletja.

Kozarec rdečega vina »Tera«, pridelanega iz grozdja sorte refošk, zraslega na rdeči zemlji v hrvaški Istri. Hrvaški vinar Danijel Kraljević trdi, da gre za teran, ki ga v Istri pridelujejo že stoletja.
© Borut Krajnc

Hrvaška je, poleg urada Istrske županije in predstavništva mesta Zagreb v Bruslju, z namenom boljšega črpanja finančnih virov iz skladov EU ustanovila še mnoge druge pisarne ali ustanove. Recimo predstavništvo hrvaških regij. Pa urad slavonske županije. Pa urad Hrvaške turistične zveze. Pa predstavništvo Hrvaške gospodarske zbornice. Pa urad mesta Dubrovnik, ki velja v diplomatskih krogih za enega najbolje organiziranih. V slovenski vladi sicer zatrjujejo, da uspeh pri pridobivanju EU denarja ni odvisen od lobiranja ali pogajanj, a uspeh nekaterih držav s t. i. Junckerjevim skladom dokazuje nasprotno.

Ko je pred dvema letoma komisija začela zbirati vloge držav za črpanje sredstev iz Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), tako imenovanega Junckerjevega sklada, je osemčlanski konzorcij ekspertov, ki so odločali o evropskem sofinanciranju projektov, že v prvem krogu na presenečenje mnogih odobril projekt obnove dubrovniškega letališča, vreden kar 220 milijonov evrov. Kasneje sicer Dubrovniku ni uspelo, a Slovenija se tedaj s svojim projektom drugega tira Koper– Divača ni uvrstila niti v prvi krog. Naša država ni podpisala še nobene pogodbe za črpanje sredstev iz Junckerjevega sklada, Hrvaška pa je že podpisala za 50 milijonov evrov pogodb. Slovaška bo recimo iz tega sklada prejela 427 milijonov evrov za gradnjo avtoceste okoli Bratislave.

Hrvaška je danes v Bruslju bolje poznana kot Slovenija. Ima šest »lobističnih« predstavništev, Slovenija zgolj eno, Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje (SGRZ) s štirimi zaposlenimi. To združenje, ki so ga leta 1999 ustanovili takratna vlada Janeza Drnovška, Zadružna zveza, Gospodarska zbornica, Institut Jožef Stefan ter ljubljanska in mariborska univerza, danes vodi Draško Veselinovič, bivši predsednik uprave NLB ter ustanovitelj in dolgoletni direktor Ljubljanske borze. Z obžalovanjem ugotavlja, da državni organi še te edine tovrstne organizacije ne poznajo.

A še bolj kot to, da bi jamrali nad usodo domačih pridelovalcev terana, je primer zanimiv kot ilustracija uspešnosti hrvaške diplomacije in njene gospodarske politike.

»Če vzamemo primer terana – vedelo se je, kako se je Hrvaška zavzemala za njegovo zaščito. Zelo sistematično in organizirano. Enako, če ne še bolje, bi lahko počeli mi. Ni področja, ki ga ne bi mogli zastopati v imenu slovenskih državnih, javnih ali zasebnih institucij in podjetij. Tudi na finančnem področju,« odgovarja, ko mu omenimo nedavni neuspeh Slovenije pri prepričevanju evropske komisije po zamiku privatizacije NLB. Medtem ko je recimo Italiji nedavno uspelo zaustaviti prodajo štirih manjših bank, ker niso bili zadovoljni s ponujeno kupnino, je Slovenija prisiljena v privatizacijo NLB, čeprav sodišča še vedno niso odločila, ali je bila banka pri poglobljenem pregledu leta 2013 tudi podcenjena, kot danes dokazujejo mnogi ekonomisti in prizadeti. »A brez avtorizacije oziroma ustreznega pooblastila seveda ne moremo ničesar. V Jugoslaviji so vsi vedeli, da je treba biti aktiven in prisoten v Beogradu, za Bruselj pa se to nekako še vedno ne razume,« ugotavlja.

Nedavna odločitev evropske komisije, da tudi hrvaškim vinarjem dovoli uporabo blagovne znamke teran, je bila presenetljiva. Komisija je doslej takšne izjeme državam dovolila le v času pristopnih pogajanj in ob strinjanju države nosilke zaščite. Odločitev ima lahko tudi usodne posledice za slovenske pridelovalce. Po oceni kmetijskega ministrstva je mogoče teran v Sloveniji pridelovati na 800 hektarjih, v hrvaški Istri ga je mogoče v veliko lažjih razmerah pridelovati na 4000 hektarjih površin. Marjan Colja, direktor zadruge Vinakras, kjer pridelajo večino kraškega terana, pravi, da bi to uničilo več kot 200 kmetov, združenih v njihovi zadrugi: »Ocenjujem, da je na Krasu treba v vsak hektar vložiti 50 tisoč evrov. Razmere na Krasu so izredno težke. Zaradi tega stresa, ki ga trta tukaj doživi, ima naš teran tudi poseben okus. V njem namreč steče proces biološkega razkisa. Če bi to blagovno znamko lahko uporabljali tudi na Hrvaškem, bi razlika med vini zvodenela, ko bi naš trg preplavila cenejša vina iz Istre,« pravi. Še zanimivejši pa je primer kot ilustracija uspešnosti hrvaške diplomacije in njene gospodarske politike.

Kako »sistematično in organizirano« se je Hrvaška zavzela za istrski teran, najbolje priča dolg seznam incidentov, ki ga vodijo v slovenski vinarski inšpekciji. Ta dokazuje, da je Hrvaški uspelo svoj teran promovirati tudi v Sloveniji, kaj šele drugih državah. Čeprav Hrvaška svojega terana po koncu prehodnega obdobja po vstopu v EU ne bi smela pridelovati ali tržiti, je slovenska inšpekcija že dvakrat zapored kaznovala Primorske novice, ki so v Sloveniji objavljale reklame zanj. Hrvaški teran so začeli točiti v portoroškem hotelu Metropol, ki smo ga prodali na Hrvaško. Prodajali so ga v Mercatorju, promocijske tekste o hrvaškem teranu so objavljale številne slovenske revije, kot sta recimo reviji Vino ali Pet zvezdic. Prebil se je celo na ljubljanski vinski sejem, na grad Zemono, na prireditev »Okusi Vipavske« ali pa na mariborski mednarodni salon vina VinDel lani oktobra.

Še daljši je seznam hrvaških uradnih diplomatskih dogodkov, namenjenih promociji istrskega terana. Ta se seveda začne z obiskom visokega predstavnika direktorata za kmetijstvo in razvoj podeželja pri evropski komisiji Diega Canga Fana pri istrskem vinarju Kozloviću, ki prideluje teran, čeprav ga ne bi smel. Nadaljuje se z vrsto posebnih diplomatskih sprejemov, recimo v Rimu, kjer je Hrvaška na prireditvi »Bližnje srečanje z neznanim« italijanskim vinarjem predstavila teran. Hrvaška je teran tržila tudi prek slovensko-hrvaškega EU-projekta »Domača spletna tržnica«. In končno, Hrvaški je svoj teran uspelo reklamirati v navzočnosti najvišjih slovenskih političnih predstavnikov. Na lanskem teniškem turnirju v Umagu sta se srečala predsednik slovenske države Borut Pahor in hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Ta je priložnost izkoristila in ob navzočnosti Pahorja nagradila najboljšega vinarja turnirja, Klaudia Tomaza iz Motovuna, za vino teran.

Celo do Hrvaške kritičen politični analitik Davor Gjenero lahko v tem primeru svojo državo le pohvali: »Lobiranje za odpravo blokade pridelave terana na Hrvaškem je zasluga Istre, ene izmed treh oziroma štirih res dobro vodenih regij. Povsem normalno je, da v okviru EU mesto ali regija, če je organizirana in motivirana, pod okriljem lastne države premaga nemotivirano drugo državo. In to se je zgodilo tudi v nepotrebnem boju med Slovenijo in hrvaško Istro v primeru terana,« razlaga. V Sloveniji se sicer mnogi strinjajo, da je bila hrvaška kampanja izredno dobro organizirana, do najmanjših podrobnosti. Hrvaška je recimo pred letom dni spremenila celo angleški zapis o vinu teran v spletni enciklopediji Wikipedija. Še pred letom dni je v Wikipediji pisalo, da vino teran v glavnem raste na slovenskem Krasu, zdaj pa piše, da to vino že 700 let pridelujejo predvsem »v delu zahodne Istre, na Hrvaškem …«. Pri našem iskanju uporabnika »Silverije«, ki je spremembo v prid Hrvaške večkrat vnesel v Wikipedijo, smo prišli do Silverija Petriša, višjega strokovnega sodelavca hrvaške gospodarske zbornice, enote Čakovec. Petriš nam je potrdil, da je spreminjal zapis v Wikipediji, a je dodal, da tega ni počel »uradno«, v imenu zbornice.

Če je torej res, da je bila hrvaška kampanja zelo dobro organizirana in sistematična, pa ne drži, da je bila Slovenija na drugi strani, kot ocenjuje Gjenero, »nemotivirana«. V tem času je namreč Slovenija na evropsko komisijo naslovila 15 pisem, dve študiji z »izčrpnimi slovenskimi pravnimi, strokovnimi, ekonomskimi, zgodovinskimi in proceduralnimi argumenti«, kmetijski minister je zaradi terana štirikrat obiskal pristojnega komisarja, o problemu pa je v Bruslju govoril tudi predsednik vlade Miro Cerar. Zakaj je Hrvaška vseeno zmagala? Zakaj je Hrvaški uspela pravno nemogoča zmaga, priznanje pravice do terana s t. i. delegiranim aktom, na katerega se v rednem postopku ni mogoče pritožiti, ker je namenjen urejanju nepomembnih zadev? Evropska komisija ni še nikoli na tak način podeljevala takšnih pravic, kako je to lahko naredila v primeru ene od majhnih članic, Hrvaške?

Mnogi, ki so v Ljubljani presenečeni nad nepričakovano odločitvijo evropske komisije, danes iščejo odgovore na ta vprašanja. Ena izmed razlag, ki jo je mogoče slišati, je, da je doslej Slovenija znotraj EU sledila »legalistični poti«, ki pa postaja vse manj zanesljiva. Predsednik komisije Jean-Claude Juncker je konec koncev lani Francijo oprostil kršitev fiskalnih pravil z argumentom »ker je Francija pač Francija« oziroma ker je Francija pač pomembna in vplivna članica EU. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je prejšnji teden na vrhu EU začela govoriti o Evropah več hitrosti. Interpretacija slovenske strani je, da se pravni okviri rušijo in da postaja opiranje nanje vse bolj jalovo. To Hrvaška s pridom izkorišča.

Zgodbe, ki smo si jih pripovedovali v Sloveniji še pred leti, da je Hrvaška nezanesljiva partnerica, ker krši vse dogovore, ji očitno ne škodijo. Ravno nasprotno. Črkobralska pedantnost, morda ozkoglednost, vse bolj škodi Sloveniji, ki je v zadnjih letih hotela postati vzorna učenka. Spomnimo se dokapitalizacije bank, kjer je Slovenija v škodo proračuna naredila veliko več, kot je komisija zahtevala od katerekoli članice v finančnih težavah. Predstavniki vlade so zadnja leta sledili korporativnim smernicam OECD o nevmešavanju politike v poslovanje državnih podjetij, pri čemer so si zatiskali oči, ko so tuje države neposredno kupovale domača podjetja. Nekatere še vedno skrbi, ali bo Slovenija natančno sledila fiskalnemu pravilu, ki smo si ga vpisali v državo. Hrvaška pa medtem izkorišča enostavno dejstvo, da njihovo vlado vodijo politiki, člani Evropske ljudske stranke (EPP), ki tudi v evropski komisiji zasedajo večino stolčkov.

Primer terana niti ni najbolj pomemben niti ni največji primer te zablode. Borut Šuklje, nekdanji veleposlanik, minister, danes mednarodni svetovalec za območje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana, opozarja, da so se v zadnjih letih mnoge države, recimo Hrvaška ali Srbija, »repozicionirale«. Aktivno podpirajo svoja podjetja pri širitvi na druge trge. Politiki so v tesnih, neformalnih vezeh z domačimi gospodarstveniki. »Neformalnih dogovorov o sodelovanju med državo in podjetji je veliko. V Sloveniji pa takšnega sodelovanja ne vidim,« pravi. Ne samo teran, Slovenija je recimo Žito ali Mercator prodala podjetjem, ki jih na Hrvaškem država tudi finančno podpira. A ne samo Hrvaška. K politiki moči se vračajo tudi druge naše sosede. Tudi Avstrija, ki je bila kot največja investitorka v Sloveniji vedno zelo pazljiva do Ljubljane.

Vinograd pri Sveti Mariji na Krasu (ni pomota, op. p.) pri Umagu v hrvaški Istri, iz katerega vinar Kraljević prideluje vino, ki mu pravi teran.

Vinograd pri Sveti Mariji na Krasu (ni pomota, op. p.) pri Umagu v hrvaški Istri, iz katerega vinar Kraljević prideluje vino, ki mu pravi teran.
© Borut Krajnc

V začetku tega leta je Avstrija začela sprejemati protekcionistične ukrepe proti slovenskim podjetjem, ki želijo poslovati v Avstriji. Da gre za ukrepe, katerih »izvajanje ima elemente protekcionizma«, trdijo tudi v slovenski gospodarski zbornici, na ministrstvu za gospodarstvo pa, da je novi avstrijski zakon s področja preprečevanja plačilnega in socialnega dampinga uvedel nesorazmerno sankcioniranje. Nova avstrijska zakonodaja »pod navideznim preprečevanjem plačilnega in socialnega dampinga skriva številna birokratska določila, ki izredno otežujejo opravljanje čezmejnih storitev, za kršitev teh določil pa so zagrožene izredno visoke in nesorazmerne kazni. Avstrijski upravni (inšpekcijski) organi novi zakon pogosto izvajajo arbitrarno in na način, ki nima nič skupnega s preprečevanjem plačilnega dampinga in zaščito delavcev, saj pogosto samovoljno in brez ustreznih podlag sankcionirajo tuja podjetja zaradi manjših birokratskih pomanjkljivosti,« odgovarjajo z gospodarskega ministrstva.

Slovenija bo tudi to »problematiko« najprej poskušala reševati na bilateralni ravni. Če to ne bo uspelo, pa bo po »diplomatski poti« podprla pritožbe slovenskih podjetij, ki jih ta vlagajo na evropsko komisijo. Lahko si seveda predstavljamo, kako bo evropska komisija presodila. Poskušajmo razumeti še njihovo, politično perspektivo. V Avstriji so v vzponu politične stranke, ki vse bolj zagovarjajo protievropska stališča. Zaradi česar EU tudi dovoljuje suspenz schengenske meje s Slovenijo, čeprav je po statistiki EU več ilegalnih prehodov meje med Avstrijo in Nemčijo ali med Avstrijo in Italijo kot pa med Avstrijo in Slovenijo. Na avstrijskem Koroškem je Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) pravkar blokirala sprejem regionalne ustave zaradi omembe »Slovencev«, saj jih je strah, da bodo s tem Slovenci v prednosti pri zaposlovanju. Bo v takšnih okoliščinah, po možnosti še pred avstrijskimi parlamentarnimi volitvami, evropska komisija kaznovala protekcionizem Dunaja?

Dovolimo si zaključiti, da ne. Slovenija je v tej veliki igri lahko pogrešljiv člen. Priča smo eroziji Evropske unije in vrnitvi k politiki moči. Kar pa pomeni, da bi morali od slovenske vlade pričakovati veliko bolj angažirano delovanje, več realizma, manj poslušnosti in več sklepanja koalicij. Pravzaprav tudi ali predvsem s Hrvaško, s katero si Slovenija deli mesto na periferiji.

Hrvaška spremenila tudi Wikipedijo

»Teran je že 700 let predvsem hrvaški,« piše v spletni enciklopediji

Vino teran je v svetu manj znano. Iz slovenskega Vinakras ga recimo v tujino izvozijo le dva odstotka, kar pomeni, da ga tudi uradniki evropske komisije zelo verjetno ne poznajo. Tisti, ki se morajo danes z njim ukvarjati, zelo verjetno prvi vtis dobijo na spletu. Lahko recimo pogledajo v spletno enciklopedijo Wikipedija, kjer pa danes piše, da je to že 700 let ena izmed najbolj znanih hrvaških sort grozdja: »Vino teran pridelujejo predvsem v vinorodnem področju zahodne Istre na Hrvaškem, kjer ga imenujejo Istrski teran ... na Hrvaškem je teran ena izmed najbolj uglednih sort rdečega grozdja. Njegova pridelava je v Istri stara že več kot 700 let…« Še do nedavnega, do 24. novembra 2016, je sicer pisalo drugače: »Vino teran pridelujejo predvsem na kraški planoti v slovenskem vinorodnem področju, kjer se imenuje Kraški teran …« Zapis v Wikipediji v prid hrvaške argumentacije je večkrat spremenil uporabnik iz Hrvaške z imenom »Silverije«, kaže zgodovina sprememb. O sebi je napisal, da je diplomirani ekonomist iz Čakovca in član Hrvaške matice. Pri iskanju njegove identitete smo prišli do Silverije Petriša, višjega strokovnega sodelavca Hrvaške gospodarske zbornice (HGK), ki dela v izpostavi Čakovec. Petriš, ki smo ga poklicali, nam je priznal, da je on uporabnik z imenom »Silverije« in da je spremenil zapis v Wikipediji, a je dodal, da tega ni počel »uradno,« ampak v svojem imenu. Dodal je še, da vino ni njegovo strokovno področje, pozna pa argumente, ki jih Slovenija in Hrvaška uporabljata v Bruslju. Petriš je zapis v Wikipediji glede terana v prid Hrvaški od februarja 2015 spremenil skupaj 13-krat, Hrvaška gospodarska zbornica pa ima v Bruslju tudi svoj urad, ki je prav tako sodeloval pri prepričevanju evropske komisije glede terana.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.