Napihnjeni življenjepis glavne menedžerke

Nova predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH) je postala zamejska Slovenka Lidia Glavina. Odslej bo odgovorna za upravljanje več deset podjetij v državni lasti, katerih vrednost znaša 12 milijard evrov. Bo menedžerka vseh državnih menedžerjev. Od predsednika uprave Telekoma bo terjala višje donose, od predsednika uprave Luke Koper prestrukturiranje, pogajala se bo s predstavniki svetovnih multinacionalk, morda že kmalu odločala o prodaji Nove Ljubljanske banke ali Cimosa s tri tisoč zaposlenimi. Za kar je seveda treba imeti vrhunsko znanje in avtoriteto. Njene napake ali uspehi se bodo merili v milijonih.

»Po tehtni in skrbni presoji smo sklenili, da Glavina najbolj ustreza želenemu profilu po mnogih karakteristikah,« je sklenil nadzorni svet SDH ob njenem imenovanju. Lidia Glavina je nadzornike prepričala z dolgoletnimi izkušnjami na vodilnih delovnih mestih v najrazličnejših svetovnih multinacionalkah. Njene izkušnje so res impozantne. Do nedavna je bila »direktorica avstrijske družbe Imsa Group Gmbh«, v preteklosti pa je bila »več kot 10 let na vodilnih mestih v Electroluxovem koncernu, ki je imel evropski sedež v Belgiji, ter finančna direktorica družbe Husqvarna Forest & Garden v Sloveniji«, piše v njeni predstavitvi. »A ste videli, v katerih multinacionalkah je vse delala?« so nas vprašali ljudje, blizu stranke SMC, ki so jo podpirali in ki jih je tudi prepričala z življenjepisom. A v svetu biznisa so bleščeči nazivi lahko tudi zavajajoči.

V njenem življenjepisu lahko preberemo, da naj bi bilo njeno zadnje delovno mesto v neki avstrijski multinacionalki, »v avstrijski skupini Imsa Group Gmbh«, kjer je bila še pred pol leta »izvršna direktorica«. Naziv kaže, da gre za veliko podjetje, z veliko direktorji, med drugimi imajo tudi izvršnega. A ko smo poklicali v skupino »Imsa Group« v Celovec, je sledilo prvo neprijetno presenečenje. Tam se nam je namreč namesto enega od številnih telefonistov v korporativni telefonski centrali javila zaposlena v davčnosvetovalnem podjetju »Alpen Adria Wirtschaftsprüfungs« in nam pojasnila, da tega podjetja – razen na papirju – v Avstriji ni. Dejala nam je, da podjetje nima faksa. Da nima elektronske pošte, ne Facebook profila, ne zvonca v Avstriji. Ker smo vztrajali, nas je napotila k italijanskemu poslovnežu Giovanniju Miklusu iz Gorice, ki se ukvarja s sestavljanjem strojev za proizvodnjo stekla.

Z imenovanjem Glavinove je premier dobil oboje. Dobil je vpliv na odločitve in hkrati še možnost, da se od odločitev distancira z izjavami o neodvisnosti SDH.

A to je bil šele začetek. Glavinova namreč ni bila leta in leta izvršna direktorica te papirnate multinacionalke, kot je mogoče razumeti iz njene uradne predstavitve, ampak je bila odgovorna oseba podjetja pol leta. Vpogled v avstrijski sodni register namreč razkrije, da je bila Lidia Glavina kot odgovorna oseba v registru vpisana od maja 2014 do januarja 2015. Zdi se, da je italijanski industrialec iz nekaterih finančnih razlogov potreboval v Avstriji fiktivno odgovorno osebo in zato izkoristil Glavinovo. Po tem istem teatralnem vzorcu pa so se tudi njene prejšnje zaposlitve na »vodilnih mestih v Electroluxovem koncernu« izkazale za manj odgovorne, kot je mogoče razumeti iz njene predstavitve.

Glavinova je recimo na omrežju LinkedIn kot svoj zadnji, najvišji položaj v Electroluxu omenila položaj direktorice marketinga in poslovnega obveščevalnega nadzora za območje Evrope ali po angleško »Director Marketing and Business Intelligence Controlling EMEA«. A iz Electroluxa so nam odgovorili, da je res bila zaposlena v predstavništvu podjetja za Evropo med letoma 2000 in do ukinitve predstavništva leta 2012, a ne ravno kot direktorica. Na koncu je opravljala delo finančnega kontrolorja marketinških aktivnosti, so nam sporočili, ali neprevedeno, v izogib vsakršnemu nesporazumu: »Her final position was as financial controller for the marketing activities of the business area.«

Težko bi trdili, da gre pri tem za visok položaj ali da je Glavinova na njem vodila neki »velik poslovni sistem«. Prej bi rekli, da je bilo njeno delo podobno tistemu, ki ga opravljajo referenti. Tudi njen položaj v organizacijski strukturi Electroluxa kaže na to. Finančni kontrolorji v Electroluxu, so nam pojasnili na sedežu tega podjetja v Stockholmu, pregledujejo prihodke in odhodke iz določenega območja ter pišejo poročila svojemu nadrejenemu, to je finančnemu direktorju, pristojnemu za to območje (Evrope). Ta nato poroča naprej, vodji poslovnega območja za Evropo. Ta pa nato poroča naprej, glavnemu izvršnemu direktorju Electroluxa, ki je na Švedskem. Med šefom in Glavinovo so torej bili še vsaj trije sloji menedžerjev. Sicer pa tudi razpisi za delovna mesta finančnih kontrolorjev med drugim zahtevajo vodenje knjigovodstva, izterjavo obveznosti, vodenje terjatev in plačilnega prometa ter arhiviranje poslovne dokumentacije.

Lidii Glavina smo dali možnost, da na zgoraj navedene očitke odgovori, a žal nismo prejeli pravih pojasnil. Na vprašanje, od kod, s katerega naslova je domnevno vodila omenjeno avstrijsko podjetje in koliko zaposlenih je imela pod seboj, odgovora nismo dobili. Odgovorila nam je le, da je bila v podjetju »odgovorna za prestrukturiranje in vodenje grupacije«. Glede preostalih očitkov pa je dodala, da LinkedIn ni uradni vir podatkov in da so vsi podatki o njeni karieri v njenem uradnem življenjepisu. Ki pa nam ga iz SDH niso poslali, češ da gre za osebne podatke.

Zapis na spletni strani SDH, da je predsednica uprave Lidia Glavina diplomirana ekonomistka »z dolgoletnimi mednarodnimi izkušnjami pri vodenju velikih poslovnih sistemov«, je torej netočen. Ne samo, da Glavinova nima izkušenj pri vodenju velikih poslovnih sistemov, vprašanje je, ali ima sploh kakršnekoli izstopajoče vodstvene izkušnje. Avstrijsko podjetje IMSA obstaja zgolj na papirju, njeno slovensko hčerinsko podjetje Glasmik, ki ga Glavinova res vodi, pa ima le 12 zaposlenih, ki se ukvarjajo z distribucijo stekla. Lidia Glavina je torej zares vodila le eno trgovino. To je bila očitno doslej njena najodgovornejša funkcija, ki pa jo je v svojem javno objavljenem življenjepisu zamolčala. Zakaj tega podjetja, ki zares obstaja in ki ga je zares vodila, v svojem življenjepisu ne omenja? Predvidevamo, da zato, ker je podjetje nepomembno in posluje z izgubo.

Z imenovanjem Lidie Glavina na čelo SDH smo priča procesu odtujevanju družbenega premoženja.

Tako se seveda postavlja le še eno vprašanje. Vprašanje ni, zakaj smo na tako odgovorno mesto postavili praktično neznano osebo brez resnih izkušenj, ampak zakaj so nadzorniki in brez dvoma tudi politične stranke na čelo SDH postavile osebo, za katero tudi same jasno vedo, da je brez potrebnih izkušenj in znanj. Ko je pred petimi leti Kadrovsko-akreditacijski svet (KAS), predhodnico SDH, pro bono vodil ekonomist dr. Bogomir Kovač, sicer Mladinin dolgoletni kolumnist, ni bilo dvoma, da je politika na čelo institucije, ki kadruje po državnih podjetjih, postavila strokovnjaka z javno kredibilnostjo. Danes velja nasprotno. SDH bo za skoraj 11 tisoč evrov na mesec vodila odvisna oseba, ki nam niti svojega uradnega življenjepisa, s katerim se je prijavila na delovno mesto, ni hotela poslati.

Edina razlaga je, da to politiki ustreza. Političnim strankam ustreza, da SDH vodi anonimna oseba, na katero je mogoče vplivati. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi politiki tudi prevzeli odgovornost za posledice, toda ustroj SDH domnevno sledi visokim načelom korporativnega upravljanja organizacije OECD. Z Lidio Glavina na čelu SDH je tako predsednik vlade dobil oboje. Dobil je vpliv na odločitve in hkrati še možnost, da se od odločitev distancira z izjavami, da SDH deluje neodvisno od politike. Zanj je rešitev idealna, kaj pa za nas? S spretnim mešetarjenjem je upravljanje državnega premoženja postalo še bolj netransparentno, odmaknjeno od pogledov ljudi. To lahko poimenujemo tudi odtujevanje družbenega premoženja.