Ustavnosodno nazadovanje

Ustavno sodišče odloča o številnih družbeno in politično pomembnih vprašanjih, ne nazadnje o človekovih pravicah. Se je kaj spremenilo, da ustavno sodišče do teh vprašanj z leti zavzema vse bolj konservativna stališča in da o njih celo ne odloča, ko bi lahko ali bi moralo? In da na nekaterih področjih, recimo pri pravicah istospolnih, celo zavira razvoj človekovih pravic, o katerem se je bila sposobna dogovoriti celo večina v državnem zboru? Spremenilo se ni nič, razen seveda personalne sestave na ustavnem sodišču. Ta se je v dobrega pol leta zelo spremenila, zamenjali sta se dve tretjini ustavnih sodnikov oziroma šest od devetih. Kakšno bo njihovo »desetletje«?

Dolgoletna zgodovina ustavnih sodišč po svetu je znana predvsem po njihovi pozitivni vlogi pri razvoju družbe in človekovih pravic. Nešteto je primerov iz zgodovine, ko so ustavna sodišča orala ledino pri varovanju človekovih pravic. Ker so si vzela »pravico«, da ustvarjajo pravo in odrinjenim dajo tisto, kar jim pripada. Odpravljala so suženjstvo, segregacijo, razlikovanje na podlagi barve kože, mučenje, ustvarjala enakost pred zakonom in zapovedovala poštene kazenske postopke. Tudi slovensko ustavno sodišče.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je v knjigi »Človekove pravice in ustavna demokracija« iz leta 2010 izpostavil po svojem mnenju najboljše odločitve slovenskega ustavnega sodišča v novejši zgodovini, ki jih je poimenoval »veličastnih sedem«. Mednje je uvrstil odločitve, ki jim je po njegovem mnenju »treba priznati velik pomen v okviru takšne ustvarjalne in razvojne razlage ustave, ki je v korist varstva in razvoja človekovih pravic in svoboščin ter pri omejevanju in sankcioniranju samovoljnih kršitev ustave s strani državne oblasti in njenih nosilcev, pa naj gre za izvršilno, zakonodajno ali sodno oblast«.

Med primere, ko ustavno sodišče ni iskalo nepotrebnih kompromisov, se pri obrazložitvi svojega stališča ni obotavljalo in iskalo izgovorov, je uvrstil eno odločitev še iz časa pred osamosvojitvijo, tri iz devetdesetih ter tri iz prvih nekaj let novega tisočletja. V njih je sodišče zapovedalo enakopravnost žensk v delovnopravni zakonodaji, utrdilo pozitivno diskriminacijo oziroma manjšinske pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti, vrnilo stalno prebivališče izbrisanim, razveljavilo določbe zakona o kazenskem postopku, ki so v imenu učinkovitosti manjšale procesna jamstva v kazenskih postopkih, za protiustavno spoznalo zakonodajo, ki je omogočala prisilno pridržanje oseb v psihiatričnih ustanovah in sojenje na povojnih vojaških sodiščih spoznalo za neustavno ter omogočilo vlaganje zahtev za razveljavitev pravnomočnih obsodb. Pa še nekaj je bilo v tistem času drugače kot danes, kar je pred dnevi izpostavil dr. Andraž Teršek: »Kar je bilo v odločbah ustavnega sodišča sprejeto v približno prvih desetih letih delovanja te institucije, je po vsebini skorajda neprimerljivo s tem, kar danes lahko beremo v odločbah ustavnega sodišča. V tistih, najstarejših precedensih so načela, stavki, kategorične opredelitve, ki jasno govorijo o tem, da je socialna država resen koncept, da so socialne pravice enakovredne političnim in državljanskim pravicam in da jih je treba ščititi v največji možni meri.«

Štirje od šestih novih ustavnih sodnikov so bili izvoljeni na izrecno željo predsednikov prve in druge največje parlamentarne stranke.

Tako kot se je na ustavnem sodišču spreminjala personalna sestava, so se, zelo očitno predvsem v zadnjih devetih letih, spreminjali tudi njegove prioritete in stališča. Novo je bilo tudi to, da se je ustavno sodišče velikokrat izognilo vsebinski odločitvi tudi glede družbeno pomembnih vprašanj. Kadar pa se temu niso izognili, so skorajda brez izjem odločili v skladu s (konservativnimi) stališči strank, ki so izvolile večino ustavnih sodnikov. Takšno ravnanje ustavnega sodišča pa nima res nič več skupnega z razlago ustave v korist človekovih pravic in proti samovoljnim kršitvam ustave s strani oblasti.

Ustavni sodniki so v tem času dvakrat dovolili referendum o družinskem zakoniku, na katerem je potem lahko večina (istospolni) manjšini odvzela pravice, ki jih je podelila večina v državnem zboru. Ko je bila na oblasti Janševa vlada, ustavni sodniki niso dovolili referenduma o varčevalnih ukrepih (slaba banka in državni holding), v času Pahorjeve vlade pa so nasprotno referendum dovolili (pokojninska reforma). Ko je bil na oblasti Pahor, so trdili, da se ustavno sodišče ne sme ozirati na finančne posledice, ker gre za ustavo. Ko je bil na oblasti Janša pa, da so finančne posledice seveda ustavna kategorija, zato referenduma ne more biti. Kljub temu da je bil Janša v zaporu, so mu omogočili izvrševanje poslanskega mandata, pravnomočno sodbo v zadevi Patria pa so razveljavili, ker naj bi bili dokazi premalo konkretizirani. Zapovedali so obvezno 100-odstotno državno financiranje (katoliških) zasebnih osnovnih šol. Prepovedali so kakršnokoli poimenovanje javnih površin po nekdanjem predsedniku skupne države Josipu Brozu - Titu. Odločitev vlade, da vojski podeli policijska pooblastila za nadzor meje, so potrdili kot ustavno skladno, referenduma o povečanih pooblastilih za vojsko pa – seveda – niso dovolili.

Večino in s tem smer »razvoja« ustavnosodnega odločanja je v tem času določala šesterica ustavnih sodnic in sodnikov, ki je bila izvoljena v času Janševe vlade. To so bili Jan Zobec, mag. Miroslav Mozetič, dr. Mitja Deisinger, dr. Ernest Petrič, Marta Klampfer in Jasna Pogačar.

Devet let kasneje se tem ustavnim sodnikom oziroma sodnicam izteka mandat in kar dve tretjini ustavnih sodnikov je (v sodelovanju z nekdanjim predsednikom Socialnih demokratov, zdaj predsednikom republike Borutom Pahorjem) izvolila koalicija, v kateri ni SDS. Čeprav se iz imen, ki jih je na ustavno sodišče izvolila ta koalicija, zdi, kot da bi bil SDS del nje. Pred devetimi leti je SDS tudi z zavračanjem predsednikovih kandidatov dosegla izvolitev ustavnih sodnikov, ki so jih sami vnaprej javno podprli. Danes sta resda takšna le dva kandidata, Marko Šorli in dr. Klemen Jaklič, a tudi med preostalimi petimi kandidati ni nikogar, ki bi mu SDS izrecno nasprotovala, kar je glede na njihov svetovni nazor pravzaprav pričakovano.

Že julija lani sta bila izvoljena dva nova ustavna sodnika, odvetniška pripravnica Špelca Mežnar in vrhovni sodnik Marko Šorli. Slednji je bil vodja Janši naklonjenih vrhovnih sodnikov, ki je poskušala preprečiti njegovo obsodbo v zadevi Patria. Da o tem ni bilo nikakršnega dvoma, je javno potrdil celo že omenjeni novi ustavni sodnik in profesor na Harvardu Klemen Jaklič v čustvenem zapisu na Twitterju, ki ga je kasneje izbrisal: »Ajde Šorli, stisni komija. Ta teden ga dej. Rovari po deželi ter nam preprečuje vladavino prava in ljudi.« Šorlija, ki ga očitno ima za somišljenika, je pozval, naj predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo, ki ga je označil za komunista, »stisne« k odločitvi vrhovnega sodišča v prid Janše. Poleg njiju je Pahor mimo razpisa h kandidaturi povabil tudi profesorja konservativne provenience z ljubljanske pravne fakultete, dr. Marjana Pavčnika. Dr. Mateja Accetta, z iste fakultete, je Pahor sicer predlagal na izrecno željo predsednika vlade Mira Cerarja in je poznan po nekaterih jasno izraženih svobodomiselnih pogledih na človekove pravice, a je pretekla tri leta vendarle predaval na »Globalni katoliški šoli prava«, ki deluje pod okriljem katoliške univerze na Portugalskem in jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil Vatikan.

Tako kot se je na ustavnem sodišču spreminjala personalna sestava, so se, zelo očitno predvsem v zadnjih devetih letih, spreminjali tudi njegove prioritete in stališča.

Ne, na Špelco Mežnar, ki je že ustavna sodnica, in dr. Rajka Kneza, ki ga je Pahor predlagal kot zadnjega, nismo pozabili. Rajko Knez je profesor na mariborski pravni fakulteti, kjer predava evropsko in mednarodno pravo. Čeprav svojih stališč do družbeno pomembnih vprašanj ni javno predstavljal, naj bi bil svetovnonazorsko vsekakor naklonjen svobodomiselnemu pogledu na človekove pravice. Še večja neznanka je Mežnarjeva, vse, kar je o njej znanega, je, da je bila svetovnonazorsko »levičarska« kandidatka, kot protiutež izpričano »desničarskemu« kandidatu Šorliju. A Mežnarjeva je v prvi odmevnejši odločitvi ustavnega sodišča, pri kateri je sodelovala, pokazala konservativen in z razvojem človekovih pravic na področju medijev neskladen odnos. V zadevi Grims proti Mladini je glasovala proti Mladini oziroma proti svobodi izražanja. Njeni kolegici na ustavnem sodišču, dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Jadranka Sovdat, ki sta bili v manjšini, sta recimo odklonilno ločeno mnenje začeli s citatom pisatelja Georgea Orwella: »Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica, da poveš ljudem tisto, česar nočejo slišati.« Ja, tudi pravice do svobodnih medijev ustavni sodniki v tej sestavi niso razumeli kot bistvene sestavine za demokratično ureditev. Na začetku svojega mandata so Mladino že enkrat obsodili v zelo podobni zadevi Prijatelj proti Mladini. Njihovo odločitev je potem razveljavilo evropsko sodišče za človekove pravice.

Zato niso presenetljive besede vodje poslanske skupine SDS Jožeta Tanka. Tako kot v primeru že izvoljenih dveh ustavnih sodnikov je tudi predlog štirih kandidatov označil za uravnoteženega. Poleg tega je razumeti zadovoljstvo Tanka tudi zato, ker se je tokrat izbira ustavnih sodnikov zgodila na zelo podoben način, kot ko je SDS izbrala šest ustavnih sodnikov, ki zdaj odhajajo. Tokrat so vsaj štiri od novih šestih ustavnih sodnikov neposredno izbrale politične stranke. Špelca Mežnar in Matej Accetto sta bila predlagana (in izvoljena) na izrecno željo SMC, Marko Šorli in Klemen Jaklič pa na željo SDS. In ko je politika navdušena nad razdelitvijo »plena« (še posebej, če je to tako pomembna institucija kot ustavno sodišče), to ne obeta nič dobrega.