MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Konzum

Dan za pojestzijo

Pr’ Kopač, Brezovica

  • ocena: 3 / 5

Polži

Polži

Rebra

Rebra

Gostilna Pr’ Kopač
Tržaška cesta 418, Brezovica pri Ljubljani
Tel.: 01 365 30 66
Kopač kuha od torka do sobote od poldneva do 22. ure, ob nedeljah in ponedeljkih počiva.

Ambient:
velika, 170 let stara klasična furmanska postojanka z več sobami in dodatnim bistrojem na drugi strani dvorišča

Napitki:
vinske karte nam ni uspelo videti, a nad prineseno buteljko dueta 2013 Edija Simčiča za 33 evrov se nismo pritoževali

Dostopnost:
parkirišče je veliko, za gibalno ovirane pa tudi ni prehudih ovir

Fino:
polži v slanini pečena sv. rebra

Ne tako fino:
medaljoni z mocarelo in pestom

Žolca stane 4,2, karpačo 6,2, narezek pa 5,5 evra; kozji sir v slanini je 3,9, polži 6,8, žabji kraki 9, Kopačev telečji zrezek je tako kot medaljoni cenjen na 10,7, pečena rebra na 6,7, kremšnita pa na 2,5 evra.

»Dan poezije je. Naj bo po domač’, naj bo Pr’ Kopač!« je (kot vidiš zelo zasilno) rimo za potrebe motivacije tokratne inšpekcijske odprave skoval Konzumov organizator kulturnega življenja. Z rimanico je tudi sporočil ime izbrane lokacije in se nevede poklonil neutrudnemu tekstopiscu, ki je precej dolg Kopačev jedilni list skoz in skoz prepredel s (prav tako zasilnimi) bolj ali manj posrečenimi domislicami. »Topla juha, zdravilo za suhega in debeluha, iz lonca enega se še marsikaj izkuha,« denimo piše na začetku jušne sekcije, morski oddelek pa odpre na starošolski razglednični rimi zgrajeni verz: »Po Tržaški cesti do morja, tam lovijo ribe ... a ne iz lavorja!« Kljub temu se nam je zdelo bolj prav, da v taki furmanski instituciji preverjamo predvsem kontinentalne klasike. Da bo narezek bolj industrijski kot domač, nam je bilo jasno že po dimenzijah Kopačevega pogona, in nismo se zmotili, čeprav je bila suha salama več kot le dostojna. Je pa zato bila žolca vrhunska, kompaktna, okusna in lepo dodelana z rdečo čebulo, trdo kuhanim jajcem in bučnim oljem, goveji karpačo pa nas je pustil indiferentne.

V poglavju toplih predriht smo se s hrustljavimi in sočnimi žabjimi kraki prepričali o dobro vzdrževani kondiciji friteze in v njej brbotajočega olja, nato pa v paralelni degustaciji v slanino ovitega in popečenega mladega kozjega sira ter z enako tehniko pripravljenih polžev zmago dodelili rogačem, predvsem zaradi krasne fino mlete peteršiljevo-česnovo-maslene kreme, v katero so bili vloženi.

Na tem mestu velja pohvaliti še Kopačev ritem in tempo strežbe, pa tudi natakarjevo iznajdljivost, saj se je predvsem pri vinu elegantno izogibal čerem nerazpoložljivosti naročenih steklenic – tako je namesto Čebronove vipavske malvazije prinesel Korenikovo istrsko, namesto Ščurkove stare brajde pa Edijev duet in se tako izkazal za pravega cerarjevskega Slovenca, ki ne jamra, ampak išče rešitve. To je skoraj potreboval tudi član odprave, ki si je naročil Kopačev telečji zrezek – gre za nekakšno relikvijo preteklosti, v kateri so goste navduševali predvsem s količino: ogromen, s sirom in šunko dodobra napolnjen šnicl dunajsko ocvrejo, za bonus pa ga še prelijejo z gobovo omako – vsega skupaj bi bilo dovolj za dva jedca. Zmerneje je odmerjen na žaru opečen telečji zrezek, ki pa je trpel za isto hibo kot z mocarelo obloženi in s pestom premazani svinjski medaljoni. Ti so bili prepečeni, z na kup nametano zelenjavo pa je bilo vse skupaj videti precej kaotično. Čisto drugače kot minimalističen krožnik s tremi v bistrem zaftu kopajočimi se rezinami krasno pečenih, sočnih in mehkih svinjskih reber, ki se jih je na eni strani držala še hrustljava koža in so oni večer brez dvoma odnesle titulo najboljše jedi.

Kopač dobro fura svojo tradicijo tudi v sodobnem cajtu, o tem ne priča le polno parkirišče (v torek zvečer!), ampak prav tako večinoma korektno pripravljene jedi, med katere sodita tudi domača kremna rezina ( ja, zgornje testo se je zlahka prelomilo ob udarcu z vilicami) in standardna kuhana smetana. B. P.