Nepoznavanje pravih ljudi in revščina škodita

Številni kazalci kažejo, da so dandanes družbe oziroma države v materialnem smislu bogatejše, kot so bile kadarkoli v zgodovini. Zato se zdi, da bi moralo biti na voljo največ javnih sredstev doslej za zagotovitev dovolj velikega in kakovostnega pravosodnega sistema, ki bi omogočal najbolj enakovredno obravnavo vseh ljudi doslej. A realnost je drugačna, pravzaprav nasprotna.

Politika vseh barv in političnih predznakov prepričuje, da je pravosodni sistem predrag, prevelik, premalo učinkovit in da potrebuje reformo. Ta reforma, po zgledu iz tujine, je že leta realnost tudi v Sloveniji. Kazenski postopek, v katerem represija, ki jo monopolizira država, najodločilneje vpliva na usode ljudi, se spreminja, postaja učinkovitejši, hitrejši, krajši in posledično krivičnejši. Še dodatno zato, ker povečuje neenakost.

Še nedavno je veljalo, da je v Sloveniji vsakomur omogočeno pošteno sojenje. Da stopi pred sodnika, kjer lahko pove kaj v svojo korist oziroma ne pove tistega, kar bi mu škodilo. In da potem sodnik oziroma sodni senat razsodi, ali so organi pregona zbrali dovolj nedvoumnih dokazov o obstoju kaznivega dejanja. Mnogi mislijo, da to velja tudi dandanes, čeprav v praksi ni več tako.

Iz zadnjega rednega letnega poročila tožilstva izhaja, da je bilo v letu 2015 izmed 8006 obsojenih pred kazenskim sodiščem le slabih 42 odstotkov obsojenih po klasičnem kazenskem postopku, vključujoč vse njegove stopnje. Kar 20 odstotkov (predvsem za blažja kazniva dejanja in ob predpostavki, da so zbrani dokazi o kaznivem dejanju več kot prepričljivi) jih je bilo obsojenih prek kaznovalnega naloga, torej po hitrem postopku, kjer obsojenec pred sodnika dejansko sploh ne stopi. Dodatnih 35 odstotkov jih je bilo obsojenih v skladu s še eno, nekaj let staro novostjo, zaradi katere naj bi bil kazenski sistem učinkovitejši – z institutom priznanja krivde. Gre za postopek, kjer tožilci obtoženim predstavijo (tudi domnevno zelo prepričljive) dokaze in tudi dejstvo, da bo sodišče v primeru priznanja krivde zagotovo precej bolj prizanesljivo, kot bi bilo, če bi obtoženi vztrajali, da so nedolžni. V tem postopku obtoženi, ki se odloči priznati krivdo, sicer res stopi pred sodnico oziroma sodnika, a dejansko le na kratko, da poda svojo izjavo in posluša razsodbo oziroma obsodbo sodišča. Postopek pa se konča brez klasičnega sojenja in posledično hitro tudi v primeru sporazuma med tožilstvom in obrambo oziroma obtoženim, v katerem obtoženi v zameno za nekoliko nižjo kazen in določene druge ugodnosti prizna krivdo. Predlani je bilo tako obsojenih slabe tri odstotke ljudi.

Sporazum o priznanju krivde se je z leti pokazal predvsem kot način, kako lahko tožilstvo doseže obtožbo v nekaterih zapletenih, težko dokazljivih primerih (predvsem gospodarskega kriminala), storilci pa si tako izgovorijo določene odpustke. Tak sporazum je s tožilstvom recimo sklenil nekdanji evropski poslanec Zoran Thaler glede dogovarjanja z novinarji pod krinko, da bi bil pripravljen v zameno za plačilo v evropskem parlamentu lobirati tudi za partikularne, ne zgolj za širše družbeno pomembne cilje. Je pa Thaler med bolj poznanimi in vplivnimi storilci gospodarske kriminalitete in korupcije izjema. Sporazume s tožilstvom sta sicer sklenila tudi nekdanji direktor Merkurja Bine Kordež in nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak, a le zato, da bi si čim bolj znižala podaljšanje zaporne kazni, potem ko sta kazen zapora že prestajala zaradi obsodb v drugih primerih.

Da je »hitrejši kazenski postopek tudi krivičnejši«, je že pred časom v intervjuju za Mladino dejal dr. Zlatan Dežman, višji sodnik in predstojnik katedre za kazensko pravo na mariborski pravni fakulteti. A kazenski sistem, ki omogoča hitre postopke, je še dodatno krivičen do storilcev, ki nimajo ne sredstev za najboljše odvetnike in ne vpliva ali političnih povezav, ki bi jim omogočali, da izkoristijo vse pravice, ki jih kazenski postopek sicer na načelni ravni omogoča vsem enakovredno.

Hitra pravica oziroma hitre obsodbe so tako vse bolj izhod v sili za malega človeka, saj si uporabe pravic, ki jih daje zakonodaja, ne more privoščiti. Klasično sojenje pa postaja privilegij bogatih in vplivnih. Lep primer tega je tudi Igor Bavčar oziroma sojenje v zadevi Istrabenz. Trenutno je primer že drugič na višjem sodišču, in če ne bo res hitro končan, bo poleti kazenski pregon zoper Bavčarja zastaral. Bavčarju je z najemom dobre (in drage) obrambe – in ni se mogoče znebiti občutka, da tudi s pravimi političnimi povezavami – uspelo med drugim doseči, da je po obsodbi na prvi in drugi stopnji vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje. Vmes se je s hospitalizacijo izognil tudi prestajanju zaporne kazni. Prvotni postopek zoper Igorja Bavčarja je do pravnomočne sodbe trajal šest let. Zdaj pa grozi zastaranje, ker kazenski zakonik določa, da se mora ponovno sojenje v vsaki kazenski zadevi, po razveljavitvi zadeve na vrhovnem sodišču, končati najkasneje v dveh letih. Tako je v zadevi Bavčar za celotno ponovitev sojenja na prvi in drugi stopnji, ki je prvič trajalo šest let, ostalo le dve leti. Očitno premalo za sojenje v zapleteni zadevi gospodarskega kriminala, še posebej pod pogojem, da obramba dobro pozna vse procesne in siceršnje pravice obtoženega v postopku. In vse te pravice in jamstva, skupaj z vsemi roki, obtoženemu pripadajo v enaki meri kot v prvotnem postopku.

Omenjeno določbo je v kazenski zakonik zapisala prva vlada Janeza Janše. Določba, da mora biti ponovljeno sojenje v kazenskih zadevah končano v dveh letih, se zdi politično modra in jo zagotovo podpirajo tudi volivci. A ker je za vse zadeve, lahko rešljive in zapletene, določen enak rok, praksa kaže, da je za izvedbo ponovnega sojenja v večini primerov res dovolj časa, zmanjka pa ga (in zadeva s tem zastara, obtoženi pa se izogne razsodbi sodišča) v najtežjih, najbolj zapletenih in najtežje dokazljivih primerih. Med slednje po pravilu sodijo tudi ali predvsem kazniva dejanja gospodarske kriminalitete in korupcije, torej t. i. kriminal belih ovratnikov, katerega storilci so običajno prav posamezniki z vrha družbene lestvice.