Vse oblike protesta v Srbiji

Protesti po Vučićevi zmagi trajajo že dva tedna, v obliki satire politike in volitev pa še dlje

Že dva tedna po več mestih v Srbiji potekajo protesti, ki se okvirno samoorganizirajo preko družabnih omrežij Facebook in Twitter. Protesti so se zgodili kot spontana reakcija na zmago Aleksandra Vučića na predsedniških volitvah.

Protesti potekajo vsak dan, čeprav je bil za velikonočne praznike napovedan premor. Do sedaj so najštevilčnejšo udeležbo zabeležili prvi vikend po volitvah (8. in 9. aprila), ko so se pretežno mladim protestnikom pridružili še vojaški in policijski sindikat ter civilna iniciativa Ne utapljajmo Beograda. Slednja je v zadnjem letu organizirala že več shodov, saj megalomanskemu projektu Beograd na vodi očitajo mnoge nezakonitosti, netransparentnost in nedemokratičnost. Čeprav so mediji proteste označili kot protest mladih, ti vznikajo iz splošnega nezadovoljstva vseh slojev in generacij. Moto protesta je »Protest proti diktaturi«, v prvih dneh pa so bile zahteve protestnikov povezane predvsem z očitki o neregularnosti volitev in z nasprotovanjem koruptivni in netransparetni politiki vladajoče koalicije: med njimi so zahteve po odstopu Vučića, reviziji volilnega seznama in uvedbi elektronskega glasovanja, zamenjavi članov republiške volilne komisije in predsednice skupščine Maje Gojković. Ta je namreč s 1. marcem v imenu stabilnosti države za čas trajanja predsedniške kampanje zamrznila delovanje parlamenta in s tem onemogočila kakršnokoli možnost kritične javne razprave s strani opozicije, češ da je to v interesu politične kulture. Po tednu dni protestov pa so se zahteve razširile. Podali so jih predstavniki študentov v imenu vseh protestnikov in poleg ukinitve diktature in popolne zamenjave politične elite na čelu z Aleksandrom Vučićem zahtevali še svobodne medije, nestranskarsko politiko, decentralizacijo, javno in vsem dostopno zdravstvo in šolstvo itd.

Transparentnost Srbija je naredila analizo pojavljanja vseh kandidatov v medijih in njihovi rezultati so samo potrdili, da ima stranka na oblasti – Vučićeva Srbska napredna stranka – medijski monopol, ki ga je Vučić v predsedniški kampanji lepo izkoristil.

V predvolilni kampanji je Aleksandar Vučić lepo unovčil svoje bogato politično znanje. Kaj mislimo s tem? V politiko je vstopil sredi devedesetih let pod političnim mentorstvom Vojislava Šešlja in njegovih radikalov, leta 1998 je postal minister za informiranje v vladi Mirka Marjanovića. Vučićev mandat se je kritični javnosti še posebej zapisal v spomin po sprejetju zakona o javnem informiranju. Zakon je namreč uvedel zelo visoke denarne kazni za vsako kritično protirežimsko pisanje. Kot posledica tega zakona in izvajanja monopolne enopartijske miselnosti – seveda takrat pod režimom Slobodana Miloševića – so za časa njegovega ministrovanja ugasnile redakcije časopisov Dnevni telegraf, Evropljanin, Naša borba itd. Kasneje je Vučić skupaj s Tomislavom Nikolićem osnoval Srbsko napredno stranko (SNS).

Nevladna in neprofitna organizacija Transparentnost Srbija je naredila analizo pojavljanja vseh kandidatov v medijih in njihovi rezultati so samo potrdili, da ima stranka na oblasti – Vučićeva Srbska napredna stranka – medijski monopol, ki ga je Vučić v predsedniški kampanji lepo izkoristil.

Enako sporna je zakonodaja glede financiranja političnih strank in njihovega delovanja. Po poročanju organizacije Transparentnost Srbija se je konec leta 2013 zakonodaja, kljub političnim zaobljubam o izkoreninjenju korupcije, raztegnila v korist vladajoče koalicije. Omogočilo se je namreč pretakanje financ, ki jih stranke na podlagi volilnih rezultatov na parlamentarnih volitvah dobijo za redno delovanje, v financiranje volilne kampanje, kar je Vučić dodobra izkoristil že na lanskih parlamentarnih volitvah, kot tudi v nedavni volilni kampanji za predsednika, saj je v medijih zakupil večino reklamnega prostora.

Merjenja programskega časa na srbskih televizijah kažejo, da je imel Vučić kot predsedniški kandidat na voljo kar polovico programskega časa. In čeprav je dosledno zavračal vsa soočenja (sprejema samo intvervjuje z izbranim novinarjem) se je pojavljal v dveh tretjinah programskega časa, če sem prištejemo še njegovo pojavljanje v vlogi predsednika vlade in predsednika SNS. Pristranskost večine medijev pa je očitna tudi pri njihovem poročanju o potekajočih protestih, katerim nameni zelo malo časa, v dnevnoinformativnih oddajah pa so večinoma predstavljeni v formatu kratkih vesti.

V oddaji Ćirilica na televiziji Happy TV je Vučić po volitvah obtožil »bivši režim«, da skuša delegitimirati popolnoma vse institucije, zrušiti oblast in uvesti svoj princip delovanja oblasti – vladavino ulice. Mlade protestnike je označil kot orodje tega »bivšega režima«, protesti zanj niso spontani, po njegovem naj bi bili celo plačani, njihov edini cilj pa je zamenjati Vučića.

Prejšnji torek so zaradi neregularnosti ponovili volitve v osmih volilnih okrajih, na katerih je Vučić osvojil celo 71,66 % glasov. A volitev s tem ni konec, saj jih bodo v dveh volilnih okrajih ponovili še danes. Vučić se je na rezultate ponovljenih volitev odzval v svojem značilnem slogu: »Hvala vsem državljanom. Če bi protestnike spustili na ulice že prej, bi verjetno na volitvah zmagal s 65 % ali celo 70 %.« Na vprašanje, če je, kar potekajo protesti, govoril s predstavniki protestnikov glede njihovih zahtev, pa je odgovoril: »Z nikomer se ne bom pogovarjal v 'jeziku ulice'. Tako se z menoj ne pogovarja. S tem pa niti ne mislim na ljudi, ki protestirajo, ti ljudje sploh nimajo nikakšrnih zahtev.«

Vučić je kot kaže srbsko javnost prepričal, da je v kaotičnih razmerah, ki jih je pomagal soustvarjati edini pilot, ki lahko le sam pilotira srbsko državo.

Vučić ne vidi problema nad popolnoma avtokratskim stilom vladanja, ker so vse preostale alternative državi »sovražni elementi«. Poleg tega tudi ne vidi nobenega problema nad vseprisotnostjo. Pod pretvezo kako »sovražni elementi« ves čas rušijo stabilnost sistema, se med ljudi preko medijev širi stanje popolne zasičenosti, apatije in zmedenosti. Vučić je kot kaže srbsko javnost prepričal, da je v kaotičnih razmerah, ki jih je pomagal soustvarjati – leta 2014 in 2016 je recimo dvakrat zapored zmagal na izrednih volitvah, po tem ko so parlament razpustili zaradi razlogov politične stabilnosti – edini pilot, ki lahko le sam pilotira srbsko državo. Vsaj tako je želel prikazati v svojem propagandem predvolilnem šok oglasu.

View on YouTube

V nekem drugem klasično propagandnem predvolilnem spotu se prikaže kot voditelj, ki je držal obljubo in Srbijo postavil na noge. Kaže se kot edini, ki lahko popravi zamujene priložnosti zadnjih 35-ih let in naredi, kar je prav.

View on YouTube

Iz kaotičnega vakuuma sumov, obtoževanj in obremenenostjo s polpreteklo zgodovino se je na tretje mesto z 9,43 % prejetih glasov v tekmi za predsednika iztrelil študent komunikologije Luka Maksimović alias Ljubiša Preletačević »Beli« (preletačević v srbskem jeziku pomeni političnega oportunista, ki po potrebi menjuje stališča in stranke). Skupaj s prijatelji so že na lanskih lokalnih volitvah kandidirali pod vodstvom izmišljenega alterega Belega in v Mladenovcu z listo Sarmo prob´o nisi (SPN) osvojili 21 % glasov ter zasedli 13 mest v lokalni skupščini. Lik Belega je simbol potlačene resnice tipičnega srbskega politika, ki leporeči in obljublja ter se skuša za predvolilne namene vživeti v kožo vsakdanjega človeka. Je politik z burno preteklostjo, nihče ne ve kolikšno je njegovo premoženje, kaj šele, da bi poznali njegov izvor. Povezan je z mafijo, arabskimi šejki, je nepošten, preračunljiv, podkupljiv, nesramen, bahav, patetičen, kljub temu pa je šarmanten, karizmatičen in ljudje ga imajo radi, vidijo ga kot vodjo, rešitelja itd. Svojemu ljudstvu lahko obljubi vse, ker nihče ne pričakuje od politika, da bo načelen in resnicoljuben.

Mlad, postaven moški v beli obleki, s pečatnim prstanom, s sloganom »BELI – Samo jako«, z jasnimi, preprostimi in všečnimi izjavami, ki ljudi nasmejijo, vnaša v politiko nekaj svežine, čeprav hkrati daje vtis že nečesa videnega in slišanega. Že videno in slišano se zrcali skozi parodiranje in pretiravanje, kar so klasični prijemi satire. Beli je fiktivni lik ljudskega politika, ki volilne glasove nabira vozeč se po ulicah v beli kočiji v spremstvu trubačev, za svoje volivce kuha sarmo, se z njimi napije in pleše, po koncu volitev razglasi, da je z veliko večino zmagal (čeprav ni), jutro po volitvah pa pred predsedniško palačo kliče aktualnega predsednika Tomislava Nikolića, da mu z okna vrže ključe, saj je sedaj on novi predsednik in da tako poroča srbska tiskovna agencija Tanjug.

Svoj »program« so v stranki SPN strnili v glasbenem spotu, ki so ga posneli za namene »politične propagande« v predvolilnem času. V skladbi prepevajo kako je Beli mlad, lep, močan in za Srbijo nepogrešljiv, pravi rojen vodja, boljši vodja naroda kot katerikoli od Karađorđevićev in to ga kvalificira za mesto predsednika – on je skratka edini, ki lahko preporodi Srbijo. Program: ekspanzija Srbije, močna vojaška industrija in Srbija do Tokia. To je vse, kar narod potrebuje.

View on YouTube

V dokumentarnem filmu za Vice Srbija Maksimovićev prijatelj in idejni vodja satiričnega političnega gibanja Stefan Gajić alias Nebojša Prilepak (prilepak v srbščini pomeni polža, ki je prisesan na podlago, torej na Belega) celo prizna, da se zaveda, da morda ne morejo ničesar spremeniti, a so vsaj nasmejali ljudi in so že s tem naredili več od večine srbskih politikov.

Ko so satiričnemu gibanju srbski politiki in mediji v predvolilni kampanji demagoško očitali, da jih financirajo tuji miljarderji (Soros) in da za njimi stojijo »strici iz ozadja«, se je Beli odzval, da jih je v resnici financiral David Rockefeller in ob tem izrazil sožalje ob njegovi nedavni smrt. V potrditev teze o sumljivih prilivih denarja, pa so objavili seznam 651 likov, ki javno podpirajo njihovo gibanje in prav vsi so izmišljeni Na fiktivne izjave se odzivajo s fikcijo, a v satirični obliki, ob čemer se vedno razkrije banalna logika političnega populizma, ki je v Srbiji v skrajni obliki stalnica že nekaj deset let.

Protisistemska politično-aktivistična gibanja, ki se poslužujejo satire, parodije in humorja seveda niso nova pogruntavščina. Uveljavljen italjanski komik Beppe Grillo je s svojim gibanjem 5 zvezdic (Movimento 5 Stelle – M5S) denimo na zadnjih parlamentarnih volitvah v Italiji leta 2013 prejel celo 25 % glasov. V Islandiji je bil leta 2010 za župana Reykjavika izbran komik Jón Gnarr ... Zgodovina volitev v zadnjih stotih letih je polna primerov, ko neka skupina ljudi za kandidata nominira žival, predmete ali pa izmišljene like. In mnogokrat so ti poskusi zelo uspešni, saj tovrstne bizarne kandidature navadno pomenijo protest proti določenim nepravilnostim v družbi ali pa proti nepravilnostim v samem poteku volitev – za fikcijo torej stoji ideja in včasih je bolje voliti pravo idejo kot nepravega človeka. V pogovoru za BBC je Beli izjavil, da so humor in satira najboljši odziv na trenutno stanje v srbski družbi, saj tega v političnem diskurzu do sedaj enostavno ni bilo in se zato politiki na oblasti na tovrstne provokacije niti ne znajo odzvati.

Lik Belega je simbol potlačene resnice tipičnega srbskega politika, ki leporeči in obljublja ter se skuša za predvolilne namene vživeti v kožo vsakdanjega človeka. Je politik z burno preteklostjo, nihče ne ve kolikšno je njegovo premoženje, kaj šele, da bi poznali njegov izvor.

Trenutno v Srbiji vlada monopolni diskurz s pozicije moči. Protestnikom se vodilni politiki posmehujejo, jih označujejo za nevredne dialoga, za zmedeno mladež, ki ne govori njihovega jezika. Vsakršna politična kritika je zatrta s paranoično pozicijo skozi perspektivo sveta kot zarote: tuje obveščevalne službe, razni manipulativni miljarderji, sovražniki srbskega naroda, narodni izdajalci itn. so tisti, ki rušijo stabilnost, napredek in blaginjo Srbije.

Če je možnost razumne demokratične debate že dolgo časa nemogoča in v javnih medijih prevladuje fiktivno-ideološka manipulacija, ki služi le interesom posvečenih, je mogoče potlej tovrstno politiko premagati s subverzivnim momentom, ki ga vnaša politični aktivizem satiričnega gibanja?