MLADINA Trgovina

Kerstin Kullmann

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Družba  |  Intervju

René Prêtre, otroški srčni kirurg

Otroška srčna kirurgija je tema, na katero se v Sloveniji vsi »spoznajo«, zdravnikom pa se po javnem mnenju ne sme zgoditi nobena napaka. Otroški srčni kirurg René Prêtre je odprl na tisoče drobnih prsnih košev, operiral je dojenčke s srcem, nič večjim od oreha, in rešil na tisoče življenj. A dela tudi napake.

»Pogosto gre za šiv preveč ali premalo«

René Prêtre je vodja otroške srčne kirurgije na univerzitetnih klinikah v Ženevi in Lozani. Odraščal je na kmetiji v švicarski Juri. Delal je v New Yorku, Londonu, Parizu in Zürichu. Leta 2009 so ga njegovi rojaki izvolili za Švicarja leta – med drugim tudi zaradi dela njegove fundacije Le Petit Coeur v Mozambiku in Kambodži. Svojo življenjsko zgodbo je opisal tudi v knjigi Et au centre bat le coeur (In na sredini utripa srce). V njej pripoveduje tudi o svojih najtežjih kirurških primerih. Na mizi v njegovi pisarni v Lozani stoji model srca iz plastike, med pogovorom je večkrat vzel svinčnik in z njim pokazal, na katerih delih srca je operiral.

Gospod Prêtre, srce novorojenčka je drobceno. Kako se ga človek nauči operirati?

Začne s srcem odraslega, vstavi nove zaklopke, obvode in lepo zašije žile, uporablja vse tanjše nitke. Treba je znati, kar mora znati vsak dober kirurg: obvladati tehniko in pripraviti dobro strategijo. Za otroško srce pa potrebuje tudi umetniški talent.

Ker je tako majhno? Ali ker utripa hitreje kot srce odraslega?

Tudi odziva se burneje. In cilji operacije se pogosto razlikujejo. Pri dojenčku na primer okvarjene zaklopke ne bi zamenjali z umetno, temveč jo rekonstruiramo, da je takšna, kot je predvidela narava. Ne nazadnje mora zdržati do konca življenja. S tega vidika moramo oblikovati popolno srce, kot bi oblikovali kip. Če ostanejo neravnine, se na ultrazvoku takoj vidi, da se kri na teh mestih vrtinči, ne teče tako neovirano in hitro, kot bi lahko. Le kar je videti lepo, tudi dobro deluje.

Sicer ima srce težje delo?

Da. Sčasoma mu to pobere moči in po 20, 30 ali 40 letih bi se upehalo.

Koliko src ste že operirali?

Okoli 5000 do 6000 otroških in 3000 odraslih.

Po čem se odlikuje dobra kirurginja oziroma kirurg?

Pri nas ni nič drugače kot pri pianistih in violinistih – dobri smo samo, če veliko vadimo. Eden mojih nadrejenih v New Yorku mi je rekel: »Če hočeš biti dober, moraš deset let dolgo delati po deset ur na dan.« Takrat sem mislil, da po kavbojsko pretirava. Danes vem, da je imel prav.

Kako pogosto operirate danes?

Med tednom vsak dan vsaj dva primera, enega težjega in enega lažjega. Potem so tu še nujni primeri in presaditve.

Se lahko zvečer izklopite? Kaj popijete?

Kozarec vina je v redu. Drugi pa bi se mi naslednji dan že poznal.

Odraščali ste s šestimi brati in sestrami na kmetiji v francoskem delu Švice. Kako ste se odločili, da boste postali zdravnik?

Po naključju. Pravzaprav sem želel prevzeti kmetijo staršev. Tik pred maturo sem srečal prijatelja, ki je rekel, da je zdaj zadnja priložnost za vpis na medicino. Ničesar nisem hotel zamuditi in sem poskusil srečo. Lahko pa bi bila tudi fizika ali agronomija.

Vas je šola, če pogledate z današnjega vidika, dobro pripravila na študij medicine?

Kar se tiče ocen, je bilo še nekaj manevrskega prostora za izboljšanje. A otroci smo seveda vsak dan po šoli do večera delali v hlevu ali na polju. Tudi ob koncih tedna in med počitnicami. Imeli smo zemljo, dvanajst krav, teličke. Ko je bilo veliko dela, nas je oče prišel iskat tudi med poukom. Poleg tega sem rad igral nogomet v območni ligi. Tako mi ni ostalo veliko časa za šolo.

Kako ste si plačali študij?

Kot hišnik – tako sem imel poceni stanovanje, bilo je idealno. Zaradi nekoliko glasnejše zabave po izpitu sem nato dobil odpoved, a čez tri tedne se je moje usposabljanje za kirurga vseeno začelo.

Zakaj kirurgija?

Na začetku študija sem bil malce razočaran nad medicino, videl sem predvsem kronično bolne, katerih trpljenje je bilo mogoče le blažiti, ni pa jih bilo mogoče ozdraviti. V kirurgiji je bilo drugače, zelo radikalno. Prerezal si, odstranil na primer vnet slepič, in tri dni pozneje je bilo spet vse v redu. Hitro mi je bilo jasno, da zame obstaja le ta smer.

Operiral sem več kot 350 otrok. Osem otrok je umrlo, večinoma novorojenčki z zelo slabo prognozo. Danes vem, da so v moji karieri tudi dva ali trije otroci, katerih smrt bi lahko preprečil.

Usposabljanje ste nadaljevali v New Yorku. Kaj ste operirali tam?

Predvsem ureznine in strelske rane. To je bilo konec osemdesetih let, v mestu so bile takrat skrajne razmere, bilo je veliko mamil in kaznivih dejanj. V bolnišnico Bellevue, kjer sem delal, so prihajala reševalna vozila s težkimi primeri. Vse je moralo potekati bliskovito hitro, vedno je bila tekma s časom. Imeli smo celo lastno tehniko, kako že na urgenci odpreti prsni koš in nato v operacijski dvorani nadaljevati. Bilo je brutalno.

Kaj ste se naučili takrat?

Če hoče človek imeti možnosti, da obvlada takšne situacije, mora v glavi izdelati jasen načrt in vsak gib roke mora biti kot refleksen. Zveni protislovno, a takrat se nisem naučil operirati predvsem hitro, temveč natančno in z zelo tekočimi gibi. Tako nič ne zakrvavi, ničesar ni treba ponovno šivati.

Britanski nevrokirurg Henry Marsh nam je v intervjuju povedal, da je v operacijski dvorani rad poslušal Bacha ali Abbo. Vi tudi?

V New Yorku sem najraje poslušal rock in pop. Nujni primeri so večinoma prihajali zvečer, veliko smo operirali ponoči in smo bili nenehno utrujeni. Kolega je zato rad zavrtel svojo najljubšo glasbo. Tako smo šivali ob She Drives Me Crazy skupine Fine Young Canibals. Popevka ima dober ritem, ki pripomore k lepim brazgotinam.

Kdaj ste se odločili za srčno kirurgijo?

Tudi to se je zgodilo v New Yorku; predstojnik me je takrat opozoril: »Ko boš to enkrat počel, ne boš nikoli več mogel operirati česa drugega.«

Zakaj?

Za takšno operacijo je treba srce ustaviti, krvni obtok prevzame aparat za srce in pljuča. Ko je vse mimo, odstraniš sponke, vidiš, kako topla kri spet steče v srce, in nenadoma to vnovič oživi. To je enkraten občutek.

Ker igrate boga?

Ne, ker vidiš, kako močan je ta organ, kot bi imel lastno voljo. Po tistem so vsi drugi organi zame izgubili čar. Ledvice, črevesje, pljuča mi niso bili več zanimivi. Srce pa ima skoraj svojo osebnost: če se ga dotakneš, nenadoma naredi en utrip več: tik tak tak. Kot bi hotel reči: »Pusti me pri miru, delo imam.«

Zakaj mislimo, da je v srcu izvor naših čustev?

To izvira iz nesporazuma. Imamo dva živčna sistema. Preprostejši, vegetativni živčni sistem, je povezan z vsemi organi. Če na nas vpliva močno občutje, se prvo odzove srce in začne utripati močneje ter hitreje. In nenadoma se nam zazdi, da občutki prihajajo ravno od tam. Vendar je srce le resonančni prostor možganov. Lahko bi rekli, da je precejšen nastopač.

Vseeno pa je tudi delovno učinkovito: zdravo srce zmore več kot 80.000 krčenj na dan.

Drži, in zanj ni počitka. Za vse svoje delo sploh ne zahteva veliko – trikrat na teden se moramo za 20 minut malce zadihati, da se žile pretegnejo in se krepi srce. Meni se zdi to zelo velikodušno.

Vaši najmlajši pacienti so na svetu šele nekaj dni …

… da, večina hudih prirojenih okvar srca se vidi že pri plodu. Naše naprave so v zadnjih letih postale manjše; danes lahko pomagamo številnim takim otrokom, še pred 15, 20 leti pa bi umrli.

Vendar ne svetujete vedno operacije. Kako to?

Govorimo o novorojenčkih s hudo telesno okvaro. Kmalu po rojstvu bi umrli. Pogosto je odločitev preprosta: lahko jim pomagamo, torej jih bomo operirali. Včasih ima takšen otrok tudi hude okvare drugih organov, predvsem pa možganov. Takrat vemo, da bomo ohranili zgolj biološko življenje. In staršem svetujemo, da se ne odločijo za operacijo.

Otrok pride na svet, ima lepe oči in mehke lase. Morda je celo videti zdrav. Takrat človek hitro pozabi njegove hude težave.

Katere odločitve so zapletene?

To so primeri v sivem polju, pri katerih ne vemo natančno, kako kakovostno bo otrokovo življenje.

Kako se pogovarjate s starši?

Ne pritiskam nanje. Sami vedo, da bomo vse naredili tako dobro, kot znamo, če se odločijo za operacijo. Vendar vedno ni treba storiti vsega, kar znamo. Takrat tudi povem: Tudi če se ne boste odločili za operacijo, to ne pomeni, da boste ubili svojega otroka. Ne bojujemo se proti usodi, temveč puščamo naravi njeno pot. Otrok bo prišel na svet in kmalu zatem umrl. Mi kot zdravniki bomo poskrbeli, da ne bo trpel in ga ne bo strah. Starši niso nič krivi za to.

Staršem svetujete, da se odločijo že pred porodom. Zakaj?

Ker je ta odločitev tako težka, neverjetno težka. Nato pa otrok pride na svet, ima lepe oči in mehke lase. Morda je celo videti zdrav. Takrat človek hitro pozabi njegove hude težave. Mislim, da to ni pravi trenutek, v katerem bi se kljub vsemu odločali za boj.

Staršem poveste tudi, da se morajo pogovoriti med seboj in naj v odločitev ne vključijo drugih.

Ker se vedno najdejo sorodniki in prijatelji, ki trdijo, da je treba za svojega otroka storiti vse, kar je le mogoče. Vendar to niso tisti, ki bodo potem vse življenje morali živeti s to odločitvijo.

Se vam je med operacijo že pripetila napaka?

Za nekaj jih vem. Vedno delam skrbno in se vedno zelo dobro pripravim. Kljub temu se je nekaj zapletlo. Spomnim se predvsem primera, ko bi fant danes imel drugačno življenja, če ga ne bi operiral.

Kaj se je zgodilo?

Fant je bil star enajst in imel je blago srčno napako. Kljub temu je igral nogomet, hodil v šolo. Takšne okvare operiramo previdno, da se čez 20 ali 30 let kaj ne pripeti. Starši so privolili v poseg in med zadnjim pogovorom pred operacijo so mamo kljub vsemu premagali dvomi. Bilo jo je strah, a sem jo pregovoril. In nato se je zalomilo.

Kaj pa?

Ko sem bil gotov in sem že zaprl prsni koš, je počila nit, fant je začel krvaveti tako močno, da se je krvni obtok ustavil. Možgani so dobivali premalo kisika. Moral sem izvesti nujno operacijo, da sem ustavil krvavitev. Dva dneva je bil v umetni komi, da bi prizanesli njegovim možganom.

Kako ste to razložili staršem?

Tako zelo me je bilo sram, da staršem nisem mogel pogledati v oči. Po operaciji sem jih poklical in povedal, da je nekaj šlo narobe in da moramo še počakati. Dva dneva pozneje sem z njimi stal ob sinovi postelji in jim moral povedati, da bo imel fant hude možganske okvare. Uničil sem jim življenje.

Ste bili krivi samo vi?

Krivdo prevzemam nase. V pravnem smislu nisem kriv, delal sem skrbno, pa se je kljub temu tako zapletlo. Še danes se sprašujem, kje je bila napaka. Kateri šiv je to bil? Res ne vem. A operacijo sem opravil deloma proti mamini želji in se je zapletlo. Ta fant bi še danes igral nogomet, če ga ne bi tisti dan operiral.

Kako se počutite po takšnem dnevu, ko ste spet doma?

Popolnoma uničen.

Obstaja tolažba?

Za starše ne.

Pa za vas?

Tudi ne, človek se ne more sprijazniti s tem.

Ste kdaj razmišljali, da bi prenehali?

Da, več kot enkrat.

Zakaj nadaljujete?

Takrat sem poklical našo anestezistko. Vedno je znala utemeljeno kritično ocenjevati naše delo in je bila glas razuma. Želel sem slišati njeno mnenje. Spomnila me je na to, kolikokrat se je dobro izteklo. Da se skoraj vedno dobro izteče. In počasi sem bil pripravljen začeti verjeti v to.

Kako pogoste so takšne napake?

Takrat sem naredil letno bilanco. Operiral sem več kot 350 otrok. Osem otrok je umrlo, večinoma novorojenčki z zelo slabo prognozo. Danes vem, da so v moji karieri tudi dva ali trije otroci, katerih smrt bi lahko preprečil. Pogosto gre za šiv preveč ali premalo.

Ali še kdaj občutite strah pred operacijo?

O da. Pred nekaterimi operacijami je celo treba občutiti strah. Pa ne strahu, ki te hromi, temveč strah, ki pripomore, da se še bolje pripraviš. Vseh operacij, ne le zahtevnih, se je treba lotiti z velikim spoštovanjem, kot pilot, ki pred vsakim vzletom preveri kontrolni seznam.

Dva dneva pozneje sem z njimi stal ob sinovi postelji in jim moral povedati, da bo imel fant hude možganske okvare. Uničil sem jim življenje.

Živite slabih deset minut stran od klinike, redko vzamete več kot deset dni dopusta in so vas na presaditve srca pogosto prišli iskat kar na smučišče. Si nikoli ne zaželite predaha?

Pri 30 letih mi je bilo jasno, da hočem obvladati štiri najtežje operacije v otroški srčni kirurgiji: presaditve in tako imenovani Jatnov, Rossov in Nikaidohov postopek. Brez pomoči. To so bili moji štirje osemtisočaki. Da jih dosežeš, sta nujna delo in čas. Vsakega teh vrhov sem dosegel od 15- do 20-krat in mi ni treba samemu sebi ničesar več dokazovati. Vendar otrok, ki potrebuje tuje srce, v povprečju pri nas na oddelku leži od pol do enega leta in čaka nanj. Ko je srce na voljo, sta le dve uri časa za presaditev, pa če so počitnice ali ne.

Drži, da se po operacijah, ki trajajo do dvanajst ur, uležete na tla v svoji pisarni?

Da, ker moram naravnati vretenca. V pisarni v Zürichu je bilo to sploh ugodno, ker sem imel lesena tla. Šibka točka kirurgov je predvsem tilnik, ta res zelo boli.

S fundacijo Le Petit Coeur vsako leto operirate otroke v Kambodži in Mozambiku. Zakaj?

Sprva sem se spraševal, ali ti državi morda potrebujeta predvsem izobraževanje in dobre šole. A naša misija ima dva cilja: operirati otroke, ki potem lahko zdravo živijo brez nadaljnjega zdravljenja, sicer pa bi umrli, ter nadgraditi znanje zdravnikov in negovalnega osebja na kraju samem. S tem želimo predvsem doseči, da bi delali v domovini. Številni, ki so študirali v tujini, v domovini ne vidijo obetov na svojem področju. Pokažemo jim, da ni tako. Kjer je mogoča srčna kirurgija, je mogoče skoraj vse.

Kakšne so vaše delovne razmere v teh državah?

Biti morajo tako dobre, da je mogoče varno opraviti operacije. V Kambodži je nekoč med operacijo zmanjkalo elektrike.

Kaj se je zgodilo potem?

Prsni koš smo ravno odprli in se znašli v temi. Vse je bilo črno. Aparati in monitorji so nehali delati, tudi moja naglavna svetilka ni delovala.

In potem?

Anestezistka je posvetila z lučko na mobilniku in s prsti sem ocenil krvni pritisk na aorti, otroka smo predihavali ročno. Elektrika se je vrnila, a le za kratek čas. Hotel sem že odnehati, ker se mi je zdelo preveč tvegano. Po drugi strani pa bi otrok brez operacije umrl. Vse luči, zaslone, stroje, ki jih nismo potrebovali, smo izklopili in skušali varčevati z elektriko. Operiral sem skoraj v temi. Srečno se je končalo.

Ravno ste dopolnili 60 let. Kdaj je čas za upokojitev?

Ko začne popuščati koncentracija. Roke se tresejo, oči se ne morejo več dobro osredotočiti. Treba je poznati svoje meje.

© 2017 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.