Državljani proti Kemisu in državi

Zaradi požara v vrhniškem podjetju za zbiranje in predelavo nevarnih odpadkov Kemis je največjo in najdolgotrajnejšo škodo utrpelo okolje, posledično pa tudi ljudje v vplivnem območju onesnaženja. Najbližje živeči so poleg tega utrpeli tudi povsem realno, na prvi pogled vidno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, saj so dolgoročno onesnaženi njihovi vrtovi ter bivališča, slednja so morali nekateri izmed njih celo zapustiti, saj so bili evakuirani. Kaj lahko storijo zdaj, kakšne so njihove pravne možnosti?

Prva, po zgledu iz tujine, na misel pride skupinska tožba za varstvo okolja. Znani so primeri iz ZDA, ko so prebivalci prizadetih območij in okoljevarstvene organizacije s skupinskimi tožbami iztožili milijonske vsote od korporacij, ki so v pehanju za dobičkom povzročile ekološke katastrofe. Med temi so najbolj znana izlitja nafte iz tankerjev ter kopenskih in morskih vrtin, ki so na okolju pustila dolgotrajno, skorajda nepopravljivo škodo.

V Sloveniji ekoloških katastrof takšnih razsežnosti ne poznamo. Za naše razmere je že požar v Kemisu velika ekološka katastrofa. A slovensko pravo skupinske tožbe ne pozna. Na ministrstvu za pravosodje pojasnjujejo, da bo zakon o kolektivnih tožbah, ki ga pravosodni minister Goran Klemenčič obljublja že od začetka mandata, po dolgotrajnih usklajevanjih uvrščen na sejo vlade najkasneje v dveh tednih.

A dolgo pričakovani zakon naj bi dopustil možnost kolektivnih tožb zgolj v omejenem obsegu, in sicer zgolj na treh področjih – varstvu potrošnikov, varstvu konkurence in delovnopravnih sporov. Razlog naj bi bil v tem, da so se po zgledu iz tujine odločili za postopno uvajanje kolektivne tožbe. Najprej na področjih, kjer je najbolj nujno potrebna in najlažje izvedljiva, ker naj bi šlo za področja, kjer so zahtevki najbolj kolektivizirani (čeprav delovnopravni spori to gotovo niso). Šele potem na področjih, kjer je kolektivnost zaradi večje individualizacije zahtevkov težje dokazljiva. Med temi naj bi bilo tudi področje varstva okolja. Še v torek dopoldan so na ministrstvu zatrjevali, da na področju varstva okolja kolektivna tožba (za zdaj) ne bo dovoljena, po koalicijskem vrhu nekaj ur za tem pa je prišlo do obrata. Očitno so koalicijske stranke presodile, da bi bilo zaradi javnomnenjskega pritiska po požaru v Kemisu politično modro v zakon vključiti še možnost kolektivnih tožb na področju varstva okolja. Skupinske tožbe bodo sicer mogoče le v primeru večjih okoljskih nesreč, ko je bila povzročena množična škoda večjemu številu oseb.

Zakon naj bi bil v državnem zboru potrjen še pred parlamentarnimi počitnicami, a možnost skupinske tožbe bo z zakonom dana zgolj za naprej in v primeru Kemisa ne bo prišla v poštev.

To ne pomeni, da so okoliški prebivalci Kemisa povsem brez pravne varnosti. Veljavna zakonodaja namreč omogoča vložitev več posameznih odškodninskih tožb oziroma zahtevkov zoper okoljskega kršitelja, ki pa jih sodišče lahko obravnava po podobnih pravilih kot v primeru skupinske tožbe.

Ko sodišče prejme več zahtevkov v primeru iste kršitve, praviloma prekine preostale postopke, dokler ne reši enega, t. i. vzorčnega primera. Če sodišče ugotovi protipravno ravnanje podjetja ali države, dosodi odškodnino in na podlagi tega primera reši tudi vse preostale zahtevke. Logika kolektivnosti pa ne gre v nasprotno smer. Če sodišče v vzorčnem primeru ne ugotovi kršitve, to ne pomeni, da preostali vlagatelji zahtevkov ne morejo pred sodiščem dokazovati, da jim je bila povzročena škoda, in zahtevati odškodnine.

Poleg tega se »protipravnost«, ki je prvi pogoj za dosojanje odškodnine, v civilnem pravu presoja precej drugače kot v kazenskem. Protipravnost ravnanja je izražena že v primeru neskrbnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z normami in predpisi ter tudi v primeru, ko bi odgovorni lahko pričakovali, da bi se zaradi okoliščin nekaj lahko zgodilo, pa niso ukrepali in poskrbeli, da do takega dogodka ne bi prišlo. Recimo do požara.

Takšni sodni postopki sicer niso novost, sodna praksa, prav na področju varstva pred škodljivimi vplivi na zdravje ljudi, obstaja. Tako je sodišče ravnalo v primeru več obmejnih občin, kjer so na mejnih prehodih ob državnih cestah živeči ljudje utrpeli škodo zaradi prekoračenih škodljivih emisij, prekomernega hrupa, tresljajev in izpušnih plinov. Najbolj znan je primer Dolge vasi v Prekmurju. Ker država ni ukrepala, čeprav je bilo jasno, da bodo nastale škodljive posledice, je morala v skladu s sodbami sodišč več tisoč ljudem izplačati odškodnino za povzročeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Več tožbenih zahtevkov zaradi odgovornosti za poplave leta 2012 je zoper avstrijskega upravljavca dravskih hidroelektrarn Verbund vloženih na mariborskem sodišču. Prek sto združenih podjetij in slovenskih državljanov pa je v Avstriji zoper to podjetje vložilo skupinsko tožbo.

Prebivalci, ki so utrpeli škodo zaradi požara v Kemisu, bi tako lahko vložili zahtevke za odškodnino zoper družbo, v katerih bi zatrjevali, da so škodo utrpeli zaradi protipravnega ravnanja podjetja. In, zdi se logično, odškodnino bi lahko zahtevali tudi od države. Ker je izdala dovoljenje za gradnjo in obratovanje takšne proizvodnje na robu zaščitenega območja Nature 2000 in Ljubljanskega barja, kjer so glavne zaloge podtalnice, čeprav je bilo mogoče predvideti, da bi požar ali kak drug podoben izreden dogodek v Kemisu lahko povzročil večje okolju škodljive posledice kot na kakem drugem, ekološko manj občutljivem območju.

Preberite tudi:

• Posledice onesnaženja. Kako živeti z dioksinom? Piše Staš Zgonik.
• Intervju z Emilom Nanutom, direktorjem Kemisa: »Normalno je, da smo zaradi požara izgubili zaupanje.« Sprašuje Staš Zgonik.
• Veliki biznis z nevarnimi odpadki. V vse drznejši tekmi s slovenskimi odpadki kujejo dobičke Kitajci, Rusi, Avstrijci in Slovenci, država pa zanje niža okoljske standarde. Piše Borut Mekina.