Veliki biznis z nevarnimi odpadki

S predelavo nevarnih odpadkov se v Sloveniji aktivno ukvarja relevantnih dvanajst podjetij. Poleg vrhniškega Kemisa v lasti skupine Gorenje, ki je največje po prometu, sta na vrhu po velikosti še dve. Družba z omejeno odgovornostjo Ekol je v lasti kranjskega podjetja Rešet in opravlja dejavnost v industrijski coni Laze poleg Stražišča pri Kranju. Drugo pa se imenuje »Ekologija, d. o. o.«. To je v lasti avstrijske družbe Saubermacher, svoj sedež ima v industrijski coni Trate, v Škofji Loki. Kako varna sta ta dva obrata, ki utegneta zdaj prevzeti predelavo nevarnih odpadkov, ki so doslej končala v Kemisu?

V obeh podjetjih so v zadnjih letih občane mirili, da dejavnost zanje ni nevarna. A Marko Špolad, učitelj matematike v škofjeloški gimnaziji, ki živi zraven čistilnega obrata podjetja Ekol, pravi, da gre pri njih za tempirano ekološko bombo. Razlaga, da je pred osmimi leti tudi pri njih prišlo do samovžiga odpadkov, zaradi česar so morali posredovati gasilci. Za las naj bi se izognili večji katastrofi: »V tej industrijski coni namreč ni hidrantov. Ni urejena kanalizacija. Tudi v našem naselju ni urejena kanalizacija. Da je agencija za okolje dovolila obratovanje temu podjetju, s takšno kapaciteto, poleg naseljenega območja, ki prav tako nima urejene kanalizacije, je meni nerazumljivo.«

Podjetja, ki se danes ukvarjajo s tem, morajo biti po novem skrajno inovativna, da lastnikom zagotovijo visoke donose. Pogosto morajo tudi hoditi po robu pravil.

Čeprav so prebivalci Stražišča pri Kranju – gre za večjo krajevno skupnost, ki jo sestavljajo pretežno enodružinske hiše – v bližnjem potoku Tičnica večkrat zaznali olje, naj bi bili njihovi pozivi občini, naj uredi kanalizacijo in vodovod, ter inšpektoratu, naj preveri vzorce odplak, preslišani. Zdaj napovedujejo pritožbo evropski komisiji. Pri predelavi nevarnih odpadkov je največ vredno okoljevarstveno dovoljenje, razlaga Špolad, to pa agencija za okolje v Sloveniji izdaja na netransparenten način, kjer naj bi bila podjetja v privilegiranem položaju. Postopek naj bi bil podrejen »kapitalu«: »Mi nimamo odvetnikov, poziv zainteresiranim je na spletni strani agencije skrit le mesec dni, agencija pa navadno sledi elaboratom zasebnih podjetij, ki jih plačujejo tisti, ki prosijo za okoljevarstveno dovoljenje. Nisem še videl elaborata, ki bi bil negativen,« pravi.

V industrijski coni Laze pri Škofji Loki, dejansko le nekaj kilometrov od Stražišča pri Kranju, je nekaj časa obratovalo tudi podjetje Ekologija, ki pa se je nato moralo preseliti v industrijsko cono Trate, tudi pri Škofji Loki. Podjetje, ki je v lasti avstrijske družbe Saubermacher, je nedavno na agencijo za okolje vložilo prošnjo za povečanje zmogljivosti. Trenutno lahko predelajo 6,5 tone nevarnih odpadkov na dan, zdaj pa želijo povečati zmogljivosti na skupaj 92 ton nevarnih odpadkov na dan. Gre za tako veliko povečanje zmogljivosti, da bi tja odpadke lahko vozili iz celotne EU, na primer iz Hrvaške, pa tudi iz Madžarske in Srbije. Obljubljajo štiri nove zaposlitve, zato je težko reči, da bo imel kraj kakšno veliko prednost zaradi širitve v smislu novih delovnih mest. A to ni vse. Sam obrat namreč stoji v stavbi nekdanje Gorenjske predilnice, ki je od drugih podjetij ločen z zgolj 20-centimetrskim zidom. Ta zid večjega požara ali eksplozije ne bi prenesel.

Matjaž Krajnik, predsednik sosednje krajevne skupnosti Godešič, po poklicu projektant, pravi, da je podjetje Ekologija zelo podobno Kemisu – le da bi morebitna nesreča tam imela še večje razsežnosti. Prve hiše v Godešiču so od predelovalnice nevarnih odpadkov oddaljene zgolj 300 metrov, dostop do obrata je za primere intervencij otežen, zunanja skladišča niso posebno varovana v primeru izlitja nevarnih snovi – skladišče je recimo tudi staro popokano asfaltno parkirišče. V takšna parkirišča niso nikoli vgrajevali lovilcev tekočin, niti olj. Le 50 metrov stran pa že teče potok, ki se izliva v reko Soro: »Nevarne odpadke je seveda treba predelati, a naj se to naredi v skladu z najboljšimi obstoječimi standardi,« poudarja.

Tudi Krajnik meni, da je država nadzor nad izdajo okoljevarstvenih dovoljenj izpustila iz rok. Prevladali naj bi kapitalski interesi. 20- odstotni lastnik Gorenjske predilnice, kjer želi Saubermacher opravljati svojo dejavnost, je recimo župan občine Škofja Loka Miha Ješe. Občina, kot so nam odgovorili, je občane obvestila o možnostih vpogleda v dokumentacijo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za družbo Ekologija d.o.o., ni pa izoblikovala svojega stališča. Lani avgusta, kot so poročali mediji, Ješe recimo ni hotel sklicati seje občinskega sveta zaradi dejavnosti podjetja Ekologija, češ da ta problematika sodi v pristojnost države: »Sam imam poleg tega občutek, da je agencija nekako na strani predelovalcev odpadkov. Oziroma da dela skupaj s plačanimi avtorji presoj vplivov na okolje. Ta občutek sem dobil tudi, ko sem prisostvoval ustni obravnavi glede izdaje okoljevarstvenega dovoljenja podjetju Ekologija,« razlaga Krajnik.

Predelava odpadkov, še posebej predelava nevarnih odpadkov, je ena izmed najbolj dobičkonosnih dejavnosti. V vrhniškem podjetju Kemis je zadnja leta dodana vrednost na zaposlenega znašala okoli 70 tisoč evrov, kar je trikrat več kot recimo v gostinstvu ali gradbeništvu in enkrat več kot v Gorenju samem. Štirideset zaposlenih v Kemisu skupini Gorenje, ki je lastnica te družbe, prinese na leto do milijon evrov (EBIT) čistega dobička. A ker je predelava odpadkov tako zelo dobičkonosna, se je v zadnjih letih konkurenca izredno povečala. Podjetja, ki se danes ukvarjajo s tem, morajo biti zelo inovativna, da lastnikom še zagotavljajo tako visoke donose. Pogosto morajo hoditi po robu pravil. Seveda to njihovega ravnanja ne legitimira.

Med 800 podjetji, ki se v Sloveniji ukvarjajo s predelavo odpadkov, je že polovica v lasti tujih korporacij. Recimo kitajskih, avstrijskih ali ruskih.

Pogosti slogan tovrstnih podjetij je družbena odgovornost. A zaradi konkurenčne tekme v zadnjih letih je med kar 800 podjetji, ki se v Sloveniji ukvarjajo s predelavo odpadkov, že polovica v lasti tujih korporacij ali tujih lastnikov, ki lokalnih okolij ne poznajo. Največji predelovalec odpadkov v Sloveniji je recimo Dinos. Dinos, ustanovljen leta 1946 s sloganom Dajmo Industriji Nazaj Odpadne Surovine, ima v Sloveniji štiri centre za predelavo odpadkov, 16 skladišč, na leto ima okoli 100 milijonov prihodkov in tri milijone dobička iz poslovanja. Zbira predvsem kovine, papir in plastiko. Po menedžerskem odkupu delnic je Dinos leta 2012 prevzela nemška korporacija Scholz, ki pa je kmalu za tem zašla v težave. Lani so zato Nemci svoje deleže za en evro prodali kitajskemu predelovalcu odpadnih materialov Chiho-Tiande Group, ki je tako postal edini lastnik Dinosa.

Glavno vlogo pri zbiranju in predelavi odpadkov na slovenskem trgu imajo poleg slovenskih torej kitajska podjetja, na drugem mestu ji po prometu sledijo podjetja iz Rusije. Na primer podjetje Odpad, d. o. o., iz Pivke, ki je v 75-odstotni lasti (ruske) Slovenske industrije Jekla (SIJ) in tretjinski lasti Andreja in Aleksandra Dolenca ter Darka Boleta. Odpad Pivka se s svojo razvejeno mrežo podjetij za predelavo odpadkov hitro širi na območju Balkana in po Sloveniji, pravil pa se ne drži vedno. Pred šestimi leti so krajani Pivke, kjer podjetje Odpad na dveh mestih zbira predvsem kovinske odpadke, protestirali proti širjenju odlagališča in onesnaževanju. Inšpektorat je kasneje podjetje kaznoval, ker so ugotovili, da so res nezakonito uporabljali še dodatne, »neutrjene površine« v tamkajšnji industrijski coni.

Poleg kitajskih in ruskih podjetij vse večji del posla s predelavo odpadkov prevzemajo avstrijska podjetja. Eno izmed pomembnejših je Saubermacher iz Gradca. To se v Sloveniji hitro širi in ima več različnih družb, ki se ukvarjajo z zbiranjem in predelavo nenevarnih in nevarnih odpadkov. Leta 2015 so zgradili center za nevarne odpadke v Kidričevem in center za ravnanje z odpadki v Lenartu, v več občinah zbirajo odpadke, na Vrhniki deluje njihova kompostarna, poleg tega imajo še lastniške deleže v nekaterih komunalnih podjetjih. Poleg avstrijskih so na našem trgu z odpadki prisotna še nemška in francoska podjetja. Nemška korporacija WTE upravlja čistilne naprave v Kranjski Gori in na Bledu, francoska multinacionalka Suez pa je solastnica čistilne naprave v Mariboru.

Ta podjetja, ki po definiciji agencije za okolja »lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega«, v Sloveniji navadno stojijo v industrijskih conah, a tudi znotraj naselij, v bližini tako imenovanih degradiranih območij. Tak primer je tudi Vrhnika, kjer je pred leti propadla industrija usnja (IUV). Propadu industrije sledi višja brezposelnost, zato so v takšnih primerih občani pripravljeni sprejeti večja tveganja, ko se pojavi možnost prihoda novega zaposlovalca. Milenko Gajić, eden izmed aktivnejših občanov Vrhnike, pravi, da je verjetno zaradi tega večina občanov pred leti tiho, brez posebne javne razprave sprejela tudi širitev dejavnosti Kemisa. Prav tako se pred leti nihče od Vrhničanov ni pritožil nad prodajo lokalnega komunalnega podjetja avstrijski firmi Saubermacher, ki na robu Vrhnike, a še vedno v naselju, po novem predeluje mulj iz čistilnih postaj.

Reševanje delovnih mest je bil gotovo tudi razlog, zaradi katerega je francoski Lafarge sprva dobil okoljevarstveno dovoljenje za sežiganje odpadkov v Trbovljah. Lafargeu je upravno sodišče zaradi pritiska Eko kroga, ki ga vodi ekološki kmetovalec in dobitnik prestižne Goldmanove okoljske nagrade za leto 2017 Uroš Macerl, na koncu okoljevarstveno dovoljenje odvzelo. Toda pritisk drugih podjetij, ki svoj poslovni model gradijo na račun okoljskih tveganj v Sloveniji, postaja vse močnejši. Zadnji je primer nekdanjega podjetja Pinus iz Rač, ki ima danes poleg Salonita Anhovo dovoljenje za sežig največ vrst nevarnih odpadkov.

Podjetje, ki stoji 20 metrov od osnovne šole in 30 metrov od lokalnega vrtca, je leta 2015 prevzela ameriška multinacionalka Albaugh. Ta je lani na agencijo za okolje vložila prošnjo za povečanje sežiga nevarnih odpadkov in za povečanje proizvodnje glifosfatov s pet tisoč na 24 tisoč ton na leto. Glifosfat je v mnogih državah prepovedan herbicid, veliko zdravstvenih strokovnjakov trdi, da zelo verjetno povzroča raka. Evropska unija se še ni odločila, da bi ga prepovedala. Če ga ne bo, bo podjetje v Račah proizvedlo toliko tega herbicida, kolikor ga zdaj potroši celotna Evropa. Prihodnost Albaugha je zdaj odvisna od odločitve slovenske agencije za okolje. Ameriški lastniki gotovo računajo, da bo tukaj, kjer ljudje krvavo potrebujejo delovna mesta, slovenska agencija bolj razumevajoča do njihovih poslovnih interesov.

Preberite tudi:

• Posledice onesnaženja. Kako živeti z dioksinom? Piše Staš Zgonik.
• Intervju z Emilom Nanutom, direktorjem Kemisa: »Normalno je, da smo zaradi požara izgubili zaupanje.« Sprašuje Staš Zgonik.
• Državljani proti Kemisu in državi. Prizadeti prebivalci zaradi ekoloških katastrof niso brez pravne varnosti, čeprav v Sloveniji še vedno ni omogočena skupinska tožba. Piše Peter Petrovčič.