2Cellos

Zgodba o 2Cellos se doživlja kot pravljica o uspehu. Pa je zgodba o zasedbi, ki jo sestavljata tradicionalno akademsko izobražena violončelista Mariborčan Luka Šulić in Puljčan Stjepan Hauser, res tako pravljično preprosta? Je pred naglim pohodom na svetovne, tudi najbolj prestižne odre kar štirih celin, med katerim sta iz vzhajajočih zvezd postala eden globalnih fenomenov, potekalo vse tako pravljično, lahkotno in gladko? Dvomim. Kajti pred njunim uspehom je bilo tako rekoč vse nared, da se zgodi čudež: nadpovprečna glasbena nadarjenost, leta trdega dela z inštrumentom, vrhunsko obvladovanje metjeja, prevetreno z nizom tekmovanj in nagrad na področju klasike, samosvoja habitusa, ki se dopolnjujeta z robustnostjo in rafinmajem kakor jin in jang, ne nazadnje pravi odmerek samozavesti, da brez zadržkov stopita korak dlje od vseh drugih – do uresničitve lastne vizije, kaj naj bo njuna glasba!

Kako resen in kako daljnosežen je ta preboj iz uveljavljenega k drugačnosti in kako estetsko bo vrednoten, sta vprašanji, ki še čakata na odgovor. Medtem pa je fenomen 2Cellos spet razgalil vso relativnost pojmovanja klasičnega in sodobnega, prav tako tudi resnega in zabavnega v glasbi, pokazal, da je Glasba le ena. To je videti tudi sicer iz zgodovine različnih glasbenih gibanj, slogov in uspešnic druge polovice dvajsetega stoletja, ki so skupaj z izvajalci oldtimerji (da niti ne omenjam svoječasnih dunajskih zabavnjakov iz družine Strauss!) postali nekakšna klasika. Zagotovo bo prenekateri varuh svetega grala klasične glasbe temu oporekal in ustvarjalnost 2Cellos doživel kot nedopusten glasbeni izpad, sam pa bom kot zapriseženi klasik zapisal, da bi, četudi bi violončelista vsak zase ustvarila spoštljivo solistično kariero, bila škoda za glasbo, če bi ostala le pri klasiki in ne stopila na oder kot 2Cellos.

Iztekajoča se sezona mineva v znamenju promocijskih koncertov za vajin novi album Score s priredbami filmske glasbe, ki sta ga posnela z Londonskim simfoničnim orkestrom. Kako se je na ta repertoarni zasuk odzvalo občinstvo, kakšne so uvrstitve albuma na lestvicah, in ne nazadnje, kako je s prodajo?

Stjepan: Zelo sva zadovoljna, kaže mu še bolje kot prejšnjim, zlasti v ZDA, kjer je po njem veliko povpraševanje in prodaja nenehno raste.

Luka: Tudi v Evropi, zlasti v Angliji in Nemčiji, povsod, razen na Japonskem.

Tam sta v vrhu priljubljenosti, pred Adele, Beyonce, Bieberjem ... Kako si razlagata ta paradoks?

Luka: Na Japonskem je najino občinstvo bolj rockovsko. Tudi sicer je to specifično občinstvo, z močno zakoreninjenimi navadami, ki jih težko spreminja. Ker tokrat ne gre za rock, temveč filmsko glasbo, se ni kot sicer odzvalo takoj. Mislim, da preprosto potrebuje čas, da sprejme ta najin repertoarni izlet.

Osvajanje občinstva je težaven in dolgotrajen proces. Vajina pot na svetovne odre je bila videti bliskovita in lahkotna, vrnitev v domače okolje pa kakor padec meteorita. V času od prvega poskusa s priredbo Smooth Criminal Michaela Jacksona do globalnega fenomena še akademije ne bi utegnila končati. Kako sta doživela šok prvih milijonskih klikov na YouTubu?

Stjepan: Trije milijoni v treh tednih so bili takrat resnično svetovni čudež. Seveda zdaj to ne bi imelo več takšne teže. Razmerja so se spremenila. Ratingi se napihujejo tudi umetno, kar ne kaže več verodostojno stvarnega zanimanja občinstva.

Luka: Tedaj je bil YouTube razmeroma nova platforma, najin dosežek popolnoma čist. Brez kakršnekoli marketinške podpore je bil res čudež, ki nas je čez noč ponesel v svet. Kar se naju tiče, je tako še zdaj, saj na priljubljenost, ki se meri z enormnim številom klikov, ne vplivava, razen z najino glasbo.

Vajin prestop od klasike h »crossoverju« pa je bil podoben naslovu ene izmed skladb, ki jih izvajata: Welcome To The Jungle. Kakšni so bili prvi vtisi, ko sta se kot tradicionalno akademsko izobražena umetnika znašla v svetu druge miselnosti, drugih meril, agresivne konkurence ...?

Stjepan: V svet šov biznisa sva bila dobesedno vržena, a sva se k sreči znašla. Bila sva dovolj močna, čustveno dorasla okoliščinam, da sva ujela korak.

Luka: Kmalu sva dojela, da gre v bistvu le za biznis, posel, ki pač v celoti deluje drugače kot na področju klasične glasbe; od agentov, pogodb, menedžmenta, turnej, oboževalcev ... Drugo z drugim zares nima nobene zveze. Vso mladost sva posvetila violončelu, glasbi in o kakšnih poslovnih zadevah sploh nisva razmišljala. Sam začetek 2Cellos je bil za naju zelo stresno obdobje, storila sva tudi nekaj napak, vendar ga tudi sprejela kot del življenjske šole, pomemben del osebne rasti in razvoja najinega dua.

Veliko jih je poskusilo zasesti neko nišo, v kateri bi kaj ustvarili, dosegli takšen ali drugačen uspeh. Redkim je to uspelo. Kako si razlagata svoj uspeh? So vama poleg že zlajnanega izhodiščnega violončelističnega repertoarja do modela crossover zvezdništva pomagala kakšna druga ugodna naključja? Vstop v pravem trenutku, na pravem mestu, s pravim produktom?

Stjepan: Bolj kot morebitna srečna naključja sva poudarila vizijo. Večina tistih, ki poskušajo kaj doseči na tem področju, počne to brez vizije, delujejo brez nujnih predispozicij, napačno, najpogosteje z željo čim lažje in čim prej priti do pozornosti in zaslužka. Res pa je, da nama je zelo pomagal nagli razvoj socialnih omrežij, kar je bilo najini viziji pisano na kožo, in to sva s pridom izkoristila. Midva sva res med prvimi, če ne prav prva, ki sva tako uspela. Potem je bilo tega vedno več.

So vama nekateri sledili, poskušali stopiti v vajine čevlje?

Stjepan: Ah, seveda, takšnih je vedno več!

Luka: Vendar nobenemu ni uspelo zliti v celoto temeljnih lastnosti najine igre: izvirnost in tehnično kakovost igre, čustveno pristnost in učinkovit stik z občinstvom, udarno moč glasbe, energijo ... Večina oponašalcev ne premore niti tehnično korektne izvedbe, kaj šele kaj več od tega. Ne nazadnje so tudi široko pokrivanje žanrov in dostopnost do takšnih orkestrov, kot je Londonski simfonični orkester, ter vedno večje zanimanje drugih za sodelovanje še vedno nedosegljivi.

Stjepan: Še nihče od njih si ni upal vstopiti v svet violinskih mojstrovin, koncertov za dve violini Antonia Vivaldija in J. S. Bacha, virtuoznih skladb Fritza Kreislerja, Vittoria Montia ..., ki so že zaradi fizikalnih lastnosti violončela tehnično še zahtevnejše kot za violino.

Vajina lahkotna igra tudi v violinskih virtuoznih skladbah res očara ...

Luka: Menim, da smo v tem smislu suvereni ne le na področju crossoverja, temveč tudi klasike. Pri tistih, ki nas poskušajo posnemati, pa gre za izvedbe, ki se gibljejo med amaterizmom in polovičarskim profesionalizmom.

Vedela sva, da z ustrezno inštrumentacijo in dodanimi efekti, ki jih je pri klasičnih interpretacijah malo, z veliko več večglasja, akordov, drugačnimi glissandi in pizzicati, z efekti za električno kitaro in tolkalskimi ritmičnimi diskurzi lahko ustvariva zvočno sliko celotnega orkestra, celotnega rock banda.

No, tudi po poteh amaterizma, bandov iz garaž, sosesk ... so nekateri zasloveli.

Stjepan: Ja, toda večina tistih pred nama in drugih, ki so se pojavili za nama, je obtičala na ravni, ki jo omenja Luka. Kajti pri klasičnih inštrumentih je zelo težko doseči vrhunsko raven igre, če ne začneš s pravo klasično izobrazbo že v zgodnjem otroštvu. Obvladovanje nekega godalnega inštrumenta do popolnosti zahteva ogromno truda, ure in ure vadbe, odrekanja. Tako kot pri vrhunskem športu.

Kje sta tovrstnih plagiatorjev zaznala največ?

Luka: Ne bi rekel ravno plagiatorje v, ampak imitatorjev oziroma takih, ki nalagajo na YouTube »sve i svašta«. Pri tem pa se mi zdi še najbolj smešno, ko vidim, da prav čakajo na neki novi top 40 hit Taylor Swift, Justina Bieberja in podobnih. Nato se čez nekoliko dni pojavijo s svojim obupnim coverjem teh pesmi na YouTubu; samo za to, da se zbere čim več klikov na njihovem YouTubu, ker je pač ta komad trenutno »in«. So nenehno na preži, spremljajo in potem povzemajo in obdelujejo ter nalagajo na YouTube tako, kot znajo in zmorejo. Vse skupaj pa zveni bolj kot ne amatersko. Tega je v ZDA vedno več.

Stjepan: Storijo vse kakor pravi profesionalci; od scenarija in režije do odličnih kamer ... Toda kaj, ko gre za glasbeno obupne izvedbe.

Luka: Vendar vse to nima neke posebne teže. Na koncu se pokaže kot edino stvarno merilo uspešnosti dejstvo, koliko obiskovalcev si sposoben pritegniti na svoj nastop v živo.

K vajinemu vzponu je zagotovo pripomoglo tudi sodelovanje s svetovnim težkokategornikom Eltonom Johnom. Sta pomislila, da bi ga po petih letih povabila na oder nabito polne razgrete arene Stožic namesto kakšne predskupine, kar tako, da ogreje občinstvo?

(Smeh)

Luka: Tako nekako sva se tudi midva pošalila na koncertu.

Duo violončelov je res zelo redko videti na tradicionalnih koncertnih odrih tudi zaradi skromnega izvirnega gradiva. Od kod potem pogum in sploh zamisel, da sta se kar tako pognala tako rekoč v prazno?

Luka: Ne glede na to sva se zavedala enkratnih možnosti violončela kot glasbenega medija. In sva si rekla: če je že z enim samim violončelom mogoče doseči enkratne učinke večzvočnosti in barvitosti, kako neslutena so šele sozvočja dveh violončelov?

Stjepan: To sva imela vseskozi v mislih že prej, ko sva še odraščala, kljub akademskemu »programiranju«, pri katerem se o takšnih zvokovnih možnostih inštrumenta niti ne razmišlja. Vedela sva, da z drugačnim pristopom, ustrezno inštrumentacijo in dodanimi efekti, ki jih je pri klasičnih interpretacijah malo ali jih sploh ni, z veliko več večglasja, akordov, drugačnimi glissandi in pizzicati, z efekti za električno kitaro in tolkalskimi ritmičnimi diskurzi lahko ustvariva zvočno sliko celotnega orkestra, celotnega rock banda.

Luka: Sam se m imel srečo, da se m že med študijem pri profesorju Valterju Dešpalju v Zagrebu z različno glasbo, priredbami skladb in igro v njegovem ansamblu violončelov dojel, kako nenavadno in polno lahko zazveni violončelo. Seveda, to sva še dograjevala z ne malo domišljije in iznajdljivosti. Da bi razširil tonski razpon svojega violončela in se približal zvenu bas kitare, sem celo spremenil uglaševanje inštrumenta. Stjepan, ki mu je bil sprva vzornik Tommy Emmanuel, je medtem svoj pizzicato razvil do samosvojega mojstrstva.

Stjepan: Pravzaprav je vse vprašanje ustvarjalnosti in moči domišljije ... Ko sem med poslušanjem izvedb Tommya Emmanuela in Giovannija Sollima spoznal, kaj vse Tommy naredi le z eno kitaro ali Sollima z violončelom, ki ga je igral na način, ki ga dotlej nisva poznala, se mi je odprlo! Zame sta prvi navdih, izziv, da bi tudi sam pristopil k violončelu na nov način. S časom sem s takšnim širjenjem svojih obzorij zvočnosti violončela spoznal, da je prišel trenutek za dva violončela!

Bi lahko izpostavila neke vzporednice ali poudarila razlike s potencialnimi vzorniki?

Stjepan: Veliko je tistih, ki smo jih občudovali in so nama bili vzorniki med odraščanjem ...

Luka: ... čelistov, violinistov, pianistov, kitaristov ... Od legendarnega violončelista Mstislava Rostropoviča in sijajnega Daniela Shafrana, ki je bil nekako v njegovi senci ... do Jacqueline du Pré ... Nekateri njihovi posnetki so zame še zdaj vrhunci glasbe. Sčasoma sam dozoriš, si izbereš lastno pot in spoznaš, da je v vsem tem nujno treba najti svoj jaz.

Stjepan: Po navadi se violončelisti držijo le repertoarja, kakršen pač je, ponavljajo ena in ista dela v neskončnem nizu izvedb in posnetkov. Midva sva ubrala drugo pot, da bi ustvarila nekaj novega, razširila repertoar s priredbami drugih klasičnih mojstrovin, izvirno spisanih za druge inštrumente.

Sta morda iskala vzorce pri zvezdnikih crossoverja: Nigelu Kennedyju, Maksimu Mrvici, Vanessi Mae, ki se mi zdi po energiji še najbližja vama?

Luka: Ne. Tudi pri slednji gre za neko drugo filozofijo, drugačen pristop. Ona se s priredbami opira zgolj na elektronsko glasbo, midva ustvarjava nekaj čisto drugega; rock plemenitiva s klasično priredbo in nasprotno, klasični glasbi dajeva sodoben poprockovski zven, energijo, »attitude«. Ob tem pa vztrajava pri fizikalnih danostih inštrumenta do maksimuma.

Sta imela kdaj v mislih, da bi se morda tudi vama posrečil veliki comeback violončela, kot je to uspelo z opero trem tenorjem?

Stjepan : V začetku ne, a zdaj že razmišljava o tem. (Smeh) Zadnji album gre nekako v to smer, je bolj umirjen in simfoničen.

Rock plemenitiva s klasično priredbo in nasprotno, klasični glasbi dajeva sodoben poprockovski zven, energijo, »attitude«. Ob tem pa vztrajava pri fizikalnih danostih inštrumenta do maksimuma.

Ne glede na repertoarni zasuk, s katerim sta osvojila poprockovske množice, je opaziti, da sta ostala nekako zavezana klasiki ...

Luka: Res je. Sva akademsko izobražena glasbenika, že prekaljena s tekmovanji in zmagami v klasiki. Zdaj je vračanje h klasiki ne le koristno za najino formo in higieno igre, temveč ostaja najin čedalje večji navdih in možnost pogleda iz drugega zornega kota na to, kar ustvarjava. Vendar tega ne počneva po nekem ustaljenem redu, temveč bolj takrat, ko začutiva potrebo, da osveživa zamisli.

Ali je preskok od klasike h crossoverju vezan na neki dogodek, situacijo? Kako sta kot 2Cellos sploh začela?

Stjepan: Moj prvi resnejši poskus v tej smeri je bil med letoma 2008 in 2009. Takrat sem že po malem plaval v teh vodah, nastopal z Oliverjem Dragojevićem in drugimi. Konec leta 2010 ali na začetku 2011 pa je že šlo zares, ko sva z Luko združila moči in ustvarila prvi hit, najino različico Jacksonovega Smooth Criminal.

Pri vajinih nastopih je opaziti zelo dobro vodenje dogodka, ki ga od običajno umirjenega začetka z vztrajnim crescendom pripeljeta do evforičnega zaključka. Kako vama to uspeva? Koliko je pri tem premišljenega, koliko trenutnega, pristnega navdiha, koliko zaigranega, kar navduši množice, željne vajine glasbe?

Luka: Ves čas sva se držala vzorca: z umirjeno, klasično in filmsko glasbo počasi vpeljati poslušalce v dogodek, potem pa z vztrajnim stopnjevanjem in valovanjem pripeljati do vrhunca na koncu nastopa. Ta zasnova je še vidnejša na letošnjih koncertih, na katerih izvajava še skladbe z zadnjega albuma z orkestrom. Zdaj so ta stopnjevanja še večja, še bolj zlita v neko zaključeno celoto.

Kljub poudarjeni liričnosti je ta pristop viden tudi na koncertih, namenjenih občinstvu, ki je bolj nagnjeno h klasiki, kot je bil vajin koncert z Zagrebškimi solisti v dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu.

Stjepan: Da, tudi na takih koncertih je treba doseči celovito glasbeno izkušnjo.

Pogosto eksperimentirata z zvokom, dopolnjujeta igro z orkestrom, tolkalcem, kontrabasistom, tretjim violončelistom ...

Stjepan: ... kakšen tretji čelist neki? Mar bi si jaz kar tako delil denar še s kom drugim? (Smeh)

Luka: V obeh prime rih je šlo za člana spremljevalnega ansambla, ki sta igrala basso continuo ... Tolkalec Dušan Kranjec pa je z nama nekako že od začetka.

Vajini nastopi so zares spektakularni, glasbeno mamljivi, prežeti z duhovito, kdaj pa kdaj tudi hudomušno komunikacijo z občinstvom in Stjepanovimi odrskimi ekskurzi, svetlobnimi in pirotehničnimi efekti, ki so paša za oči in praviloma peljejo do frenetičnih odzivov množic ... Kaj je sploh vajin šov, kako bi ga opredelili; je to nekakšna glasbena »duodrama«, koreodrama ali ...

Stjepan: Komedija! (Smeh) V resnici nastopov nikoli ne načrtujeva v tem smislu in do potankosti; prepustiva se navdihu in občinstvu, ki je v vsakem kraju drugačno ... Vendar, ko gre za glasbeni del šova v ožjem smislu, ni šale in vztrajava pri konceptu. Kakšen poudarek ali rubato že ... Le v komunikaciji z občinstvom si dovoliva nekoliko več improvizacije; navrževa kakšno šalo na račun drug drugega, okolja, v katerem gostujeva, in podobno. Običajno to vžge ...

Luka: Razen na Japonskem, ker zaradi mentalitete in pomanjkljivega znanja angleščine ne razumejo najinega humorja, tako da najinih domislic ni mogoče povsod prodati. Potem pa si omisliš kaj drugega, tudi neumnega se kdaj pa kdaj narediš in jih spraviš v smeh, sprostiš. V nasprotju z evropskim ali ameriškim občinstvom je japonsko precej bolj umirjeno, bolj pozorno posluša in spremlja dogodek, a se med koncertom kljub vsemu odpre in razvname ter ne skriva navdušenja na koncu nastopa.

Na kateri strani glasbe sta? Kam bi slogovno umestila svoje interpretacije?

Stjepan: Meni se takšno opredeljevanje najine glasbe na sploh upira. Preprosto, poskušava zajeti iz glasbe najlepše, kar se da, v najširšem pomenu. To na koncu strnemo v čim popolnejši spektakel, ki je stvar določenega trenutka in navdiha, bolj kot sloga.

Nekje sem prebral, da sta izjavila, da sta izvedla svojevrstno revolucijo v glasbi. Kaj sta pri tem imela v mislih?

Stjepan: Že samo dejstvo, da z le dvema violončeloma polniva arene, je po svoje nekakšna revolucija. Koliko skupin se lahko pohvali s tem? Že nekaj časa sama nastopava v tako velikih dvoranah, kot sva pred leti z Eltonom Johnom.

Že samo dejstvo, da z le dvema violončeloma polniva arene, je po svoje nekakšna revolucija. Koliko skupin se lahko pohvali s tem? Že nekaj časa sama nastopava v tako velikih dvoranah, kot sva pred leti z Eltonom Johnom.

No, to so učinki, kaj pa je bilo vsebinskega tako revolucionarnega, da se je to zgodilo?

Stjepan: Naredila sva preskok od klišeja band-pevec-kitara, ki se vleče že desetletja, k drugačnemu razumevanju glasbe, drugačni zasedbi, novemu zvenu ... > Luka: ... kar so prepoznali tudi nekateri veliki orkestri, ki se vedno bolj zanimajo za najine nastope na njihovih koncertih in abonmajih, saj so dojeli, da najina glasba polni dvorane. Želijo si najinih šovov, ker sva z njimi in norimi rock'n'roll zaključki tudi zanje navdih, izziv. Prav to povezovanje vseh vidikov glasbene ustvarjalnosti in preskok v glasbeni miselnosti sta revolucionarno dejanje. V tem vidiva tudi najin največji dosežek!

Kako obstati v vrhu?

Stjepan: Le s kreativnostjo in kakovostjo. Ves čas se trudiva ponuditi nekaj novega, navdušencem prirejava vedno nova presenečenja. Le tako se bodo vedno vračali k nama.

Ne le turneje, tudi vajini dnevi na sploh so najbrž zelo dinamični. Kako vama uspeva ohranjati raven igre, koncentracijo ... Je sploh dovolj časa za premislek in individualno izpopolnjevanje, kajti če stagniraš, upadaš ...

Luka: Kaže, da javni nastopi na naju blagodejno delujejo, kajti zdaj še bolje igrava kot v časih, ko sva kot manijaka med študijem vadila ure in ure. Nesporno je, da imava v tem smislu kapital od prej, medtem sva pridobila še posebne izkušnje, kar nama pomaga, da vse doživljava drugače in bolj stvarno. Rekel bi, da nama gre celo čista klasika še bolje kot prej, ker sva bolj sproščena, se lažje predava bistvu, glasbi sami.

Stjepan: Nedavno sem si ogledal nekatere posnetke, ko sem bil domnevno v dobri formi, in ocenil, da zdaj igram tehnično in interpretativno v celoti boljše kot tedaj. Zdaj ne utegnem toliko vaditi kot prej in si tega ne znam razložiti. Najbrž so k temu še največ pripomogli nastopi, ki so bistvo vsega, na katerih pokažeš, kaj si zmožen dati občinstvu.

Marsikateri klasik težko razume takšen oster glasbeni zasuk, bolj konservativni bi znali temu prilepiti še etiketo glasbene diverzije, glasbenega terorizma, če se sarkastično pošalim. Kakšen je bil odziv klasičnega glasbenega okolja, iz katerega izhajata, akademskih kuloarjev, tistih, ki so vama bili blizu?

Luka: Kaže, da je način, kako to počneva, atraktiven skoraj za vse; tako tiste, ki o glasbi nimajo znanja, kot tiste z glasbeno izobrazbo. Nekdo ima rad samo klasiko, in to je v redu. Vendar nihče ne more zanikati uspeha in promocije, ki sva jo naredila za violončelo in posledično tudi za klasično glasbo, sploh med mladimi. Na to sva najbolj ponosna. Inspirirati mlade, da se začnejo ukvarjati z glasbo, da jim odpreš okno v neki nov svet ... > Stjepan: Iz vsega tega je definitivno nastala dobra zgodba, spremlja naju dobra karma! (Smeh) Kakšen profil ljudi prevladuje med vajinim občinstvom?

Stjepan: Kolikor se da opaziti z odra, bi rekel, da sva na koncerte pritegnila presenetljivo mešanico občinstva vseh generacij; od otrok in mladine do starejših, od rockerjev do ljubiteljev klasične glasbe, celo »narodnjakov«. Seveda tudi takšne, ki so o naju nekaj slišali in so prišli iz radovednosti ali preprosto zašli ...

Ali lahko izpostavita neki koncert, po dobrem ali slabem, morda po zapletih?

Stjepan: Pred enim letom me je posebej prevzela petdesettisočglava množica na koncertu na Tomislavcu (Trg Kralja Tomislava v Zagrebu), kar je najbrž zagrebški rekord. Bilo je resnično noro ... Tudi nekateri nastopi na festivalih, kot so Fuji Rock Festival na Japonskem, Rock am Ring in Rock im Park ... Koncert v Zagrebu pa je bil zaradi enkratnega naboja in razpoloženja zares nekaj posebnega. Sicer pa nimava slabih izkušenj. Tudi če se kaj tehnično pripeti, pogosto obrneva vse na šalo in ustvariva še boljše razpoloženje.

Luka: Dvakrat polna arena v Stožicah je tudi nekaj posebnega, še zlasti če upoštevamo velikost Slovenije. Razpoloženje je bilo enkratno, zlasti na drugem koncertu.

In kako sta doživela koncert v Beogradu, večnem zagrebškem tekmecu? 

Stjepan: To je bilo najboljše občinstvo na koncertih te pomladi; odziv brez kakršnihkoli zavor, fenomenalno ...

Luka: Kakor da bi izvajali uspešnice njihove Cece! (Smeh).

Katerega izmed svojih posnetkov bi zaradi izvirnosti, pristnosti, popolnosti posebej izpostavili?

Stjepan: Mogoče tiste, ki so zazveneli povsem drugače, bi rekel celo zanimivejše od izvirnika, ko sva Thunderstruck kombinirala z Vivaldijem, Iron Maiden z Rossinijem, torej italijansko opero, Wake Me Up z barokom, Whole Lotta Love z Beethovnom, s katerimi sva podirala ograje med zvrstmi. Tudi na zadnji, filmski album sva zelo ponosna, je povsem drugačen od tistega, kar sva počela doslej.

Sama aranžirata?

Stjepan: Da, če gre le za dva violončela, ko gre za aranžmaje z orkestrom, pa pripraviva zasnovo orkestracije, ki jo konča kdo drug.

Sta kdaj med številnimi terminsko nabitimi nastopi začutila prenasičenost, »utrujenost materiala«?

Stjepan: Osebno ne. Že misel, kako srečen človek sem, da lahko počnem tisto, kar imam rad in se s tem lahko celo preživljam, me polni z energijo in drži pokonci. Na koncertih resnično uživam.

Luka: Seveda so velikokrat izpolnjeni vsi pogoji, da bi se kdaj pa kdaj čutila utrujena, kot je bilo denimo nedavno, ko sva imela 44 koncertov v 55 dneh po celotnih ZDA. Seveda, ne moreš vedno vsega enako doživeti, nisva stroja.

Stjepan: Ah, ti zagotovo si! Ti si »Slovenac«, stroj, Gorenje stroj! (Smeh) Kako vsebinsko nastaja vajin repertoar?

Luka: Pravzaprav nimava nekega načina, saj ga snujeva bolj po občutku za trenutek, posamezno in skupaj. Izbirava skladbo za skladbo ne glede na zvrst ali slog, na koncu pa iz tako izbranega gradiva ustvariva celovit spored za koncert ali album. Pri zadnjem filmskem albumu sva storila nasprotno, določila rdečo nit in temu tudi sledila. Trenutno nastajata dva nova albuma, ki ju pripravljava za Sony in bosta v sklepnem delu nekako zaokrožena s klasiko.

Kakšni so vtisi z nedavne turneje na Japonskem?

Luka: Kljub obilici dogajanja bi rekel, da na prvi pogled brez presenečenj. Zame je to že šestnajsto gostovanje na Japonskem in štirinajsto s Stjepanom kot 2Cellos. Tako da naju res skorajda nič ne preseneča. Tam sva promovirala tudi vse svoje albume. Tokrat sva imela devet koncertov: v Osaki, Hirošimi, Nagoji, na severu v Sendaiu, v bližini Fukušime, na Hokaidu dva, turnejo pa sva sklenila s koncertoma v Tokiu.

Stjepan: Na njihovem največjem festivalu, Fuji Rock Festivalu, sva nastopila pred 70.000 obiskovalci! Sva med zelo redkimi tujimi umetniki, ki lahko povsod na Japonskem napolnijo dvorane, kar, tako so nama povedali gostitelji, ne uspeva niti japonskim glasbenikom.

In vrnitev v Evropo. V medijih smo brali o preplahu na prizorišču koncerta oziroma festivalu Rock am Ring ...

Stjepan: Sam koncert in odzivnost občinstva sta bila sicer super, po nemško prav »hard« uživaška. Tik po koncu koncerta pa so organizatorji obvestili obiskovalce o potencialnem terorističnem dejanju in sledila sta hitra evakuacija ter odpoved koncerta, ki naj bi ga za nama imela skupina Rammstein. Se sliši bolj hudo, kot je v resnici bilo, saj se je pokazalo, da je bil preplah lažen.

Nastopom v Nemčiji bodo pred poletjem sledili še ...

Luka: ... v Barceloni, po Italiji, v puljski areni in dva tedna v ZDA. Avgusta sva prosta, potem septembra spet Amerika in tako naprej.

Kako nosita breme popularnosti?

Luka: Za zdaj brez nekih posebnosti ...

Stjepan: ... ne razumem, kaj vse si o tem ljudje izmišljujejo. Z lastnimi bedarijami silijo v medije, se nastavljajo objektivom in nato jamrajo, kako je ogrožena njihova zasebnost. Vedno se lahko umakneš v osamo in zasebnost. Pojdi na osamljen otok, če ne gre drugače! Nabij si kapo na glavo, obleci trenirko ... in kdo te bo spoznal na cesti kot zvezdnika. To so neumnosti!

In za konec, morda bi ta pogovor sklenili s sporočilom vajinim fanom, bralcem tega časopisa ...

Stjepan: Ljudje, bodite miroljubni, saj je tako ali tako preveč sranja v svetu ... God bless You! (Smeh)

Kaj, sta še vidva začela s predsedniško kampanjo? 2Cellos for President?

2Cellos: Yeah! (Smeh ...)